Elze, Theodor (1823–1900)

Elze Theodor, zgodovinar reformacijske dobe, r. 17. jul. 1823 v Altenu pri Dessaui na Anhaltskem, u. 27. jun. 1900 v Benetkah. Z očetom, ki je bil pastor in postal vodja učiteljišča, se je preselil 1825 v Dessau, kjer je dovršil ljudsko šolo in do 1842 gimn. Študiral je protestantsko teologijo 1842–4 v Tübingenu, 1844–5 v Berlinu, napravil v Dessaui izpit za pastorskega kandidata (helv. konf.), bil 1 sem. na med. fakulteti, prevzel mesto vzgojitelja pri sinu anhaltskega vojvode ter živel z gojencem 1845–7 v Italiji, 1847–51 v Manheimu in Zerbstu, 1851 v Trstu, kjer je postal vojvodič mornariški častnik. Dočim pastorske službe v domovini ni mogel dobiti, ker je 1847 v Rimu, čeravno ni bil ordiniran, opravil ceremonije ob pokopu slikarja Reinharta, je opozoril tržaški pastor nanj kranjske protestante, ki so ga 21. apr. 1851 izvolili za pastorja. Po poroki v Zerbstu je bil 6. jan. 1852 instal. v Lj., kjer je ostal do srede sept. 1865. Po odhodu je bil 1865–8 pastor v Meranu, 1868–9 je z ženo potoval po Švici, Nemčiji in Italiji, 1869 do 1891 bil pastor v Benetkah, kjer je ostal tudi po upokojitvi. Vsakoletne počitnice je izrabljal zlasti tudi za znanstvena potovanja (n. pr. že 1856). — Znanstveni in literarni interesi so prevladovali v njem nad drugimi, vendar jih je umel podrediti poklicu. Imel je nenavadno mnogostranske darove, ki so ga usposabljali, da je pisal dobre pesmi in objavljal uvaževanja vredne prispevke k etnografiji, filologiji, nem. in angl. literarni historiji, numizmatiki in cerkveno-politični zgodovini. Iz dolge vrste njegovih spisov imajo za Slovence špecijalen pomen članki in knjige o reformacijski dobi med južnimi Slovani s posebnim ozirom na Kranjsko.

Vprašanje o usodi reformacijskega pokreta pri južnih Slovanih v 16. stol. se je vsiljevalo samo ob sebi možu-znanstveniku, ki je 254 let po izgonu zadnjega lj. predikanta prišel v Lj. kot prvi pastor nove cerkvene občine ter imel nalogo, »pridigati o evangeliju razkropljenim vernikom po Kranjskem, juž. Štajerskem in Hrvaškem tje do turške meje«. Ob stanju literature predmeta je bila smotrena zasnova delovnega programa težavna tudi za okretnega delavca, kakor je nedvomno bil E. V teku označenih 254 let je izšlo sicer kakih 150 spisov, ki so se naravnost ali mimogrede nanašali tudi na južnoslovansko reformacijsko dobo. Toda važna poglavja problema še sploh niso bila vzeta resno v pretres, n. pr. ocena virov in tradicij; razbor vzrokov, da se je protestantizem tukaj širil; protestantska cerkvena organizacija; orijentacija po raznih protestantskih smereh; vprašanje, v koliko je bila protestantska literatura v organski zvezi z življenjem protestantizma v dotični pokrajini in v koliko samo importirano blago; medsebojni odnošaji tekstov; pomen protestantskega slovstva za literarni razvoj v naslednjih dobah; itd. Mnogokaj je pač že bilo prišlo v evidenco, n pr. opozoritev, da je treba iskati sem spadajoče gradivo tudi v lj. arhivih: stanovskem (Valvasor 1689), škofijskem (Valv.) in kapiteljskem (Metelko (1825), na Turjaku (Haquet 1784), v würtemberškem drž. arh. v Stuttgartu (Sattler 1767 in 1771), v univ. biblijoteki v Tübingenu (Weber 1784, Schnurrer 1799), ter v dunajskih arhivih (Chmel 1852); nekaj pisem würtemberškega vojvode Krištofa (Fischlin 1710; Schelhorn 1757; Sattler 1771; Le Bret 1771, 1785), kralja Maksimilijana (Casa 1709, Schelhorn 1762, Sattler, Le Bret), P. P. Vergerija (Fischlin, Sattler, Le Bret, Schnurrer), Trubarja (Valv., Chmel), Klombnerja (Tentzel 1690, Schnurrer), Dietricha (Strobel 1772), Wienerja (Raupach 1770), tübingenske univerze (Meusel 1802) in L. Ungnada (Meusel); iz lj. arhivalij špecijalno tudi prot. cerkvena matica 1578–96 (Metelko) in 2 naredbi stanovske šole (Vodnik, Rechfeld 1848, Richter 1854); zgodovina tiskarne v Urachu (Schnurrer) in v Lj. (Valv.); opozoritve na vsaj 30 biblijotek s primerki iz južnosl. prot. književnosti; opisi primerkov na osnovi avtopsije, ozir. poskusi sestaviti serijo s pomočjo dokumentov (Nast 1754, Schnurrer, Kopitar 1809 in razni doneski o posameznih delih); odnosi nekaterih del do nem. predlog (Salig 1733, Hase 1759, Schnurrer); bijografije Trubarja (Andreae 1568, Valvasor, Schnurrer), Ungnada (Dresser 1602, Schnurrer), Vergerija (Schnurrer, Sixt 1855), Wienerja (Raupach), in razni doneski za bijografije mnogih drugih (Rosolenz 1606, Valv., Schnurrer, Metelko itd.); medsebojno razmerje posameznih južnosl. pokretašev (Schnurrer). A tudi obravnave teh strani problema so bile deloma nezadostne in zastarele, vse skupaj pa fragmentarno in radi težke dostopnosti v celoti tudi iz redkih interesentov le malokateremu prezentno.

Vsaj že 1855 je tičal E. v študiju reformacijske dobe na Kranjskem in v sosednjih pokrajinah. V nekaterih cerkvenopriložnostnih spisih 1855–7 je dal prvič javno o tem račun: 1. Die Eröffnungs-Feier der evang. Schule in Laibach v. 22. Mai 1855 (Lj. 1855: govori tudi o šoli 1563–1600); Gesch. der evang. Gemeinde Laibach (Beljak 1856, sep. iz »Evang. Glaubensbote für Oesterreich«) se omejuje sicer na zgodovino lj. protestantov od tolerančnega patenta naprej, napoveduje pa, da objavi »morda v kratkem zgodovinski oris reformacije in protireformacije na Kranjskem v 16. stol.«); 2. Fünfter Jahresbericht der evang. Gem. in Laibach (Lj. 1857; o prot. cerkvi sv. Andreja v Celju); uvod v »Die Einweihung der neugegr. evang. Andreaskirche in Cilli am 25, Mai 1857« (Lj. 1857: prinaša bijografijo Trubarjevo in ponavlja mnenje, da je služila cerkev sv. Andreja že v 16. stol. protestantom). Rabil je sicer že mimo Valvasorja in novejših kranjskih publikacij ne le Schnurrerja in Sixta, ampak po vsej priliki tudi arhivalno gradivo iz lj. semenišča in dež. arhiva ter neka poročila, ki slonijo najbrž na würtemberškem gradivu, vendar sta se mu tako Trubarjeva bijografija kakor tudi operacija s celjsko slabo tradicijo popolnoma ponesrečili. V resnici se pričenjajo objave, ki pridejo v poštev za pravilno oceno njegovega dela na tem polju, šele 1861. In sicer sloni to, kar je objavil v naslednjih 9 lj. letih, v kolikor gre za novo gradivo, vse na stanovskem arhivu, izvzemši prvi članek in morda nekatera izvestja o Trubarjevih sinovih: 3. Primus Truber's Denkmal in Derendingen (MHK 1861, 63); 4. Die Anfänge der Buchdruckerei in Krain (tam 1861, 90; 1863, 11); 5. ocena Radicsevega »Herbarta VIII.« (Blätter aus Krain 1862, 56, 59); 6. Budget des evang. Gymnasiums in Laibach 1582 (MHK 1862, 110); 7. Die Superintendenten der evangelischen Kirche in Krain während des 16. Jahrh. (Dunaj 1863); 8. članek o Trubarju v šolski čitanki: Ergänzungsheft zum Leseb. f. die oberste KI. der evang. Hauptschulen in Oesterr. (Dunaj 1863); 9. Die evangelischen Kirchenrate in Steiermark, Kärnten, Krain und Görz während des 16. Jahrh. (Protest. Blätter f. das evang. Oesterr. 1863, št. 35); 10. Zur Gesch. der evang. Kirchenbegängnisse in Innerösterr. während des 16. Jahrh. (tam 1864, št. 13); 11. Ueber Hitzinger's Berichtigung einiger Punkte in Primus Truber's Leben (MHK 1864, 84); 12. predavanje o »Culturzustände Krains im 16. Jahrh.« v zgod. dr. (tam 1865, 97); 13. Truber Primus und die Reformation in Krain (1866 v Real-Encyklopädie für prot. Theologie und Kirche¹, Suppl. III.). Predavanje v zgod. društvu je proglasil že takrat za svoj delovni program, češ, da ga »razširi v večji spis«. V Meranu je moral potisniti načrt sicer ob stran, a v novih razmerah se ga je takoj zopet poprijel. A začel je čutiti, da radi prevelike oddaljenosti od dunajskih in graških arhivov spisa v začrtanem obsegu v Benetkah ne bo mogel završiti. Dogotovil je 1871 le oni del, ki ga je imenoval »Geschichte der krainischen Literatur im 16. Jahrh.« (izraz »kranjski« je bil v toliko upravičen, ker se E. ni hotel omejevati na pismenstvo v slov. jeziku). Muz. društvo v Lj., ki mu je opis ponudil, je kakor že 1865 pritrdilo, sklepa pa po Dežmanovi krivdi ni izvršilo (Dežmana proglaša E. v pismu Dimitzu 1. apr. 1875 izrečno za krivca, v aktih društva se ne da o stvari ničesar najti). Tudi do subskripcije, na katero je mislil še 1875, ni prišlo. Kljub temu je iskal gradivo naprej. Zlasti za dobo 1869–75 velja, kar je pisal 1. apr. 1875 Dimitzu: »Nobeno leto ni minilo, da se moje znanje na tem polju ne bi pomnožilo«. Naučil se je bil toliko slovenščine, da je razumel za silo slov. tekste 16. stol. (Pred odhodom iz Lj. se mu je tudi posrečilo kupiti od Štud. knjižnice 2 Dalmatinovi Bibliji.) Nekoliko se je seznanil tudi z glagolico in cirilico. Ni štedil ni denarja ni truda, da si je ekscerpiral, oz. si dal ekscerpirati arhivalije na Kranjskem, v Gradcu, na Dunaju, v Stuttgartu, v Tübingenu in v Zürichu, in da je posečal biblijoteke, kjer je upal najti kako slovensko ali srbohrvaško knjigo iz protestantske dobe. Od naslovnih listov si je oskrboval prepavzirane posnetke (1. apr. 1875, ko je imel za literarno zgodovino Kranjske v evidenci 113 del, je pisal Dimitzu: »izmed teh jih je izginilo ali se jih ni našlo 23, ostane jih torej 90, dalje so 3 brez naslova, ostanek 87, naslove imam od 55… To me je stalo seveda mnogo časa, truda in denarja in mnogi prijatelji in tujci so mi pomagali …«). Tu so ga 1874–5 prehiteli z objavo, oz. porabo gradiva, ki ga je imel vsaj po večini ekscerpiranega tudi on, 3 pisatelji: Kostrenčić z listinami iz tübingenske univerze in dun. arhivov; Kausler-Schott s korespondenco med Krištofom in Vergerijem iz stuttgartskega arhiva; Dimitz s 16. stol. v zgodovini Kranjske na osnovi lj. arhivov. Pač tudi to je povzročilo, da se je E. definitivno poslovil od svojega prvotnega načrta ter se sploh oprijel misli na objavo posameznih partij. Kakor nalašč mu je prišla 1880 ustanovitev glasila društva za zgodovino protestantizma v Avstriji (JGGPÖ). Po 10letnem presledku je začel zopet objavljati doneske o zgodovini reformacije ter objavil v teku 25 let večino tega iz njegovega spisa, kar se je dalo posamič objaviti: 14. članek o Bohoriču (1876 v ADB III); 15. članek o Dalmatinu (1876 tam IV); 16. oceno Kausler-Schottove korespondence med vojv. Krištofom in Vergerijem (Liter. Centralblatt 1876, št. 8); 17. Die Universität Tübingen und die Studenten aus Krain (Tüb. 1877; knjiga, ki je izšla kot »Festschrift zur vierten Säcularfeier der Eberhard-Karls-Universität« in prinaša razen tega, kar je povedano v naslovu, tudi »seznam vseh Avstrijcev, ki so bili imatrikulirani v Tübingenu 1530 do 1614«, seznam vseh Avstrijcev, ki so v T. magistrirali 1530–1689« in več beležk o študiju Kranjcev v Padovi, je naklonila avtorju častni doktorat tübingenske univerze); 18. Die Anfänge des Protestantismus in Krain (JGGPÖ 1880); 19. Paul Wiener (tam 1882); 20. Die frühesten Opfer des Prot. in Kärnten (tam 1883); 21. Die sloven. prot. Gesangbücher des 16. Jahrh. (tam 1884); 22. Truber Primus und die Reformation in Krain (1885 v »Real.-Encycl. f. prot. Theol. u. Kirche«² XVI); 23. Zur Gesch. d. Reformation in Krain (JGGPÖ 1891); 24. Die sloven. prot. Katechismen des 16. Jahrh. (tam 1893, Druckschriften 1); 25. Die sloven. prot. Postillen des 16. Jahrh. (tam 1893, Druckschr. 23); 26. Die sloven. prot. Gebetbücher des 16. Jahrh. (tam 1894, Druckschr. 37); 27. Die sloven. prot. Ritual-, Streit-, Lehr- und Bekenntniss-Schriften des 16. Jahrh. (tam 1894, Druckschr. 45); 28. članek o Trubarju v ADB XXXVIII (1894); 29. Die sloven. prot. Bibelbücher des 16. Jahrh. (JGGPÖ 1895, Druckschriften 63); 30. Zusätze und Berichtigungen über die sloven. prot. Druckschriften des 16. Jahrh. (tam 1895, Druckschr. 114); 31. Die slov. prot. Druckschriften des 16. Jahrh. (Benetke 1896, ponatisi člankov v JGGPÖ 1893–5); 32. čl. o Wienerju v ADB XLII (1897); 33. Primus Trubers Briefe mit den dazu gehörigen Schriftstücken (Tüb. 1897, tiskano za »Litter. Verein in Stuttgart«); 34. Die Rectoren der krainischen Landschaftsschule in Laibach während des 16. Jahrh. (JGGPÖ 1899); 35. Die evang. Prediger Krains im 16. Jahrh. (tam 1900–1). – Njegovo ostalino hrani univ. prof. dr. Luschin v Ebengreuth v Gradcu in jo daje v univ. bibl. na razpolago; Dalmatinove Biblije primerek je še sam prodal antikvarju Rosenthalu v Monakovem.

E. je prišel po pravici že po objavi Superintendentov na glas prvega onodobnega veščaka za zgodovino reformacije na Kranjskem in v sosednjih pokrajinah. Njegova znanstvena pozornost je bila tu v glavnem osredotočena na 6 stvari: objavo virov, zlasti korespondence centralne figure; vpliv tübingenske univerze na razvoj protest. miselnosti v teh pokrajinah; organizacijo cerkve; organizacijo šole; biblijografski opis del in primerkov; zabeležba hranilišč primerkov; čim popolnejše bijografske slike glavnih činiteljev cerkve in šole. V znanstvenem pogledu predstavlja celota njegovih prispevkov za razvoj vsake teh panog zelo viden mejnik. Odlikujejo jih izrazite vrline: suvereno obvladovanje literature (ušle so mu le podrobnosti, zlasti one v slovanskih jezikih); oslonitev prikazovanja na prve vire; volja do objektivnosti (spisi sicer niso brez enostranskih ocen in obsodb dogmatika, a so brez poizkusov, ustvarjati namenoma podlago za napačno asocijacijo misli); pravilno pojmovanje zajedniškega značaja literarnega dela Slovencev in Srbohrvatov v tej dobi. Nepričakovano mnogo novega prinaša tudi v panogah, ki so bile že pred njegovo objavo prilično raziskane. Prvi je n. pr. uvedel v evidenco 9 južnoslov. tiskov, ki so bili znani prej le po imenu ali sploh neznani, itd. Moderne literarne in kulturne zgodovine reformacijske dobe na Kranjskem sicer njegovi spisi tudi vzeti kot celota ne predstavljajo, ker je E. deloma moral opraviti najprej deskriptivno delo, deloma imel ravno za tako delo posebno veselje in bil radi nezadostne jezikovne kvalifikacije pravzaprav tudi edino zanj sposoben. V tem pogledu se sodba najbrž tudi ne bi mnogo izpremenila, če bi bila izšla cela »Geschichte«. V enem pogledu bi bil postopal E. nedvomno pravilneje, če bi bil objavil najprej regeste svojega arhivalnega gradiva in povedal, katere arhive in v koliki meri je za svoj predmet izčrpal (razen za stanovski arhiv v Lj. bi šlo tukaj zlasti za gradivo v tübingenski univ. biblijoteki iz Ungnadove ostaline). Tudi sicer čuti moderni raziskovavec v E: jevem delu marsikatero slabo stran, ki je sodobniki niso opazili: neekonomična ponavljanja, ker se pisec ozira često bolj na široko publiko nego znanstvene kroge ter postavlja nove objave nad prejšnje kot njih razširjenje namesto poleg prejšnjih kot njihove naprej določene družice; zanemarjanje znanstvenega aparata, ker često ni videti, ali gre za kombinacijo ali podprto ugotovitev, in je treba napraviti vso dolgo njegovo pot iskanja, preden se da kontrolirati; negotovost metode v biblijografskem opisu, ker referira o splošno-zgodovinskem gradivu, nahajajočem se v delu ali primerku, le sporadično in skoraj ob popolnem zanemarjenju slovanskega teksta; nedostatek v izveščanju o iskanju primerkov, ker mnogih primerkov v E.-u ni zabeleženih, ki so se ohranili v javnih biblijotekah (drja Fr. Bučarja rokop. biblijografija srbohrvat. protest. tiskov ima n. pr. samo za glag. novi test. nad 30 primerkov več nego E.); šablonska obravnava vprašanja, v koliki meri je bila protest. južnosl. književnost v organski zvezi z življenjem; itd. Kljub temu pa so E.-jevi spisi ohranili svojo vrednost. Odkar je objavil E. prvi svoj spis o zgodovini reformacije pri Slovencih, je izšlo še vsaj 500 spisov izpod drugih peres, ki so posvečeni istemu predmetu, a še vedno so E.-jevi spisi neobhodno potrebni vsakomur, ki se bavi s tem problemom. Slovenci, ki so se zanimali za to vprašanje, so E.-ju tudi vedno odkrito priznavali, da si je pridobil, Nemec po rodu in mišljenju, brez sebičnih namenov, za reševanje problemov, ki bi morali biti predvsem slovenska naloga, nenavadnih zaslug (neumestni ton, v katerem je obsodil ponesrečene E.-jeve formulacije iz 1856–7 Orožen brez upoštevanja zaslug, ki si jih je E. med tem v teku 23 let pridobil, je osamljen pojav).

E. je objavil 1852–64 še razne članke, ki so se tikali lokalnih zgodovinskih, a tudi drugih vprašanj (razen čl. v MHK so izšle še 3 brošure: Gottschee u. die Gottscheer 1861; Ein Besuch im Cordon a. d. bosn. Grenze; Das Kaiserfest in d. Adelsberger Grotte a. 11. März 1858, 1864). V cerkveni službi je objavil v Lj. do 1864 vsaj 13 govorov ter izdal 7 letnih poročil (Jahresbericht der evang. Gem. in Laibach, prvo, za 1852, je izšlo 1853, zadnje 1859). V Lj. je postal menda kmalu središče nemške družbe, ki je iskala fine zabave (žena, Angležinja, je imela tudi pesniški dar). V slov. krogih je imel najbrž takrat malo osebnih stikov, izvzemši srečanja v zgod. društvu (pozneje je bil v stikih z Levcem in M. Premrouom). V zgod. društvu je bil na strani Dežmanove opozicije proti Trstenjakovim spisom in Costovi redakciji ter stavil 15. apr. 1858 predlog, da se uredništvo glasila izroči komiteju. Protest. občina je otvorila v njegovem času 1855 šolo v Lj., 1857 cerkev za filijalko v Celju in posebno pokopališče v Lj. Konfliktov s katoličani menda ni imel (prestopilo jih je 1852–8 od katolicizma k protest. 30, obratno 6). Obhajilo se je vršilo razen v nem. jeziku že od početka izjemoma le v francoskem in madžarskem, a nikdar v slovenskem (E. sam bi bil pač tudi za slov. liturg. jezik, če bi bila nastala potreba). Tudi pri Brit. bibl. družbi se akcija za slov. prevod biblije menda ni začela na E.-jevo inicijativo (gl. pri Chráski in Remcu). — Prim.: MHK 1858, 35; Radics, Blätter a. Krain 1863, 52; Wiesthaler, LZ 1884, 304; Fr. Jaropolk, SN 1. in 2. jan. 1878; Orožen, Bisthum Lavant III, 66; Premrou, LZ 1893, 622; R. P., LZ 1895, 191; Gratzy, Repert. 4; Aškerc, LZ 1900, 505 (v nem. prevodu W. A. Schmida v JGGPÖ 1902, 110); Luschin, Carniola 1908, 87 (s sliko); Bučar, Povjest ref. 1910, 6, 7, 62, 74, 80, 85, 96, 108; arhiv lj. ev. občine (tudi slika). Kd.