Erjavec, Anton (1887–1910)

Erjavec Anton, pesnik, r. 30. jun. 1887 na Brodu pod Šmarno goro, u. 23. febr. 1910 na Vel. Lošinju. Študiral je na I. drž. gimn. v Lj., šel po zrelostnem izpitu 1905 v lj. bogoslovnico, a komaj je nastopil 1909 kaplansko službo v Žužemberku, se ga je lotila, že prej bolehnega, sušica in ga ugrabila v najlepšem razvoju. Le pičlih 6 let so izhajale njegove pesmi v DS, najprej (1904–7) s psevdonimom Zvonimir, nato (1908–9) pod imenom Tonej Jelenič, a so priča močne lirične duše. Pesmi iz gimn. let stoje še pod dojmom Župančičeve zanosne lirike, zlasti njegove pesemske zbirke »Čez plan«. Tedaj je tudi E. z drugimi pel o življenju, moči, mladosti in bratih (Za cilji, DS 1906, 147); vrelo in kipelo je v njem in tiste velike besede Župančičeve so bile najboljši izraz za vihar mladega čustvovanja. Poleg Župančiča pa si opazil kmalu tudi vpliv po kadilu dišeče svečeniške lirike Silvina Sardenka (Al. Merharja). A v semenišču se je poglobil njegov pogled vase, osvobodil se polagoma tujih vplivov in našel liriko svoje vrste. Ni več tako viharna kot Župančičeva, dobila je pod vplivom krščanskega spoznanja enoten, miren, harmoničen kolorit, osebnejša in neposrednejša je od Sardenkove; meditativna je, a vse preveč spontana in preprosta, da bi jo mogli tako imenovati, plod krepko osebnega in popolnoma nezavisnega čustvovanja. Nekatere izmed teh pesmi so pravi biseri naše lirike (n. pr. Starec, DS 1909, 60). Napisal je tudi novelico »Družina« (Domoljub 1908, št. 9–15). — Prim.: Bregar (Iz. Cankar), DS 1910, 262 (s sliko). Grf.