Gebhardt, Janž (okoli 1530–med 1598 in 1601)

Gebhardt Janž, protestantski šolnik, r. ok. 1530 v Lj., u. med 1598–1601 menda tam. Bil je najbrž sin Volfganga G., lj. župana 1544 in 1548, se šolal vsaj 1558–62 v Tübingenu (imatr. 2. jan. 1558, baccal. 17. sept. 1561), in bil tu obenem z S. Budino prvi Kranjec, ki je na priporočilo kranjskih dež. stanov užival Tiffernovo ustanovo (sprejet 13. jan. 1558, izključen jan. 1562 »propter improbitatem«). Študije je završil kot jurist v Padovi (imatr. 17. dec. 1568 obenem z nekaterimi mladimi Auerspergi, katerim je bil menda poleg Budine domači učitelj). Ko se je Bohoriču dovolil šolski pomočnik, je postal G. 1570 prvi kolaborator na stanovski lat. šoli v Lj., a se radi nesoglasij z Bohoričem službi vkljub nasprotni želji stanov s 30. marcem 1571 odpovedal. Bil je morda nekaj časa advokat, a 1576–84 kranjski stanovski vojni sekretar za granico in 1596–8 stanovski dež. tajnik. Za objavo knjige »Historia Sigethi« 1568 je spesnil prijatelju S. Budini dolgo lat. hvalnico v spretnih distihih. Ko je šlo po Frischlinovem prihodu za reformo stanovske šole in končno določitev šolskega reda, je bil tudi G. določen za šolskega nadzornika ter Frischlinu v tej lastnosti v seji stanovskega šolskega sveta 4. dec. 1583 oficialno naznanjen poleg 20 drugih (stanovski odborniki: Martin Gall, Janž Gallenberg, Bolt. Rasp, Volk Neuhaus, dalje Franc Scheyer, Sebald Barbo in dež. tajnik Gašper Gottscheer, predikanti Spindler, Dalmatin, Schweiger, Fel. Trubar in Tulščak, mestni svetovavec Volk Garnttner, dež. uradniki Melh. Pantaleon, Egidij Steinfelder, Mih. Sindringer, deželnoknežji uradnik Mih. Verbec ter upokojeni Bohorič). Ker ni bil 4. dec. 1583 izvoljen v ožji sedmeročlanski redakčni odbor (Gallenberg, Spindler, Dalmatin, Pantaleon, Steinfelder, Bohorič, Verbec), na redakcijo šolske naredbe v prvih štadijih ni vplival. Ko se je naredba od 11. dec. 1583 do 30. jan. 1584 prerešetala v ožjem odboru, in 24. jan. 1584 v stanovskem odboru, je sestavil G. na osnovi Frischlinovega načrta z dne 24. sept. 1582 in ob upoštevanju izprememb v šolskem in stanovskem odboru tretji red lj. stanovske šole, ki se je 15. febr. 1584 v dež. zboru sprejel ter ostal v veljavi do 30. okt. 1598, ko se je morala šola zatvoriti. V novi šolski naredbi je bilo ohranjeno bistvo predpisov, ki so merili na dramatično predstavljanje, črtal pa se je izmed šolskih knjig poleg Frischlinove Susane tudi ital. katekizem, Frischlinov Elementale z Nomenclaturo je nadomestila zopet slična Bohoričeva knjiga, a obenem se je izpremenilo tudi nekaj Frischlinovih predlogov, ki so bili prijazni večji veljavi slovenščine. (V 1. razr. je pač še ostal slov. katekizem in Bohoričev Elementale z Nomenclaturo, ki sta se ozirala tudi na slovenščino, po sprejeti redakciji je bila sedaj celo slov. šolska molitev mogoča, ako ni raztegnil učitelj določila o prepovedi rabe slovenščine tudi na molitev; toda sicer je bila raba slovenščine kot razgovornega jezika učencev med sabo in kot vprašalnega, oz. razlagalnega jezika za šolske odnošaje med učenci in učitelji odslej vsaj v teoriji že v 1. razr. prepovedana, kakor je bila v 4. in 5. razr. na korist latinščine prepovedana tudi nemščina; slov. pesmarica je postala že prej lat. šolarjem nepotrebna, ker so hodili od 1. avg. 1582 naprej navadno le k nemškim pridigam, kjer se je pelo samo v nemškem in lat. jeziku, med tem ko je postalo pri službi božji s slov. pridigo slov. koralno petje naloga »nemške« šole in njenega učitelja). A pravi povzročitelj večine teh izprememb ni bil G., temveč ožji sedmeročlanski odbor za redakcijo nove naredbe. – Prim.: Dimitz III, 156; Elze, Univ. Tübingen, 65; Elze, Trubers Briefe, 454, 544, 549; Hermelink, Die Matrikeln d. Univ. Tübingen, 1906, 396, 6; Kidrič, ČZN 1912, 44; isti, ČJKZ IV, 131. Kd.