Edling, Rudolf Jožef, grof (1723–1803)

Edling Rudolf Jožef, 2. nadškof goriški, r. v Gorici 1. avg. 1723, u. v Lodiju 8. dec. 1803 (sin grofa Jakoba E.). V Rimu je dovršil teol. in dosegel doktorat fil. (1746 ord. 4., prom. 6. sept.), postal 16. febr. 1748 kanonik v Ogleju, 2. febr. 1752 stolni dekan v Gorici, po smrti 1. goriškega nadškofa Attemsa (u. 8. febr. 1774) njegov naslednik. Ker brez dovoljenja iz Rima ni hotel razglasiti tolerančnega patenta, je prišel v konflikt z Jož. II., se 7. avg. 1784 nadškofiji odrekel ter živel v Rimu, a od 1787 na avstr. teritoriju v Lodiju. Za novo šolo ni bil tako vnet kakor njegov sorodnik Janez Nep. E., vendar je skušal to prikrivati. Proti Torresu je zabranil, da se Werdenbergova ustanova ni porabila za šolo in da se cerkve in bratovščine niso v prid šoli obdačile. Z nasveti za pouk teologov v novi učni metodi je uspel le deloma, ker se je v 2. pol. 1778 določilo, da poučuj namestni ravnatelj Godina semeniščnike v dež., ne latin. jeziku kakor je predlagal nadškof za slučaj, »če se ne bo poučevalo v trivijalkah v nem. jeziku«. Sorodniku Jan. Nep. E.-ju je pomagal pri slov. pisateljevanju vsaj toliko, da je pregledal njegov prevod katekizma. Ko je prišel z Dunaja goriški šolski komisiji nasvet z 9. apr. 1777 o potrebi poslovenjenja šolskih knjig, je naročil tudi nadškof iz Lj. 20 primerkov slov. katekizma, najbrž v prevodu svojega sorodnika. — Prim.: Wurzbach 3, 429; Czoernig, Görz u. Grad. 656; Apih, LMS 1894, 308; 1895, 149, 153, 161, 163–7. Kd.

Edling Rudolf Gundekar Jožef, grof, drugi gor. knezonadškof in metropolit, r. 1. avg. 1723 v Gor., u. 8. dec. 1803 v mestu Lodi (Lombardija), tam pokopan v cerkvi sv. Filipa, a jun. 1958 prenesen v Gor. in pokopan v stolnici. Oče grof Jakob, mati grofica Elizabeta Kobencl (Cobenzl). Študiral v jezuitskem zavodu v Gor. in v Germaniku v Rimu, tam doktoriral iz modrosl. in bogosl. ter ord. 4. sept. 1746. Vrnil se je v Gor. in postal 1748 kanonik oglejskega kapitlja. Ko je bil zatrt oglejski patriarhat (6. jul. 1751), je prevzel mesto dekana v gor. stolnem kapitlju (2. febr. 1752). Papež Klement XIV. ga je imenoval za naslovnega škofa v Kafarnaumu in ga dodelil gor. nadškofu Karlu Attemsu za pomožnega škofa, škofovsko posvečenje je E. prejel v Gor. 5. febr. 1770. Ces. M. Terezija ga je imenovala za ožjega dvornega svetnika (29. dec. 1773). Ko je nadškof Attems umrl (8. febr. 1774), ga je cesarica predlagala papežu za nadškofa v Gor. (22. maja 1774), papež Klement XIV. ga je potrdil v Konzistoriju (27. junija 1774); slovesno je bil ustoličen v Gor. 22. febr. 1775. M. Terezija mu je naklonila naslov »kneza sv. rimskega cesarstva«. Cesar Jožef II. je medtem začel izvajati daljnosežne prenove na vseh področjih javnega življenja in je segel tudi na strogo versko in cerkveno področje (jožefinizem). E., tankovesten in zavzet za pravice kat. Cerkve, ni razpošiljal župnikom za objavo s prižnic cesarjevih »versko-političnih odlokov« in se je uprl objavi »tolerančnega patenta« (13. okt. 1781), ki je dovoljeval versko svobodo pripadnikom drugih kršč. veroizpovedi. Cesar je zelo ostro nastopil zoper E. in zahteval (21. febr. 1782), naj v 24 urah razpošlje vse zadržane odloke in pride na zagovor na Dunaj, sicer naj se odpove škofiji. Ko se je E. na Dunaju javil dvorni komisiji za cerkv. zadeve, ga je ta na cesarjev ukaz strogo ožigosala in postavila pred odločitev, naj še isto uro izda konzistoriju v Gor. ukaz, da razglasi vse neobjavljene odredbe, ali pa podpiše odpoved gor. nadškofiji (21. marca 1782). E. je podpisal ukaz o objavi odlokov, moral pa je še istega dne odpotovati z Dunaja domov, da bi se ne srečal s papežem Pijem VI., ki je imel dospeti na Dunaj naslednjega dne. Po povratku v Gor. je E., duhovno zlomljen, prepustil kanclerju Matiji Godini, da je podpisoval kasnejše cesarjeve »cerkvene« odloke, sam se je docela posvetil pastoralnim dolžnostim. Papež je poslal E.-gu poseben »breve«, toda cesar je apost. listino zaplenil. Nadškofova tragedija je dosegla svoj višek leto kasneje. Jožef II. je sklenil preurediti celoten sestav škofij v Notranji Avstriji, tako da bi se cerkvene pokrajine skladale s civilnimi deželami in da bi bil metropolitski sedež v glavnem mestu. Tako naj bi lj. škofija obsegala vso Kranjsko (z izjemo devinskega okrožja), gor. pa vso Primorsko (goriško-gradiščansko grofijo, devinski okraj, ozemlja ukinjenih škofij v Trstu in Pičnu), metropolitski sedež pa naj bi se prenesel iz Gor. v Gradec, glavno mesto notranje Avstrije. Pogoj za tako korenito cerkveno preuredbo je bila odstranitev E. iz Gorice. Jožef II. je 9. sept. 1783 ukazal E.-u, naj se takoj odpove škofiji; ta je 24. sept. poslal papežu pismeno odpoved, cesarju pa prepis odpovedi. Papež je 23. nov. odgovoril, da odstopa ne more sprejeti, ker ni kanonično utemeljen, cesar pa je imel odpoved za pravno veljavno in je nadškofu že določil pokojnino. Dne 10. marca 1784 je prišel v Gor., obiskal mestece Gradiško ob Soči in se v Lj. dogovoril s škofom K. J. Herbersteinom, ki je veljal za razsvetljenca in zagovornika jožefinske politike. Ker je salzburški nadškof Colloredo vztrajal pri svojih metropolitskih pravicah nad Gradcem, je Jožef II. opustil prvotni načrt notranjeavstrijske cerkv. province s sedežem v Gradcu in sklenil ustanoviti metropolijo s sedežem v Ljubljani. Zaukazal je, naj E. odpotuje v Rim in ponovno predloži papežu svoj odstop, hkrati mu je zaplenil cerkveno premoženje. Nadškof je 22. jun. 1784 odšel v Rim na prigovarjanje avstr. poslanika kard. Franca Herzana (Hržana) 7. avg. podpisal odpoved gor. nadškofiji, ki jo je papež tudi sprejel. E. bi bil rad ostal v Rimu in je s posebnim pismom prosil cesarja, naj ga pusti tam, toda cesar je odločil, da se mora naseliti znotraj avstr. dežel, ako si hoče ohraniti pokojnino. Tako je maja 1787 odšel v Lodi in se nastanil v samostanu oo. filipincev. Tu se je posvečal dušnemu pastirstvu: pridigal, birmoval, učil otroke kršč. nauka, podpiral uboge, docela prenovil cerkev sv. Roka, sv. Antona in svetišča »della Pace«. Umrl je v sluhu svetosti, tako da so uvedli celo proces za beatifikacijo. Žrtev jožefinizma pa ni bil samo nadškof E., temveč tudi sama gor. nadškofija. Po nadškof ovem odstopu je škofijo vodil konzistorij pod vodstvom kapiteljskega vikarja Matije Godine. Pij VI. je z ap. bulo »In universa« (8. marca 1787) zatrl gor. nadškofijo, porazdelil njeno ozemlje med sekovsko, krško, lavantinsko, briksenško, ljubljansko in bodočo gradiščansko škofijo ter povzdignil lj. škofijo v nadškofijo ter lj. katedralno cerkev v metropolitansko. Imenovanje lj. škofa Herbersteina v nadškofa je pa papež zavrnil, ker je bil zaradi drznega pastirskega pisma obtožen, da je »heretično okužen«. Ko pa je Herberstein umrl (7. okt. 1787), je papež imenoval za prvega lj. nadškofa Tržačana Mihaela Brigida (PSBL III, 138–40). Z ap. bulo »Super specula« (20. avg. 1788) je Pij VI. ustanovil novo primorsko škofijo v Gradiški ob Soči ter jo kot sufragantko podredil lj. nadškofiji. Za škofa v Gradiški je bil imenovan dotedanji trž. škof Franc Filip Inzaghi, ki se je sicer dal umestiti v Gradiški (27. 4. 1789), a se je vrnil v Trst. V Gor. je prišel, ko je papež ponovno tja prenesel škofijski sedež (12. sept. 1791). E. je globoko posegal v versko življenje slov. ljudstva, saj se je njegova duhovna vlada raztezala na večino slov. ozemlja tja do Drave in Kolpe, z izjemo lj. škofije, ki pa je bila le otok sredi gor. nadškofije. Ker je dobro govoril slov. jezik, je na pastoralnih obiskih v slov. krajih ljudstvu spregovoril v materinščini (»facto sermone lingua sclabonica«), župnike je spraševal, če pridigujejo in uče kršč. nauk v ljudskem jeziku (lingua vulgari), sam je vrsto let v gor. stolnici ob nedeljah razlagal kršč. nauk v slov. jeziku, tako da so mu očitali, da »hoče vse poslovenčiti« (ZD 1867, 120). Tako je celo stoletje pred dobo narodnih taborov, ko ni bilo niti govora o kaki narodni zavesti, vzdrževal zlasti med obrobnimi Slovenci, izpostavljenimi asimilaciji, njih govorico, navade in izročila, njihovega »narodnega« duha. Vzdrževal je stike z Janezom Nep. Edlingom, organizatorjem slov. osn. šolstva v Lj. (gl. čl.), ki ga je prosil za mnenje o svojem prevodu katekizma; te katekizme je E. naročil tudi za gor. škofijo. Skrbel je za duh. naraščaj, povečal semeniško stavbo, izdelal nova pravila, semenišču je zapustil 1793, ko je bil v pregnanstvu v Lodiju, vse svoje premoženje v Gor. Ko je zastavljalnica »Monte di Pietà« v Gor. propadla, je daroval 30.000 fl. za njeno obnovo. Odlikoval se je po pobožnosti in pastoralni gorečnosti: dnevno je spovedoval v gor. stolnici, učil kršč. nauk, pridigoval in s pastoralnimi vizitacijami po prostrani škofiji organiziral in poglabljal versko življenje. Cesarica M. Terezija ga je močno cenila, bogato obdarila in mu v knjigo premišljevanj lastnoročno napisala: »Vaša prijateljica Marija Terezija«.

Prim.: Stolni kapitelj v Gor., Sessiones Capitulares II, 252–56; NadškAGor., Liber Ordinatorum, št. 14, III–V; ŠematGor 1841, 11; 1842, 11; 1843, IX; Morelli, III, 249; IV, 278–83; Kociančič, Hist. Archid. 88–95, 162; Sebastian Brunner, Die theologische Dienerschaft am Hofe Joseph II., Wien 1868, 100, 105–09, 14447, 150, 153, 154, 161, 415–19; isti, Die Mvsterien der Aufklarung in Oesterreich, Mainz 1869, 461; isti, Joseph II., Freiburg im Breisgau 1885, 167; Archivio storico per la città e comuni del circondario di Lodi, Lodi 1886, 105; Gruden VI, 985, 997; Kidrič, Zgod., 194, 198; R. Klinec, L'attuazione della legislazione eccl. di Giuseppe II nell'Arcid. di Gorizia, Gorizia 1942, 19–52; Paschini, III, 293; Voce Diocesana, Gorizia 1958, 8.6. s sl.; KatG 1958, 12.6. in 19.6.; Zgodovina goriške nadškofije, Gor. 1951, 38–42 s sl. (ki je v knjigi na prvem mestu in je pod njo napačen napis K. M. Attems!)

R. K.