Gabršček, Andrej (1864–1938)

Gabršček Andrej, časnikar, politik, tiskar in založnik, r. 26. nov. 1864 v Kobaridu, je študiral učiteljišče v Kopru (1879-88), kjer je vplival nanj prof. V. Spinčić, ki mu je posojal knjige iz svoje knjižnice, služboval kot učitelj v Bovcu, Livku in Kobaridu, zapustil 1889 radi bolezni učiteljsko službo, se naselil v Gorici, bil med svetovno vojno dvakrat v zaporih, potem interniran v Lipnici, Oberhollabrunnu in Göllersdorfu ter konfiniran na Dunaju, kjer živi od 1917. Kot učiteljiščnik je dopisoval Soči, E in SN, pričel na prvem službenem mestu delovati v Čitalnici, sodeloval odslej tudi pri SS, kroměřížskih Novinah, Velehrádu, Slavjanskih Izvestijah (psevdon. in šifre: Gorski, Gorski Nihilist, Nihilist, Rošiňský, Rombonský, Andre Osipovič, Rný, -n—, —ski, —i, —i—, —o-), se bavil zlasti s slovanskim bogoslužjem in slovansko kulturo, prišel radi dopisov in člankov v petrograjskem glasilu Slavjanskega Dobrotvoriteljnega Obščestva pod policijsko nadzorstvo, bil v vojni in povojni dobi poročevavec E, SN in Narodnega dnevnika, kjer poroča zlasti o Koroški, Burgenlandu in avstr.-nemškem priključitvenem gibanju (šifra: A. G.), ter sodeluje pri Hrvatskih Novinah, Videňskem Denníku, Koroškem Slovencu in drugod. Sodeloval je pri ustanovitvi Zveze slov. učiteljskih društev, bil na prvem zborovanju v Lj. poročevavec in pisal 1885 poleg Vrhovca največ o potrebi CD ter ustanovil več njenih podružnic. V polit. življenju je nastopil skupno z A. Gregorčičem, prevzel 1889 od njega Sočo in se boril proti Tonklijevi politiki in Mahniču; ko je dosegel Tonkli pri oblasti prepis Soče, je ustanovil, izdajal in urejal Novo Sočo (1889-92) ter tako pripomogel 1891 izvolitvi A. Gregorčiča in A. Coroninija v drž. zbor (1893 je dobila opozicija Sočo zopet v svoje roke), se ločil 1899 od A. Gregorčiča, bil med ustanovitelji narodno-napredne stranke na Goriškem z glasili Sočo in Primorcem, 1908 izvoljen od slov. trgov in mest v dež. zbor, bil tam predsednik slov. (naprednega) kluba, se zvezal z ital.-klerikalno Faiduttijevo stranko proti Gregorčič-Payerjevi zvezi in odložil 1909 mandat, ko se je razbilo deželnozborsko zasedanje radi določitve števila članov verifik. odseka (Gabršček-Faiduttijeva zveza je zahtevala 9, Gregorčič-Payerjeva 10 članov). Na Dunaju je likvidiral po prevratu begunsko vprašanje in zastopal našo državo v specialnem odseku za stvarno demobilizacijo. V Gorici je ustanovil 1893 »Goriško tiskarno«, na podlagi male koncesije za svoje publikacije in navadna tiskarska dela (popolna koncesija 1898), knjigarno in založništvo, v Pulju tiskarno (1898) ter založil, izdajal in deloma sam urejal Sočo (izhajala tedensko dvakrat, 1900-2 in od 1907 trikrat), Primorca (1893-4 vsakih 14 dni kot priloga Soči, 1895 samostojno, pozneje trikrat na mesec in od 1902 tednik), Adriatische Post (Gorica in Pulj, 1899), Knajpovca, časopis za negovanje zdravja (mesečnik 1904 do 1906), znanstveno revijo Vedo (1911-5), Slovansko knjižnico (1893-912, 186 snopičev), Kažipot po grofovimi Goriško-Gradiščanski, mu razširil obseg na Trst, Istro in obmejno Kranjsko (1894-903), Knjižnico za mladino (1895-6, 24 snopičev, Salonsko knjižnico (1897-911, 13 snopičev), Svetovno knjižnico (1900-11, 11 snopičev), Talijo (1902 do 1910, 25 snopičev) in druge publikacije (ruska slovnica in slovar itd.). Za te publikacije, ki so prinašale večinoma prevode iz slovanskih jezikov, je tudi sam prevajal iz češčine ter zbral Narodne pripovedke v Soških dolinah (SK 25, 29 ter kot posebna publikacija v Gorici 1910). Deloval je pri časnikarskih organizacijah, bil 1898 med ustanovitelji Slovanskega novinarskega društva v Pragi, podal na prvem ustanovnem zborovanju zgodovino slov. časnikarstva od Vodnika dalje, poročal 1908 na vseslovanskem kongresu v Pragi o organizaciji slov. knjigotrštva po lipskem vzorcu, bil izvoljen v eksekutivni odbor kongresa, se udeležil drugega kongresa v Sofiji ter nastopal na vseh kongresih slovanskih časnikarjev kot podpredsednik, poročevavec in govornik. — Prim.: Ottův slovník naučný; Prijatelj, Kersnik II, 350; Lončar, Polit. življenje Slovencev, 72. —Slika: KGM 1922, 25. *

Gabršček Andrej, publicist, politik, tiskar, založnik in urednik, r. 26. nov. 1864 v Kobaridu, u. 23. jun. 1938 v Lj. Oče Jožef, mati Jožefa Muznik. V Kobaridu je obiskoval 4 razr. lj. š. in 2-letno pripravnico za učiteljišče, šolanje je nadaljeval na učiteljišču v Kopru (1879–83). Postal je učitelj in služboval v Bovcu, nato na Livku in v Kobaridu. Zaradi bolezni je službo odpovedal in se jul. 1889 naselil v Gor., kjer je živel do maja 1915. Ob vojni napovedi Italije Avstro-Ogrski je bil interniran (Ptuj, Lipnica, Oberhollabrunn, Göllersdorf), po izpustu iz internacije (aprila 1917) je živel do konca svet. vojne konfiniran na Dunaju. Tu še kasneje živel do 1933, ko se je vrnil v domovino in se nastanil v Lj.; je pokopan na Viču; nov nagrobnik mu je oskrbel okt. 1971 Klub starih gor. študentov. V narodnobuditeljsko zelo razgibanem Kobaridu (A. Jekše, A. Žnidarčič, D. Milekova, pesnik S. Gregorčič, S. Carli, družina Pagliaruzzi itd.) je G. že kot učenec sledil poti, ki si jo je izbral za svoj življenjski smisel (»kobariški šoli se imam tudi jaz zahvaliti za vse poznejše svoje delovanje«). Prvi njegovi javni nastopi segajo v čas šolanja v Kopru (vpliv. prof. Vjekoslava Spinčića), tu se je šolal tudi v glasbi ter se učil tuje jezike, predvsem slovanske. Seznanil se je s trž. .slov. polit. delavci (I. Dolinar, V. Dolenc) in pričel dopisovati v tedanji slov. tisk liberalne smeri (E, SN, Soča); zaradi članka o iredentistu Oberdanku je doživel prvo polit. preiskavo (1882). Na prvem delovnem mestu v Bovcu je deloval v čitalnici ter zelo veliko dopisoval v slov. in drugi slovanski tisk (poleg navedenega še v SS, Slavjanskija Izvestija, Velehrad, Kroanerižske Noviny itd.; psevdonimi: Gorski, Gorski Nihilist, Rošinsky, Rombonsky, Andre Osipovič; šifre: –n–, –ski, –i, –i–, –o–, A. G.). Kmalu je dosegel precejšen ugled 'kot publicist in ga je dr. Anton Gregorčič povabil v Gor. ter mu izročil uredništvo lista Soča. Sredi 1889 začenja G.-ova gor. doba, ki poteka v nekaj smereh: novinarstvo in s tem tesno povezano uredniško in izdajateljsko delovanje, gospodarske pobude (v okviru slov. tabora na Gor. ter izgrajevanje lastnega tiskarskega podjetja), polit. aktivizem (delo v društvu Sloga, nato v NNS), delovanje v organizaciji slovanskega novinarstva, književno delo (predvsem prevodi iz slovanskih književnosti) ter na to tesno povezano lastno založništvo. G. je začel z delom pri Soči ravno v času, ko se je pripravljal pri gor. Slovencih nov polit. razdor. Deloval je kot odločen zaveznik dr. A. Gregorčiča v sporu z dr. J. Tonklijevo in dr. Mahničevo skupino. Slednja sta G.-u vzela Sočo, zato je pričel izdajati Novo Sočo (1889). Toda že konec 1892 je G. znova prevzel Sočo in postal tudi njen lastnik, z vmesnim presledkom (september 1912–december 1914) je vodil list do januarja 1915. G.-ova Soča je dobila že 1893 prilogo Primorec, ki se je kasneje osamosvojila in izhajala kot tednik do maja 1915. G. je pravzaprav začetnik modernega slov. časn. na Gor. V znatni meri mu je pobude omogočila lastna Goriška tiskarna (ustanovljena 1893). Med listi, ki jih je kasneje izdajal in tiskal, je poleg prilog Soči (Gospodarski list, Slovenski Tednik) treba omeniti še v slovenskem duhu pisani nemški list Adriatische Post (Gorica, Pulj 1899), mesečnik za zdravje Knajpovec (1904–1906), dvomesečnik za znanost in kulturo Veda (1911–15). G.-ova Soča je vse do razkola 1899 delovala slogaško, vendar v liberalnem smislu, po razcepu G. in dr. H. Tume z dr. A. Gregorčičem se je list opredelil povsem liberalno. G. je list razvil do take meje, da je med 1900–06 izhajal trikrat tedensko v večerni (za deželo) in jutranji izdaji (za Gorico). Na polju slovenske polit. je G. do 1899 zelo aktiven v društvu Sloga, edini slov. polit. organizaciji na Gor. Skupina ni imela nekega posebej opredeljenega programa, poglavitni cilj ji je bila »osvoboditev slovenskega plemena od laške nadvlade, kulturne in gospodarske« (H. Tuma). V tem duhu je G. deloval na področju slov. šolstva, gospodarstva (zlasti trgovine in obrti) in seveda tudi kulture. G.-ovo tisk. podjetje (s podružnico v Pulju) ter knjigama (»Trgovski dom«) in prodajni kioski (tudi v Gradežu) so tipičen primer uveljavljanja gesla »svoji k svojim«. Kot eden vodilnih slov. polit. na Gor. je deloval pri vseh pobudah slov. tabora tako v obdobju zavezništva z dr. Gregorčičem, kot kasneje v povezavi z dr. Tumo ter še v času, ko so slov. liberalno skupino na Gor. vodile že nove, mlajše moči. G. je kratek čas deloval tudi kot dež. poslanec (1908–09) in vodil slov. liberalni poslanski klub, ki se je tedaj zvezal z dr. Faiduttijevim furlanskim ljudskim gibanjem proti zvezi dr. A. Gregorčič-Payer (it. liberalci). Na začetku 1907 je postal prvi preds. izvršnega odb. NNS na Gor. Čas G.-ovega neposrednega polit. aktivizma je povezan tudi s polit. bojem v vrstah Slov. samih. Predvsem s tiskom se G. bori zoper oba nasprotna tabora in sicer proti skupini dr. Gregorčiča (list Gorica) ter proti tako imenovanim »novostrujarjem« (Primorski list in kasneje Novi čas). G.-ov idejni nasprotnik je tudi socialna demokracija (dr. H. Tuma). Permanenten boj seveda vodi z akcijami Italijanov, zlasti iredentistov v smislu že omenjenega programa. G. je v letih pred prvo svet. vojno eden najpomembnejših udeležencev slov. gibanja na Gor., vendar so njegove besede, da je bila »vsa daljna usoda našega narodnega dela na Goriškem... v mojih rokah« preveč samozavestne. G.-ovo publicistično povezovanje z raznimi slovanskimi narodi, ki se je porajalo že ob začetku njegovega učiteljevanja, tudi v kasnejših letih ni prenehalo. Deloval je pri organizaciji slovanskega novinarskega društva v Pragi (1898) in na njegovem prvem občnem zboru govoril o zgod. slov. časnikarstva, aktivno je sodeloval pri nekaterih vseslovanskih kongresih in zborih slovanskih novinarjev (Praga, Sofija, Beograd). Poseben pomen ima G.-ova založniška dejavnost, ki na Slov. ni imela vzora ter je dosegla prav izjemen obseg. Poleg posameznih tiskov in takih, ki so, čeravno periodični, le krajši čas izhajali, je treba omeniti predvsem zbirko Slovanska knjižnica (od 1893), ki je po 20 letih izhajanja dosegla 191 snopičev; zbirko »Talija« (1902–1914; 27 snopičev), dalje Knjižnica za mladino (1895–6; 24 snopičev), Salonska knjižnica (1897–1913; 13 snopičev), Svetovna knjižnica (1900–1911; 11 snopičev). Posebno vrednost imajo tudi G.-ovi Kažipoti po pokneženi grofovini goriško-gradiški (od 1894), ki jih je že naslednje leto razširil na obmejne kraje, nato (od 1897) na Trst in Istro in še na Lj. (1903); podobna G-ova izdaja za Lj. in nato Kranj je izhajala med 1904–08. Obsežen je seznam knjig, ki jih je G.-ova tiskarna natisnila za druge založnike ali pa za lastno založbo. Med periodičnimi tiski za druge založnike je omeniti vsaj socialni (socialistični) mesečnik Naši zapiski (1911–14). Pri izdajah v lastni založbi je G. nastopal kot ur., prevajalec in avtor; tako je v Slovanski knjižnici (25. in 29. snopič) objavil Pripovedke iz soške doline, ki so doživele ponatis kot Narodne pripovedke v Soških planinah (1910), ki je izšla izven zbirk. Ob začetku prve svet. vojne so ga skupaj z nekaterimi uglednejšimi gor. slov. polit. delavci zaprli na gor. gradu (jul. 1914), a ga sredi nov. 1914 izpustili in spet zaprli konec maja 1915. Potem ko je pretežni del vojne prebil v internaciji, se je G. naselil na Dunaju in tu se začenja novo obdobje njegovega življenja in dela. Še pred koncem vojne je deloval kot dunajski dopisnik lista E in SN, istočasno pa je začel delovati pri reševanju begunskih vprašanj in sodeloval pri ustanovitvi Osrednjega odbora za obnovo Primorja in vrnitev beguncev (vodja pisarne odbora). Po končani vojni je v imenu vlade SHS nastopal kot njen opolnomočeni komisar v begunskih vprašanjih ter deloval v posebnem jug. odboru, ki naj bi izvedel likvidacijo SHS z razpadlo monarhijo. Na Dunaju pa je G. skrbel za slov. študente v tem mestu in sodeloval pri Jug. podpornem društvu in Jug. konsumu, ki sta imela prav tam svoj sedež. Leta 1927 je ustanovil društvo Slovenski krožek, ki je skrbelo za družabno življenje dunajskih Slov. G-ovo publicistično delovanje tudi tedaj ni prenehalo; pisal je v slov. tisk (E, SN, Jsla, Jsl(n), J, KorS, NDk, Jutranje novosti), pa tudi drugih slovanskih narodov (Obzor, Delnické Listy, Videnski Denik). G. si je tudi prizadeval za utrjevanje jug.-avstrijskih gospodarskih stikov, pripravljal je Jug. trg. zbornico na Dunaju, a s predlogom tedaj (1921) ni uspel, še dve leti pred smrtjo si je želel – zaradi težkih gmotnih razmer, v katerih je živel – pridobiti zastopstvo za prodajo jug. sadja na Dunaju. Na Dunaju je G. sodeloval tudi v gibanju gradiščanskih Hrvatov in njih glasilo Hrvatske novine je bilo ustanovljeno v G.-ovem stanovanju. V letih 1930–31 je izdajal na Dunaju informativni bilten Südost-Korrespondenz. Leta 1928 je prejel od vlade SHS red sv. Save 4. stopnje in v znak hvaležnosti za 50-letno javno delovanje mu je jug. senat priznal častno pokojnino (1933). Prav zaradi tega priznanja se je G. vrnil v Jug. in se nastanil v Lj. Častno pokojnino pa je pričel prejemati šele 1937, da bi se pa rešil gmotnih skrbi, si je G. 1936 prizadeval, da bi postal član jug. senata, vendar zaman. Že v dunajskih letih je G. začel zbirati po tamkajšnjih knjižnicah gradivo za zgod. gor. Slov. od srede 19. stol. dalje. Iz teh prizadevanj je nastalo delo v 2 knjigah Goriški Slovenci. Narodne, kulturne, politične in gospodarske črtice, ki ju je izdal v Lj. v samozaložbi 1932 in 1934. Prva knjiga obravnava čas od 1830–1900, druga pa od 1901 do 1924. V obeh knjigah (skupaj več kot 1200 strani) se mešajo G.-ovi osebni spomini s časopisnimi viri. Zaradi pomanjkanja podobnega sintetičnega dela sta knjigi še danes uporabna pripomočka, čeravno ju je treba previdno uporabljati. Pripravljal je tudi slično delo za Istro in Trst in je imel za tisk že pripravljen rkp., ki bi zajel čas do leta 1865. Delo ni izšlo in tudi ni znano, če je rkp. še ohranjen. G. ni bil pravi zgodovinar, dasiravno je bil prvi, ki je pisal o zgod. gor. Slovencev v drugi polovici 19. stol. (Soča, 10. apr. 1896; Soča, 1. nov. 1906; E, 17. jan. 1926). G. je zanimiv in za čas, v katerem je živel, .tipičen pojav. Že Tuma je pri njem pogrešal trdnih idejnih stališč. Iz ozadja, v katerem se je vedno kazal kot odločno trden Slovenec, so v ospredje silile značajske poteze, ki so se zlasti v zadnjih letih življenja bile z dejanji mlajših let. G. je o svojem zavezniku in kasnejšem nasprotniku dr. Gregorčiču sodil, da »ni bil mož svetovnega formata, pač pa marljiva čebelica, ki je nosila narodu medu in voska za vsakdanjo uporabo«. Te misli pa lahko namenjamo tudi delu in življenju G. 1965 je Klub starih gor. študentov na njegovi rojstni hiši v Kobaridu odkril spominsko ploščo, 1974 pa v Novi Gorici doprsni kip. G.-ova zapuščina se hrani v INV ter v AS (Lj.). Slika: KGM 1922, 25; Gabršček.

Prim.: Ottuy slovnik naučny, 1895; Lončar 72; GorS 10.2.1921; SBL I, 195–6; Kersnik II, 350; Prijatelj KPSZ V, 111, 139, 310 in V opombe 446, 484; Istra 12. 8. 1932, 16. 2.1933, 23. 11. 1934; J 4. jan. 1933, 25. 11. 1934, 24. in 26. 6. 1938; Pohod 15. sept. 1934; Hrvatske novine 1. 12. 1934; The Jugoslav Observer 17. 5. 1934; Narodny listy 26. 4. 1935; Sja 7. in 14. 6. 1935, 18. in 25. 9. 1936; SN 16. 1. 1936; S 25. 6. 1938; Mal 1092; Gabršček; Tuma; Slovensko Primorje in Istra, Bgd 1953, 102; B. Buggelli, Italiani e Slovani, Firenze 1941, 20–2; B. Marušič, A. G. Ob stoletnici rojstva, GorKnjiž 1964, 1–2, 5–14; ibid., 15–35; Id., Dr. Anton Gregorčič – A. G., Nova Gorica 1965; isti, Družba za izdajanje listov »Soča« in »Primorec«, JKol 1966, 181–4; isti, Kako si je A. G. prizadeval, da bi postal jugoslovanski senator, PDk 14., 16.–18. in 20. 3. 1965; isti, Slovenska politika na Goriškem v zadnjem desetletju devetnajstega stoletja, ZČ 31/11977, 35–48; isti, Goriški Slovenec, Dan 1974, 1/2, 29; F. Vatovec, Časnikarski fenomen goriška »Soča«, v Ob stoletnici »Soče« (1871–1915), Trst 1971, 43–78; isti, Pričevanje o usodi goriškega slovenstva, Sreč 6/1971, 146–151; Id., Zgodovinski pomen goriške »Soče«, Kron 19/1971, 22–9; Id., Vihar iz časniških stolpcev »Soče«, JKol 1971, 175–186; Id., »Soča« ogledalo slovenačkog preporoda na področju Gorice, Novinarstvo, 1–2, 1971, 160–8; isti, Žarišča slovenske časniške in časopisne besede na Primorskem, v Slovenec sem, Mrb 1973, 226–268; F. Gestrin-V. Melik, Slovenska zgodovina, Lj. 1966, 274; Koblar, Gregorčič; Caucig, Faidutti 37, 40–1, 61, 229; Plesničar; Razst SN pass.; ZSS I, III–VI; EJ 3, 415; T. Pavšič, Kulturno delo kluba starih goriških študentov, Nova Gorica 1973, 6, 9–10, 30; KolGMD 1975, 126–8 s sl.

B. Mar.