Gnjezda, Janez (1838–1904)

Gnjezda Janez, cecilijanec, r. 11. maja 1838 v Idriji, u. 10. sept. 1904 v Lj., eden izmed prvoboriteljev za cerkvenoglasbeni prerod na Slov. Obiskoval c. kr rudarsko ljudsko šolo v Idriji, latinske šole v Lj., po maturi vstopil v bogoslovnico v Lj. in bil 1861 ordiniran. 1860–82 je bil študijski prefekt v Alojzijevišču. V tej dobi je mnogo storil tudi za rokodelske pomočnike in po smrti prof. dr. Leona Vončine postal predsednik društva rok. pomočnikov ter jim zgradil v Lj. »Rokodelski dom«. Od 1882 je bil nekaj časa katehet mestnih ljudskih šol, 1886–903 profesor verouka na realki v Lj. Po njegovem in nekaterih drugih za cerkv. glasbo vnetih mož prizadevanju se je ustanovilo v Lj. 1877 Cecilijino društvo, ki mu je bil prvi tajnik in od 1896 predsednik. Deloval je pri društvenih podjetjih: pri listu CG, ki ga je urejeval od 1878 do smrti; v orglarski šoli je poučeval liturgiko in cerkvenoglasbeno zgodovino. Udeležil se je več občnih zborov nemškega Cec. društva, 1882 evrop. kongresa za liturg. petje v Arezzu ter pisal poročila kakor tudi mnogo samostojnih člankov v CG. 1891 je bil imenovan za konzistorijalnega svetnika, o priliki 25 letnice društva rokodelskih pomočnikov odlikovan z zlatim križcem s krono; mesto Lj. ga je sprejelo med svoje meščane. – Prim.: DS 1904, 635 (s sliko); CG 1904, št. 10. in 11; IS 28. jun. 1925. Pl.

Gnjezda (Gnezda) Janez, socialni delavec, prenovitelj cerkvene glasbe, profesor, r. 11. maja 1838 v Idriji, u. 10. sept. 1904 v Lj. Oče Matej, trgovec, mati Apolonija Terzki. Osnovno šolo obiskoval v Idriji (1845–49), gimnazijo v Lj. kot gojenec Alojzijevišča (1849–57), nato teologijo (1857–61), posvečen 28. julija .1861. Postal je prefekt v Alojzijevišču (1860–81), bil tudi katehet za nemške razrede na gimnaziji (1869–79), katehet mestnih osnovnih šol (1880–86) in profesor verouka na ljubljanski višji realki (1886–1903). Zaradi bolezni 1903 upokojen. Prvi glasbeni pouk je dobil v Idriji pri učitelju in organistu Antonu Krašnerju, nato še v Lj. pri A. Foersterju. Že zgodaj se je navdušil za cecilijansko idejo in je tako postal eden od ustanoviteljev Cecilijinega društva v Lj. 1877, ki je skušalo ponovno vpeljati gregorijanski koral in večglasno figuralno petje, orglanje in petje v domačem jeziku ter instrumentalno muziciranje v slov. cerkve. G. je bil društvu prvi tajnik (1877–96), preds. (1896–1904,), urednik knjižnega dela CG in predavatelj liturgike ter zgod. c. glasbe na orglarski š. Udeležil se je več letnih shodov nem. Cecilijinega društva v Paderbornu in Regensburgu (1868–1900) in tudi evr. kongresa za liturgično petje v Arezzu (1882). Bil je v prijateljskih stikih z F. X. Wittom in drugimi sodobnimi propagatorji petja »a capella«. Že od 1861 se je z veliko vnemo in ljubeznijo posvetil tudi delu v lj. Katoliškem društvu rokodelskih pomočnikov, ki ga je ustanovil Leon Vončina. Po njegovi smrti je postal preds. (1874–1904) in 1887 zgradil največ z lastnimi sredstvi Rokodelski dom. 23. jul. 1880 ga je mesto Lj. imenovalo za častnega meščana, istega leta je bil ob 25-letnici Kat. društva rokodelcev odlikovan z zlatim križcem s krono za zasluge, 1891 pa je bil imenovan za konzistorialnega svetnika lj. škofije. Napisal je veliko propagandnih člankov in prispevkov s področja liturgične glasbe v CG ter tudi nekaj c. skladb v cecilijanskem duhu; eno teh je A. Foerster uvrstil v svojo pesmarico (Cecilija, Clc 1884, 344–45; 1902, 98–99). Slika: IS 1927, 295.

Prim.: Catalogus cleri dioecesis labacensis 1861 do 1905; CG 1880, 60–61; LZ 1888, 418–19; Imenik meščanov stalnega mesta Lj. od 1786 do 1899, Lj. 1899, 7; A. Kalan, prof. J. G., DS 1904, 634–35 s sl.; A. Tomelj, Imenik duhovnikov umrlih v lj. škofiji od 1. jan. 1901 do 10. febr. 1915, Lj. 1915, 18; IS 1925, 28. jun.; M. Zjalić, Crkvena muzika, Samobor 1925, 78; SBL I, 224; CG 1927, 69–82; Glonar, 419; Arko 244; R. Hrovatin, Zgodovina glasbe, Lj. 1948, 490; MohBibl 222; Cvetko III, 236–37, 243, 368, 435–36; Cvetko, Historijski razvoj muz. kulture v Jug., Zgb 1962, 444; KlSje I, 72; Trobina, 99–100, 124.

Jam. + Lc.