Gangl, Engelbert (1873–1950)

Gangl Engelbert, pisatelj, r. 12. nov. 1873 v Metliki. Dovršil je 3 gimn. razr. v Novem mestu (1885–88) in učiteljišče v Lj. (1888–92), služboval nato v Budanjah na Vipavskem (1892–93), na I. deški mestni šoli v Lj., kjer je po usposobljenostnem izpitu (1894) postal definitiven (1895) in dovršil (na dopustu) dun. pedagogij (1900 do 1902). Po enoletni pridelitvi mestni dekliški šoli (1902–03) je postal učitelj na pripravnici idrijske mestne (pozn. drž.) realke; po njeni ukinitvi so ga pridelili (1917) pripravnici za srednje šole v Trstu; po prevratu se je vrnil v Lj. in postal (1919) viš. šol. nadzornik, od 1921 v činu dvornega svetnika. Kot pesnik se je šolal (osebno) pri formalistu Jos. Cimpermanu in ob pesnitvah Stritarjevih in Gregorčičevih; epigonsko formalističen je tudi značaj pesmi, ki jih je objavljal kot »Rastislav« v LZ (1891–94) in DS (1896–98) ter zbral v zbirki »Iz luči in teme«, (1897); vendar pa proseva iz njih tu in tam pravo čuvstvo (V mraku, Nemi listi). Tudi nadaljnji pesniški razvoj (v Zvončku, LZ in Slovanu) ga je vodil bolj v retoričnost in neko formalno uglajenost kot v poetično zgostitev (Moje obzorje, 1914); to se javlja posebno v številnih priložnostnih pesmih, slavnostnih »prologih« i. p. Kot dramatik se je po neznatnem prvem poskusu (Materine sanje, 1896) lotil z večjima dramama naturalističnih snovi: s štiridejansko tragedijo Sin (1899), ki se ji pozna Ibsenov vpliv, je žel nekaj časa obilo uspeha, druga štiridejanka »Sad greha« (1901) pa si doma ni mogla priboriti odra (igrala se je v Chicagi) kakor tudi ne poznejše G.-ove drame (Dolina solz, Sfinga, Veseli ljudje). Spisal je tudi nekaj naturalistično pobarvanih povesti (Mara, LZ 1905) i. dr., več poljudnih povesti za Mohorjevo družbo (Veliki trgovec, 1902; Trije rodovi, 1910) in raznih manjših povestic in črtic (Beli rojaki, 1911 i. dr.). Zaslužen je kot mladinski pisatelj. Že kot začetnik je objavil v Gabrščkovi »Knjižnici za mladino« zbirko otroških pesmi »Pisanice« (1896), med njimi tudi nekaj svojih. Nato je ustanovil (1900) nov, okusno opremljen mladinski list »Zvonček« in mu vzgojil kot urednik in najmarljivejši sotrudnik obilo sodelavcev in pridobil širok krog čitateljev. Hkrati je urejeval tudi obnovljeno Gabrščkovo »Knjižnico za mladino« (1902, 1904–06) in priobčil za mladino knjižico »Slava Prešernu« (1905). 1908 je začel izdajati svoje »Zbrane spise za mladino«, (od 1908), večinoma pripovedne vsebine. V naši ubožni mladinski književnosti spadajo njegovi spisi k boljšim. Skrbel je tudi za šolske knjige. Skupno z M. Josinom je sestavil »Drugo berilo in slovnico za obče ljudske šole« (1897 in večkrat) in »Tretje berilo…« (1902 in večkrat), po prevratu pa je bil glavni urednik »Šolskega lista«, ki je pripravljal izdajo novih čitank za osnovne šole (I–IV), pri katerih je tudi sodeloval. G. je sodeloval tudi kot pedagoški pisatelj in žurnalist, zlasti pri stanov. polit. UT, ki mu je bil od 1898 sourednik, 1903–1919 pa glavni urednik. Pisal je tudi za druge časnike, tako za P in za sokolska glasila. Hkrati je bil eden glavnih organizatorjev Jugoslovanskega učiteljstva in sokolstva. Udejstvoval se je tudi kot politik, bil 1908 izvoljen za dež. poslanca in sodeloval pri učiteljskih gospodarskih organizacijah. Zamislil je 1891 ustanovitev »Učiteljske tiskarne« in to misel 1906 tudi pomagal izvršiti; pridobil si je zaslug za ustanovitev učiteljske tvornice za učila. – Prim.: Šlebinger: LZ 1916, 527; P. 1916, 219 (s sliko); UT 1917, št. 2; 1923 št. 45 (s sliko); IT III, št. 37, 49 ( s sliko); Wollman 32, 117, 118, 130, 147, 153, 156–9, 254, 276, 299, 301. Grf.

Gangl Engelbert, pesnik, pisatelj, r. 12. nov. 1873 v Metliki, u. 25. febr. 1950 v Metliki. Ko je dovršil tri razrede gimn. v Novem mestu (1885–88), je šel na učiteljišče v Lj. (1888–92). Kot učitelj je služboval v Budanjah na Vipavskem (1892–93), na I. deški osn. š. v Lj. (1893–02). Vmes je dve leti študiral pedagogijo na Dunaju. Nato je še eno leto poučeval na dekliški osn. š. v Lj. Postal je učitelj na pripravnici na realki v Idriji (1903–17), od koder je šel v Trst na pripravnico slov. gimn., ki je bila zaradi vojne premeščena tja iz Gor. Po končani vojni se je preselil v Lj., kjer je postal višji š. nadzornik (1919). G. je začel svoje slovstveno delo kot pesnik; sodeloval je pri LZ (1891–94; psevdonim Rastislav) in DS (1896–98); štejemo ga med Cimpermanove, Gregorčičeve in Stritarjeve epigone. Pozneje je pisal pesmi v Zk, LZ in Sn. Izdal je tri pesniške zbirke: otroške pesmi Pisanice (1896 v Gabrščkovi Knjižnici za mladino), Iz luči in teme (1897) in Moje obzorje (1914). Kmalu se je poskusil kot dramatik. Prva njegova drama je bila Materine sanje (1896). Sledili sta drami Sin (Gor. 1899) in Sad greha (1901) z dejanjem, ki je naturalistično po takratnem pojmovanju. Druge njegove drame so Dolina solz, Sfinga (1922) in Veseli ljudje. Pisal je tudi krajše in daljše povesti. Pri celovški MD sta izšli povesti Veliki trgovec (1902) in Trije rodovi (1910). Snovi iz njegove ožje domovine obravnava zbirka črtic Beli rojaki (Lj. 1911). Mladinske spise je izdal prvič kot Zbrane spise za mladino I–VII (1909–1923), drugič pod naslovom Moja pot I–X (1933–1934). Nadalje je leta 1900 ustanovil mladinski mesečnik Zvonček ter ga urejal do 1929–30. Urejal je tudi Gabrščkovo Knjižnico za mladino (1902, 1904–06). Izdal je več beril in čitank za osn. š. Sodeloval je pri raznih časopisih, posebno pri UT, kateremu je bil od 1898 sourednik, v letih od 1903 do 1925 pa glavni urednik. G. je bil tudi med glavnimi organizatorji sokolstva. Dal je pobudo za ustanovitev Učiteljske tiskarne v Lj. (1906). V zadnji vojni je bil med ustanovitelji Rdečega križa Slovenije (jun. 1944) v Gradacu v Beli krajini; na ustanovni skupščini je bil izvoljen za podpredsednika.

Prim.: Šlebinger, Pisateljska 25-letnica Engelberta Gangla, LZ 1916, 525–526; UT 1917 št. 2; 1923, št. 45 (s sl.); SBL I, 204; SPor 28. febr. 1950, str. 3 (s sl.).

K-n