Franul pl. Weissenthurn, Vincenc (1771–1817)

Franul pl. Weissenthurn Vincenc, slovničar, r. 2. febr. 1771 na Reki, u. 2. avg. 1817 v Trstu. Njegovi predniki so prišli menda iz Albanije, postali na Reki patriciji, z dunajsko diplomo 19. nov. 1713 dobili viteško plemstvo ter imeli do konca 18. stol. svoje odrastke tudi v Ajdovščini. Tu je preživel nekaj svoje mladostne dobe tudi Vincenc. Po študijah na Reki, kjer je dovršil osnovne šole, jezuitsko gimnazijo in menda tudi licej, je študiral jus, postal dr. prava (kraj višjih študij ter čas promocije nista ugotovljena). Ok. 1798 je prišel v Trst in bil v naslednjih letih najbrž koncipijent pri Goričanu Aleksandru de Cronnest, kateremu je postal tudi zet (por. s Terezijo de Cronnest 4. jul. 1801). Z odlokom 10. febr. 1803 je dobil pravo za urad »javnega notarja« ter vodil lastno pisarno do smrti. Od 1808 je bil obenem tržaški plemič in mestni svetovalec. — Hrvaščino je poznal z Reke, v Ajdovščini in v Trstu se je seznanil pobliže s slovenščino. Vsaj že v času Napoleonove Ilirije se je začel istovetiti s Slovani, »Iliri« ter s »kranj. jezikom«. Iz tega navdušenja ter pravilne sodbe o faktični potrebi se je rodila v njem želja, da priredi Italijanom za učenje slovenščine slovnico z italijanskim tekstom. Ker »ni bil v stanu ustvariti kaj novega«, je sklenil držati se Kopitarja, a za vaje v čitanju dodati ponatis Linhartovega »Matička« z odgovarjajočim slov.-ital. slovarjem. A tudi tega načrta si brez tuje pomoči ni upal izvršiti ter se je obrnil 1810 pred 22. majem v Lj. osebno do Vodnika. Vodnik mu je v času od 22. maja 1810 do 7. avg. 1811 prečital in popravil ves slovniški tekst, priredil »Matička«, pregledal slovar in dal navodila za uvod. »Saggio grammaticale italiano-cragnolino«, ki je bil 7. avg. 1811 v Trstu v 2000 prim. dotiskan ter povzročil avtorju kot založniku 600 gl. stroškov, ni imel niti onega uspeha, ki ga je radi izboljšanega jezika v Matičku nedvomno zaslužil. Kopitar, ki je bil užaljen, da F. ni imenoval njegove gramatike izrečno kot vir, je vsaj v pismih Dobrovskemu delo obsojal ter iskal v njem več napak, nego ga je imelo. Slovnica se je tudi slabo prodajala. F., ki je do 13. sept. 1812 prodal šele 250 primerkov in imel kritje šele za tretjino izdatkov, je razočaran pisal Vodniku: »Prizadevanje in trud, ki sem jih imel z gramatiko, sta ostala nehonorirana«. V užaljenosti je nehal »se baviti s slavistiko«, in ko je dobil 4 leta pozneje v Trstu v prevod prisego babice, prevoda ni upal narediti, ampak je prosil 9. maja 1815 Vodnika, da prevzame delo mesto njega. Odmev njegovih zanimanj za »ilirski jezik« je bilo pač tudi nadzorstvo, ki ga je dobil 16. okt. 1815 nad srbsko-ilirsko zasebno šolo v Trstu. F. je prvi znani Tržačan, čigar miselnost je imela tudi rahle črte posameznih slovensko-preroditeljskih gesel. — Izmed njegovih potomcev je bila v slovenski kulturni sferi menda le vnukinja Leonora (por. s Stipkom Ferlugo). Vnukinja Maksimilijana je dobila po materi intimne zveze z nem. literaturo (Vincenca s. sin Ludovik, ki je u. 18. apr. 1894 na Opčinah kot polkovnik, je bil poročen s pastorko nemške pesnice Marianne Willemer, prim. Presse 1894 št. 106 večerni list 19. apr. in št. 107) ter postala nemška pisateljica (Maximiliane ali Max v. Weissenthurn). — Prim.: Dobrovský, Slovanka I (1814), 234; Šafařík I, 37, 59; Jagić, Briefwechsel zw. Dobrovský u. Kopitar v Istočnikih I, 1885, str. 220, 229, 233, 233, 234, 250 (tudi v Archivu f. slav. Phil. VII, 1884); Marn XXIII (1885), 3; Levec, Listine in pisma iz Vodnikovega življenja, LZ 1889, 410 (pismo 9. maja 1816); Jereb, LZ 1892, 34, 237; Fr. L. Izprehod na Notranjsko (Ajdovščino), DS 1896, 507; Vidic, Archiv f. slav. Phil. XXIII, 425; Schiviz, Krain 260; Görz 316, 432; Petrovskij, Pervyje gody Kopitarja, 220; Bekar, M III., 127 (= Jereb); Šlebinger, Oder V (1923: opombe k »Matičku«). Pisem Vodniku je 10 iz dobe 22. maja 1810 do 13. sept. 1812 v Dež. muz. Števo Ferluga je 1892 »hranil dr. Franulovo fotografijo, jako dobro pogojeno po neki sliki« (Jereb). Kd.

Franul de Weissenthurn Vincenzo, slovničar, r. 2. febr. 1771 na Reki, u. 2. avg. 1817 v Trstu. Oče Francesco je bil vodja naddijakonske kapiteljske pisarne na Reki, mati Margaritha. Predniki so prišli menda iz Albanije in se v 16. stol. naselili v Lovranu v Istri, kjer so obogateli in si pridobili ugled. Pozneje so se preselili na Reko in se posvetili javnim službam in pomorski trgovini. Vincenzov ded Ivan Krstnik je bil mestni sodnik in svetovalec ter lastnik brodov, z dunajsko diplomo 19. nov. 1713 je dobil viteško plemstvo, ki je pozneje postalo dedno, ker je pomagal cesarju Karlu VI. v vojni z Benečani. F. je dovršil na Reki osn. š. in gimn.; kje je doktoriral iz prava, ni ugotovljeno. 1798 se je naselil v Trstu in najbrž stopil kot koncipient v odvetniško pisarno Goričana Aleksandra de Cronnest, s čigar hčerjo Terezijo se je 4. jul. 1801 poročil. Z odlokom ces. namestništva 10. febr. 1803 je dobil pravico odpreti urad »javnega notarja« in lastno pisarno je vodil do smrti. Od 1808 je bil trž. plemič (patricij) in mestni svetovalec. 16. okt. 1815 je postal vladni nadzornik ilirsko-srbske zasebne šole v Trstu. F. se je seznanil s hrvaščino na Reki, s slov. v Ajdovščini, kamor je hodil v mladosti k sorodnikom, in v Trstu. Vsaj že v času Napoleonove Ilirije se je začel istiti s Slovani, »Iliri« in s »kranjskim jezikom«. Iz tega navdušenja in potrebe se je lotil pisanja slov. slovnice za It., za branje pa je sklenil dodati Linhartovega Matička. O tem je 21. jan. 1811 obvestil javnost v prilogi uradnega lista L'Osservatore Triestino: »Popolno pomanjkanje italijansko-kranjske slovnice me je pripravilo do tega, da sem zbral pravila in opombe tega domačega narečja, in me sili, da zdaj izdam Saggio Grammaticale Italiano–Cragnolino.« Ker se sam ni čutil dovolj trdnega v slovenščini, se je osebno obrnil na Vodnika, da mu je prebral in popravil ves slovniški del, priredil Linhartovega Matička, pregledal slovar in dal navodila za uvod. Knjiga je izšla 7. avg. 1811 pod naslovom Saggio grammaticale italiano-cragnolino, composto da Vincenzo Franul de Weissenthurn, dottore di legge, str. 344. Knjigo je založil avtor sam v 2.000 izv. in plačal 600 gold. Njen izid je objavil v prilogi omenjenega lista 21. sept. 1811. Posvetil jo je »A Sua Eccellenza il Signor Francesco Serafino di Porzia«, ki je imel v naslovu »grof ortenburški, dedni gospod Prema, Senožeč« in drugih krajev, doma iz Konjic na Štajerskem in je po F.-ovih besedah govoril slov. V uvodu poudarja potrebo po znanju slovenščine: »Nas, ki smo slovanskega pokolenja, ki smo del preprostega ilirskega rodu, ki živimo v mestu, katerega okolica je popolnoma slovenska, nas, ki smo v dotiku s Slovenci in smo v nevarnosti celo zaradi hišnih opravil, če ne znamo slov. jezika, zakaj bi nas ne navduševale enake želje? Ali ni dobro, da se naučimo jezika, katerega znanje je koristno in potrebno?« V slovnici se je F. tako tesno naslonil na Kopitarjevo, da je odvisnost očitna na prvi pogled, zato je knjiga dobra, še preveč natančna za tujca samouka. Kopitar je bil užaljen, da ga F. ni izrecno omenil kot vir, zato je prizadet v pismih Dobrovskemu delo obsojal in iskal v njem več napak, kot jih je imelo. Tudi M. Čop dela ni posebno cenil. Ko ga je prijatelj Fr. Savio vprašal, po katerih knjigah bi se lahko učil slovenščine, mu je odgovoril: »Med slovnicami bi morala biti začasno še zadostna Franulova (tako povprečna je sama po sebi) – tudi za branje je tam ponatisnjeni Linhartov Matiček najprimernejši« (4. pismo, 21. jan. 1828, Veda 1914). Slovnica se je slabo prodajala, do 13. sept. 1812 je oddal šele 250 izv. in pokril tretjino izdatkov. Zato je bil F. razočaran in pisal Vodniku: »Prizadevanje in trud, ki sem jih imel z gramatiko, sta ostala nehonorirana.« Nehal se je ukvarjati s slov. in ko so mu 1815 naročili, naj prevede prisego za babice, se je obrnil s prošnjo na Vodnika, naj prevzame njegovo delo, češ da ga je njegovo »drugačno poklicno delo že kaka štiri leta na žalost odvračalo od slovanske književnosti« (LZ 1889, 411). F. je bil drugi Italijan, ki je napisal slov. slovnico za svoje rojake (prvi Alasia da Sommaripa, PSBL I, 9), ki je poudarjal pomen znanja slov. za Tržačane. Izmed njegovih šestih otrok sta dva umrla mlada, Aleksander (1803–59) je bil svetnik zadarskega namestnika; Karolina (1804–82) se je poročila z dr. Grmovnikom; Ludovik (1811–94) je bil polkovnik in pobočnik nadvojvode Ivana, umrl na Opčinah pri Trstu; njegova hči Maksimilijana je postala nemška pisateljica; Jurij (1814–87) je bil drž. uradnik in je u. na Opčinah; njegova hči Leonora se je poročila s slov. učiteljem Števom Ferlugo.

Prim.: SBL I, 187–8; tu je obširna bibliografija, tudi tista, kjer je Franul le omenjen; tukaj bomo navedli samo važnejšo; Marn XXIII, 3; Fr. Levec, Listine in pisma iz Vodnikovega življenja, LZ 1889, 410–11 (vseh F. pisem Vodniku od 22. maja 1810 do 13. sept. 1812 je 10 in so v Dež. muzeju v Lj.); Gr. Jereb, Dr. V. F. de W., slovenski pisatelj, LZ 1892, 34–7, 237–43; F. X. Zimmermann, Nova Zhopova pisma, Veda 1914, 113; ZSS II, 6; M. Jevnikar, Le grammatiche della lingua slovena per gli italiani attraverso i secoli, II Mondo slavo III, Padova 1971, 98–100 in Prefazione v A. Kacin, Grammatica della lingua slovena, Lj.-Trst 1972, 6–7.

Jem.