Gertscher, Adalbert (1846–1908)

Gertscher Adalbert, pravnik, r. dne 27. marca 1846 v Tržiču na Gor., kjer je bil tačas njegov oče Anton aktuar, u. 13. sept. 1908 v Trstu. Gimn. je obiskoval v Lj. (prvi razr. 1856), potem v Novem mestu, pravoslovje na Dunaju, kjer je bil tudi promoviran. Vstopivši v sodno službo pri dež. sodišču v Lj. (12. nov. 1867) je postal sodni pristav v Postojni (1871), drž. pravdnika nam. v Celju (1876), okr. sodnik v Mariboru (1879), drž. pravdnik v Celju (1885), nadsvetnik v Lj. (1888), predsednik okrož. sodišča v Celju (1889), višji drž. pravdnik v Trstu (1895), min. svetnik v pravosodnem ministrstvu na Dunaju (1897; tu je bil personalni referent za Primorsko in Dalmacijo, za vrhovno sodišče in nekaj časa legislativni referent za kazensko pravo), začetkom 1898 generalni odvetnik pri gen. prokuraturi vrh. sodišča; predsednik viš. dež. sodišča v Zadru (19. maja 1898), v Trstu (marca 1906). Večkrat odlikovan, je dobil 1900 še dostojanstvo tajnega svetnika. Njegova smrt je preprečila namero, postaviti ga na čelo justične uprave za vso državo. – G., ki je bil že na gimn. in na vseučilišču odličen dijak, se je kot uradnik neprestano, nele praktično v vseh panogah sodstva, marveč tudi teoretično v domačem in tujem pravu izpopolnjeval in literarno udejstvoval. Slovel je že zgodaj kot bistroumen, izredno izobražen sodnik, izboren upravnik, neumoren delavec. Imel je izreden talent za jezike. Poleg slovenščine in nemščine je popolnoma obvladoval hrvaščino, italijanščino, angleščino in francoščino. V domači hiši je bila njegova vzgoja sicer nemška, vendar pa je izključno slov. okolica na novomeški gimn. nanj toliko vplivala, da je na Dunaju sprva občeval v Stritarjevem krogu in se tudi kasneje, dokler je deloval v graškem višjesodnem okrožju, celo na vročih tleh spodnještajerskih, ni kazal nasprotnega našemu življu, ki je smatral G.-a za objektivnega uradnika. 1888 je celo pomagal obuditi »Slov. Pravnik« (SP 1908, 319) in priobčil v tem letniku (1888) razprave: Iz zapiskov praktičnega pravnika (202–212, 322 do 331) ter Kakšen vpliv imajo določila § 2. post. z dne 10. jun. 1887, št. 74 d. z. na prej pridobljene zastavne pravice. – Zaslovel je zlasti za svojega poslovanja v Dalmaciji in to nele v strokovnih, marveč tudi v narodnih jugoslovanskih krogih. Z vso vnemo se je lotil zboljšanja močno zanemarjenega sodstva v Dalmaciji; posebno pozornost je obračal popolnoma zapostavljenim varuškim poslom, odredil je, da so se uvedle povsod sirotinske knjige, ki jih prej ni imelo niti eno sodišče, pridobil si je mnogo zaslug ob uvedbi novih civilno-pravdnih zakonov, skrbel za uredbo zemljiške knjige, ki se v Dalmaciji še ni bila udomačila. Po njegovem prizadevanju so se zgradile sodne palače v Zadru in Šibeniku, nameraval je zgraditi posebno kaznilnico za Dalmacijo pri Biogradu. Mnogo potujoč uradno po vsej deželi in pazno motreč socialne, politične in pravne razmere, si je pridobil globok vpogled v dalmatinske prilike in veljal za enega najboljših poznavavcev teh razmer. Proučeval je tako temeljito zamotane pomorsko-pravne razmere, da je zaslovel kot kapaciteta na tem polju. Njegova izčrpna poročila na justično ministrstvo o kmetskem odnošaju, zemljiški knjigi, pomorskem pravu, tvorijo zakladnico za pravno in kulturno zgodovino Dalmacije. Znamenite so bile njegove okrožnice na podrejena sodišča. Skrbel je za vzgojo sodnikov, pošiljal jih v prakso v druga okrožja, ustanovil pri višjem sodišču v Zadru bogato knjižnico, naročil vsa sodišča na zagrebški »Mjesečnik«. V pogledu uradnega jezika pomenja G.-jevo delovanje popoln preobrat. Nastopil je svoje mesto prav v času, ko je bila vsa dežela razburjena radi discipliniranja sodnika, poznejšega poslanca Ferrija, ker je rabil hrvatski jezik v notranjem poslovanju. Bistrovidni G., ki so ga vodili le državni oziri in skrb za dobro justico, je hitro spoznal, da je potreba uvesti hrvatski jezik tudi v notranje poslovanje. Odprl je duri hrvat. jeziku celo v notranje posvetovanje senatov. V tem pogledu težko dostopnim dunajskim krogom je to utemeljeval tako, da se mora v smislu zakona razglasiti in izdati sodba prav tako, kakor se je sklenila, torej tudi jezikovno enako. Reči smemo, da bi hrvat. narod v Dalmaciji ne bil dosegel jezikovne naredbe iz 1909, ki je hrvatski jezik v Dalmaciji postavila na pristoječe mu mesto, ko bi teh stremljenj že prej ne bil dejansko uveljavil in podpiral veleuplivni G. V tej smeri delovanja tiči političen pomen G.-jevega udejstvovanja, ki je povzročilo, da je bil G., čeprav tujec v deželi, izredno spoštovana in popularna osebnost, ki ji je v Dalmaciji ohranjen trajen, še vedno zelo živ spomin. V Trstu je nadaljeval svoje delo v istem pravcu, čeprav je v jezikovno veliko bolj mešanem okrožju naletel na mnogo večji in vplivnejši odpor kakor v Dalmaciji. Vendar je dosegel, da je imela »majhna veja slov. naroda v Primorju vse drugače pravično urejene jezikovne razmere nego li njega deblo v področju nadsodišča graškega« (SP 1908, 319). – Literarno se je udejstvoval zlasti v kazenskem, konkurznem in procesnem pravu. Razen že navedenih razprav (v SP 1888) je pisal obsežne razprave v Allgemeine österr. Gerichts-Zg 1883 št. 58–62; 98–100; 1885, št. 16–31 (o angl. konkurznem pravu); 1887, št. 47; 1889, št. 10; 1892, št. 23–38, 40, 41, 48–50 (o novem ital. kaz. zak.); 1893, št. 38, 39, 41–43, 46, 49–52; 1894, št. 7, 8, 10 (o civilno-pravdni reformi), 1904, št. 50–52 in 1905, št. 3–5, 8 (o reformi konkurznega prava). V zbirki »Die Handelsgesetze des Erdballs«, XIII., odd. 1., »Mitteleuropa II« (1906) je priobčil in pojasnil »Das Handelsrecht, Wechselrecht, Konkursrecht and Seerecht von Österreich und im Okkupationsgebiet Bosnien und Hercegowina« (str. 1–627). – Prim.: M.(iho) O.(buljen), Mjesečnik pravničkoga družtva u Zagrebu, 1909, 127–135; SP 1906, 126, 287; 1908, 318, 319 (Majaron); Allg. Gerichts-Zg. 1908, 323, 324; Zeits. f. Notariat 1908, 311; Jur. Bl. 1908, 451; SN 1895, št. 53, 57. Pc.

Gertscher Adalbert, pravnik, r. 27. mar. 1846 v Tržiču na Gorenjskem, u. 13. sept. 1908 v Trstu. Oče Anton (1817–89) je bil tedaj sodnik (aktuar) v Tržiču, pozneje okrožni predstojnik v Vipavi, nazadnje preds. dežel. sodišča v Lj. in po Levcu »znani nemškutar in birokratiški krokodil«; v tržiških žpk knjigah je bil vpisan kot Gerzhar. Mati je bila Friderika Kodre, hči graščinskega oskrbnika v Vipavi. Prvi razr. gimn. je obiskoval v Lj., ostale v Novem mestu (matura 1863). Na Dunaju je dovršil pravo in stopil v sodno službo pri dež. sodišču v Lj. (12. nov. 1867), postal sodni pristav v Postojni (1871), nam. drž. pravdnika v Celju (1876), okr. sodnik v Mrb (1879), drž. pravdnik v Celju (1885), nadsvetnik v Lj. (1888), preds. okrož. sod. v Celju (1889), višji drž. pravdnik v Trstu (1895), min. svetnik v pravosodnem ministrstvu na Dunaju (1897), kjer je bil personalni referent za Prim. in Dalmacijo za vrhovno sodišče in nekaj časa legislativni referent za kazensko pravo, v začetku 1898 generalni odvetnik pri generalni prokuraturi vrh. sodišča, preds. viš. dež. sodišča v Zadru (19. maja 1898), v Trstu (mar. 1906). Bil je večkrat odlikovan in 1900 je dobil naslov tajnega svetnika. G. je bil že na gimn. odličen dijak, izredno nadarjen za jezike in je popolnoma obvladal poleg slov. in nemšč. še hrv., it., angl. in franc. Tudi v pravu se je neprestano izpopolnjeval ter slovel kot bistroumen, izobražen sodnik, dober upravnik in neutruden delavec. Domača vzgoja je bila sicer nemška, toda slov. okolje na novomeški gimn. ga je pritegnilo v slov. območje in na Dunaju je sprva zahajal v Stritarjev krog. Ko je bil sodnik na Štajerskem, je bil nepristranski in 1888 je pomagal obuditi Slovenskega pravnika ter napisal zanj dve razpravi: Iz zapiskov praktičnega pravnika in Kakšen vpliv imajo določila 2. post. z dne 10. jun. 1887, št. 74 d. z. naprej pridobljene zastavne pravice. Največ zaslug si je pridobil za Dalmacijo, ki jo je večkrat prepotoval: vpeljal je sirotinske knjige, civilno-pravne zakone, skrbel za uvedbo zemljiške knjige, poskrbel za zgraditev sodnih palač v Zadru in Šibeniku, skrbel za izobrazbo sodnikov, ustanovil pri višjem sodišču v Zadru bogato knjižnico, predvsem pa je odprl vrata hrv. jeziku celo v notranje poslovanje senatov. J. Polec piše, da je bil G., »čeprav tujec v deželi, izredno spoštovana in popularna osebnost, ki ji je v Dalmaciji ohranjen trajen, še vedno zelo živ spomin«. Tudi v Trstu je nadaljeval v Dalmaciji začeto delo, a so bile tukaj razmere težje zaradi večje jezikovne mešanosti. Vendar je dosegel, da je imela »majhna veja slov. naroda v Primorju vse drugače pravično urejene jezikovne razmere nego li njega deblo v področju nadsodišča graškega« (SP 1908, 319). Pisal je o kazenskem, konkurznem in procesnem pravu. Poleg omenjenih razprav v SP 1888 je pisal obsežne razprave v Allgemeine osterr. Gerichts-Zeitung: 1883,1885 (o angl. konkurznem pravu), 1889, 1892 (o novem it. kaz. zak.), 1893, 1894 (o civilnopravdni reformi), 1904 in 1905 (o reformi konkurznega prava). V zbirki Die Handelsgesetze des Erdballs, XIII, odd. 1, Mitteleuropa II (1906) je priobčil in pojasnil Das Handelsrecht, Wechselrecht, Konkursrecht und Seerecht von Osterreich und im Okkupationsgebiet Bosnien und Hercegovina (str. 1–627).

Prim.: SBL I, 211–12; SP 1906, 126, 287 in 1908, 318–19; M.[iho] O.[buljen], Mjesečnik praviničkog družtva u Zagrebu, 1909, 127–35; V. Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržič, Tržič 1936, 265, 362; M. Dodič, 225 let novomeške gimn., Novo mesto 1971, 354, 421; pismo žpk T. Vidmarja iz Tržiča 6. apr. 1977.

Jem.