Globočnik, Felicijan (1810–1873)

Globočnik Felicijan, pisatelj, r. 19. okt. 1810 v Braslovčah, u. 12. nov. 1873 v Grižah. Gimn. je študiral v Celju 1821–27, fil. in teol. v Celovcu (ord. 4. avg. 1833), bil kaplan na Laškem do 1834, v Gor. gradu do 1835, v Šmarju do 1836, pri Sv. Hemi do 1837, v Vojniku do 1839, v Braslovčah do 1844, župnik v Kotlah (dek. Pliberk) do 1853, v Grižah do smrti. Bil je v celovškem bogoslovju za Slomškovega spiritualstva ter pripada duhovniški generaciji lavant. škofije, ki jo je Slomšek vnel za slovenstvo in slovensko pisateljevanje, a ji obenem tudi vtisnil pečat svoje smeri. Njegovo pisateljevanje se je vršilo od začetka do konca v Slomškovem duhu in pod Slomškovim protektoratom. Oba prevoda iz Krištofa Schmida, katerih izdajo mu je oskrbel Slomšek, je zasnoval najbrž še v Celovcu (Martin, mladi puščavnik, Celovec, 1. izd. ok. 1836, 2. izd. 1846; Dvoje fantov. Blagi Fridolin in hudobni Bric, Cel. 1841, s Slomškovim predgovorom). Pesmi, na katerih objavo je začel misliti šele po 1833 (v 1. izd. Ahacelnove zbirke še ni nobene njegove), je menda več ostalo v rokopisu in se porazgubilo (Macun poroča, da je za mladih let v duhovitih satirah bičal hinavstvo; 1837 pri Sv. Hemi je nastala njegova »Jaz mojo hišico imam« = prevod nemške »Ich hab' ein kleines Häuserl am Rain«, kakor poročata Lendovšku Hašnik 19. dec. 1876, Ripšl 13. jan. 1877; prim. tudi »Tobakajo« v Drobt. 1849, 196, o kateri meni Hašnik 21. jan. 1876, da ni stara, ampak ali Globočnikova ali Pirkmajerjeva); kar je njegovih pesmi tiskanih, so izšle vse po Martin Slomškovem posredovanju (Ahacel, Pesmi 1838, 55: Veselica; Drobt. 1858, 297: Moja tičica; Drobt. 1858, 349: Naj bo božja volja). V zvezi s Slomškom je izdal prevod poljudnega spisa »Čujte, čujte, kaj žganje dela« (Cel. 1847, predg. in pesem na koncu sta Slomškova), pomagal mu pri »Djanju svetnikov« (1853–54), priredil za njegovo »Ponovilo potrebnih naukov za nedeljske šole na kmetih« po Bernardu Galuru »Navod pobožnega življenja in lepega zadržanja« (v izd. Dunaj 1854, str. 207 do 314). Izmed starejše generacije svojega celjskega okrožja je opisal v Slomškovem slogu Goličnika (Drobt. 1859, 94). Izjemoma se je oglasil tudi s poročilom iz svojega kraja (Drobt. 1848, 140: Zlata svatba) ali s katehetičnimi prispevki (Drobt. 1859: Deklica o dekliških duh. vajah). Skromne pesmice njegovih mlajših let so nastale po vsej priliki tudi iz tendence, da se odpravi iz slovenske družbe nemško pesensko besedilo (melodijo je sprejel), a pri prevajanju iz Schmida ga je vodila želja, večati skromno zalogo slov. mladinskega čtiva (za Švabom, Kosmačem, Burgerjem, Slomškom in Lahom je G. v dobi 6 let 6. znani pomnoževatelj prevodov iz Schmida, ki so predstavljali do Ciglerja edino zabavno slov. prozo). Pri prevodih povesti se le semterje odmika od originala. – Prim.: Lendovškova koresp.; Slomšek, Mnemosynon 164; Slomšek, Spisi I, 232, 237, 239, 247; Macun 164; Marn XXIV, 33; Orožen: III, 469; IV, 153; VII, 274; Glaser II, 293. Kd.