Gangl, Alojzij (1859–1935)

Gangl Alojzij, kipar, r. 8. jun. 1859 kot sin ubožnih staršev v Metliki, kjer se je učil po končani normalni šoli v rezbarski delavnici Andreja Jerneja 1876–80; 1881 do 1882 je delal v Št. Rupertu pri rezbarju Karlu Poglajenu, 1883 je rezbaril okraske pri mizarju Naglasu v Lj. L. 1884. je vstopil v delavnico Jakoba Gschiela v Gradcu in hkrati obiskoval večerno obrtno šolo pri prof. Pekari in Leposchitzu. Na njuno prigovarjanje je izrezal Krista na križu iz lesa in dobil zanj podporo kranj. dež. odbora za studij obrtne šole na Dunaju. 1885 je obiskoval, najprej kot gost, potem kot redni učenec, dunajsko akademijo do 1887, 1888 je dovršil specialno šolo prof. Zumbuscha. Na Dunaju ga je ves čas podpiral posl. Šuklje. 1890 je z avstrijsko potovalno stipendijo obiskal Italijo. 1892 je prišel za kratko dobo v lj. blaznico, odkoder je odšel k F. Šukljeju v Novo mesto. 1894 je postal strok. učitelj kiparstva na lj. umetno-obrtni šoli. Zbolel je živčno in se zdravil v Gradcu, 1905 je stopil zaradi bolezni v pokoj na Dunaju. 1910 je poučeval na obrtni šoli v Splitu, kjer se je oženil. Ker ga niso hoteli reaktivirati, se je vrnil v Metliko, živel 1914–17 na Dunaju in odtod se je preselil v Prago, kjer zdaj stalno biva. – G. je kot talentiran mladenič prejel osnovno kiparsko izobrazbo v rezbarskih delavnicah, umetniško se je razvil šele na dunajski akademiji, kjer je prof. Hellmer spoznal in cenil njegov dar. V prvih letih akademskega studija je naglo napredoval; njegov portret poslanca Šukljeja je na razstavi v dun. »Künstlerhausu« 1885 zbudil pozornost kritike. 1887 je dobil naročilo za spomenik Valentinu Vodniku v Lj. in izdelal mavčev model (Nar. muzej v Lj.) 1888 je portretiral Jožefa bar. Schwegla in modeliral mladega Davida s pračo. Po sklepu pogodbe za Vodnikov spomenik je dobil delavnico pri Hellmerju, kjer je izvršil definitivnega Vodnika (2.45 m) in podstavek. Bronasti spomenik je bil odkrit 30. jun. 1889. Tega leta je izvršil po Strossmayerjevem naročilu marmornat relief »Vstajenje« nad gl. portalom katedrale v Djakovu in relief »Rojstvo« (lipa) za Sacré Coeur v Pressbaumu pri Dunaju. Drugo večje delo je naročil 1890 pri G.-u kranj. dež. odbor za stavbo novega dež. gledališča: figuri »Veseloigro« in »Žaloigro« (kamen) ter skupino »Genij, glasba in drama« (peščenec). Naročilo je izvršil 1892; 1894 je izgotovil reliefni portret Jos. Cimpermana (marmor), ki je bil namenjen za nagrobni spomenik, a ga je Pisateljsko podporno društvo poklonilo Nar. muzeju. Naslednje leto je izvršil relief (marmor) z apoteozo »Slovenske žene« za nagrobnik Marije Murnikove, Prešernovo poprsje (marmor; Nar. muzej v Lj.) ter portreta Ernestine Jelovškove in Jožefa Stritarja (mavec). 1898 je izvršil velik relief »Madona in stellis« (marmor; Nar. muzej) in prejel naročilo ministrstva za uk in bogočastje za spomenik Valvasorju. Naslednje leto je izdal poziv za prireditev 1. slov. umetn. razstave v Lj., katere se sam ni udeležil. Po mnogih studijah je G. izvršil na Dunaju definitivni model za Valvasorja, ki se je pa v delavnici podrl. Ponovil ga je z nekaterimi spremembami in ga izvršil v bronu; odkrit je bil brez slavnosti 1902 v Lj. Odslej je G.-ovo delavnost spodjedala bolezen. 1918. je konkuriral za Krekov spomenik, 1919 je po naročilu zun. ministrstva portretiral kralja Aleksandra v Belgradu in portret ulil v bron (vestibul zun. ministr. v Beogradu). Ostala dela: 1885 Krucifiks (les); Madona z Jezusom (hruška; ing. M. Šuklje, Lj.). 1885 do 1886: Polaganje v grob (relief, mavec), Otroška glavica (mavec), Portr. relief starca (mavec), Aelius Verus (mavec), »Sava« (mavec), vse last F. Šukljeta, Kamen, 2 študijski glavi (mavec, † Vlad. Šuklje, Lj.) Glava mladega Davida (bron). – G. je prvi slovenski moderni kipar, ki je dosegel stopnjo samostojne tvorbe in uspešno ustvarjal monumentalna dela. Vedno delujoč v okviru tradicije klasičnega kiparstva, se ni zapiral realizmu, v delih za Nar. gledališče je ustvaril pod vplivom časa celo izrazito slikovito plastiko. V portretu je manj napreden, idealiziranja ni mogel popolnoma premagati. Na Slovenskem ni mogel ustvariti prave kiparske tradicije, ker je bil le malo časa učitelj in je večji del svojega življenja prebil v tujini, računajoč z malo razvitim smislom in razmerami v domovini. Da njegov razvoj ni dosegel zaokroženosti, je kriva bolezen in po nji povzročena predčasna telesna oslabelost. G. je bil po odkritju Vodnikovega spomenika v domovini priznan kipar, katerega so kritiki brez izjeme visoko cenili in ga imenovali »prvaka v plastiki«. Večkrat so mu lokalne avstr. oblasti nasprotovale, tako v službi in pri Valvasorjevem spomeniku, ki pomeni vrhunec njegove realist. monumentalnosti. – Prim.: LZ 1889, 57 (Gustin), 446; 1893, 232 (Štritof), 251; 1894, 62, 379, 505 (Stritar); 1896, 184 (Stritar), 455 (V. Holz); 1898, 721 (Aškerc); 1902, 861; Slovan 1903/04 (reprod.); Slovenec 1892, št. 50; DS 1899, 483 (reprod.); 1903, 585 (reprod.); Slovanský přehled I (Praga 1899), 206; III (1901), 105 (reprod.); Trstenjak, Slovensko gledališče 171, 174 in 175 (reprod.); »Slava Vodniku« (Lj. 1889; reprod.) Slika: IT IV, št. 3. Ml.