Glavar, Peter Pavel (1721–1784)

Glavar (Glovar) Peter Pavel, nar. gospodar in mecen, r. 2. maja 1721 v Lj., u. 24. jan. 1784 na gradu Lanšprežu (župnija Mirna na Dol.). Bil je nezakonski otrok, ki so ga našli v Komendi poletnega dne 1721 na župniškem pragu ter izročili v vzgojo kmetu Basaju. Več okoliščin govori za domnevo, da je bil laški baron in malteški vitez Petro Giacomo Testaferata, ki je dobil 1698 od reda v vžitek edino malteško posestvo na Kranjskem, 1704 postal mašnik, prevzel Komendo v lastno upravo ter ostal tu menda do 1734, njegov oče (G.-jeva mati je služila v kritičnem času pri Testaf. v Komendi za strežnico; Testaf. je očetovstvo sicer odklanjal in razglašal, da je bila strežnica slaba ženska, priznal pa, da ji je storil mnogo dobrega in tudi moža priskrbel; v Testaferatovo očetovstvo je začel verjeti komendski župnik Rogelj, čim je zasledil zvezo s strežnico, pod njegovim vplivom pa tudi G. sam, ki je Testaferati posvetil svojo prvo mašno daritev; beležka v lj. šenkl. krstni knjigi, da je »Peter Pavel sin Jerneja Glovarja in njegove priležnice Marije«, je mogla nastati po krivih informacijah, ki so se dale namenoma). Zgled Basajevega sina Jerneja in naklonjenost župnika Roglja sta mu pripomogla, da je prišel ok. 1735, z namenom, da postane duhovnik, na lj. jezuitsko gimnazijo. Tu je dovršil tri razr., ok. 1738 pa krenil v Gradec, kjer je postal magister artium liberalium. Vsaj že ok. 1743 je bil zopet v Komendi ter iskal pri Roglju izvestij o skrivnosti svojega rojstva. Pač po župnikovem nasvetu je sklenil potovati k Testaferati, pri čemer mu je šlo za več vprašanj: dobiti dispenso radi nezakonskega rojstva; okoristiti se z okoliščino, da je bil Testaf. s poslovanjem komendskega oskrbnika Bitenca nezadovoljen; dobiti pojasnil o event. Testaferatovem očetovstvu. V Senju, kjer je bil na potu v Italijo vzgojitelj v hiši Testaferatovega znanca Zandonatija,se je seznanil s hrvaščino in laščino, gmotno se pa menda slabo podprl, ker je prišel v Ascoli raztrgan in bos. V Ascoliju, kjer je bil 1744 pri Testaferati za hrano in obleko boljši hišnik (maestro di casa), je namen toliko dosegel, da je zainteresiral Testaf. za svojo ordinacijo in pa, da sta se pogodila, naj pregleda v Komendi račune ter pošlje poročilo. Ker ascolijski škof Testaferatovi prošnji ni hotel ugoditi, se je ukrcal G. tik pred 15. jul. 1744 za Senj, da doseže s priporočilom Testaferate, ki je pisal tudi v Rim po dovoljenje, tam ordinacijo. Na Reki, kamor je vihar zanesel ladjo, je dobil senjskega škofa, ki mu je med 27. avg. in okt. 1744 podelil tu redove, še preden je prispelo papeževo dovoljenje. Po novi maši na Trsatu je v Komendi pregledal račune, dobil komendatorjevo gospoščino sredi okt. 1744 v začasno oskrbovanje, sredi 1746 za 5 let v najem ter podaljšal pogodbo 1752 in 1756. Radi kaplanije, ki jo je dobil od komendatorja obenem s Komendo 1744, je imel 1744–6 prepir z gorenjskim patrijarhovim arhidijakonom, ker so manjkale neke dispense (pač radi nezak. rojstva). Ko je 1751 u. Rogelj, je naklonil Testaf. svojemu najemniku tudi župnijo. Komendsko graščino je izročil G. 30. apr. 1765 Jožefu Novaku, sam pa kupil od grofa Alojza Ad. Auersperga 23. apr. 1766 graščino Lanšprež ter se preselil v sredi 1766 tje, da se posveti samo gospodarstvu. Testaferata je deloma sirovo zanikal, da bi bil G.-jev oče, čeravno je ta vsaj že v pismu 18. maja 1745 sprožil to vprašanje, v pismu 7. jun. 1751 prosil, naj komendator njegova pisma sežge, ter obenem v jasni zvezi poudarjal vzrok, »radi katerega so ga preganjali«. Tudi 1752 ko se je v Rimu videl s Testaferato, ni mogel dobiti jasnosti (ko je 1762 zopet potoval po Italiji ter obiskal tudi Rim, je komendator že odšel na Malto, kjer je kmalu u.). Na Lanšprežu je imel 1780 prvič v gosteh Jerneja Basaja, takrat že karlovškega generala, ki je 12. jan. 1784 ob drugem posetu na Lanšprežu umrl.

G., ki je dobil še v Komendi naslov »apostol. protonotarja«, je bil izobražen duhovnik, je govoril poleg slovenščine in šolskih jezikov še italijanski, španski in francoski (Stratil), ohranil ljubezen do knjige (knjižnica, ki jo je zapustil v Komendi, je sicer skromna, toda boljše stvari je vzel najbrž seboj na graščino, kjer so se po njegovi smrti porazgubile) ter kazal zmisel za osnovno šolstvo še pred terezijansko reformo. Četudi je mogel postati duhovnik šele po premagi velikih ovir in čeravno je s prvimi ustanovami izpričal tudi zmisel za cerkvene potrebe, je bilo njegovo zanimanje vendar bolj usmerjeno na gospodarske in splošnoprosvetne probleme nego na bogoslovske. Kot bogoslovec je bil probabilist, torej zagovornik najmilejše struje, ki je pa bila državno prepovedana. Zlasti se je to pokazalo, ko so začeli janzenisti pod škofom Karlom Herbersteinom uveljavljati strožje načelo pri upravi zakramenta pokore. Za kmete je imel privlačnost, četudi je maševal v svoji privatni grajski kapeli. Z delom duhovščine v soseščini Lanšpreža je prišel radi tega že pred 1774 v konflikt. Zlasti ga je razdražil Franc Ksaver Taufferer, ki je bil kot stiški opat za župnijo Mirno arhidijakon ter G.-ju svetoval, naj spovedovanje radi oglušelosti opusti, pri zaprtih vratih mašuje ter kmetov po maši ne napaja. Zdi se, da je imel med duhovščino nasprotnike tudi radi svojega gmotnega položaja. Ko so se 1774 na Dolenjskem ponavljali slučaji, da so ženske kradle hostije, hoteč se doma obhajati, ter so petrinarske tretjerednice zagrešile isto tudi na Veseli gori (v šentrupertski župniji), je napravil G. ovadbo na Dunaj, dolžil Kranjce, da oživljajo srednjeveško verskofanatično sekto fraticellov in beguinov ter označil za povzročitelje stiškega opata, trebanjskega župnika in veselogorsko duhovščino. Za nar. gospodarstvo je bil G. očitno talentiran, a svoj talent je povečaval s poskusi in študijami. Najbrž spada tudi med prve Slovence, ki so se seznanili s teorijami onodobnih francoskih ekonomistov in fizijokratov ter skušali vplivati v tem zmislu. Njegov nenavadni dar za zbiranje posvetnega blaga pa ni imel nič odbijajočega, ker ga je od početka plemenitilo stremljenje, da ga vporabi po najboljših močeh v korist ljudstva, s katerim je ostal v najožjem kontaktu. Glavno premoženje si je pridobil v Komendi, kjer je treba računati predvsem z dohodki iz gospoščine (kot oskrbnik je imel plače letnih 100 gl., kot najemnik je plačeval v prvem petletju 1260, od 1751 menda 1360 gl., Testaf. mu je 1745 odstopil 1650 in še 1000 gl., vendar ni gotovo, ali jih je dobil). Testaf. je vedel že 23. nov. 1745, da ima G. »lep denar«, 27. jun. 1750 je kupil od smledniške graščine gozd in njivo za 430 gl., 22. jun. 1754 od iste graščine zopet gozd (ki ga je pa obdržal samo do 31. dec. 1756), 1755 je bil v zmislu pogodbe s 3. marca oskrbnik smledniške graščine ter plačeval baronu Karlu pl. Flödnigu na leto 250 gl., 1757 so mu stanovi dolgovali 1250 gl., 1758 ga je Testaferatov nečak prosil za posojilo v znesku 3000–4000 gl., kupnino za Lanšprež (25.000 gl.) je mogel vkljub ustanovam po večini izplačati. Ker je ostal tudi pri komendskih kmetih na glasu dobrega graščinskega gospoda, je šlo pač predvsem za uspeh štedljivosti in umnega gospodarstva. Važno postojanko njegovega gospodarstva v Komendi je tvorila čebeloreja še pred vladno akcijo za povzdigo te panoge (o Jakobovem 1766 je dal svoje komendske čebele preseliti v Lanšprež). V Lanšprežu je mnogo iskal racionalnih načinov gospodarstva, kar je bilo deloma v zvezi z ustanovitvijo »Kmetijske družbe« 1767, ki ji je bil vnet član vsaj že 1768 (1. jul. 1768 je poročal družbi, da hoče delati poskuse s čebelami in gipsi; 1773 se je ponudil, da poskrbi proti nakazilu 200 gl. za družbo nakup čebel; 18. nov. 1780 je zopet poročal o čebelah). Sploh je na posestvu nenavadno mnogo investiral (nabavil si je na Kranjskem prvo mlatilnico, uredil poseben čebelnjak z 200 panji, v celem imel do 500 panjev, postavil mlin »na nemški način«, opekarno, zasadil vinograd, črni gozd, dokupil 1768 vas Rihpovec itd.). Vrednost posestva je znatno dvignil (1809 se je cenilo na 34.992 gl.). Z njegovim gospodarskim talentom so se skušali okoristiti razni znanci (1780 je dobil od škofa Herbersteina neko gospodarsko misijo).

Slovenskoagresivni uvod Pohlinove slovnice iz 1768 je prisilil po vsej priliki tudi G. k razmišljanju. »Kmetijski družbi« je poslal najprej dvoje nemških poročil, v katerih je formuliral za javnost svoje gospodarske skušnje: jul. 1768 »Vorschlag Beantwortung zur Verbesserung der Bienen Zucht in denen königlichen Erbländern«; 1775 »Von den Ursachen des Brandes in dem Weizen« (tiskano v Wöchentl. Kundschaftsblatt 1775, 97). Med tem je pa že začel, prvi med Slovenci, resno misliti na potrebo, da se razširi s pomočjo tiskane slovenske besede poljudnogospodarski pouk. Priredil je 1776 slov. prevod Janševe »Abhandlung von Schwärmen der Bienen« iz 1771, in sicer na »prošnjo nekterih iz gmajn lestva«, upoštevajoč, »kir v naši deželi to nemštva na kmetih navadno ni«. Ta »Pogovor od čebelnih rojou« ni bil navaden prevod, ampak G., ki se je zavedal, da je »v deželi en stari čebelar inu skuzi dolgolejtnu skušnjo součen v potrebnih rečeh tega čebelarstva, za obilnejše podučenje dati«, se je »postopu iz svoje skušnje ene inu druge reči postaviti, inu naših Janša delu s taistim popolnejše sturiti«. Obenem je bil prvi, ki se je dokopal do resnega sklepa, da bi morala kranjska »Kmetijska družba« izdajati tudi slov. spise. Poslal je namreč 27. jul. 1779 spis družbinemu kanclerju grofu Dijonizu Barbu, »da bi družba razsodila, ali zasluži, da se natisne«. Toda družba, ki je izdajala že 7. nemško knjigo, se za tisk prve slovenske ni pobrigala, a rokopis je pri Tomelliju, kateremu je G. zopet zaman naročal, naj ga izda, sploh propadel (vsaj v Komendi, Nar. muzeju in Štud. knjižnici ga ni, a izgubil se je tudi prepis, ki ga je Rechfeld 1848 videl; pač pa so v Komendi G.-jeve Litterae fundationales beneficii curati Glavariani, za katere je napisal tudi bijografijo Testaferate).

G. je imel plemenito tendenco, ostati v spominu potomcev po ustanovah, ki je bil prepričan o njih pomenu za splošnost. Za enega duhovnika v Komendi je ustanovil 14. febr. 1750 z glavnico 3200 gl. »Glavarjev beneficij«, kateremu je oskrbel 1752 ob lastnih stroških v znesku vsaj 1252 gl. in ob pomoči tlačanov še posebno hišo, pred 14. jun. 1756 pa 2 gozda in druge fundacije, ki jih je kupil od smledniške graščine. Nekako istodobno je dal sezidati v Komendi posebno poslopje za šolo, pozval za učitelja Jakoba Zupana (do 1762), poiskal v okolici precejšnje število revnih otrok, ki jim je skrbel za obleko, hrano, stanovanje ter brezplačen pouk v branju, pisanju in godbi. Pri Sv. Ani v Tunicah (takrat komendski podružnici) je zgradil 1762–6 namesto stare cerkve, ki se mu je zdela za naval romarjev premajhna, novo po vzorcu cerkve sv. Neže v Rimu. V testamentu z dne 21. jan. 1784 je določil, da se napravi po smrti njegovih vžitkarskih dedičev (novom. prošta Martina Jožefa Jebačina, ki je u. 1789, in G.-jevega beneficijata Tomellija, ki je u. 9. avg. 1797) v Komendi bolnišnica za revne komendske župljane in lanšpreške podanike, in da pripade tej ustanovi potem vse njegovo premoženje (prvih 8 bolnikov se je sprejelo 1. febr. 1803, razen tega so se začeli podpirati še 4 reveži iz trebanjskega okraja z malimi vsotami; 1809 do 1814 so se porabljali vsi dohodki za lj. bolnico, komendski reveži so dobivali le 7 kr. na dan; z odl. 15. jul. 1814 se je vzpostavil stari red, toda šele 1866 so začeli sprejemati kar največ bolnikov in podpirati zopet reveže; ko se je bolnica povečala, je bilo n. pr. 1885 v njej nad 30 bolnikov). Močno zavest skupnosti z ljudstvom je kazal G. tudi na razne druge načine (podložnim kmetom je bil prijazen in pravičen, navajal jih je k umnemu gospodarstvu ter jih v slabih letinah podpiral; mimo Lanšpreža od Nemške vasi do Mirne je dal napraviti cesto; dijakom je bil vztrajen podpornik, n. pr.: Jožefu Tomelliju iz komendske župnije, ki je 1777 postal njegov beneficijat, 1784 pa glavni vžitkarski dedič, je že 1769 naklonil »titulum mensae«).

Prim.: Krstna knjiga šenklavške župnije v Lj. 1721 (drugod v krstni knjigi se »Glovar« ne imenuje, a por. in mrl. knjige te dobe so brez indeksa); registraturni protokol kr. dež. stanov v Nar. muzeju v Lj. 1744–71, fol. 371, 392, 570, 645 (beneficij in bolnica se omenjata tu še opetovano pozneje); 8 »glavarian« med akti »Kmet. družbe« tam (potrdilo benef. 30. apr. 1751; listina o nadz. Smlednika 5. marca 1755; izvl. pisma 1. jul. 1768; Vorschlag-Beantwortung, 1768; pismo Erbergu 13. jul. 1773; p. »Kmet. družbi« 18. nov. 1780; prepis testamenta 21. jan. 1784; nedat. poročilo o vinu); komendski »Cabreum« = inventar in urbar 1715, 1753, 1780 tam (Cabreum 1753 ima sliko Komende iz 1761, ki jo je napravil Jože Leop. Wiser); dež. deska v arh. lj. sodišča, Hauptb. IV, 302; »Glavariana« v komendskem arhivu (m. dr. Testaferatova pisma G.-ju 1744 in G.-jeve »Litterae fundationales«, med tem ko se je mnogo listin, ki jih je, morda s kakim životopisom vred, rabil 1848 Rechfeld, izgubilo, prim. LZ 1885, 352); komendske cerkv. matice; notr.-avstr. šematizem 1769 (drugih nimam); kr. šem. 1774–7, 1780–2 (drugih nimam); Pohlin 1803 s. v.; Hoff, Gem. 167; Stratil, 1822 (2 rkp. primerka v Nar. muz. v Lj., izvleček v LZ 1885, 353, 405, 469); Rechfeld, MHK 1848, 29–45; Wurzbach V, 212 in X, 89; Lomberger, Protocollum in quo omnia parocho Tunjiciensi scitu necessaria inveniuntur, 1869, 189 (rkp. v tuniškem arhivu); Dimitz IV, 167, 182, 183, 200–2; Levstik LZ 1881, 696; Navratil, Spomenik Janša, 1883, 156; Vrhovec, LZ 1885, 352, 405, 469, 541, 599, 660; Glaser I, 166; Levec, Flödnig, MMK 1897, 44; Komatar, Baron Ž. J. Novak, IMK 1897, 1, 30, 31; Benkovič, Rasp, DS 1899, 294, 295; Lavtižar, Cerkve, 1901, 43; Gruden 929, 950; Bren, Janzenizem na Dolenjskem, DN 1917, št. 38; Stelé, Kamnik (Tunice), 135; Pirjevec, M 1924, 226. – Povest: Pregelj, SV 75. zv. – Slika: orig. sodobni oljnat portret neznanega slikarja v župnišču v Komendi (pri restavriranju popolnoma pokvarjen; v istem župnišču tudi slika Testaferate); Fr. Kurz v. Goldenstein, litografija 1848 (narejena po sliki v Komendi pred restavr. za MHK 1848, kroži tudi separatno, prim. kat. »Razstave portretn. slikarstva na Slovenskem« 1925, 2. izd., št. 291c; reprod.: Gruden 949; M 1924, 226; o sliki župnika Roglja gl. Jutro 23. sept. 1926 in cit. katalog št. 18). Kd.