Erberg, Jožef Kalasanc, baron (1771–1843)

Erberg Jožef Kalasanc baron, nabiratelj starin in umetnin, kulturni zgodovinar ter mecen, r. 27. avg. 1771 v Lj., u. 10. jul. 1843 v Dolu (sin Volbenka Daniela E.). Na Dunaju je dovršil 1784 tretji gimn. razr., 1788 logiko, 1789 matematiko, 1790, filozofijo, 1791 narodno, 1792 državljansko in nemško drž. pravo. Ko se je vrnil na Kranjsko (24. jun. 1794 se je por. z Jožefo r. grof. Attems, 9. nov. 1795 je prosil, da se prepiše graščina Dol v stanovskem katastru na njegovo ime), je bil v službi stanov 1795–1804 odborniški svetnik, 1804–8 odbornik (finančni referent), obenem po 1806 likvidacijski komisar za finančne akcije, ki so bile v zvezi s francosko okupacijo. Stanoval je v Lj. v lastni hiši, a bival mnogo tudi v Dolu. Za sprejem v državno službo se je izza 1806 zaman potezal. Ko mu je postala žena vzgojiteljica na dun. dvoru, se je 1808 odpovedal stanovski službi ter se preselil na Dunaj (5. jul. 1808 je vložil prošnjo za razrešitev, 15. sept. se je volil nov odbornik). Spomladi 1809 je postal tudi sam vzgojitelj na dvoru ter ostal «ajo« cesarjeviča Ferdinanda vsaj 7 let. Z naslovom pravega komornika je prišel že na Dunaj, v dvorni službi je postal tajni svetnik (ekscelenca) ter prejel razna odlikovanja. Govorica, da postane ilirski guverner, ki se je pojavila spomladi 1815, se ni uresničila. Vsaj že 11. maja 1816 je bival, zopet v Dolu, ki je postal njegovo stalno bivališče (hišo v Lj. je med tem prodal). Dvorno službo in Dunaj je zapustil najbrže v stanju živčne bolezni (ok. 1815 je spisal nekak testament, kjer napravlja vtis bolnega človeka; 2. maja 1816 je bil bolan in »zelo deprimiran«; mesto pri prestolonasledniku je bilo še 28. dec. nezasedeno). Tudi v Dolu je bil 1823 nevarno na živcih bolan (po Mazkovem izvestju Čopu je »zbesnel, da so ga morali zvezati«). E. se je odlikoval po obsežnem znanju, finem okusu, plemenitosti in ljubeznivosti. Za filozofska stremljenja prosvetljenstva se ali nikoli ni vnel ali pa je svoje nazore ob pojavih francoske revolucije korigiral; vsaj v moški dobi je cerkv. vero in mržnjo do svobodomiselnih polit. struj v raznih zvezah podčrtaval. Z nekaterimi odličnimi kulturnimi činitelji na Kranj. je imel zveze že izza mladih dni (pisal mu je M. Naglič vsaj že 28. jul. 1782, Herrlein, pri katerem je dobival po vsej priliki tudi pouk v risanju, 28. sept. 1786, G. Gruber 3. avg. 1788). Še važnejša za razvoj njegovih duševnih interesov je postala okoliščina, da se je vsaj že med službovanjem v Lj. zbližal s Fr. A. Breckerfeldom in Zoisom (najstarejše ohranjeno pismo, ki mu ga je pisal Zois, je napisano 28. jul. 1797). S simpatijo je začel gledati na prizadevanja domačih slovenistov ter tudi javno kazati spoštovanje do slov, jezika (neki most je opremil ali vsaj hotel opremiti s slovenskim napisom: »1802. Most vsim k' pridu napervo stavil Jos. B. Erberg D. G.«). Zlasti se je lotil s strastno ljubeznijo zbiranja vseh spomenikov kranjske preteklosti in sedanjosti ter iskanja zvez z osebami, ki bi ga mogle v tem podpirati. Že pred odhodom na dvor je imel v ta namen stike razen s Zoisom in Breckerfeldom tudi še s Penzelom, Grahovarjem, razjezuitoma Moravčarjem in Rozmanom, Tom. Dolinarjem, Herbicem in pač še tudi z drugimi. Četudi je bil Francozom zaklet sovražnik, je imel z E. M. Siauveom vendar zelo intimne znanstvene zveze (v kor. Siauveovo pismo iz Vidma 26. marca 1806). Na Dunaju je poglobil zveze z Dolinarjem in Herbicem ter si naklonil še 1808 kot nova sotrudnika J. A. Zupančiča, ki mu je beležil vesti o Kranjski in njenih odličnih rojakih, in Kopitarja, ki mu je moral obljubiti, »da mu bo pomagal pri zbiranju lj. tiskov in njihovih naslovov«. Zvezo z Zupančičem je 1810 prekinil, ko je zvedel, da je lahkomiselni famulus prodal 2 dragoceni njegovi knjigi, ki sta mu jih šele Kopitar in Zois spravila zopet v biblioteko (zadnje Zupančičevo pismo, ki ga je E. očuval, ima datum 28. jun. 1810). S Kopitarjem sta ostala pač v dobrih odnošajih, vendar si E. po odhodu z Dunaja menda tudi ž njim ni več dopisoval (zadnje ohranjeno Kopitarjevo pismo v E.-ovi korespondenci je napisano 14. dec. 1812). Glavni literarni sobesednik po zopetni nastanitvi v Dolu mu je v prvih letih bil Zois (zadnje ohranjeno pismo iz Zoisove korespondence E.-u na Dunaj je pisano 14. apr. 1810, v Dol prvo 1. avg. 1817, zadnje 8. nov. 1819). Vsaj že tedaj je zahajal v Dol Janez Potočnik. Pri izberi novih pomočnikov iz mlajše generacije je bil E. po vsej priliki previden. Antonu Rožiču je sicer dec. 1821 dal v Dolu službo bibliotekarja in arhivarja, a ga pod konec 1823 odpustil brez izpričevala, ko se je prepričal o njegovi nesolidnosti. Ko je iskal pozneje za svoje stavbe kronogramov, je dobil stike z Jak. Zupanom (Zupanovo pismo 1. avg. 1828). S Čopom sicer ni prišlo do korespondence, vendar je dobil ta po 24. jun. 1831 na vpogled E.-ov »Versuch«. Korytka je opozarjal 24. jul. 1838 Kopitar, naj se v interesu svojih literarnih teženj seznani z E., vendar se ni ohranil dokaz, da bi se bilo to zgodilo. Ok. 1840 je delal zanj Kastelic (kakih njegovih pisem pa v E.-ovi korespondenci ni). Intimno je v zadnjih letih izmenjaval misli o znanstvenih vprašanjih s Freyerjem, s katerim sta si mnogo dopisovala, a se često tudi videla, sedaj v Dolu, sedaj v Lj. (najstarejše ohranjeno pismo njune korespondence je E-ovo s 25. maja 1834, a v njem se predpolaga že starejše prijateljstvo). — Marsikateri kranjski rojak mu je bil dolžen hvaležnosti (med dr. Janez Potočnik; Zupančič, kateremu je 1808 do 1810 za njegovo sotrudn, dajal na mesec po 15 gl.; Kopitar, kateremu je pripomogel do mesta v biblioteki in pozneje do zaželjenega stanovanja; Rožič, ki je v kritičnem času pri njem dobil zatočišče; Freyer, ki je imel v njem svetovavca in podpornika; in celo Zois, ki je po njem dobil dekoracijo in ga pozneje štel med upnike). Vabilo z 20. jan. 1821, naj bi sodeloval pri snovanju muzeja, je iz zdravstvenih ozirov sicer odklonil, postal je pa muzejev vztrajen podpornik (v fondu za kongresni spomenik, ki se je 1823 naklonil muzeju, je bilo tudi njegovih 250 gl.; vsaj 1832–6 je prispeval po 50 gl. na leto; 1836–7 je poklonil muzeju med dr. 2 Potočnikova portreta, 1838 zbirko nagačenih ptic itd.) Bil je član tudi drugih lj. korporacij (vsaj do 1825 Filharm. društva; 1821–5 hranilnice; od 1822 Kmet. družbe). Po vrnitvi na Kranjsko je živel ves svojim posebnim načrtom.

Že 1794–800 je E. dolski vrt na novo uredil, 1801 je dal čez Bistrico napraviti most, 1810 biblioteko iz Lj. prenesti v grad. Po definitivni nastanitvi v Dolu se je trudil s podvojeno silo za olepšavo bivališča, kjer je sprejel 1819 prestolonaslednika, 1821 cesarja in cesarico (načrt in slika Dola iz 1816 sta v ostalini, 1824 je dal popraviti tudi Sostro). Zlasti je skrbel, da uredi svoje zbirke. Botanični vrt je opremil polagoma tako, da je mogel prezimiti preko 7000 rastlin (v ostalini iz druge roke: Verzeichniss der Pflanzen, Bäume u. Sträucher, welche in dem Garten u. Anlagen zu Lusthall gepflegt werden 1817; iz E-ove roke: Garten-Register 1819–24; Annalen des Gartens zu Lustthal f. d. J. 1840). Napravil je v Dolu pravi muzej naravoslovskih, tehnoloških, etnografskih in umetniških predmetov (zlasti o umetninah svojega muzeja, ozir. Dola govori E. često v svojih rokopisih; v ostalini se nahaja seznam enega dela umetnin, ki ga je E. sam izpopolnil, v Freyerjevi ostalini pa koncept Freyerjevega cenilnega seznamka dolskih umetnin iz 1846, ki našteva nad 800 bakrorezov, med njimi mnoga dela starih in glasovitih mojstrov). Arhiv in biblioteko, ki sta bila oba že prej bogata (gl. splošni članek Erberg), je skušal obogatiti in urediti (v ostalini je opis dolskih arhivalij »Diplomata. et instrumenta varia« in pa več katalogov celotne dolske biblioteke, ki jih je dal E. narediti: Verzeichnis der Bücher in der freiherrl. Erbergischen Bibliothek um d. J. 1798; Catalogus librorum bibliothecae Erberg. Labaci 1800; Catalog der in den numerierten Fascikeln enthaltenen Manuskripte des Lustthaler Archivs; o stanju, v katerem je bila bibl. ob E.-ovi smrti, priča Freyerjev katalog iz 1846). Pod vodstvom njegovega okusa in njegovih mnogostranskih interesov je postal Dol v resnici znamenitost, privlačna za vsakega izobraženca, zlasti še, ako se je zanimal za Kranjsko.

Njegova ljubezen je ostala namreč usmerjena predvsem na zbiranje in čuvanje spomenikov, ki jih je mogel spraviti v kakršnokoli zvezo z materijalno ali duševno kulturo na Kranjskem, četudi se je ponašal s tem, da so se nahajala v Dolu dela Dürerja, Tiziana, Renija, Rubensa in Donnerja, latinski molitvenik z letnico 1303 in fracoskimi teksti, Albertus Magnus iz 1476, beneška izdaja lat. Biblije iz 1483 in bogata numizmatična zbirka (v ost. so razni numizm. katalogi, ki se nanašajo predvsem na zbirko sina Karla). V njegovem muzeju so bile najrazličnejše stvari, ki so na Kranjskem nastale ali se našle, ozir. se Kranjske tikale: rudnine; herbariji; nagačene živali; staro pohištvo; orodje; orožje; kipi; rezbarije; bakrorezi; slike; zemljevidi; denarji; zbirka grbov (v ost. začetek spisa N. A. Grahovarja, kateremu je E. 1800 naročil, naj začne za njegovo knjižnico sestavljati knjigo grbov kranjskih plemičev, in pa »Catalog der Wappensammlung im Archive zu Lustthal«); posnetki pečatov; prepisi nagrobnih in drugih napisov, opremljeni semtertje s posnetki spomenikov samih (napisi po večini iz ostaline Breckerfeldove). Zgodovinar umetnosti na Kranjskem bi bil mogel dobiti takrat v Dolu razen dotičnih beležk Breckerfeldovih in E.-ovih še razno dragoceno gradivo: dela Almanacha, Robbe, Rotterja, Verganta, Metzingerja, Potočnika, Herrleina, Korbiča in drugih umetnikov, ki so bili Kranjci, ali se z dotičnim delom na Kranjskem uveljavljali; zbirko in seznam »slik k tezam« (Thesesbilder), ki so jih izdajali lj. jezuiti za vzbujanje dijaške pridnosti (v Dolu je bila razen Breckerfeldovega seznama še precejšnja zbirka, ki so ji položili temelj pač jezuiti iz rodu E.-ov); zbirko božjepotnih podobic (»Gnadenbilder«, ki jih je imel E. ok. 60); in zlasti galerijo znamenitih Kranjcev, ker je tudi še potem, ko je izročil E. v cesarjevo privatno biblioteko na Dunaju zbirko 64 »večinoma v baker vrezanih portretov rojenih Kranjcev ali takih oseb, ki so bili s pokrajino v posebnih odnošajih«, ostala v Dolu upoštevanja vredna zbirka portretov, ki spadajo sem (dublete: Brigido, Ant. Erberg, Hren, Kaunitz, Pelzhoffer, Fr. B. Reigersfeld, Rasp, Schilling, Schönleben, J. Greg. Thalnitscher, Trubar in Vodnik; serija portretov, ki jih ni vključil v zbirko za cesarja: Ant. Dalmata, Florijančič, Gladič, Japel, Št. Konzul, G. Žitnik; Erbergi Janez Danijel, Inocenc Volbenk, Volbenk Daniel, Bernhard Ferdinand in Jožef Kalasanc sam, ki se je dal 1791 slikati pri Herrleinu, pozneje pa dal napraviti bakrorez s svojo sliko, katerih je bilo 1846 po Freyerjevem zapisniku v Dolu še 7). Dolski arhiv je pomnožil E. z arhivom Gallenbergov (18. avg. 1834 je vzel Jožef baron Gall Gallenstein iz tega arhiva 38 listin »v lastno shrambo«), ostalino Fr. Henr. Jož. Raigersfelda, korespondenco Fr. Borgia Raigersfelda, obiteljsko korespondenco Raigersfeldov, lastno bogato korespondenco (v ost. je alfabetski seznam njegovih korespondentov), zbirko Breckerfeldovo, zbirko razglasov iz dobe francoske vlade itd. Tudi biblioteko je izpopolnjeval s posebnim ozirom na Kranjsko (v arh. so se ohranili razni sem spadajoči katalogi: Ex Catalogo librorum ad Bibliothecam specialem Carnioliae spectantium in Biblioth. Lustalensi existentium = katalog karniolik v dolski bibl., urejen po strokah; abecedni katalog večine kranjskih tiskov do 1840 izpod Kastelčevega peresa; katalogi raznih privatnih kranjskih knjižnic, katerih dele je združil E. s svojo: katalog knjig škofa Karla Herbersteina; knjig kanonika Ferdinanda Erberga; zemljevidov pom. škofa Raigersfelda z 17. avg. 1800; knjig in slik Gaisruckovih iz 1801; »Berechnung der gesammten fürsterzbischöf. Bibliothek«, pač Brigidove biblioteke iz 1806, ko je odhajal iz Lj.; »Verzeichnis der zu dem ständischen, einstweilen von Flachenfeldischen Kanonikat gehörigen Bücher«). Za študij literarne in kulturne zgodovine Kranjske in deloma sosednih pokrajin je moglo odpirati gradivo, ki ga je zbral ali uredil E. v dolskem arhivu in v dolski biblioteki, povsem nove vidike, ker tu so se nahajali med dr.: glag. rokopis iz 1474, ki ga je 1803 našel Breckerfeld v Istri; Trubarjeva pisma z 8. jul. 1561, 17. jun. 1562, 6 dec. 1562 in 29. okt. 1564 (prepisi, ki jih je napravil ali dal napraviti E.); Dalmatinovo pismo 10. jan. 1572; prepis lic. primerka prot. šolske naredbe iz 1584; »Historia annua« lj. jezuitov 1596–1691 (poklonilo Zoisovo); »Diarii« lj. jezuitov 1651–1772; opis vojaške granice iz 1651; tiskan katalog lj. knjižnega trga 1678; akti o ustanovitvi fil. študija v Lj. 1703; knjiga Dizmove bratovščine v Lj.; knjiga Marijine bratovščine v Lj. (poklon eksjez. Rozmana, u. 1824); prepis Thalnitscherjeve »Bibliotheca labacensis«; Thalnitscherjeva »Epitome« z rokop. nadaljevanjem do 1768; prepis pravil lj. akademije operosov iz 1701 in zapisnik seje obnovljene akad. 5. apr. 1781; (oboje dar Zoisov); 2 prim. Dalmatinove Biblije; Trubarjeva Postila 1595; »Landgerichts Zehendt vnnd Perkhrechtsordnung dieses Fürstenthumb Crains« s prepisom Recljevega prevoda »Gornih buqui«; primerek Hrenovega lekcijonarja z rokopisno slov. pesmarico; litanije v slikah; zbirka starih slov. pratik (med dr. za 1726); Breckerfeldova ostalina; beležke Tomaža Dolinarja in A. Zupančiča; poročila Zoisova; Kopitarjeve notice o starih glag. tiskih, Pasijonu 1576 in drugih slov. redkostih v dun. dvor. bibl.; Rožičeva liter. zgodovina iz 1822; Čopove koncepti in načrti izza 1829. Večino zbirk je polagoma uredil v posebnih stavbah na vrtu, ki jih je dal v ta namen napraviti (umetniški kabinet 1829, biblijoteko 1831).

Literarna ostalina E.-ova (nemška) priča, da ga je nagibala k formuliranju cela vrsta predmetov: odnosi do družbe (pesmi 1797 do 1803); sodobna politična vprašanja (über d. dermalige Stimmung, 11. avg. 1800; Reisejournal, 1805; Politische Bemerkungen aus der Epoche der Weltveränderung von 1809 bis 1815; Ansicht der izigen politischen Verhältnisse in Bezug auf den Krieg von Frankreich u. Russland, 11. marec 1812; Raisonnement über jetzige Verhältnisse von Österreich in Bezug auf Krieg u. Frieden; Etwas über Landstände von Krain als ein Entwurf zu einer vollständigen gründlichen Kenntnis des ständischen Wesens, seiner Wesenheit, seines allmählichen Verfalls, 1817); sodobna državnofinančna vprašanja (Etwas über Theuerung, 1802; opombe k Wattenrothovim predavanjem o papirnatem denarju iz 1811; Anhaltspunkte zur Beurtheilung der Ursachen der dermaligen Werth-Veränderung aller Gegenstände); gospodarstvo v Dolu (razpr. o divj. kostanju 1806–7); zgod. Dola (Journal zur angenehmen u. nützlichen Erinnerung an das, was Lustthal in seinen verschiedenen economischen, naturhistorischen, botanischen Rücksichten, dann literaren, Kunst- und anderen Gegenständen Unterrichtendes, oder Bemerkenswerthes darbietet, od okt. 1824 naprej; Register in Lusthal zur näheren Kenntnis, des Bemerkungswürdigen daselbst entworfen i. J. 1826, 1828; Denkbuch für Osterberg seit d. J. 1826; Das Lustthaler Kunst Kabinet, März 1837; Ein Beitrag zur Geschichte des Lusthaler Gartens); genealoška vprašanja (Versuch einer historisch - critisch - genealogischen Abhandlung die … grafen Neuhaus betreffend, 1833); potrebe deželnega muzeja (Vor-Erinnerung über Laibach … in Verbindung mit dem Landes Museum … Das ganze soll für Erberg und Freyer eine angenehme Unterhaltung sein, sept. 1836); pred vsem pa literarna in kulturna zgodovina Kranjske s posebnim ozirom na zgodovino tiskarstva, šolstva in bijografije znamenitih Kranjcev (posebej biografiji Trubarja in Hrena, prva obširna, v 2 primerkih, pod širjim naslovom »Beiträge zur Kenntniß gelehrter und berühmten Männer i. Krain«; posebej članek o prvi tiskarni »aus einem verlässl. Archive mitgetheilt; 64 biografij v zbirki, ki se nahaja v bivši cesarski fidejkom. bibl. na Dun. pod naslovom »Sammlung von größtentheils in Kupfer gestochenen Portraiten geborner Krainer und solcher Personen, die in vorzüglichen Verhältnissen im Lande standen, aus zerstreuten Quellen zusammengetragen, in alphabetischer Ordnung gereiht und mit einigen Lebens-Notizen als Beitrag zur Kenntniss der Landesgeschichte bereichert«; »Versuch eines Entwurfes zu einer Literatur-Geschichte für Krain, nach den Quellen der Lustthaler Bibliothek und Archiv bearbeitet zu meinem blos eigenem Gebrauche, 1825 in Winterabenden«, vezan primerek s 224 str. in koncepti in prepisi posameznih poglavij). Sistematično je izpopolnjeval samo literarnozgodovinske članke. Vsaj večine svojih člankov ni pisal za javnost (razen članka o kostanjih, ki ga je izdal v nekem dun. listu, je sam za tisk priredil menda le še članek »Aus einem verl. Archive«).

E. je umel rabiti tudi paleto in čopič. Poroča se o risbah s svinčnikom in v tušu, miniaturah, risbah s peresom na papir in pergament in o molitveniku, ki bi ga bil sam napisal in poslikal (3 seznami »Zeichnungen von mir« za dobo 1810–1824, o katerih poroča Strahl, danes niso niti pri »Versuchu«, niti drugje v ostalini). Nedvomno je, da je 1809–28 poslal več lastnih slik na dunajski dvor, a verjetno je, da jih je več porazdelil med sorodnike in znance (v Dež. muzeju v Lj. je edino portret, ki ga je napravil 1786 v Lj.).

Vrednost njegovih risb in slik pač ni segala preko cene poskusov diletanta. Izmed njegovih člankov imajo nekateri vrednost sodobnih dokumentov. Ker mu je pa primanjkovalo kritičnosti in doganjivosti, je cena ostalega njegovega dela v zbiranju gradiva in v opozarjanju nanj, med tem ko nima zmisla niti za sintezo niti za iskanje vzročnih zvez. »Versuch« je po njegovi lastni pravilni oznaki »precejšnja zaloga za biblioteko Carnioliae«. Izmed rokopisnih beležk svojih pomagačev je uporabljal Zoisove, Zupančičeve, Kopitarjeve in zlasti Breckerfeldove, a te precej nedosledno (izmed 105 obsežnejših bijografij, ki jih obravnava E. v Versuchu, Sammlungi in drugače, jih ima Breckerfeld le 36, zato pa gradivo za kakih 90 drugih, ki jih E. nima, čeravno bi po večini spadali v okvir njegovega dela; izmed 64 slik E.-ove galerije si jih je zabeležil že Breckerfeld 35). Iz tiskane literature često ravno one ni upošteval, ki je bila za njegove probleme posebno važna, četudi mu je bila v lastni biblioteki na razpolago (Schnurrer, Kopitar, Hoff in tudi Pohlinova Bibliotheca, ki je ni izčrpal, a le enkrat imenoval). Šlo mu je pred vsem le za ocenitev dotičnih zakladov dolske biblioteke in dolskega arhiva. Radi novosti gradiva bi bila pomenila objava večine »vprašanj« v 1. pol. 19. stol. znatno znanstveno obogatitev, med tem ko so pozneje prehiteli E.-a drugi. Dočim je biografija Trubarja po vsem nerabna kompilacija, ima za nekatere probleme »Versuch« tudi še danes vrednost n. pr. za zgodovino kranjskih tiskov, zgodovino umetnosti, nekatere bijografije). Dalmatinov Pasijon iz 1576 je prišel preko Klunove objave iz »Versucha« prvič zopet v evidenco, za najstarejšo »kranjsko pratiko« iz protiref. dobe je »Versuch« edini avtentični vir (pratika za 1726 se vsaj danes v Dež. muz. v Lj. ne da najti).

V evidenco so začele prihajati E.-ove stvari šele potem, ko je pridobil Bleiweis 1850 v Dolu za muzejsko društvo »Älteste Denkmäler der Buchdruckerei in Krain« in pa prepis »Versucha« (v Dež. muz. tega prepisa, ki je obsegal 164 str., ne najdeš, pač pa prepis, ki ga je Deschmann 11. nov. 1878 kolacijoniral). Članek o tiskarni je izšel 1852, iz Bleiweisovega primerka »Versucha« pa je objavil Klun 1852 skoraj doslovno ona 3 »vprašanja«, ki se tičejo začetka tiskarstva (2. vpr.), rokopisov (3. vpr.) in pa »pospeševanje literature na Kranjskem« (5. vpr.), a avtorjevega imena ni navedel, ampak govoril samo o »dolskem rokopisu«. Radics je poročal 1862 o »Sammlungi«, v večjem obsegu pa objavil le 22 biografij, a tudi te nekritično, biografijo Zoisovo celo z nedovoljenimi lastnimi dodatki (Dež. muz. v Lj. ima fotografije večine slik in prepise biografij). Tudi iz »Versucha« je ostalo torej 9 »vprašanj« neobjavljenih (1. obravnava začetek »literarnega duha na Kranjskem, 4. prvo na Kranjskem tiskano knjigo, 6. glavne pisatelje, 7. šole, 8. biblijo pauperum, 9. slike znamenitih Kranjcev, 10. učena društva, 11. biblioteke, 12. pratiko, dodatek »bakrorezce, zemljevide in umetnike«).

E. predstavlja poseben tip kranjskega aristokrata v dobi slov. literarnega prerajanja. Od Zoisa se ni razlikoval po vsej priliki samo po svetovnem nazoru, ampak tudi v tem, da mu je nedostajalo njegove aktivne preporoditeljske miselnosti, ki je naravnost iskala pogojev za regeneracijo slovenskega jezika. Obema pa je skupno veliko stremljenje po kulturnem doživljanju in po zbiranju ostankov domače kulturne preteklosti. Velika škoda je, da so izmed njegovih zbirk ostali ohranjeni prvotnemu namenu samo oni deli, ki so prišli 1880 obenem z njegovo literarno ostalino in arhivom E.-ov v Dež. muzej v Lj. Vse, kar se je ohranilo, je nacionalnim znanostim Slovencev v veliko korist. — Prim.: Dež. muz. v Lj.: stanovski arhiv (63 ex 1793, št. 1504; 16 ex 1795 št. 2146; 63 ex 1795, št. 1331, 1587, 2277, 2569; 16 ex 1803, št. 1191; 16 ex 1804, št. 221, 236; 16 ex 1808, št. 1321; 69 ex 1808, št. 1760, 2195; 1–3 ex 1835, št. 41; 1–3 ex 1840, št. 70); dolski arhiv, predvsem E.-ova ostalina (za biografijo zlasti kartoni 3, 8, 15; izmed pisem Erbergu v prvi vrsti ona, ki so jih pisali Breckerfeld, Dolinar, Freyer, Gruber, Herrlein, Kopitar, Kraus, Lazarini, Naglič, Rožič, Schmiedburg, Zois, Zupan, Zupančič); ostalina Freyerjeva (zlasti pisma E.-va in načrti za uradno cenitev dolskega muzeja in biblijoteke); E.-ov mrtvaški list, Deschmanovo poročilo dež. odboru o nakupu dolskega arhiva in dolske »kranjske biblioteke« za muzej 1880; — korespondenca med Zoisom in Kopitarjem (v prepisih drja. Prijatelja), Mazkovo pismo Čopu 1823 (Štud. knjiž. v Lj.); — Hoff, Gemälde I, 72, 121, 185; uradni šematizmi 1819–43; Das Königreich Illyrien nach seiner neuesten Einteilung, 1826, 34; Verz. des Landes-Mus. im Herzogt. Krain 1836–7, 11, 18, 20; 1838, 11; objava po E.-ovem rokop.: (Klun), Das älteste Denkmal der Buchdruckerei in Krain, MHK 1851, 2; Klun, Beiträge zur Litteraturgesch. von Krain (v resnici objava 3 poglavij iz E.-ovega »Versucha«), MHK 1852, 25, 65, 73; Kukuljević, Slovnik umjetnikah jugosl. s. v. Mencinger, Potočnik; Radics, Ueber ein unser Krain betreffendes Manuskript in der Handbibliothek Sr. Majestät des Kaisers, MHK 1862, 37; Radics, Umeteljnost in umetna obrtnost Slovencev, LMS 1880, 37, 40, 42, 43, 49, 50, 52; Voss, Vers. einer Gesch. d. Botanik in Krain, progr. lj. realke 1884/39, 1885/10; Strahl, Kunstzustände Krains, Gr. 1884, 12, 16, 24, 35, 36, 37, 43, 44, 45; Wallner, Beiträge z. Gesch. der. Laib. Maler, MMK 1890, 104, 106; Müllner, Gesch. d. Krain. Landesmus., Argo 1897, 35; Prijatelj, IMK 1905, 90 (o zvezah z Zupančičem in Kopitarjem); Steska, Mencinger, IMK 1905, 57, 70, 72; Schiviz, Krain, 113, 351; Pintar, Carn. 1908, 217 (»Versuch« o Faitanu); Radics, Nadaljevanje Dolničarjeve »Epitome«, IMK 1909, 153; Kidrič, Korytko, LZ 1910, 685; Pintar, LZ 1914, 198 (opoz. na MHK 1851, 2); Mal, Freyer med slavisti, Čas 1916, 148, 151, 152, 153, 155; Steska, M 1924, 23, 24, 180, 181; Steska, Potočnik, ZUZ IV, 75, 79, 82, 83; Cankar, Potočnikove risbe, ZUZ IV, 170, 171, 172, 173, 174; Kidrič, ČJKZ V, 111, 112. — Slika: Herr. litogr. 1836. Katalog razstave portretnega slik. na Slov. 1925, 2. izd., št. 291 a (primerek v Dež. muz. v Lj.). Kd.