Glušič, Konrad (1527–po 1578)

Glušič Konrad, 6. škof lj., r. ok. 1527 v Komnu na Krasu, u. 1578 po 24. maju v Gor. Gradu. Bil je preprostega kmečkega rodu. Ko je dovršil bogoslovne študije (kraj in čas študij nista ugotovljena), je bil, najbrž po posredovanju rojaka škofa Tekstorja, kaplan na dvoru Ferdinanda I., obenem od 1555 tudi župnik v dveh lj. škofiji inkorporiranih župnijah, ki jih je dobil po naklonjenosti Tekstorjevi, Kranju in sosed. Šmartnem. Ko je dobil župnijo Komen, se je preselil v rojstni kraj, a po smrti Seebachovi je postal po priporočilu rojaka Janeza Cobenzla lj. škof (predl. 1570 tik pred 30. dec., posv. 1571 pred 5. apr.). Ob nastopu vladikovanja je bil upravičeno na glasu vnetega, čednostnega in požrtvovalnega katol. duhovnika (s tako utemeljitvijo ga je predlagal 10. maja 1565 goriški glavar Vid pl. Dornberg nadvojvodu, da mu poveri poleg dveh drugih vizitacijo Goriške, v Komnu je ustanovil spital za 12 revežev), a za vladiko v deželi, kjer so bili protestantje že v večini, organizirani in agresivni, ni imel one samostalnosti in iniciative, ki bi bila mogla odločilno v katoliškem zmislu vplivati na razvoj dogodkov. Zdi se, da je bil po naravi miroljuben in da ga je v tej smeri utrjala tudi na eni strani pozornost, s katero so ga protestantski deželani ob prihodu v Lj. sprejeli in spremili v stolno cerkev, na drugi pa tudi ojačena opozicija, ki so si jo ustvarili protestantje 1572 v Gradcu s »pacifikacijo«, 1578 v Brucku z »libellom«. Značilno zanj je koj pismo stanovom 5. apr. 1571, v katerem je šele pod gotovimi pogoji obljubil storiti to, kar je kot škof bil v vsakem slučaju dolžan storiti (da bode v bodoče v stolnici in drugod nastavljal učene katoliške pridigarje, ako opuste deželani protestantske pridige in protestantsko petje pri pogrebih protestantov v katol. cerkvah). Iniciativo za verskodisciplinske korake mu je dajal vedno le nadvojvoda (nadvojvoda je 1571 zahteval od stolnega kapitla poročila o razmerah na župnijah, ki so mu bile vtelešene, kar je imelo za posledico v Begunjah akcijo proti predikantu Petru Kupljeniku, ki je v radovljiški župni cerkvi, ozir. v podružnicah v Lescah in v Radovljici pod patronanco plemstva pridigal tudi kmetom, na Bledu pa akcijo proti župniku Krištofu Fašangu, ki mu je G. marca 1572 odpovedal župnijo, ker je postal protestant; 21. dec. 1572 je dobil G. od nadvojvoda nalogo, da razveljavi vse alienacije cerkvenega premoženja po stanovih in poizveduje, ali in kje so si prisvojili protestantje kot cerkveni patroni cerkvene beneficije; 1574 je bil G. član duhovne komisije, ki jo je poslal nadvojvoda v verskih stvareh po nasvetu apostolskega vizitatorja na Goriško; tudi izgon predikanta Knaflja 1578 iz Kranja se menda ni izvršil na škofovo iniciativo). Pravega uspeha s sodelovanjem na Goriškem ni imel. Z lj. protestantskimi predikanti, ki jih je bila takrat cela vrsta (Spindler, Dalmatin, Schweiger, Tulščak, Juričič), ni iskal konfliktov, čeravno je začela 1575 delovati Mandelčeva tiskarna. Preseneča, kako malo je mislil na uvajanje reform v zmislu sklepov tridentinskega cerkvenega zbora (zabeleženo je edino to, da je posvetil nekaj klerikov, med tem ko se nič ne čuje o vizitacijah, sinodah, skrbi za disciplino; škofov odgovor na pritožbo stanov proti kranjskemu vikarju Mercini ni znan). V njegovi dobi si je Radlic v Lj. 1573 zapisal slov. nedeljsko perikopo, Pachernecker pa 1575 izdal v Gradcu prvo katol. slov. knjigo, toda škof najbrž z nobeno teh akcij ni bil v direktni zvezi. Škofijsko premoženje je 10. apr. 1578 pomnožil z nakupom graščine Rudnek (pri Rečici v Savinjski dol.) ter hotel v ta namen zastaviti desetino v Fužinah pri Lj. – Prim.: Valvasor VIII, 665, 782; Thalnitscher, Historia cathedralis ecclesiae (v izd. 1882 str. 33); Morelli, Saggio della Contea di Gorizia (v izd. 1773: str. 337; v izd. 1855: III, 302); lj. škof. šem. 1843, 13; Klun, Archiv I (1852), 89; A. J., MHK 1852, 35; Gams, Series episcoporum, 1873, 283 (za izbor samo 1571, za smrt samo 1578); Dimitz III, 21, 22, 24, 28, 29, 32, 39, 72; Orožen II, 21, 168; Slekovec, Pobirki iz dnevnika lj. škofa Hrena, IMK 1899, 148 (o ord. zapisnikih G., ki so v Zagrebu); JGGPÖ 1900, 168, 175, 181; Benkovič, Lj. škofija in sinode, VBV 1901, 439; Gruden, Zgodovina, 671. Kd.

Glušič Konrad (Adam), šesti lj. škof, drugi – za Tekstorjem – slovenskega porekla, r. okt. 1527 v Komnu na Krasu (po A. Kjuder, 92–93, naj bi bil rojen v župniji Rečica – Gornji Grad), u. po 24. maju 1578 v Gornjem Gradu. Bil je preprostega kmečkega stanu. Menda je po posredovanju lj. škofa Tekstorja, kraškega rojaka, postal po končanem bogoslovnem študiju kpl. na dvoru cesarja Ferdinanda I. na Dunaju. 1555 mu je Tekstor naklonil župniji Kranj in sosednji Šmartin, a je ostal dvorni kpl. V rojstni kraj se je G. preselil 1556 in postal komenski župnik. V Komnu se je izkazal kot vzoren dušni pastir (ustanovil je špital za 12 revežev), zato ga je (goriški glavar Vid Dornbeg (PSBL IV, 314) 1565 predložil nadvojvodu Karlu za člana vizitacijske komisije za Goriško. Po smrti lj. škofa Seebacha (1568) ga je vplivni rojak Janez Cobenzl (PSBL III, 191) priporočil za to mesto. Nadvojvoda Karel ga je za lj. škofa imenoval pred 30. dec. 1570, a posvečen je bil šele pred 5. apr. 1571. Ob nastopu škof. službe je bil sicer deležen izjemnega sprejema tudi s strani povečini protestantskih deželnih stanov, a novemu položaju ni bil v celoti kos. Osebno neoporečen in zgleden (duhovnik je bil vendar preveč miroljuben in premalo samostojen, da bi mogel obvladati organizirane in agresivne protestante, ki so mu sproti podirali vse načrte in ukrepe. Varstvo cerkvenih zadev (je tako prevzel sam nadvojvoda, čeprav bi škof moral misliti na uvajanje reform v smislu sklepov trident. cerkvenega zbora. Res je v pismu 5. apr. 1571 obljubil stanovom, da bo skrbel za zdrav katoliški nauk, a le pod določenimi pogoji; tudi je na nadvojvodovo zahtevo 1571 ukrepal proti predikantu Petru Kupljeniku v Begunjah, v marcu 1572 je odstavil blejskega žpk Krištofa Fašanga, ker je postal protestant; poskušal je izpolniti nadvojvodovo naročilo z dne 21. dec. 1572, naj razveljavi vsako prodajo cerkvenih posesti in beneficijev, ki so se jih protestantje polastili protipostavno, a brezuspešno. Z gosposvetskim proštom N. Correto je 1574 prišel v Gor. kot komisar, da bi po nadvojvodovem ukazu poskrbel za čistost vere na Goriškem, vendar brez zaželenega sadu. Kljub uspehom takratne protestantske »slovenske cerkve« s književnim delom, G. kot škof ni zmogel izboljšati dušnopastirstva s potrebnimi slovenskimi književnimi pripomočki, olajšati versko-nravne vzgoje ljudstva, povečati njegovega verskega znanja, čeprav se je trudil za vzgojo duhovniškega naraščaja. Z nakupom graščine Rudnek pri Rečici blizu Gornjega grada (10. apr. 1578) je povečal škofijsko premoženje.

Prim,: SBL II, z obsežno literaturo; Gruden, 671–73, 676, 747, 794; Bauzer 1. X., nr. 15; Folium-Gor 1875, 98, 179; J. Baštè, Trije Kraševci lj. škofje v 16. stol., E 1928, 43, 4; Gruden 640 (G-ev grb); Miklavčič, Šmarnice 1962, 56–57; Cerkev na Slov. 1971, 46, 50; Grafenauer 1973, 122–23.

Kralj