Flegerič, Božidar (1841–1907)

Flegerič Božidar, pesnik in pisatelj, v Vodrancih župnije Sv. Bolfenka pri Središču r. 30. jan. 1841, u. 9. jun. 1907. Po dovršeni domači osnovni šoli je študiral nižjo gimnazijo v Varaždinu (1857–60), peti, šesti in 1. teč. 7. razr. v Mariboru (1860 do 1863). Ko je radi slabega napredka izgubil oproščenje šolnine, se je vrnil v Varaždin, kjer je 1865 dovršil gimn.; nato je študiral v Gradcu klas. in slov. filologijo, postal 1871 suplent na gimn. v Oseku, a ker se je vdal pijančevanju, je bil radi zanemarjanja stanovskih dolžnosti odpuščen, se je podal v domovino, bil kratko časa v pisarni ptujskega odv. dr. Gregoriča in se preživljal brez posla do smrti kot »večni popotnik Slov. goric« pri očetu ter bivših šol. tovariših in znancih. Za hrvaščino in slovenščino so ga kot tretje- in četrtošolca navdušili varaždinski prof., slov. rojaki, Mandelc, Valjavec in Žepič, ki je ob nedeljah privatno poučeval slovenščino in ga seznanil s Prešernom; v višjih razredih se je učil franc., ital in angl., v 5. in 6. razr. je prejel za uspele pesniške poskuse Schillerjevo ustanovo, javno pa se je kot pesnik prvič oglasil v mar. dijaškem almanahu »Lada« (1864) s ciklom »Potočnic« in z elegijo umrlemu almanahovemu uredniku I. Vrbanu-Zadravskemu, v kateri posnema obliko Prešernove V spomin And. Smoleta; nato je priobčeval pesmi v SG (1865–6), Jadr. zarji, Raičevem Pomladanskem cvetju (1871), Zori (1872–8), Pajkovem Venčku dom. cvetlic (1875), Kresu, SN, E, SGp, celjski Domovini, Slovanu (1886–7), P, SS (1890–8) in dr., izdal je drobno zbirko »Grajenske pesmi« (Ptuj 1880), imenovano po Grajeni, potoku poleg Ptuja. Talent, ki je v začetku mnogo obetal, se radi bednih življenskih razmer ni razvil, pesnitve zadnjih let kažejo stalno propadanje. Svet njegove lirike so predvsem vinorodne Slov. gorice, pomadžarjeno Prekmurje in Medmurje, lepota narave, domovinska ljubav, svoboda, izgubljena mladost; skromni erotični motivi so brez globljega čustva, romantika črnogorskih in srbskih bojev za svobodo je našla odmev v par epskih poskusih. V oblikovnem oziru so vplivali nanj Prešeren, Jenko, Stritar in Gregorčič, visoko je cenil in posnemal St. Vraza (»Domačinke«, Zora 1876); poleg običajnih preprostih kitic je uporabljal gazelo, stanco, sonet, posebno pa distih; priljubljeni so mu cikli, n. pr. Jek z goric, Domači glasovi, Medjimurski izdihljaji, Prekmurski glasovi, Selski obrazci, Tolažnice, najobsežnejši je »Iz Krčevinskih potočnic«, obsegajoč 27 elegij, nekaka lokalna kronika političnih in prosvetnih dogodkov, večinoma pa so parafraze raznih citatov (SS 1890–8). Zložil je nešteto prigodnic: pozdrave društvom, svojim dobrotnikom, odličnim rojakom in književnikom ob svečanih prilikah, nagrobnice itd., poslovenil je dva odlomka iz Byrona »Childe Harold« (Zora 1874, 1877). Lokalnega značaja so zgodovinska črtica »Trg Središče po štirih sto letih« (SG 1888, št. 37, 38) in življenjepis Štef. Modrinjaka (Celovec 1881; DS 1898; Orm. spomini 95), dr. Štef. Kočevarja (Lj. 1890), pedagoga Dav. Trstenjaka (DS 1898), čigar mladinsko poučno povest »V delu je rešitev« je prosto poslovenil (Lj 1894), Fr. Miklošiča, Greg. Jož. Plohla (DS 1898) ter razni bijografski prispevki za Geršakove Ormoške spomine; razen tega je opisal življenje Jur. Palmotića, Iv. Macuna, Vatr. Jagića, Val. Mandelca in Jur. Cafa (DS 1898–900, 1903), več bijografij je ostalo v rokopisu; iz ital. je poslovenil Cesare Cantú »Dober razum in dobro srce«, bil je sotrudnik Südsteier. Presse, Weinlaube, Allg. Weinzeitung. — Prim.: Glaser III, 207; Ormoški spomini, 132; Ilešič, LZ 1907, 447; A. Kosi: B. F., življenjepis in pesmi, 1913 (s sliko); Borko: Deseti brat Slov. goric, Jutro 1926, št. 46; slika: SIT 1913, št. 37. Šr.