Flerè, Pavel (1883–1963)

FLERÈ, Pavel (psevdonimi P. Cvetov, F. Palnak, Stric Pavle, Frančev, Fr. Kranjc, šifre –è, F. K., L–e, P. F., P, X), pedagog, mladinski pisatelj, urednik, prevajalec (r. 25. 1. 1883, Ljubljana; u. 14. 10. 1963, Ljubljana). Hči Djurdja Flerè, dramaturginja, prevajalka, režiserka.

V Ljubljani je obiskoval II. mestno deško šolo (1889–94), državno nižjo gimnazijo (1894–99) in učiteljišče (1899–1903), na katerem je opravil zrelostni izpit za učitelja osnovnih šol. Strokovni izpit je opravil 1907, sadjarsko-vinarski tečaj pa 1908 na Deželni sadjarski in vinogradniški šoli v Mariboru.

Kot učitelj je služboval v Juršincih (1903–06) in Markovcih (1906–07), kot nadučitelj v Vinski Gori (1907–13) in Letušu (1913–18). Šolski inšpektor za okraje Ormož, Ptuj in Ptuj okolica je bil 1918–24, nato je bil poslan na ministrstvo za prosveto v Beograd kot referent za osnovno šolstvo (1924–39). 1939 se je upokojil, vendar je še naprej delal kot administrator v študentskem domu v Beogradu (1939–45). Po vrnitvi v Ljubljano je delal v Zveznem tajništvu prosvetnih delavcev.

Deloval je na številnih področjih. V mlajših letih je objavil dve knjigi otroške in mladinske proze ter s proznimi sestavki sodeloval v Vrtcu, Angeljčku in Zvončku. Zelo obsežno je njegovo pedagoško delo. Članke in razprave je objavljal v Učiteljskem tovarišu, Popotniku, Domačem ognjišču, Schaffende Arbeit und Kunst in der Schule, Vedi, Njivi, Demokraciji, Slovenskem ilustrovanem tedniku, Ljubljanskem zvonu, Domu in svetu, Roditeljskem listu, Pedagoškem letopisu, Pedagoškem zborniku, Učitelju, Narodni prosveti, Napredku in Prosvetnem delavcu. Pisal je o delovni šoli, metodiki posameznih predmetov, učnih načrtih zanje, mladinski književnosti, zgodovini šolstva ter učiteljskem izobraževanju in dopolnjevanju; poročal je o novostih v šolstvu v tujini, ocenjeval pedagoške in mladinske knjige idr. Objavil je več biografij in nekrologov umrlih pedagogov. 1916–19 je bil sourednik in 1919–29 glavni urednik Popotnika. Pisal je šolske učbenike, med katerimi ima poseben pomen abecednik in berilo za prvi razred Naša prva knjiga, ki je pomenil prelomnico v našem začetnem pouku branja in pisanja. Za nemške manjšinske šole je pripravil abecednik, berilo, slovnice in računice. Skupaj s Francem Erjavcem je uredil šest knjig Izbranih spisov za mladino, ki so izšli v zbirki Slovenski pesniki in pisatelji (1921–26). Prevajal je iz nemščine, srbščine in hrvaščine (mdr. Stefana Zweiga, Augusta Šenoo, Iva Andrića, Borislava Stankovića) in prirejal dela svetovnih klasikov za mladino (mdr. Swiftova Guliverjeva potovanja, Cervantesovega Don Kihota). Sodeloval je tudi pri slovensko-srbohrvaškem slovarju.

Pomembno je njegovo delo pri načrtu novega šolskega zakona, o katerem je napisal več razprav. V slovenščino je prevedel in priredil Zakon o narodnih šolah v treh delih (1929–34). Pedagoške novosti je v praksi uvajal na šolah, na katerih je poučeval. Zavzemal se je za delovno šolo po nemškem vzoru; prepričan je bil, da bo po zaslugi take šole, ki se je zdela v tistem času najnaprednejša, učenec v vzgojno-izobraževalnem procesu postal dejavnejši in samostojnejši. Zavzemal se je tudi za šolsko samoupravo in po zgledu pedagoga Karla Ozvalda na šoli v Letušu 1913 v višje oddelke dvooddelčne šole vpeljal šolsko občino. Z učenci je ob upoštevanju njihovih predlogov zanjo sestavil pravila.

Prejel je red sv. Save IV. vrste (1923), red jugoslovanske krone (1938), Ministrstvo za prosveto ga je proglasilo za udarnika (1946).

Flerè Pavel, pedag. pisatelj in kritik, r. 25. jan. 1883 v Lj. Dovršil je 5 gimn. razr. in učiteljišče v Lj. 1903 in sadjarsko-vinarski tečaj v Mariboru 1908; učiteljeval je pri Sv. Marku niže Ptuja, Sv. Lovrencu v Slov. gor., Sv. Štefanu nad Šmarjem pri Jelšah, v Letušu v Sav. dol., postal okr. šol. nadzornik v Ptuju 1919, od avg. 1924 je referent za osnovno šolstvo v min. prosvete v Beogradu. Od 1916 je bil sourednik P.-a, od 1919 ga ureja sam, je sourednik zbirke »Slov. pesniki in pisatelji za mladino«. V »Glosah« in »Utrinkih« se je v obliki črtic in aforizmov dotaknil raznih vzgojnih problemov (P 1911, 1912, 1914), podal je karakteristiko del H. Scharrelmanna (P 1911), v mnogih člankih je razpravljal o pomenu in ustroju »delovne šole« ter o pouku posameznih predmetov v njej (P 1912–18, PL 1914, PZ 1921), pisal o moralno pedagoških poskusih in uspehih (P 1912), moderni metodiki (P 1915, 1919), enotni šoli (UT 1917, št. 21–25), bodoči vzgoji (P 1916, 1917), podal načela za načrt preustrojitve našega narod. šolstva (UT 1917, št. 20, 24; 1918, št. 6; P 1919, 1920) in smernice za sestavo podrobnega učnega načrta za zemljepis in zgodovino (P 1921), deloval na načrtu novega šol. zakona (UT 1922, št. 17, 19, 27), se zavzemal za zakonito ureditev učiteljske izobrazbe in za ustanovitev višje pedag. šole (P 1923); stalno je poročal o novih pojavih nemškega in srbohrv. pedag. slovstva, ocenjeval publikacije SŠM, učne knjige za osnovne in mešč. šole, pedag. razprave ter naše mladinsko leposlovje in pesništvo, sodeloval je s pedag. članki pri Dom. ognjišču, SIT (1914) in dr.; sestavil je »Šolski list«, III. stopnja (Lj. 1920) in Čitanko za osnov. šole, 5. del (Lj. 1923, 2. izd. 1925; prim. SU 1924, 64, 89). Za mladino je priredil zbirko pravljic po nar. motivih »Babica pripoveduje« (Lj., I. del 1913, II. 1915; 2. nat. 1922), »Pripovedne slov. nar. pesmi« (Lj. 1924) in »Slike iz živalstva« (Lj. 1924), je sotrudnik Zvončka, Učitelja in dr. — Prim.: UT 1924, št. 33 (s sliko). Šr.