Geršak, Ivan (1838–1911)

Geršak Ivan, pravnik, nacionalni ekonom in politik, r. 4. nov. 1838 pri Sv. Petru pod Sv. Gorami, u. 24. febr. 1911 v Ormožu. Študiral je gimn. v Celju (1852–9) in v Gradcu (1859–60), pravo tudi tam (prom. 1865), bil domači učitelj pri baronu Gust. Conradu in služboval kot odv. kandidat v Mariboru (1865–6), Gradcu (1866–7), Ptuju (1867–71), napravil 1870 odv. izpit in postal 1871 notar v Ormožu, od koder je prosil brez uspeha za notarsko mesto v Lipnici (1877), Celju (1880) in Celovcu (1881). Sodeloval je pri N (1861, 64), SG (1862), Napreju (1863, 268, 276), KMD (1867, 31–7, opis Pohorja), SN (1869, št. 18, 19; 1871, št. 31), posegel v debato o slov. parlamentarnem jeziku (N 1861, 216, 370, 376), proti Cegnarjevemu predlogu »izgovarjaj kakor pišeš« je zagovarjal zaradi svoje jugoslov. orijentacije izgovor vuk, gonio in podal čisto zgrešena naglasna pravila, osredotočil svoje zanimanje na nacionalno ekonomijo, podal njene osnovne pojme (O narodarstvu, N 1864, 25–6, 33–4) ter izdajal 1865–6 prvo v slov. jeziku pisano nar. gospodarsko in polit. revijo Čitalnico z geslom iz A. Smitha »nevednost je nar draži stvar v deželi«, zanjo sam napisal večino člankov o nar.-gospodarskih problemih: Obresti in obrestne mere (3–21), Banke in papirnati denar (21–34), Številna loterija (34 do 40), Draginja (124–133), opisal socialne razmere na Francoskem (246–253) in v Avstriji (343–9), avstrijsko zgodovino (87–92, 174–181, 272–7) in razglasil najvažnejše postave: o varstvu in skrbstvu (76–86), katekizem avstrijske ustave (114–120), gospodarske pravice o živalih (133–6), županovanje (162–9) z obrazci (258–64) in drugo ter skrbel za dobre sotrudnike (M. Prelog, S. Šubic, J. Muršec, M. Pleteršnik, J. Sernec itd). Njegovo najobširnejše delo v tej panogi je nar.-gospodarski opis slov. Štajerskega (Slovenski Štajer, III. snopič, Lj. 1870) z uvodom, v katerem se zavzema iz nar.-gospodarskih ozirov proti centralizmu in dualizmu za federalizem. S pravnimi študijami je sodeloval pri Razlagovem SP (Vvod v državljanski postopnik, SP 1871, 231–7, 262–6) in napisal za dan, ko je dobil novi notarski red svojo moč, članek o važnosti notarskega postopanja zlasti glede slov. uradovanja (Slovensko bileževanje, ib. 321–4) ter je najbrž tudi sestavil obrazce, ki jih je prinašal SP za notarsko poslovanje. 1871 se je poganjal za slov. docenturo na graški juridični fakulteti za civilnopravni red, menično in trgovsko pravo in bil obveščen o sklepu prof. zbora, da ga predlaga za provizoričnega docenta za praktični kolegij v slov. jeziku o avstr. civilnopravnem postopanju. Ker pa ni dovolil drž. zbor v proračun stavljene vsote za slov. juridične stolice, se je odločil za notarijat v Ormožu, kjer se je posvetil lokalnemu polit. in nar.-gospodarskemu delu, ki ga je sam opisal v Ormoških spominih (Lj. 1920), sodeloval še pri SGp in SN, a se ni več povzpel do živahne publicistične delavnosti predormoške dobe. Ustanovil je Ormoško posojilnico (1876), jo privedel od samonemškega k samoslovenskemu uradovanju in ji načeloval od ustanovitve (njeno poslopje, prej last Geršakove žene, je postalo središče slov. nar. življenja v Ormožu zlasti 1884–99), Vinorejsko društvo za ormoški okraj (1891) in Kletarsko društvo (1898). V polit. življenju je nastopil 1870 kot kandidat pri deželnozborskih volitvah v ptujski mestni skupini, a propadel, napravil 1874 z B. Raičem prvi poskus sprave med slov. strankama s predlogom skupnega gesla: »blagost naroda in upor germanizaciji« ter ustanovil v Ormožu katol. slov. polit. društvo Sloga (1880), ki si je priborila 1884 večino v okrajnem zastopstvu, kateremu je odslej načeloval G. (do 1896, V. Venedig: 1896–9, nato je prišlo okr. zastopstvo v napredne roke). – Prim.: Geršak, Ormoški spomini 1–77; Vošnjak, Spomini I, 187, 249; II, 129, 135, 147; Lokar, ZMS XI, 63–5; Lončar, ZMS XI, 238; Prijatelj, RDHV II, 198; Lončar, Politično življenje Slovencev 33, 140 in tam navedena literatura; rokopisna zapuščina z dokumenti in dnevniki v drž. lic. knjižnici v Lj. – Slika: Ormoški spomini; DS 1903, 116. Pir.