Fatur, Lea (1865–1943)

Fatur Lea, pripovednica, r. 15. nov. 1865 v Zagorju na Pivki. Obiskovala je ljudsko šolo pri benediktinkah na Reki, potem še živela v Gorici in Lj. kot šivilja, a se hkrati izobraževala ob domači, nem., ital. in franc. knjigi. Zdaj vodi bratu gospodinjstvo v Lj. Napisala je od 1905 daljšo vrsto večjih romantičnih povesti, deloma zgodovinsko, tudi kriminalistično pobarvanih, ki pričajo o lepem naravnem daru pripovedovanja in orisovanja; omejuje se pa bolj na zunanjosti, zato ji nedostaja moči za notranjo poglobitev dejanja in psihološko utemeljeno karakterizacijo. Njene povesti so: V burji in strasti (DS 1905), Vilemir, romantična povest izza turških bojev (DS 1906), Biseri (DS 1908), Za Adrijo, povest iz uskoško-beneških bojev (DS 1909), Iz naših dni (DS 1911), Črtomir in Bogomila, novela (DS 1912), Vislavina odpoved, povest iz druge švedsko-poljske vojske (Več. MD 1912). Krajše črtice v DP, DS, Slovencu in Mladiki, pri kateri sedaj sodeluje s poučnimi spisi. — Prim.: M 1926, 17 (s sliko). Grf.

Fatur Lea, pripovednica, r. 15. nov. 1865 v Zagorju na Pivki, u. 1. avg. 1943 v Lj. Razen ljudske š., ki jo je le začela obiskovati v domačem kraju (1872–74), končala pa je it. pri benediktinkah na Reki (1874–77), ni imela nobene druge formalne izobrazbe. Njena želja, da bi postala učiteljica, se ni mogla uresničiti, ker se je morala podrediti družinski potrebi in je po ukazu staršev morala gospodinjiti bratom, ki so študirali. Z očetom, ki je bil večkrat premeščen, je stalno potovala. V Gor. se je izučila za šiviljo in od tega poklica tudi živela. Dolga leta je gospodinjila bratu, želez. ravnatelju v Lj. Različni kraji, kjer je živela, so ji nudili priložnost, ki jo je znala izvrstno izkoristiti, da se je namreč učila jezikov; znala je tako hrvaško nemško, francosko, italijansko in ob študiju bratov se naučila tudi latinsko. Izrazit naravni dar, ki ga je imela za pripovedovanje, ji je zgodaj potisnil pero v roke. Zagorski svet je bil v tistih časih še poln pravljic, povesti, zgodb in skrivnostnih grozot. Vse to je F-jeva nosila v sebi in je samo čakalo, kdaj bo prišla do izpovedi. K temu notranjemu svetu pa je še veliko dodajala, posebno zgodovinskega branja, ki jo je posebno privlačevalo. Prve svoje spise je začela oblikovati kot šestnajstletna (1882), prvi, ki je zagledal objavo, pa je bil Črni vitez in hudi grof (Slovenski gospodar 1885). Posebnih mentorjev F-jeva ni imela, čeprav sta jo k delu spodbujala posebno Zofka Kvedrova in F. S. Finžgar. Tako je iz DP, kjer je objavila vsaj šest tekstov (V družbi bede, Dve zakonski dvojici, Moč usode, Pravljica, Vdovec v zadregi, Na Hrvatsko; vse v letih 1904–06), že 1905 prešla z daljšimi pripovedniimi spisi v DS (V burji in strasti, Vilemir, Takrat so cvetele akacije, Skušnja, V žaru juga, Cvete reseda, dehti jasmin, Jezerska roža, Biseri, Za Adrijo, Domovina, Komisarjeva hči, Iz naših dni, Črtomir in Bogomila, Ko je gorela grmada), vmes pa objavljala še v S (Pavlinka in njen hlapec, Ropar, Radi voličev, V smrt, Skrivnosten kovčeg, Švedov pot v nebo, Skopuhova skrinja, Stara in vedno nova povest, Kako se je prevarila Kata), v Zori (Navzgor), v SV Vislavina odpoved), v knjigi Razne povesti, Clc 1912 (Zvonenje v gozdu pri Ptuju), v M (Judovske pravljice, Dom dedov, Obleka – bogastvo, Morje – morje sinje, In težko mi je srce... Istri v spomin) v ŽS Pričakovanje in resnica, Mati – prva učiteljica v pripovedovanju, Junakinja zvestobe, Brez strehe) in končno v KMD (Ruske pravljice, Zarika in Solnčika, Od belih rok do črnih tal, Galjot je vozil galejico, Desetinica, Peli so jo manica moja [ponatisnjena tudi v KoIGMD 1940 s sl. Mare Kraljeve], To storil je neznan koren), v Slovenčevem koledarju (Če burja trese cvet..., 1942, Pravljica o kraljici gosji pastirici, 1945), Mladi hlevar, Zgodbe iz stare Ljubljane. Za njenega življenja so v samostojnih knjižnih izdajah izšli teksti: Vislavina odpoved, Pravljice in pripovedke I, II (napisane že 1910, izšle 1941), medtem ko je knjižna izdaja zgodovinske povesti če burja trese cvet..., ki naj bi bil 1. zv. njenih Izbranih spisov, naletela na it. cenzuro, ki je zahtevala, naj prej pisateljica spremeni imena krajev, ki so bili pod Italijo v it. obliko, in ko je na to pristala, zahtevala nadalje, naj bi F-jeva spremenila značaj it. junaka v povesti, na kar pa ni pristala in založnik je razdrl že postavljeni stavek (ponovil se je, sicer z drugačnim koncem, primer Bevkovega dela I morti ritornano). 1974 je izšla v zbirki Čebelica drobna knjižica Pšenica – najlepši cvet, ki pa nosi napačno avtorstvo (Kristina Brenkova, glasiti bi se moralo Lea Fatur). Podobno napako je doživela tudi njena knjiga–priročnik Zel in plevel, ki v literaturi velja kot delo Antona Slivnika, kajti izšlo je pod psevdonimom Magister F. F-jeva je namreč svoje pisateljsko pero posvečala tudi praktičnemu slovstvu; v M je pisala, čim je ta revija šla s Primorske v Jslo, bodisi o vzgoji, o gospodinjstvu, o prehrani, o zdravilnih rastlinah, o zdravju in higieni in še o marsičem, članke take vsebine je prispevala tudi v Gospodarski koledar 1925–28, v ŽS, v Kmečko ženo 193840 in še kam. »Po načinu pisanja je bila F-jeva rojena fabulistka z bujno fantazijo, a hkrati zelo pomanjkljivo psihologijo in preočitno vzgojnostjo. Zunanja akcija njenih povesti je zelo razgibana, toda dušeslovno slabo motivirana, s pogostno črno-belo karakterizacijo oseb ter z naključji in čudeži v razpletih. V pripovedni tehniki je dokaj spretna in iznajdljiva... Najbolj so ji uspele podobe domače Notranjske okrog Zagorja in Prema s kraško burjo in ljudskimi starosvetnostmi...« (J. Mahnič). Marsikatero njeno delo je ponatisnilo ameriško slovensko časopisje (Glas naroda, 1907–1912), Nova domovina (1908), Amerikanski Slovenec (1908–11), Clevelandska Amerika (1912). Eno delo je izšlo v prevodu (Cvete reseda, dehti jasmin, Eva, Olomouc, 1911). F. je uporabljala psevdonim Magister F., zraven pa še kratice in začetnice A. R., L-A. R., L. F. Njene slike so bile nekajkrat objavljene: M 1926, 17; ŽS 1926, 1; KMD 1927, 136; 1945, 142; ASK 114; ZSS V, 233; Slovencev koledar 1942, 287; Ljudje in kraji ob Pivki, 168; IS 1926, str. 231.

Prim.: M 1925, 464; NG 1925, 79–82; SBL I, 1972 (I. Grafenauer); M 1926, 19; Pavla Hočevarjeva, L. F., ŽS 1926, 1–4; Leksikon Minerva, Zgb 1936, 385; M. Mohorič, J 1940, 288a, 5; T. Debeljak, DS 1940, 574; F. Petrič, Gospodinjska pomočnica 1940, 90–1; F. Vodnik, Mnt 1940/41, 107–8; –ar [ = F. S. Finžgar], KMD 1945, 142 s sl.; Pirc, Bibliografija str. 42; T. Debeljak, KolSvSl 1954, 229; Bibliografija rasprava, članaka i književnih radova I, 125, 390, 408, 415, 468, 531; II, 147, 226, 239, 521; IV, 641; Mohbibl 140, 150, 155, 189, 283, 311, 349, 354, 356–7, 396, 414, 446, 458–9, 485; EJ III, 294 (F. Dobrovoljc); ZSS V, 229, 232–34, 288–89, 377; ZSS VII, 17; M. Smrdel, Ljudje in kraji ob Pivki, 168 s sl.; MSE I, 472; Vode Angela, L. F. Ob 75-letnici njenega življenja, ŽS 1941, 2–3; T. Debeljak [uvod v Pravljice in pripovedke II, 5–7; Pogačnik-Zadravec 5, 175, 368, 369–71, 376, 397.

Brj.+ Lc.