Glaser, Karel (1845–1913)

Glaser Karel, književni zgodovinar, v Hočah pri Mariboru r. 3. febr. 1845, u. 18. jul. 1913. Dovršil je domačo ljudsko šolo in z odličnim uspehom gimn. v Mariboru (1857 do 1865), študiral klasično filologijo in slavistiko na Dunaju (1865–8), bil nato dom. učitelj pri grofu Brandisu v Mariboru (1868 do 1869), suplent na gimn. v Leobnu (1869 do 1870), Celju (1870–2), stalni učitelj v Ptuju (1872–4), Kranju (1874 do febr. 1877), Vidnem (Weidenau) v Šleziji (1877 do febr. 1880) in Trstu (1880–900). Kot upokojenec je živel v Gradcu, Ogrskem Brodu na Mor., kjer je bil ravnatelj zasebne židovske nižje gimn. (1903–6) in nazadnje v Hočah. Poleg svojih gimn. predmetov se je bavil intenzivno z indijsko-iransko filologijo, za katero so mu že na gimn. zbudili zanimanje spisi Trstenjakovi; za znanstveno izpopolnitev v tej stroki je dobil v Trstu še dveleten dopust, ki ga je porabil za študije v Berlinu in na Dunaju (1881–3, sanskrtski doktorat 1883) in za počitniška potovanja na Nemškem (med Lužičane i. dr.). Želja, da bi dobil orientalistično profesuro, se mu ni izpolnila; v Lvovu in Pragi so bili poizkusi brezuspešni, v Zagrebu pa ga je prof. zbor filoz. fakultete sicer predlagal za izr. prof (1887), a učna uprava ni hotela ustanoviti stolice za primerjajoče jezikoslovje. Pač pa je napisal G. o tej snovi več znanstvenih razprav in informativnih člankov in vrsto prevodov v nemškem in slov. jeziku: Ob indoevropskih jezikih (SN 1876, prevod iz angl.); Epiške indske pripovedke in pravljice (I.–XI, Kres; 1882–84); Über Bânas Pârvatîparinayanâtaka (Sitzungsber. d. ph. hist. Kl. k. Ak. W. in Wien, C IV. Bd in posebe, 1883); Firduzi (Kres, 1884); Der siebente Oriontalistenkongres u. die österr. Slaven (praška Politik, 1884, 162–3, in posebe); Indijska Talija (I. Urvašî. Ind. drama Kâlidâsova, 1885; II. Mâlavikâ in Agnimitra. Ind. drama Kâlidâsova, 1886; III. Sakuntalâ ali »Prstan spoznanja«. Drama v 7. dej. Sanskrtski spisal Kâlidâsa, 1908); Rigveda, I., 143. Text, Übersetzung und Commentar (gimn. izvestje, Trst. 1885); Pârvatîs Hochzeit. Ein ind. Schauspiel zum ersten Male ins Deutsche übersetzt (gimn. izv. Trst, in posebe 1886); Damajantica žaluje po soprogu (iz Mahâbharata, SN, prim. Glaser IV, 205); Ilovnat voziček, kratek posnetek in ocena realistične ind. veseloigre (E 1886); Rigvedski slavospevi (LMS, 1898); Kâlidâsa, indski dramatik (LZ 1902); Zal in Rudabeh, prevod iz perzijščine (Straža 1909 in posebe); Der indische Student (Zeit. d. Deutsch. Morgenländischen Gesellschaft, Bd LXVI, Lpz. 1912). Pridružujeta se še razpravi o drugih indoevropskih jezikih: Über die Prothese im Griechischen, Romanischen u. Englischen (gimn. izv. Weidenau, 1876); Altnordisch (gimn. izv. Trst, 1889). Svoje delo kot književni zgodovinar je pričel z raznimi bijografijami znanstvenikov, pesnikov i. dr., ki jih je nadaljeval tudi še pozneje; tako je opisal Joh. Schmidta, Avg. Schleicherja (Vestnik, pril. Zore, 1872–73), Jurija Cafa, (Grazer Tagespost, jul. 1874), Tarasa Ševčenka, Kazimira Velikega (Kres, 1883), Al. Vaníčka (Biogr. Skizze, Wien, 1885), Bož. Raića (LMS, 1888), Dav. Trstenjaka (E 1890, št. 14–19), Fr. Cegnarja (DS 1892), Sim. Gregorčiča (E 1893, 1–4), Ivana Macuna (DS 1901), Vinka Šercla (Slovenec, 1902) i. dr. Ko je prevzel G. s šol. l. 1889–90 ves slovenski pouk na tržaški gimn., je hotel postaviti šol. obravnavanje na trdno znanstveno podlago in začel pripravljati svoje glavno delo, obširno »Zgodovino slov. slovstva«. Izdala jo je MS v 4 obširnih zvezkih: I. Od početka do francoske revolucije, 1894; II. od franc. revolucije do 1848. l., 1895; III. Bleiweisova doba od 1848. do 1870. l., 2 sešitka, 1896 (–1897); IV. Stritarjeva doba od 1870. do 1895. l., 3 sešitki, 1898 (do 1900). Zgodovina slovstva v pravem pomenu besede to prav za prav ni; res da književne zgodovine kot slike vesolj. nar. kulturnega življenja tedaj ni bilo še mogoče napisati, ker bi bilo to ob pomanjkanju vsakršnih pripravljalnih del presegalo sile enega samega človeka; a tudi razvoj slovstva samega in njega kontinuiteta, razvoj knjiž. osebnosti, razvoj in značaj njihovega dela so označeni le tu in tam in prav rudimentarno; periodizacija je osnovana večinoma po svetovnih dogodkih in ne na osnovi slov. kulturnega in književnega razvoja, razdelitev in razvrstitev snovi je pogosto nepraktična in nepregledna. Kljub temu pa je G.-jevo delo zelo zaslužno: zbral je prvič vse slov. književnozgodovinsko gradivo, ki je bilo dotlej večinama raztreseno po najrazličnejših časnikih, časopisih, zbornikih i. pod., pristopnih skoro samo v javnih knjižnicah in nikjer celotno, in le deloma zbrano pri Čopu-Šafaříku (Gesch. d. südsl. Lit. I.) in Marnu (Jezičnik, IX–XXX.), in s tem pokazal šele zevajoče vrzeli; k temu je dodal posebno za novejši čas z zasebnim poizvedovanjem, stikanjem po knjižnicah, zbiranjem korespondence i. pod., še obilico novega gradiva in novih podatkov in s tem močno olajšal delo novejših književnih zgodovinarjev. Še bolj bi ga bil, ko bi bili njegovi podatki, posebno številke in letnice, vseskozi zanesljivi, kar pa niso, največ radi površne korekture v tisku; a ta je bila le deloma v rokah G.-jevih, večinoma pa raznih odbornikov SM. Neugodne kritike o njegovi Zgodovini (zlasti Oblakove in Vidičeve v AslPh in LZ) so ga zelo vznevoljevale in se je večkrat branil zoper nje, razen v predgovorih svoje knjige (III, IV) v LZ (1895, 443, 511; 1897, 311), E (1897, št. 68, sl. 6 čl; Naše polemike, avg. 1897; 1898, št. 73; v Straži (1909, št. 51 do 54) i. dr. Spisal je tudi nekoliko posameznih slovstvenozgodovinskih razprav in člankov, misli o slovstvu i. p., deloma iz gradiva, ki mu je odpadlo pri spisovanju knjige: Zgod. črtice o slovenščini na sred. šolah na Slov. (SN 1888, št. 12–20); Nemška sodba o najnovejšem nem. slovstvu (Slovenec 1891, 66–73); O naših slovstvenih potrebah (SN 1897, 130–1); Narodno slovstvo Slovan 1903); Nemška moderna (DS 1902); Zasluge Kopitarjeve za slovstveno zgod. portugalsko (DS 1904); Glagolica in predsodki (Slovenec, 1905, 117); razne beležke v LZ (1895, 60, 449; 1896, 388, 512). Izmed številnih njegovih poročil in ocen je treba omeniti posebno tiste, ki zadevajo slov. prevode Shakespearejevih del (prevedel je namreč kot dober poznavalec angleščine sam 11 Shakespearjevih dram, a jih ni mogel izdati, ker so bili njegovi verzi preveč prozaični): Sh.-Cankar: Romeo in Julija (DS 1904, 477); Sh.-Župančič: Julij Cezar (DS 1904, 694); Sh.-Župančič: Beneški trgovec (Slovan 1906, 219); Sh.-Funtek SN 1906); Kritike in prevodi za poskušnjo (1906); Ali mora biti prevajatelj Shakespeareja pesnik? (NZ 1910). Pisal je tudi razne politične kulturne listke za dnevnike in časopise, tako o Lužiških Srbih (Kres, 1882) in nekaj osebnih spominov (Nekaj spominov, E 1901, 223–230). – Prim.: Glaser, IV. 205–6; Šlebinger, LZ 1913, 448; Dolar, Tabor 1923, št. 161; Dolarjev izpisek iz G.-jeve avtobijografije; DS 1901, 711 (s sliko); IT III, št. 32; KMD 1915, 71 (s sliko). Grf.

Glaser Karel, jezikoslovec, književni zgodovinar, r. 3. febr. 1845 v Hočah pri Mrbu, u. 18. jul. 1913 v Gradcu; oče Franc, kovač, mati Ana Trnjak. Tri razrede osn. š. je obiskoval v Hočah; v š. 1. 1856/ 57 je dovršil IV. razred nemške osn. š. v Mrbu. Jeseni 1857 je vstopil v gimn. v Mrbu. Po maturi, opravljeni z odliko v avg. 1865, se je vpisal na fil. fakulteto U na Dunaju; za študij je izbral slavistiko in klasično filologijo (1865–68). Profesorske izpite je opravil 1871 in 1876. Na Dunaju je spoznal Jurčiča in hodil je na literarne večere, katere je vodil Stritar. Izredno je ljubil glasbo; bil je član slovanskega pevskega društva. Po končani U, a še pred izpiti, je bil eno leto za domačega učitelja pri grofu Brandisu, lastniku gradu v Mrbu. Naslednja tri leta je bil suplent na gimn. v Leobnu (1869–70) in v Celju (1870–72). V Celju je bil med njegovimi učenci poznejši pesnik Anton Aškerc. Po delnem izpitu iz klasične filologije 1871 je G. dobil prof. mesto v Ptuju (1872–75), od koder je šel v Kranj (1875–77). Tu je vložil prošnjo za enoletni študijski dopust, da bi se v Lipskem pripravil za privatnega docenta za sanskrt in za primerjalno jezikoslovje, a mu ga niso dali. V febr. 1877 je bil zaradi narodne zavednosti kazensko premeščen na gimn. v Weidenau na šlezijsko-pruski meji, kjer je poučeval do febr. 1880, ko je bil imenovan na nemško gimn. v Trstu, kjer je poučeval do upokojitve v jul. 1901. Kot upokojenec je imel zelo nemirno življenje, skoraj brez stalnega doma. Bival je v Hočah, v Gradcu, na Dunaju, v Ogrskem Brodu na Moravskem, kjer je bil ravnatelj na zasebni nižji gimn. (1903–06), v Trstu, v Pragi, v Göttingenu v Nemčiji in še kje drugje. Zadnja leta je živel največ v Hočah. Umrl je v Gradcu, pokopan pa je v Hočah. Na nagrobnem kamnu so verzi, katere mu je posvetil Oton Župančič: »Kar v mlade duše si sadil, / razvilo v njih se v plod je živ, / varneje stopa novi rod, / ko si mu Ti pokazal pot.« V Hočah se po njem imenuje glavni trg. Področje G.-jevega dela je trojno: 1. slov. slovstvena zgodovina; 2. sanskrtska in stara iranska literatura; 3. prevajanje. V gimn. izv. v Celju je najprej pisal o panonskih slov. knezih Privinu (Pribinu) in Koclju (1872). Sledil je nemški življenjepis prvega slov. sanskrtista Oroslava (Jurija) Cafa (graška Tagespost, jul. 1874). Ko je umrl štajerski jezikoslovec in publicist Božidar Raič, je G. v trž. E napisal osebne spomine nanj (1888), v LMS pa isto leto obširen oris njegovega dela. Pozneje je poročal o Davorinu Trstenjaku (E 1890, št. 14–19), o narodopiscu Juriju Kobetu (LZ 1890), o pesniku Francu Cegnarju (DS 1892), o Simonu Gregorčiču (E 1893, št. 14), o Pavlini Pajkovi (DS 1894), o Ivanu Macunu (DS 1901) in v nemščini o Anton Aškercu (Agramer Tagblatt 1910) ter o raznih slovstvenih pojavih iz bližnje in daljne preteklosti. Objavil je tudi Slovensko bibliografijo za 1899 in 1900 (ZSM 1901) in za 1901 (ZSM 1902). Največje njegovo delo pa je Zgodovina slovenskega slovstva v štirih knjigah, ki jo je izdala Slov. matica v Lj. (I. Od početka do francoske revolucije, 1894, str. XVI+220+IV; II. Od francoske revolucije do 1848. 1. 1895, str. II+276+lit. priloga; III. Bleiweisova doba od 1848. do 1870. leta, dva snopiča 1896–97, str. VII+ 341; IV. Stritarjeva doba od 1870. do 1895. leta, trije snopiči, 1898, 1899, 1900, str. XII+483; skupaj torej nad 1.300 strani). Ta zgodovina je bila dogodek na visoki literarni ravni. Ako odštejemo popis slov. pismenstva, ki ga je napisal Matija Čop, a je izšel šele v zapuščini češkega slavista Pavla Jožefa Šafarika (Geschichte der südslavischen Literatur. I. Slowenisches u. glagolitisehes Schriftthum, Praga 1864) ter Zgodovino slov. slovstva Julija Kleinmayra (Clc 1881), je bila G.-jeva zgodovina prva podrobnejša obravnava naše literature od početka dalje. Izzvala je kritike in polemike in avtorjeve odgovore; debata o njej je trajala skoraj do G.-jeve smrti. V Kranju je napisal razpravo Über die Prothese im Griechischen, Romanischen und Englischen (O glasovnem pradložku v grščini, romanščini in angleščini. 1879; izšla je šele v izvestju gimn. v Weidenau.) G. se je zgodaj začel zanimati za sanskrt (stari indijski jezik indoevropske skupine) in za staroindijsko slovstvo. Zanimanje za sanskrt mu je vzbudil na gimn. prof. Davorin Trstenjak, ki se je sam bavil s to znanostjo. Trstenjak je bil v tem pogledu učenec že omenjenega Oroslava Cafa. G. je 1876 prevedel iz angleščine razpravo O indoevropskih jezikih (SN 1876, št. 260–265), ki je izšla v ponatisu. Naslednje leto je objavil prevod iz starega indijskega epa Mahabharata Damajantica žaluje po soprogu (SN, št. 172–175). Pozneje je priobčil Epiške indske pripovedke in pravljice (Kres 1883, 1884), Nekoliko iz indijskega bajeslovja (DS 1891) in Buddhizem (DS 1901). V izvestjih filozofskega in zgodovinskega razreda dunajske Akademije znanosti (Sitzungsberichte der phil. hist. Klasse der Akademie der Wissanschaften) pa je izšla njegova doktorska disertacija Über Bâna's Pârvatîparinayanâtaka (O Banovi igri Parvatina možitev. 1883; v ponatisu 92 str.). 1885 je izdal v Trstu v samozaložbi dve drami, ki ju je spisal Kalidasa, indijski pesnik iz V. stol .po Kr., namreč Urvašî in Mâlavikâ in Agnimitra. O Kalidasu je pozneje objavil daljšo razpravo (LZ 1902). V iz vest ju (Jahresbericht) tržaške gimn. je 1885 objavil nemški prevod in razlago nekaterih himen Rgveda na čast bogu Indriju. Isti predmet je obravnaval v razpravi O rgvedskih stavospevih (LSM 1896). Na kratko je opisal Starejšo dobo indijskega slovstva (Kres 1886). V izvestju tržaške gimn. je izšel njegov nemški prevod Pârvatî's Hochzeit (Parvatijina poroka. 1886; tudi v ponatisu), o kateri je pisal že v svoji disertaciji. O tem prevodu so izšle zelo ugodne kritike v nemških strokovnih časopisih. Zadnje njegovo večje delo iz indijskega slovstva je prevod Kaiidasove drame Sakuntald ali Prstan spoznanja (Mrb 1908; samozaložba). Končno je poročal tudi o indijskih študentih Der indische Student (Zeitschrift der Deutschen morgenlaendischan Gesellschaft, Leipzig 1912). G. je študiral tudi jezike in slovstva Bližnjega vzhoda. Pisal je o Firduziju, perzijskem pesniku 10. stol. po Kr. (Kres 1884). Iz perzijskega je prevedel še Zal in Rudabeh, odlomke iz Firduzijevega epa Šah–name (1909), in obravnaval je Zakonik Hammurabija (Veda 1911). G. je s svojimi deli o sanskrtu močno vplival na pesniško pot Antona Aškerca. G. je veliko prevajal tudi iz evropskih jezikov, a večina zadevnih prevodov je ostala v rkp. Prevedel je enajst Shakespearjevih dram (Kralj Lear, Rihard III., Macbeth, Vesele kumice windsorske, Julij Cezar, Othello, Romeo in Julija, Beneški trgovec, Krotilec zle žene [v Župančičevem prevodu Ukročena trmoglavka], Sen kresne noči, Hamlet). S prevodi ni uspel, kajti takrat so nastopali že mlajši prevajalci pesniki, kot Cankar, Župančič, Funtek. O njihovih prevodih Shakespearja je kritično poročal v raznih, tudi nemških listih. Načel je vprašanje Ali mora biti prevajatelj Shakespearja pesnik? (NZ 1910). V slov. je preložil Čudodelni magus španskega dramatika Calderona in prvi spev epa Os Lusiadas (Luziadi) portugalskega pesnika Camoensa. Prevajal je tudi slovenske pesnike v nemščino, in sicer Antona Aškerca, Ivana Cankarja, Josipa Cimpermana, Dragotina Ketteja, Frana Levstika. Vsi ti prevodi so izšli 1905 v Südsteirische Presse. Prav tam je isto leto pisal o Shakespearju pri Slovencih (Shakespeare bei den Slovanen). V nemščino je prevedel Govekarjevo dramatizacijo Jurčičevih Rokovnjačev (Die Wegelagerer), ki je tudi ostala v rkp. Pripravil, a ne izdal je knjigi Splošna slovenska antologija in Aškerčeva antologija, obe v nemščini. G. je poznal številne moderne in stare jezike in pisal je v slov. in nemške liste literarne in politične članke ter poročila. Povsod, kjer je služboval, je pomagal pri ljudskem petju (tudi v Weidenauu med Nemci) in v čitalnicah. V Trstu je bil soustanovitelj Slovanskega pevskega društva, njegov večletni odbornik in pevovodja ter mnogo let podpreds. Slovanske čitalnice. G. se je zlasti v Trstu odločno potegoval za pravice slov. jezika v š. Na trž. nemški gimn. je bilo 1884 med 403 dijaki 117 slovenskih. Toda medtem ko so imeli nemški dijaki ves pouk v nem., italijanski pa 14 ur ital., so imeli slovanski le 6 ur slov. G. je sestavil spomenico, katero je politično društvo Edinost poslalo na pristojno mesto. Spomenica je uspela. Že v začetku naslednjega š. 1. se je število slov. ur povišalo na 8., pozneje pa na 16. G. je od š. I. 1889/90 poučeval slov. v vseh osmih razredih. K pouku slovenščine, ki je bil neobvezen, je prihajalo veliko dijakov iz malega semenišča, katero je bil ustanovil škof Glavina. Ko je postal vodja malega semenišča slov. duhovnik Vincenc Masten, ki je bil dovršil ital. gimn., je obisk slov. pouka začel upadati. 1895 se je iz tega zavoda prijavil en sam dijak. Drugi, ki so ta pouk obiskovali prejšnja leta, so izostali. G. je posredoval ustno in pismeno, a brez uspeha. Tedaj se je osebno obrnil na škof. ordinariat, a tam so mu v škofovi odsotnosti odgovorili, da malo semenišče nima namena podpirati radikalne slov. težnje. Če bo G. to spravil v javnost, ga bo ordinariat naznanil oblasti. G. je nato v E (12. okt. 1895, št. 123) objavil stvarno pisano Odprto pismo, v katerem je podrobno razložil položaj. Zaradi tega članka mu je namestništvo dalo ukor in ga pozvalo, naj se opraviči.

Prim.: Anton Dolar, Prof. dr. K. G., Obris življenja in dela, ČZN 1934; ponatis Mrb 1934, str. 57 s sl.; SBL I, 215–216; Janko Šlebinger, Prof. dr. K. G., LZ 1913, 448; Oton Župančič, ZbD IV, 32, 354; KMD 1915, 71 s sl.; E 12. okt. 1895; Vladimir Bartol, Naš prvi sanskrtski doktor. Zapis ob petdesetletnici smrti dr. K. G., Delo, 2. jul. 1963; M. Š., Prvi sestanek indologov. Slovencu dr. K. G. priznano pomembno mesto v razvoju jugoslovanske indologije, Delo 1969, 9. sept.

K-n