Gerbic, Fran (1840–1917)

Gerbic Fran, glasbenik in skladatelj, r. 5. okt. 1840 v Cerknici, u. 29. marca 1917 v Lj. Z enajstim letom je prišel v lj. šole ter dovršil 4. razr. normalke in 3 razr. realke in vstopil 1856 v učiteljišče, kjer mu je bil učitelj glasbe Kamilo Mašek (v teoriji, harmoniji, petju, klavirju in orglah). 1857 je bil nastavljen kot provizoričen učitelj v Trnovem pri Il. Bistrici in hkrati kot organist. Ta čas je začel skladati in izdal prve skladbe: »Glasi slovenski« (moški zbori in samospevi, 1861) in tri božične. Iz Trnovega je odšel na praški konservatorij (1865–7), kjer se je učil zlasti solopetja pri prof. Voglu in kompozicije pri ravnatelju konservatorija Krejčiju. V tej dobi je izdajal »Liro Sionsko« (1866), ki je prinesla v 12 številkah 71 njegovih cerkv. napevov. Ko je z odliko končal konservatorijske študije, je odšel k operi in pel kot tenorist pol l. pri nar. gledališču v Pragi, 9 l. pri operi v Zagrebu, eno sezono v Ulmu na Virtemberškem in eno sezono v Lvovu. Tega leta (1882) je zamenjal operno kariero z glasbenoučiteljsko in deloval na lvovskem konservatoriju kot učitelj solopetja in pevovodja konservatorijskega zbora do 1886. Tega leta se je odzval vabilu društev »Glasbena Matica«, »Čitalnica« in »Dram. društvo« v Lj. in vstopil pri »Glasbeni Matici« kot učitelj in vodja društvene šole, pri »Čitalnici« kot pevovodja (do razpada »Čitalnice« 1890), pri »Dram. društvu« kot kapelnik (do 1895). 1890, 1896 in 1897 je bil tudi pomožni učitelj na učiteljišču za glasb. teorijo, harmonijo, petje in orglanje. 1896–900 je bil pevovodja pri pevskem društvu »Ljubljana«. 1899 je po Belarjevi smrti prevzel še službo pevovodje in organista pri sv. Jakobu v Lj. in jo opravljal do konca okt. 1910. Od 1899 je bil do smrti marljiv odbornik Cec. društva, od 1913, ko se je ustanovila cerkv.-glasbena komisija za lj. škofijo, član te komisije in nadzornik organistov. Največ časa in moči je posvetil »Glasbeni Matici«. Tu je deloval nad 30 let neprestano. Poučeval je najprej solo in zborovno petje, teorijo, harmonijo in klavir; od 1912 po prihodu prof. Hubada na zavod le solopetje in klavir. Bil je ves čas skrben, požrtvovalen vodja šole Glasb. Matice. G. je kot skladatelj z raznimi našimi starejšimi glasbeniki oral ledino slov. glasbe; bil je izredno plodovit in je do pozne starosti ustvarjal nova in vedno večja dela ter vedno kazal v skladbah zmisel za glasbeni napredek. Med njegovimi svetnimi skladbami so znameniti razni samospevi s klavirjem (»Milotinke« in drugi), zbirka 150 nar. pesmi za en glas in klavir (3 zvezki), »Slovanska jeka« (moški in ženski zbori), 20 moških zborov v slov. nar. značaju (XI. zv. matičnih zborovih partitur); operi »Kres« in »Nabor« (zadnjo so prvič izvajali v lj. opernem gledališču 1925), Jugoslovanska rapsodija za orkester, Himna za meš. zbor, soli in orkester, Slovo, kantata za moški zbor in orkester, Valček za sopran-solo in orkester, lovska simfonija za orkester in zbor in kantata »Oče naš« za soli, meš. zbor in orkester. 1899 in 1900 je Gerbic izdajal glasbeni list »Glasbena Zora« (I. letnik skladbe, II. letnik skladbe in književna priloga). V tem zborniku je poleg skladb raznih slov. skladateljev 14 njegovih. V NA se nahaja 21 Gerbičevih skladb. Cerkv. skladbe so poleg nekaterih že omenjenih: Cerkveni napevi, 2 slov. maši, 9 božičnih, 5 velikonočnih, 20 Marijinih pesmi, 12 Tantum ergo, 3 lat. maše (2 med njimi za zbor in orkester, 1 za zbor in orgle) in nekaj motetov. Nekaj slov. pesmi in lat. zborov je še v rokopisni ostalini. G. je razen tega spisal Metodiko pevskega pouka (Cec. društvo v Lj.). Neobjavljena je še njegova teoretičnopraktična pevska šola. Več daljših, zanimivih njegovih člankov je v NA. G. je bil častni član kr. nar. zemaljskog kazališta v Zagrebu in Glasb. Matice v Lj. – Prim.: Rakuša: Slov. petje v preteklih dobah; CGl 1910 in 1917; NA; Gledališki list 1925, št. 2; Slovan 1917, 138. Slike: DS 1910, 556; TS IV, št. 16; IT I, št. 7; IS 4. okt. 1925. Pl.