Fekonja, Andrej (1851–1920)

Fekonja Andrej, liter. zgodovinar, r. 30. nov. 1851 pri Negovi, u. 17. okt. 1920 v Šoštanju. Osnovno šolo je obiskoval doma, kje je študiral prve tri gimn. razr. ni znano, 4.–7. razr. je dovršil v Celju (1868–71), 8. razr. z maturo v Mariboru 1872, bogoslovje tam 1876, kaplanoval je po raznih župnijah, med temi v Starem trgu pri Dav. Trstenjaku (1889–90), postal 1892 župnik v Bučah, kjer je služboval do upokojitve 1899, ko se je nastanil v Šoštanju. Početki njegovega pisateljevanja stoje pod vplivom ilirizma: želi, da bi se Slovenci v književnosti pridružili Hrvatom in piše prve članke v srbohrv., n. pr. o Vuku Karadžiću (Vestnik Zore 1875, št. 2–8); šele počasi mu je dozorelo prepričanje, da bi bilo tako početje pri obstoječih razmerah »nevarno za obstanek našega naroda«. Predvsem ga zanima rojak St. Vraz, čigar obsežno bijografijo je po njegovih delih in pismih ter raznih tiskanih virih (Trstenjak, Petračić, Marković) sestavil z namenom, »da se poznavanje najplemenitejega Slovenca med Slovenci barem nekoliko bolje i občneje pospeši« (Zora 1876, 1877; SN 1879, št. 155, 156), pokazal je Vraza kot slov. pesnika in pisatelja (Kres 1883), nabiratelja slov. nar. pesmi (Kres 1884), slov. rodoljuba (Kres 1885), izpopolnil je Marnove podatke v Jez. XXIV o njem (Slovan 1887, 41) ter pojasnil »Kako in zakaj je St. V. postal Ilir?« (LZ 1887). Razvoj in pomen ilirizma je podal v daljšem spisu »Dr. Ljud. Gaj in ilirska ideja« (Kres 1881) ter v črticah: Slovenci v književni vzajemnosti s Hrvati (LZ 1885), Ilirstvo pa Slovenci (SS 1891, št. 10, nadalj. konfiscirano; DS 1892), poslovenil je Iv. Trnskega življenjepis Dragojile Jarnevićeve (Zora 1877). »Črtice o srbskih in hrvatskih nar. pesmih« (Kres 1886) vsebujejo zastarele nazore tako o postanku nar. pesništva kakor tudi glede mitoloških odmevov v njih. Večina člankov iz jugoslov. literatur nosi prigoden značaj, tako: »Dva lista iz knjige jugoslovanske« (Slovan 1885, št. 20, 21) ob 50 letnici preporoda hrv. književnosti in 300 letnici Trubarjeve smrti, »O početkih slov. književnosti« (LZ 1886), še dovolj nepristranska slika ob 300 letnici Trubarjeve smrti; »Vila Slovinska. Črtice o hrv. pesništvu v Dalmaciji od 15.–18. veka« po Ljubiču, ob 300 letnici Gundulićevega rojstva (LZ 1888; SS 1888, št. 1, 2, 5, 6), Josipina Turnogradska, 30 letnica njene smrti (LZ 1884), nekrolog Lava Gorenjcu-Podgoričanu (Kres 1886, 82), v 300 letni spomin Dalmatinove smrti je očrtal zgodovino reformacije v Slovencih (LZ 1890), spominja se Petra Petrovića Njeguša II., vladike črnogorskega (SS 1889, 344), Andrije Kačića-Miošića ob 200 letnici rojstva (SS 1890, št. 17), Dositeja Obradovića ob 80 letnici smrti (SS 1891, št. 7), Janka Draškovića ob prenosu njegovih ostankov iz Radgone v Zagreb (SS 1893, št. 13) itd. Iz češkoslov. lit. je opisal J. Kollárja, »otca vzajemnosti slavjanske« (SN 1880, št. 284–295), P. J. Šafaříka ob 25 letnici smrti (Slovan 1886) ter pregledno črtico O stoletnici slovaške književnosti (LZ 1887). V proslavo Trstenjakove književne 50 letnice je zbral nepregledno vrsto imen in naslovov knjig v članku »Duhovniki slovenski pisatelji« (LZ 1887) ter po Levčevih in Macunovih podatkih opisal življenje svojega vzornika (Lj. 1887) s poznejšim poročilom o Trstenjakovi rokopisni zapuščini (LZ 1890) in s splošno oznako T. kot pisatelja (DS 1893). Vsebinsko skromni so življenjepisi Konzula in Dalmate, o. M. Pohlina in Slomška kot vladike in rodoljuba (Slovan 1885–6); analiza V. Orožnovih pesmi mu je pokazala, da so mnoge prosti posnetki ali doslovni prevodi nemških ali pa le prepisi iz drugih pesnikov (LZ 1889, 139), o priliki priobčitve Aškerčeve Celjske romance zasleduje snov uplemenitve Teharčanov v slov. slovstvu in zgodovini (LZ 1885, 104), pri zbiranju nar. blaga želi večje previdnosti (LZ 1887, 51). Po Šafaříku in Ljubiću je sestavil pregled kajkavskih pisateljev in njih spisov (Kres 1885), napisal »Kratko povestnico slov. pravopisa« (LZ 1891) in lat.-nem. šol pri Slovencih od 13.-19. stol. (LZ 1885), zbral podatke o književnosti ogrskih Slovencev (DS 1892) ter o slovenščini v semeniščih (DS 1902), opozarjal je strokovnjake na razna nerešena zgod. in lit. vprašanja, n. pr. Kako je z glagolskim napisom v Sevnici? (LZ 1886, 190; deloma pojasnil Iv. Železnikar, str. 315), o Trubarju, župniku v Loki (LZ 1884, 98), ali je bila Trubarjeva soproga res Celjanka? (LZ 1887, 378); opisal je starejše knjižne redkosti, n. pr. nepopolni svetinjski izvod Vramčeve Postile (LZ 1890, 49), Branja inu Evangeliumi iz l. 1777 (LZ 1886, 570), Listi in Evangelia, najbrž graški tisk ok. 1800 (LZ 1886, 70), slovenščina v lat. solnograškem obredniku iz l. 1830. (LZ 1887, 507). Manj povoljni so njegovi zgodovinski spisi »O začetkih krščanstva na Slov. zemlji«, »Razširjava krščanstva med Slovenci (LMS 1882–4) ter na Trstenjakovih nazorih o avtohtonstvu Slovencev zgrajeni »Ogled po stari povestnici slovenski« (DS 1894); po Mesiću, Ljubiću in dr. je sestavil razpravo »Slov. liturgija pri Južnih Slovenih« (DS 1898), bogato gradivo za lokalno zgodovino nudi monografija »Celje in okolica« (DS 1895, 1897). Njegova književna poročila so stvarna in vsebinsko bogata; ocenil je med dr. Lapajnetovo zgod. štaj. Slovencev (Kres 1885, 218), Marnov Jez. XXI—XXIII (Slovan 1886, 39, 55; prim. Marnov odgovor v Slovencu 1886, št. 79 in F. repliko: SN 1886, št. 85), Macunovo Književno zgod. Slov. Štajerja (LZ 1884, 625, 694), Meško-Simoničevega Plohla (LZ 1888, 627). Izredna pisateljeva marljivost se ni udejstvovala toliko v novih izsledkih in kritični uporabi gradiva kakor v vestni kompilaciji že večinoma znanih dejstev. — Prim.: Mahnič, RK 1889, 450–7; Glaser IV, 212. Šr.