Finžgar, Frančišek Saleški (1871–1962)

Finžgar Frančišek Sal., pisatelj, r. 9. febr. 1871 v Doslovičah pri Breznici. Oče mu je bil krojač in kajžar, pozneje si je postavil pri fari nov dom. Po dveletnem šolanju v domači enorazrednici in enako dolgem v Radovljici je stopil 1882 v lj. gimn. in jo po začetnem neuspehu (»Študent naj bo«) dovršil z odliko (1891). Nato je šel v duh. semenišče v Lj. (ord. 1894), postal kaplan na Boh. Bistrici (11. jun. 1895 do 20. jun. 1896), potem na Jesenicah (do 2. dec. 1896), v Kočevju (do 10. maja 1898), Idriji (do 11. maja 1899), ekspozit pri Sv. Joštu (do 5. okt. 1899), kaplan (do 25. jun. 1900) in župni upravitelj (do 1. dec. 1900) v Škofji Loki, kurat v lj. prisilni delavnici (do 8. okt. 1902). Nato je postal župnik v Želimljem, bil 30. apr. 1907 imenovan za župnika v Sori, 1. apr. 1918 za trnovskega župnika v Lj., kjer živi. Od 1922 je tudi urednik knjig MD in s tem družinskega lista Mladike. — F. je najboljši slov. ljudski pisatelj. Pobudo za književno delo je dobil v Alojzijevišču, kjer je sodeloval pri Domačih vajah in bil kot osmošolec njih urednik. Tedaj je napisal tudi prvi večji povesti »Gozdarjevega sina« (Slovenec 1893, Ljudska knjižnica 1907) in »Zaroko o polnoči« (Nar. bibl. 1894). V semenišču se je zanimal predvsem za mladinsko književnost; sodeloval je (s šifro Fr. S. F., Basnigoj, Naum) pri Vrtcu, največ s povesticami iz domačega življenja; prvi tiskani spis pa je bil dramatični prizor »Mladi tat« (Vrtec 1892). L. 1894. ga je za časa Tomšičeve bolezni 5 mesecev tudi sam urejeval, dokler ni prevzel uredništva Ant. Kržič. Prav tako je pisal tudi za mladinske Pomladne glase lj. bogoslovcev, 5. zvezek (za 1895) je tudi uredil. L. 1896. se je oglasil z Bohinjske Bistrice v DS in napisal zanj v živahni tekmi z A. Medvedom, A. Hribarjem in M. Opeko do 1898 celo vrsto liričnih in pripovednih pesmi, med drugimi nekaj dobrih, socijalno usmerjenih balad (Milijonar, Bolnik, Prestàr) in planinsko epično pesnitev »Triglav« (DS 1896), pesniški plod njegovih poti »Čez Triglav« (PV 1898); udeležil se je ž njo tedanjih poskusov ustvariti slov. epiko (Stritar: Olga, 1893; Prelesnik: Ingov pir, 1893, Ženitev Ferdulfa vojvode, 1894; A. Hribar: Knez Ljudevit, 1896; Županova Micka, 1898). A že 1898 se je F. poslovil od verzov in se vrnil zopet k pravemu poklicu, pripovedništvu v prozi (Pri Klemenčku, DS 1898). V Kočevju je zasnoval in v Idriji dovršil družabno novelo »Deteljico« (DS 1899), napisal nato za MD povest »Stara in nova hiša« (KMD za 1900), pri Sv. Joštu je dokončal družabni roman »Kvišku« (DS 1899); sledila je mohorjanska povest »Dovolj pokore« (KMD za 1901). Ob konec te dobe treba uvrstiti tudi ljudsko igro »Divji lovec«, ki je nastala v nekaki tekmi z Govekarjevimi dramatizacijami v začetku 1902 v nekaterih dneh iz osnove za mohorjansko povest iz časov Radeckega in se takoj igrala na lj. odru (premijera v marcu 1902; tisk. DS in posebe 1902). V vseh teh spisih se javlja realist, ki zajema vse, kar piše, iz resničnega življenja, bodisi osebe in dogodke iz domače brezniške fare (»Dovolj pokore«), bodisi iz svojega življenjskega okrožja (družabne povesti v DS), a jih snuje in oblikuje kot umetnik svobodno glede na svojo etično in estetično vodilno misel. V tem snovanju in oblikovanju vidimo, da se je šolal F. ob starejšem in novejšem pripovedništvu, da pa še ni prav našel samega sebe; kontrasti so še deloma preveliki, poetični orisi tu in tam premalo v skladu s celoto, refleksija mestoma preveč vsiljiva. S sliko iz življenja »Šmarnic nikar« (DS 1900), z listom iz umetnikovega dnevnika »Pomlad se poslavlja« (DS 1900) in aktom iz tragike življenja »Oče je…« (DS 1901), se začenja daljša vrsta krajših lirično uglašenih, deloma cikličnih črtic in novelic, nastalih deloma pod dojmom Cankarjeve poetične proze. Nekak poetični dnevnik s potovanja po Italiji so »Oranže in citrone« (DS 1901), ki dihajo iz njih osebni doživljaji, prežeti z gorkim, zanosnim čustvom. Nekake spominske meditacije so črtice in novelice cikla »Moja duša vasuje« (DS 1903). Tudi v silhuetah in novelicah te dobe se javlja isto poglabljanje v dušo ob neznatni predmetnosti, isti poetični, cvetoči slog (Veliki dan, Njene citre romajo, Smo pa le mož, DS 1902, Games-love, Srečala sta se, Nagrobnica izgubljenemu raju, Govori, aloa! DS 1905 i. dr.), a z zmeraj odločnejšo osebno noto (Še enkrat, DS 1905, Kakor pelikan, DS 1906). Vendar se v tesnih mejah črtice in liričnega sloga nista mogla prav izživeti krepko realistični značaj in epska narava F.-jeva, zato značilno iskanje zadovoljujočega kompromisa med objektivnostjo in liričnostjo v osnovi in slogu. Tehtnica se je zanihala na epsko stran že v prvi večji snovi te dobe, v romanu »Iz modernega sveta« (DS 1904, Zbrani spisi III, 1922), povesti iz tovarniškega življenja, v kateri je ljubavna zgodba socijalno čuteče dvojice iz nasprotnih taborov tesno spletena z bojem delavstva s služabniki kapitala; ostanek stare tehnike družinske povesti je še, da svetloba in senca nista pravilno razdeljeni. S povestjo iz davnih časov »Pod svobodnim solncem« (DS 1906–7, Zbrani spisi I—II, 1912) se je nagnila tehtnica popolnoma. Po prejšnjih liričnih novelicah je bil ta obširno zasnovani, s pravo epsko širino tekoči roman presenečenje. Na snov ga je opozoril 1904 Jan. Ev. Krek, ki je s svojimi socijalnimi pomenki botroval že prejšnjemu romanu; prav tačas je pisal tudi Prelesnik svoje romane iz zgodovine polabskih Slovanov; pred očmi so mu bili tudi veliki Sienkiewiczevi romani iz poljske zgodovine. Iz te pobude je nastala F.-ju najboljša slov. ljudska knjiga, prvi slov. izvirni svetovni roman. Zgodovinsko ozadje mu je dalo Kosovo »Gradivo«, zgodovinske značaje in časovni kolorit pa natančen študij Prokopija in bizantinske zgodovine. Iz tega mu je vzrasla nekaka epopeja iz zgodovine osvojitve Balkana po Slovencih, mogočna slika življenja naših davnih prednikov in cesarskega Bizancija. Slog romana je povsem individualen, skoro brez slovarskih arhaizmov, a s slovesno zanosnim ritmom odgovarjajoč epičnosti snovi. S tem je nastopil preobrat v F.-jevem umetniškem oblikovanju; spoznal je, da zahteva vsaka umetnina organsko svojega sloga. In v naslednjih letih molka pri DS, študija svetovnih umetnikov (Tolstega, Shakespeareja, Colome, Sienkiewicza, Dickensa i. dr.) in samega sebe so odpadale neorganske primesi, kakor ocvetličena liričnost, modrujoča refleksivnost, kopal se je v globine svojega gorenjskega ljudskega jezika. Sicer je bila brezniška govorica že dotlej bogata zakladnica njegovega umetniškega izražanja, a bolj nezavedno, zastirali so jo tu in tam literarni vplivi; zdaj se uveljavlja zavedno v vsej preprostosti in naravni plastiki. V tej dobi študiranja je sodeloval v Mentorju z raznimi manjšimi spisi, svežo avtobijografično sliko Študent naj bo (1909–10; v knjigi 1915) in s kmetiškim Silvestrom (1910–1), pri MD s humoristično črtico Življenje in smrt mohorske knjige (KMD 1908), ki ji je sledila Skopuhova smrt (KMD 1910) in živahna gospodarska zgodba Konjička bom kupil (SV 1915). V DS se je pojavil zopet s klas. lovskim orisom Nad petelina (1910) in s črticami v novom slogu Z doma v domovino, Naš vsakdanji kruh in Ecce homo (DS 1911). Hkrati je prirejal prva 2 zvezka Zbranih spisov. Z obširno soc. usmerjeno novelo Sama (DS 1912), kažoč odločilni duševni preobrat v življenju podeželske učiteljice, se je z očiščenim slogom povrnil k umetniškim problemom življenja na kmetih. Še neposrednejša, preprostejša in enotnejša je povest o grešnici spokornici Dekli Ančki (DS 1913, Zbr. sp. IV, 1924). Sporedno je spisal štiridejanko Naša kri (1912), dramo o slovenstvu, ki kljubuje vsem polit. preobratom, ker se opira na kmetiški stan (Grunt ima korenine do pekla), in ob vsej simboličnosti naslova in tipičnosti dejanja sveže realistično »dramatično zgodbo« Verigo (DS 1914, v knjigi 1919). Iz dna nar. duše, s katero vred je tudi sam trpel grozote vojnih let, so vzrasle F.-jeve vojne povesti. Nekaka ekspozicija so poglavja o začetku vojne Prorokovana (DS 1915), ki jim slede Boji (DS 1915–6), najboljša F.-jeva zgodba, in Kronika gospoda Urbana (DS 1917), prisiljeno, a brez sile potisnjena iz l. 1917. (Prusi na Gorenjskem!) v l. 1813, z nekaterimi manjšimi slikami (Golobova njiva, Slika brez okvira, DS 1918) in s pričetkom večje osnove Prerokbe zore (DS 1917), ki je radi vojne cenzure ostala odlomek. Zaključuje jih črtica iz dobe prevrata Polom (DS 1919; skoro vsi ti predvojni spisi v Zbran. sp. V, 1924). Po vojni je priobčil F. razen predelane Verige (1919) ljudsko dramo v treh dejanjih Razvalina življenja (1920), ki z brezobzirnim realizmom odkriva najhujšo rano na našem nar. telesu, alkoholizem z njegovimi pogubnimi nasledki, in nekaj krajših spisov, Pisma (Mladika, 1923) in za MD kratko koledarsko povest Beli ženin (KMD 1925), ki je s svojo uravnovešeno karakterizacijo in kleno besedo pravi biser svoje vrste. V teku let se je udejstvoval F. tudi kot literarni kritik in esejist in napisal posebno tehtne besede o Gregorčiču, Prelesniku, Medvedu, Prešernu, pa tudi o Župančiču, Cankarju, Mešku i. dr. modernih. Značilno za njegovo naziranje o poeziji in književnosti je predavanje O lepi knjigi. (Lj., 1924). — Prim.: Iz. Cankar, Obiski; Pregelj, Franc Sal. F., študija, DS 1921. Slike: Dan, 26. dec. 1912; SIT II, št. 3; IG IV, 277; Plamen 27; Mladika II, 74; DS 1905, 209; 1911, 32; 1917, pril. št. 7; 1921, pril. št. 2; KMD 1922, 77. Grf.