Ehrlich, Lambert (1878–1942)

Ehrlich Lambert, teolog in etnolog, r. 18. sept. 1878 v Žabnicah na Kor. Študiral je gimn. v Celovcu, 1897–902 teologijo v Innsbrucku, 1903 v Rimu, bil 1903 v Innsbrucku promoviran za dr. theol., nato kaplan v Beljaku, 1903–7 stolni kaplan v Celovcu, 1907–10 škofov tajnik, 1910–19 profesor na celovškem bogoslovnem učilišču, od 1922 red. prof. primerjalnega veroslovja na teol. fak. lj. univerze. L. 1919. je bil kot poznavavec koroških razmer pozvan v jugoslov. delegacijo na mirovni konferenci v Parizu, kjer je izdelal in objavil obsežno poročilo La Carinthie (1919). V Parizu in Oxfordu je 1920 do 1921 nadaljeval etnološke in verstveno primerjalne študije s posebnim ozirom na primitivne kulture ter napisal knjigo Origin of Australian Beliefs (St. Gabriel-Mödling 1922). Drugi spisi: Dr. Aigner und Lourdes (Celovec 1912); Katoliška cerkev I (Celovec 1919); več sestavkov v KMD 1909, 1910, 1922, 1925; nekaj cerkvenih govorov v DPast 1913, 1917; Ein angebl. Kompromiß der kath. Kirche mit dem Neomalthusianismus (Theol.-prakt. Quartalschr. 1917, 498); Kantova kritika naših dokazov za bivanje božje (VBV 1910, 97); Drž. šolski načrti v Jugoslaviji in šol. zakonodaja po drugih državah (Soc. misel 1923, 49); v Času: Pomor XX. stol., neomalthusianizem (1914, 32, 112, 177, 252, 422); Prazgodovinski človek (1922, 86); Starost člov. rodu v luči prazgodovine (1922, 237); Šola in cerkev (1922, 305); Prazgodovinski grobovi (1923, 224); Ruski boljševizem (1924, 192, 275); v BV: Predmet in metoda primerjalnega veroslovja (1922, 35); Bogovi (1924, 226; 1925, 13); v Compte rendu de la III. Semaine d' Ethnologie religieuse 1922: Tribal Initiation and Secret Societies in Australia. *

Ehrlich Lambert, bogoslovni pisatelj, organizator, r. 18. sept. 1878 v Žabnicah v Kanalski dolini; ustreljen 26. maja 1942 zjutraj v Streliški ul. v Lj.; oče Ivan, posestnik, mati Magdalena Mikoseh. Osn. š. je obiskoval v Žabnicah, gimn. v Clcu (1889–97), bogoslovje v Innsbrucku (1897–1902) in v Rimu. Ord. 20. jul. 1903. Isto leto je bil promoviran v Innsbrucku za doktorja teologije. Služboval je kot kpl. v Beljaku (1903), stolni kpl. v Clcu (1903–07), škofov tajnik (1907–10), prof. v clc. bogoslovju (1910–19). Kot izvedenec za razmere na Koroškem je bil 1919 imenovan v jsl. delegacijo na mirovni konferenci v Parizu. Tam je objavil obsežno poročilo La Carinthie (1919). Potem je v Parizu in Oxfordu nadaljeval etnološke in verstveno primerjalne študije zlasti glede na prvotne kulture (1920–21). O tem je napisal knjigo Origin of Australian Beliefs (1922). Isti predmet je obravnaval v razpravi Tribal Initiation and Secret Societies in Australia, obj. v Compte rendu de la III Semaine d'Ethnologie religieuse, 1922. Leta 1922 je postal prof. primerjalnega veroslovja na teološki fekulteti v Lj., kar je ostal do smrti. V nemščini je 1920 napisal v založbi Slov. kršč. soc. zveze na Koroškem knjižico o višarski Mariji, 1912 Dr. Aigner und Lourdes, 1917 pa razpravo o načrtovanju rojstev Ein angeblicher Kompromiss der katholisehen Kirche mit dem Neomalthusianismus (Theologisch-praktisehe Quartalschrift 1917). V slovenščini je začel objavljati krajše sestavke v KolMD (1909, 1910, 1922, 1925). V DPast je izšlo nekaj njegovih cerkvenih govorov (1913, 1917). Voditelj v bogoslovnih vedah je prinesel njegovo razpravo Kantova kritika naših dokazov za bivanje božje (1910). V SM1 je napisal: Državni šolski načrti v Jugoslaviji in šolska zakonodaja po drugih državah (1923). Največ pa je objavljal v Č: Veliki pomor XX. stoletja (neomalthuzianizem), 1914; Šola in Cerkev, 1922; Prazgodovinski človek, 1922; Starost človeškega rodu v luči prazgodovine, 1922; Prazgodovinski grobovi, 1923; Ruski boljševizem, 1923/24; Čudež, 1930/31; Razvojna teorija, 1938/39, 1939/40. Sodeloval je tudi pri Bogoslovnem vestniku z razpravami: Predmet in metoda primerjalnega veroslovja, 1922; Bogovi (Entia suprema), 1924, 1925; Notranje razmere v anglikanski cerkvi (De interno statu ecclesiae anglicanae), 1927; Spiritisem (De spiritismo), 1928; Okultizem v grških orakljih in misterijih (De occultismo in oraculis et mysteriis Graecorum), 1928; Šamanizem (Le chamanisme), 1929; Magija primitivnih narodov (De magia primitivorum), 1934; Osebni značaj Kristusov (De indole Christi), 1935. Vmes je pisal ocene strokovnih bogoslovnih knjig. Objavil je tudi dve knjigi, namreč obširno delo Katoliška Cerkev, kraljestvo božje na zemlji v treh zvezkih (1919, 1927, 1928), ter Irska (S 27. maja 1942). Obe sta izšli v Clcu. E. je deloval v raznih organizacijah. Več let je bil odbornik clc Družbe sv. Mohorja. Bil je vodilni duh kat. prosvetnega dela med koroškim ljudstvom. 1904 je dal pobudo za ustanavljanje delavskih in izobraževalnih društev. Sam je 1905 ustanovil Slov. del. društvo v Podljubelju. Ustanovil je tudi Slov. kršč. soc. zvezo za Koroško in bil duša njenega dela. 1906 je ustanovil duhovniško združenje Sodaliteta presv. Srca Jezusovega in pozneje razne organizacije za podpiranje misijonov. 1913 je v Clcu izdal knjižico Aus dem Wilajet Kaernten; v njej prikazuje, kako se slov. narod bori za naravno pravo svojega obstoja. 1931 je v Gor. izšel njegov višarski molitvenik Na sveti poti (nepodpisan). Zlasti se je zanimal za dijaštvo. Bil je cerkveni zastopnik pri Slov. dijaški zvezi, pri Akademski zvezi, pri akad. klubu Straža ter pri marijanski kongregaciji za akademike. Večkrat je predaval na dijaških tečajih na Sv. Višarjah.

Prim.: SBL I, 150; S 27. (slika) in 28. maja 1942; Erjavec 258, 304; Fr. Koblar, Moj obračun 131–133, 164–165, 173; Dr. Fr. Ž., Trije veliki molivci za narod, KatG 1. jun. 1967; žpk arh. v Žabnicah v Kanalski dolini; NE I, 644; Naši duhovniki, Clc 1968, 62–73; J. Pogačnik, KMD 1945, 51–2; ZSS VI, 317, 333; VII, 322, 348; Petdeset let slovenske U v Lj. 1919–1969, Lj. 1969, pass.; M. Mikuž, Slovenci v stari Jugoslaviji 1917–1941, Lj. 1965, 14, 182, 435; Dokumenti o Varnostno-obveščevalni službi OF, Narodni zaščiti in pravosodju 1941–1945, Lj. 1976, 29, 50–3, 69, 107; M. Zečević, Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje 1917–1921, Mrb 1977, 217.

K-n