Fajgelj, Danilo (1840–1908)

Fajgelj Danilo, učitelj, organist, skladatelj, r. v Idriji 19. nov. 1840, u. 9. okt. 1908 (op. ur.: 8. okt. 1908) Gorici. Ljudsko šolo in učiteljsko pripravnico je končal v Idriji, glasbe se je učil pri Fr. Šinkovcu (gosli) in na pripravnici pri Ant. Krašnarju (teorijo, petje, orgle). Služboval je kot učitelj v Bučki, na Trati, v Zalem logu, v Tolminu, Srpenici. Povsodi se je bavil tudi z glasbo in vršil službo organista. V kompoziciji je bil samouk, ki se je pa na podlagi dobrih knjig izpopolnjeval. Njegova domena je bila cerkv. glasba, njegov glavni instrument, na katerem se je odlikoval, orgle. Mlademu naraščaju, posebno na Goriškem, je bil svetovanec in vodnik. Razen tega je bil tudi literarno delaven; pisal je v slov. dnevnike in strokovne liste. Skladbe je začel objavljati 1878 deloma v CG, deloma samostojno: Slovenski orglavec (1879); Slovenski maši: Oče večni ter: Bog, pred tvojim veličastvom (1880); Predigre za orgle (1885); Prvi in drugi zvezek cerkvenih pesmi (s Kokošarjem, 1886); Predigre za orgle (1886); 12 prediger za orgle (1887); 24 figuriranih pred- ali poiger (1888); III. zvezek cerkvenih pesmi (1888); Orgelski odmevi (180 prediger, 1889); 19 ofertorijev (v zvezi z I Laharnarjem in I. Kokošarjem, 1890); 6 Tantum ergo in 5 lavretanskih litanij (s Kokošarjem, 1891); IV. zvezek cerkvenih pesmi (s Kokošarjem in Laharnarjem, 1893); Missa Jesu, Rex gloriae (1894); 4 fuge za orgle (1896); Cerkvena pesmarica za učence slov. ljud. šol (1900); 11 Tantum ergo za moške zbore (1902); O sacrum convivium! (Pesmi od sv. obhajila in Srca Jezusovega, moški zbori, 1902); Ave regina coelorum (16 šmarničnih pesmi, moški zbori, 1903); 4 božične (1903); 4 lavretanske litanije (moški zbori, 1904); Jamski odmevi (rudarske pesmi, 1907); 52 prediger za cerkveno uporabo; 230 kadenc za orgle; 33 fug, fuget in verzetov za orgle; Lavretanske litanije za ljudsko petje; 45 Tantum ergo za moške zbore (med temi samo 6 Fajgljevih). Skladbe, objavljene posamič v CG: 8 latinskih maš; 1 Requiem; 2 graduala; 18 ofertorijev; 1 komunija; 1 Asperges; 1 Vidi aquam; 1 Tantum ergo; 1 Veni sancte; 1 Ecce sacerdos; 1 evharistična himna; 6 Marijinih pesmi; 2 slovenski maši; 7 Marijinih pesmi; 2 velikonočni; 4 raznim prilikam na uporabo; 11 skladb za orgle. Nadalje je objavil posamezne pesmi v Ceciliji (ur. A. Foerster); Cantica sacra (A. Foerster); v Ljudski pesmarici (Spindler); v Slovenski pesmarici (J. Aljaž); v Glasbeni zori (Fr. Gerbić) in 1 fugo v NA (dr. Gojmir Krek). Mnogo skladb je ostalo v rokopisu (F. je zabeležil neposredno pred smrtjo svoje »Jamske odmeve« kot Op. 345). Večino neobjavljenih — deloma seve tudi v tisku objavljenih — skladb je prodal Fajgelj 1907 bivši c. kr. dvorni, sedaj Narodni knjižnici na Dunaju; vsa zbirka obsega 154 kaligrafično pisanih zvezkov. — Prim.: CG 1908, 81–3; LZ 1908, 703; DS 1909, 454–6 (s sliko). Mnt.

Fajgelj Danilo (spočetka Feigel), organist in skladatelj, učitelj, r. 19. nov. 1840 v Idriji, u. 8. okt. 1908 v Gor. (popravi datum smrti v SBL). Oče Andrej, davčni sluga, mati Magdalena Kos von Ouessen. Nemško osn. š. obiskoval v Idriji, »glavne« š. je opravil z odliko. Po vsej verjetnosti je obiskoval tudi »nedeljsko« š. Nato je šel na dveletno učiteljsko pripravnico, ki je bila v Idriji ustanovljena v tistih letih. Najprej je učiteljeval v Bučki na Dolenjskem (1857–62), naslednji dve leti v Trati na Gorenjskem, nato v Zalem logu, nakar se je ob koncu šestdesetih let preselil za učitelja in organista v Tolmin, kjer je ostal polnih 19 let. 1888 je bil premeščen za nadučitelja v Srpenico. Tu je bil z delom končno zadovoljen in je tudi veliko ustvarjal, zadevali pa so ga hudi družinski udarci (smrt več otrok, med njimi tudi sina Franca, obetajočega skladatelja – bogoslovca (gl. čl.). Ko je bil upokojen, je odšel iz Srpenice in se preselil (1898) v Gor. Ker pa je tu s pokojnino težko shajal, je iskal še dodatno delo; na glasbeni š. je poučeval klavir in gosli, hodil orglat v Bilje in Miren, zadnja štiri leta pa je bil pomožni organist pri Sv. Ignaciju na Travniku, kjer je zadnjič igral še za binkošti 1908. F. je bil dober in inteligenten učitelj, ki je vestno skrbel za strokovno izpopolnjevanje v učit. stroki. Iz Tolmina so ga poslali na nadaljevalni tečaj v Gor. in kasneje še dvakrat po dva meseca na kmetijski tečaj. Za glasbo je F. že kot otrok pokazal veliko nadarjenost. Že 12-leten se je učil pri odličnem idrijskem goslarju Fr. Šinkovcu. Kasneje se je z glasbo pobliže seznanil na učit. pripravnici. Ker je v tistih časih šola spadala pod cerkveno oblast, je bilo orglanje eden glavnih in obveznih predmetov. Tu ga je poučeval Anton Krašnar. Pod njegovim vodstvom se je F. tako izuril, da je že po enem letu igral na velike orgle župnijske cerkve, naslednje leto pa že kar nadomeščal učitelja-mojstra. Na Krašnarjev nasvet je F. poskusil poiskati službo organista in učitelja v Sv. Križu pri Trstu. Tu so ga po preizkušnji bili nadvse voljni sprejeti, a F. nenadoma ni hotel ostati in ga je vleklo na Kranjsko. Ko je služboval na Trati, je imel v sosedu, enciklopedično izobraženem župniku Dolinarju možnost, izposojati si teoretska glasbena dela, pa tudi sam je kupoval dragocene priročnike, iz katerih se je sam učil harmonije, kontrapunkta, instrumentacije idr. Prav kmalu je začel tudi sam komponirati. Prve skladbe je tiskal v UT. Z glasbo se je namreč F., čeprav amatersko, vendar resno in vztrajno ukvarjal, tako s teorijo kakor kompozicijo. Zato je daleč prekašal raven takratnih organistov in se uvrščal med boljše produktivne cerkvene skladatelje, in to prvenstveno, čeprav je napisal tudi lepo število svetnih skladb. Njegov skladateljski opus je obsežen, med njim so naslednja dela: Sveta Maša za sopran, alt, tenor in bas (1874), Sveta Maša v F duru (1880), Missa in honorem St. Josephi (1881), Missa in honorem B.M.V. (1882), Maša za troglasni moški, ženski ali mešani zbor (1883), Missa ad unam vocem cum organo (1884), Sveta Maša (Ozri z nebes se v milosti – 1892), Missa lesu, Rex gloriae (1894), Missa in honorem S. Ceciliae (1898). Številne so njegove darovanjske pesmi (offertoria): Veni, Sancte Spiritus, Ecce Sacerdos Magnus, Ecce Dominus, dalje tantumi: Osem Tantum ergov (1887). Dolga je vrsta njegovih preludijev in fug: Sto mediger za orgilje, Predigre za orglje ali harmonijum (1885. Op. 15a in Op. 15b. 1887), 40 prediger v cerkvenih tonovih, Postludije za polne orglje, 12 prediger za orglje ali harmonij (1887), 24 fugiranih pred- in poiger (1887), Orgeljski odmevi (1889), Postludium za orglje (1896), 52 prediger za cerkveno uporabo (1907) 230 kadenc za orglje, 33 fug, fuget in verzetov za orglje. V rkp. je ostalo veliko skladb, med njimi pet latinskih maš, introitus, Rorate coeli, 24 ofertorijev, 5 latinskih motetov, 10 slovenskih cerkvenih pesmi, 3 Lavretanske litanije, 12 tantumov, fuge za orgle, verzeti za orgle, 8 raznih skladb. Med svetnimi skladbami so Briška budnica, Zehn deutsche Lieder für Gymnasien, Rokodelska, Tri pesmi. Šaljivi trospev, Kantata tolminska, več priložnostnih (ob 25-letnici nadškofovanja Gollmayerja, ob cesarjevi srebrni poroki [1879], ob njegovem prihodu v Lj., ob papeža zlati maši, ob Vodnikovi proslavi v Šiški, itd.). Uglasbil je Zazulove Jamske odmeve (1907), ki nosijo oznako »op. 345«. Po izjavi F-eve hčerke pa so bila zložena dela z oznako »op. 361«. Svoje skladbe je F. objavljal v NA, v številnih glasbenih antologijah, v CG, v samozaložbi, v prilogi UT, v MusikWoche (1904) itd. Zalagali pa so mu jih še Fr. Sedej, Cecilijansko društvo v Gor., Fr. Govekar, Blaznikovi dediči, Glasbena Matica. F. je pred smrtjo (1907) prodal vse svoje skladbe, tiskane in rokopisne (154 kaligrafično izpisanih zvezkov v teži 17 kg) Nacionalni biblioteki na Dunaju. Z Janezom Kokošarjem (in deloma Janezom Laharnarjem) je zbiral stare cerkvene ljudske napeve, tudi iz 18. stol., in jih skrbno harmonizirano izdal kot Cerkvene pesmi, nabrane med slovenskim narodom (zv. 1–4, 1885–1893). Pri F-u se je izučil marsikateri kasnejši orglar in glasbenik. F. je skrbel za organiste tudi tako, da jim je pripravil 100 mediger za orgle v zbirki Slovenski orglavec (1879). Skupaj s Harmelom, Grčo in nadškofom Sedejem je bil soustanovitelj gor. Cecilijanskega društva. V Tolminu je bil pevovodja čitalnice, dirigiral je na taborih v Šempasu, Višnjeviku in v Tolminu. Od naučnega ministrstva je prejel na podlagi predloženih skladb umetniško štipendijo (1892). Nagrajene so bile tudi nekatere njegove skladbe; tako je Sveta Maša (Ozri z nebes se v milosti) dobila častno nagrado Glasbene Matice. Dvakrat ga je nagradilo ministrstvo. Za osemrazredne ljudske š. je napisal Šolsko pesmarico, prav tako Cerkveno pesmarico za učence slov. lj. š. (1900). F. je tudi veliko publicistično deloval. Pisal je v CG, v Gorico, glasbene ocene in zapiske v LZ. Izumil je nov, pripravnejši tip pedala za orgle. O zamisli je tudi poročal v tisku, a zanj ni našel izdelovalca. Slika: DS 1909, 454; Cvetko, Zgodovina 239.

Prim.: LZ 1881, 62; 1885, 735, ovitek št. 4; 1886, 308 in ovitek št. 4; 1889, 638–9; 1892, 385; 1894, 313; 1907, 317; 1908, 703; 1913, 237–47; Rakuša 139–44; DS 1907, 330; 1909, 454–6, 514–6 s sl.; Slovan 1907, 223; 1909, 30; CG 1908, 81–3; SBL I, 170–1 (Mnt. = Josip Mantuani); Gabršček II, 266; NE I, 667 (J. M. = Josip Mantuani); Vinko Vodopivec, D. F., CG 1944, 10–2; Humar-Cvetko-Hrovatin, Zgodovina glasbe, 98, 486, 488–90, 493–4, 496–7; Cvetko, Zgodovina III, pass. (gl. kazalo) s sl.; Bibl. kazalo LZ (gl. kazalo); Cvetko, Stoletja 223, 230; ME I, 1958; 1971²; Trobina pass. (gl. kazalo); Andrej Bratuž, Musica sacra slovena nel Goriziano, StudG 1976, vol. XLIV, 30–1.

Brj.