Glaser, Marko (1806–1889)

Glaser Marko, nabož. pisatelj, r. 21. apr. 1806 na Smolniku pri Rušah, u. 9. dec. 1889 pri Sv. Petru pri Mariboru. Prvi pouk je dobil pri Sv. Martinu pri Vurberku in v Limbušu, obiskoval gimn. v Mariboru, kjer je dovršil tudi trimesečni tečaj za učiteljske kandidate, v Gradcu študiral 1822–24 filozofijo, 1824–28 teologijo. Ker še ni imel kanonične starosti za presbiterat, so ga poslali kot diakona k Sv. Barbari pri Vurberku, kjer je zbiral okoli sebe otroke in jih poučeval. Ko je bil 3. maja 1829 posvečen v mašnika, je do jeseni 1831 ostal za kaplana pri Sv. Barbari, bil nato do srede 1838 kurat v karlavski kaznilnici v Gradcu, od 1836 tudi izpovednik pri uršulinkah. Od 1. jul. 1838 do konca marca 1843 je bil škofov dvorni kaplan, pri ordinariatu referent za slov. del sekovske škofije in zadnje leto spiritual pri karmeličankah. Slov. duhovnikom je pomagal, kjer in kakor je mogel. V aprilu 1843 je nastopil župnijo Sv. Petra pri Mariboru, 1859 je bil imenovan za častnega kanonika, 1879 je obhajal zlato, 1889 pa biserno mašo. G. se je od vsega početka boril zoper zle posledice, ki so jih v verskem oziru rodile jožefinske notranjecerkvene reforme. V tej smeri je deloval v Gradcu, spodbujal in podpiral slov. duhovnike mariborskega okrožja. Širil je bratovščino presv. Srca Jezusovega in Marijinega in druge cerkv. pobožnosti. Kot pridigar je z besedo pospeševal versko življenje. V svoji župniji je 1844 obhajal ljudski misijon, prvi v teh krajih. Pozneje je prenovil župno cerkev in podružnico Matere božje na Gorci. Vabil je starše, naj pošiljajo otroke v šolo. 1868 je postavil dekliško šolo in nanjo pozval šolske sestre iz Eggenberga. Kmete je vnemal za sadjarstvo in priredil sadjarski tečaj. Od 1856 je imel mnogo posla, da je pripravil premeščenje škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor in poskrbel za nastanitev škof. institucij. S Slomškom ga je vezalo iskreno prijateljstvo. V Gradcu je izdal G. nekaj nabožnih spisov v nemščini (prim. Štrakl v VBV 1910, 205, 303). Molitvenik Dušni vižar (Gradec 1838, 1840) ni povsem G.-jevo delo; on je samo predelal slov. prevod nekega nem. molitvenika, ki ga je dobil v oceno, pa ga ni odobril, ker je bilo v njem mnogo napačnega »glede cerkvene terminologije kakor tudi štajerskega slovanskega narečja« (Štrakl VBV 1910, 305; ČZN 1924, 39). Ali so bile G.-jeve slov. pesmi, ki jih omenja A. Lah v pismu 1. maja 1833 (Štrakl VBV 1910, 302), natisnjene, ni gotovo. G.-jevo delo so »Zlate bukvice od Srca Jezusovega ali brumno navižanje srčne ljubezni k Jezusu no Mariji«. J. Pajek je poročal (Kres 1882, 287), da je knjiga izšla ok. 1840, in to je posnel Simonič 125. K. Štrekelj je ČZN 1906, 79 podal poln naslov z letnico 1842 (ne 1843, kot ima F. Kotnik v ČZN 1923, 52). Štrakl navaja VBV 1910, 305 in natančneje ČZN 1924, 38 iz pisem v G.-jevi zapuščini izjave, iz katerih je treba sklepati, da so Zlate bukvice izšle že ob novem letu 1838. Novi izdaji 1843, 1850. Ko je bil G. že pri Sv. Petru, je izdal molitvenik »Marija pribežališče grešnikov« (Gradec 1845, 3. natis 1852). Za otroke je G. priredil »Molitne bukvice za šolarje« (Gradec ok. 1840; prim. J. Pajek v Kresu 1882, 287). G. je zlagal nabožne pesmi, ki so deloma natisnjene v njegovih molitvenikih, nekaj jih je v Drobtinicah, posebej je natisnjena »Zvonov hvala« v 14 kiticah, zložena o priliki blagoslovljenja velikega zvona pri Sv. Barbari 1837 (prim.: Pajek, Kres 1882, 287; Štrakl, VBV 1910, 199). G. je bil zaveden Slovenec, pa nasprotnik ilirstvu. Njegov jezik je precej neokreten. – Prim.: Zmazek, Fara sv. Petra pri Mariboru (Maribor 1879; s sliko); Macun, Kres 1881, 342; ZD 1879, 173; Ilešić, ČZN 1905, 50, 67; ZMS 1905, 189; Štrakl, VBV 1910, 105, 199, 297; 1911, 28, 145, 223, 304; Ilešić, ČZN 1918, 98; Glaser II, 190, 257. Lkn.