Edling von Laussenbach, Janez Nepomuk Jakob (1751–1793)

Edling Janez Nepomuk Jakob grof, šolnik, krščen 1. maja 1751 v Gorici, u. 1793 na Dunaju. Med 21. jan. 1772 in 28. jul. 1774 je postal administrator škofjeloških posestev freisingenskega škofa (kje je študiral, ni ugotovljeno). Ko je postalo aktualno vprašanje nove šole na Kranjskem (20. apr. 1774 je prvič zborovala lj. šolska komisija, v jeseni 1775 je Kumerdej otvoril normalko, 26. maja 1776 je dobil Torres povelje za nadzorovanje kranjskega šolstva), je napel E. vse sile, da uveri odločilne kroge o svoji gorečnosti za to vladno ustanovo: čim je izšla »splošna šolska naredba« s 6. dec. 1774, je poskrbel, da se je natisnila tudi v Lj. (1775, primerek se ni ohranil); 1776 je predložil poseben nasvet o ustanovitvi normalke v Šk. Loki; menda istodobno je stopil na Dunaju v osebni stik z opatom Felbigerjem, izza 1. sept. 1774 voditeljem vseh del za ureditev osnovnega šolstva v Avstriji. Ko je zvedel, da so na Dunaju z referentom lj. šolske komisije Gallenbergom nezadovoljni, je vložil spomladi 1777 prošnjo za to mesto. Na priporočilo Torresovo in najbrž tudi Felbigerjevo je mesto kljub nenaklonjenosti kranjskega dež. glavarja maja tudi dobil, ostal pa obenem vsaj do 1782 še vedno loški administrator. V poletju 1777 je bil menda nekaj mesecev na Dunaju, da se za novo službo še posebej usposobi, a je prevzel posle še istega leta. Bil je svetnik pri dež. glavarstvu in član 3 komisij: za študije in gimnazije, normalno šolstvo in knjižno revizijo. Svoje zmožnosti je osredotočil na delo v normalnošolski komisiji. Ko so ga 7. maja 1778 vnovič potrdili za njenega poročevavca, so obenem Torresa, s katerim se je moral do takrat posvetovati, razrešili vsake ingerence na Kranjskem. Ureditev kranjskega osnovnega šolstva je bila odslej več let skoraj povsem na E.-ovi skrbi. Med 21. avg. 1779 in 11. jul. 1780 je bil dlje časa odsoten iz Lj., ker so ga poslali v lastnosti izrednega komisarja na Štajersko, da spravi tudi ondotno šolo v drugi tir. S šolstvom slov. pokrajin je ostal v zvezi tudi po definitivnem odhodu iz Lj.; ko se je 1783 ukinilo posebno kranjsko dež. glavarstvo in ustanovil v Gradcu skupni gubernij za Štajersko, Kranjsko in Koroško, je prišel menda kmalu v Gradec za gubernijalnega svetnika in imel šolski referat; z 31. jan. 1791 je bil imenovan za pravega dvornega svetnika in referenta notranjeavstr. pokrajin v češko-avstrijski dvorni pisarni na Dunaju ter ostal prideljen direktoriju »in cameralibus et publico politicis«, pod katerega je spadalo tudi šolstvo. V tej lastnosti je n. pr. 11. jun. 1792 vizitiral mariborsko gimnazijo.

E.- a je štel n. pr. Dev za Nemca. Po vsej priliki se je čutil za Nemca tudi sam, kakor sploh večina takratnih goriških plemenitašev. Slovenščino pa je znal dobro že ob prihodu v Lj., ker se je je naučil doma v Ajdovščini in jo v Loki rabil. Pohlinov uvod slovnici je pač čital in iz osebnega občevanja z lj. slovenisti: Kumerdejem, Japljem, Devom, Linhartom, Zoisom, Pohlinom itd. poznal najbrž tudi glavna gibala njihovega slovenskega prizadevanja, vendar se zdi, da si njihove preporodne miselnosti ni osvojil v oni meri, da bi mu bila izhodišče za iskanje poti v šolski politiki na Slovenskem. Po vsej priliki ga je predvsem pedagoška uvidevnost utrjala v nazoru, da bodi ljudska šola tudi med Slovenci v prvi vrsti zavod za širjenje splošne izobrazbe na naravni jezikovni osnovi, ne pa institucija za učenje nemškega jezika na škodo splošne izobrazbe. Za šolo je bil v resnici vnet, a označeni njegov nazor je bil za kranjske Slovence tem pomembnejši, ker so bila tukaj glavna vprašanja za, ureditev nove šole še odprta, ko je prišel v 2. pol. 1777 novi referent do odločilne besede. Kranjska je ok. srede 1777 pač imela kakih 17 nelatinskih šol, toda razen nove lj. normalke so poslovale najbrž še vse po starem načinu. Terminus »nemška šola«, ki se je uvajal za novo osnovno šolo uradno tudi na Kranjskem, tukaj ni bil nov in nenavaden, ker je bil nazor, da more biti nelatinska šola med Slovenci le nemška, sankcijoniran z večstoletno prakso. Izhodišče za izpremembo tega nazora je mogla postati E.-u uradna »metodna knjiga« iz 1775. Ta je določala sicer novi osnovni šoli v nenemških deželah namen, širiti poleg splošne izobrazbe tudi znanje nemščine, vendar je predpolagala, da se vrši začetni pouk v dotičnem nenemškem narodnem jeziku in prevedejo nemške šolske knjige, izvzemši knjige za »višje predmete«, vključivši pa »pravila o posebni slovnici« dotičnega jezika. Za maksimum upoštevanja nemščine v šolah nenemških krajev je bil določen »v višjih razredih glavnih in normalnih šol samonemški učni jezik«, za minimum pa »prevladovanje nemščine v zadnjem polletju na normalkah in glavnih šolah«. Problem prilagoditve tega okvira na posebne razmere v slov. pokrajinah je bil ob E.-ovem nastopu nove službe le v toliko načet, da se je na Dunaju 1777 10. marca govorilo o Felbigerjevem predlogu, napraviti pri lj. normalki za slov. šolarje osnovni razred, učbenike pa za Kranjsko posloveniti in izdajati z nemškim in slov. tekstom, a 9. apr. goriški komisiji svetovalo, naj da knjige za kmetiške šole posloveniti po Kumerdeju. Edlingova stvar je bila, da določi, ali vsaj predloži, katere šolske knjige se naj prevedejo v slovenščino in do katere meje se naj v šoli na Kranjskem upošteva pravi »narodni jezik«. Šolarji v trivijalkah, oz. tudi v prvih razredih glavnih šol ali normalk so rabili: »abecedno tablico«; »abecedno ali imensko knjižico« v različnih izdajah za mesto in deželo; event. »mali katekizem« za začetek katehetičnega pouka, ki se je tiskal ali v zvezi z »abecedno knjižico« ali tudi posebej; 1. del »male čitanke«, ki je obsegal zgolj »izvleček iz velikega katekizma«, brez vprašanj, a z uvodom in tekstovnimi izpričbami; event. »izvleček iz velikega katekizma« z vprašanji in odgovori, a brez tekstovnih izpričb, ki se je dajal šolarjem višjega razreda namesto 1. dela »male čitanke«; event. »katol. pesmarico« Marije Terezije; »popravljene katehetične pesmi« iz 1778 in 1782, ki so se 1. dec. 1781 in 7. jul. 1782 predpisale; 2. del »male čitanke«, obsegajoč v izd. za deželo med dr. odstavka »šolski zakoni« in »vaje v čitanju različnih pisem z nauki in primeri za kmetiške otroke«, ki sta se tudi posebej ponatiskovala; »navodilo za lepopisje«; »navodilo za računanje«; »navodilo za slovnico«, a le v glavnih in normalnih šolah; »navodilo za pravopis«, a zopet le v mestih. Le katehetu, oz. učitelju so bile poleg mnogih drugih pomožnih knjig določene tudi: »veliki katekizem« z vprašanji in odgovori ter z uvodom in tekstovnimi izpričbami; »veliki katekizem« z vprašanji in odgovori, a brez uvoda in izpričb; »metodna knjiga«; »jedro metodne knjige« iz 1777, čigar praktični del, namreč »zahteve do šolmaštrov in učiteljev trivijalk« se je »v olajšavo dela vizitatorjem« od 1778 tiskal tudi posebej. Že v nižjih razredih glavnih šol in normalk se je predpolagala poleg omenjenih knjig za šolarja in učitelja še cela vrsta drugih. Prava orijentacija ob teh možnostih, ki so se odpirale slov. književni produkciji, pa je bila za E.-a tem težavnejša, ker smo bili Slovenci brez ustaljene slovnice in slovniške terminologije, brez tiskanega slovarja za prepariranje latinščine s pomočjo slovenščine, brez uporabnih vzorcev posvetne proze in poezije, brez zgodovinske, zemljepisne, naravoslovne in tehniške literature in sploh brez šolskoknjižne tradicije (iz literarne produkcije 192 let bi bili mogli kot šolska knjiga priti event. v poštev prevodi Canisijevega kat. iz 1615 in 1768, prevodi Parhammerjevega kat. iz 1758–77, Tauffererjev kat. iz 1773, lekcijonar in Pohlinova Abecednika).

S smotreno in vztrajno gorečnostjo je E. kmalu dosegel, da je vprašanje nove šole na Kranjskem »prišlo v pravi tir«. Ob pogledu na njegovo delavnost so morali obmolkniti tudi njegovi osebni nasprotniki, kakor dež. glavar, ki je imel za dolžnost, braniti staro komisijo, Torres, ki mu je zameril odslovitev, Felbiger, ki mu je postal gorak radi vizitacije na Štajerskem, škof Herberstein, ki je videl v njem tudi teološkoliterarnega konkurenta. V delovanje normalnošolske komisije je prinesel že do 22. febr. 1778 živahnejši tempo (njeni člani so bili 1779–82 še svetnik baron Nik. Rud. Raab, svetnik Kajetan pl. Petteneg, Kumerdej, prefekt Inocenc Taufferer do 1780, gen. vikar Kraskovic do 1780, gen. vikar Jože Mikolič od 1780, Janez P. pl. Fraidenegg 1781, aktuar pa do 1780 Jože Hübner, od 1780 Viljem Zollmann). Za šolski zaklad je terjala vlada sedaj pač po njegovi inicijativi ostreje nego prej prispevkov od bratovščin in cerkva in vneteje iskala novih virov. Že po prvih mesecih njegovega poslovanja so se začele v večjem številu oglašati gospoščine s kandidati, ki bi se naj na normalki seznanili z novo učno metodo. V celem je dobilo 1778 do 1784, ko je bil E. v Lj., na Kranjskem kakih 21 krajev prvo šolo, oz. v stari šoli pouk po novi metodi. E. je deloval v soglasju s Kumerdejem. Za versko vzgojo je predlagal tudi stvari, ki jih na Dunaju niso mogli sprejeti, n. pr., naj bi sporočale šole komisiji tudi o napredovanju učencev v strahu božjem. Še pred 13. febr. 1778 je uredil ponavljalni pouk, na njegovo priprošnjo se je dovolil 7. maja 1778 za lj. normalko tudi učitelj risanja. Tiskarja Egerja je pregovoril, da je prevzel 1777 zalogo šolskih knjig v območju lj. komisije. Na ta način je hotel pač tudi olajšati tisk slovenskih, oz. nemško-slovenskih učbenikov, ki jih je imel od nastopa službe v načrtu. Sicer se ne sme prezreti, da je E. računal s takratnim nivojem slov. pismenstva morda še bolj nego je bilo neizogibno. Tudi njemu ni šlo za slovenjenje cele serije novih šolskih knjig, ki bi ob širokem tolmačenju jezikovnih določil »metodne knjige« mogle priti v poštev. Vendar je bila njegova želja, oskrbeti prevode knjig, ki bi naj na Kranjskem omogočile kmetiško ljudsko šolo, zlasti pa tudi takih, ki so se mu zdele primerne, da se iž njih »kmet na lastne oči uveri o koristi nove metode in začne po njej sam poučevati svojo še blebetajočo deco«. Sam je izdal le 2 slov. teksta: »Izvlečik tega velikiga katehizma z' uprašajnami inu odgovorami« (prevod, ki so mu ga pregledali goriški nadškof Edling, Anton Spendou, oba Tauffererja in Žiga Kappus, je nastal še 1777 in sicer najbrž na Dunaju, izšel pa obenem z nemškim tekstom šele 1779 v Lj.); »zahteve do šolmaštrov« (knjiga je izšla 1778 v Lj., kak primerek doslej ni znan). Svojo pravo vrednost dobita ti dve objavi, če se ocenita kot del celotne lj. slov. šolskoknjižne produkcije 1778–84. Gre še za tiske: »abecedna tablica«, (primerek iz te dobe pa ni ohranjen); »Novi pripravljeni plateltof ali bukve teh čerk inu besedi« 1784, a so bile nedvomno tudi izdaje 1778–84; Japljev nem.-slov. »Ta velki katekizmus s' prašanjami inu odgovarmi« 1779; morda kak Japljev »mali katekizem«; Japljeva pesmarica 1784; Kumerdejeva »Vadenja« = »vaje v čitanju« iz 2. dela »male čitanke«; Pohlinove »Bukuvce za rajtengo«; Kappusov »Zrn«. V času E.-ovega referentstva v Lj. je dobila torej lj. šolska komisija v resnici vse najnujnejše knjige, ki so bile potrebne, da je namesto »nemške« mogla začeti poslovati »kranjska« šola. Izvzemši Japljev katekizem so nastali vsi ti slov. teksti po E.-ovi inicijativi ali vsaj v sporazumu ž njim. Katekizem je začel prevajati E. takoj po objavi raznih izdaj novega oficijalnega kat. avg. 1777. Po Herbersteinovi prijavi novega (pravilno Japljevega) prevoda se je E.-u najprej naročilo, naj s tiskom počaka, a ko Japljev prevod v določenem roku ni bil gotov, je dobil 19. jun. 1778 dovoljenje, da sme svoj prevod posvetiti vladarici in natisniti. Na Kranjskem se je moral sicer E.-ov katekizem sredi 1779 le umakniti Japljevemu, prešel je pa naknadno v dunajsko šolsko zalogo. Cesarici je že 3. marca 1779 poročal, da so prevodi najvažnejših knjig izdatno ugladili pot novi šoli na Kranjskem. Vsekakor pomeni doba E.-ovega službovanja v Lj. obenem začetek »slovenske šole« na Kranjskem, ki je glavno po njegovi zaslugi začela poleg »nemške šole« in pod napačnim imenom živeti svoje skromno življenje ter ž njegovo pomočjo dobila tudi ono literarno oporo v slov. šolskih knjigah, brez katere bi bilo nesmiselno govoriti o taki šoli. Ta črta daje šoli, ki jo je uredil E., bistveno drugo lice, nego ga je imela šola, ki so jo uredili njegovi kolegi v ostalih slov. pokrajinah: grof Ivan Schärfenberg v Trstu, Torres na Goriškem, Adam Dijoniz Gröller na Koroškem, baron Rottenberg na Štajerskem. Odmevi njegovega dela so se čutili že v teh letih tudi med goriškimi in štajerskimi Slovenci, četudi mu je 1780 izpodletelo, da bi šel za komisarja še na Goriško. Katekizem, ki so ga naročili Goričani ok. 1779 poleg slov. čitank iz Lj., je morda istoveten z E.-ovim. Tudi štajerska komisija je pisala v 1. pol. 1779 v Lj. po njegov kat., na katerega so jo opozorili z Dunaja, češ, »Kranjci in Štajerci razumejo menda kranjski jezik«. Radi Herbersteinove akcije za Japljev prevod sicer E.-ov kat. v tej zvezi pri graškem ordinarijatu ni prišel v presojo. V poročilu o vizitaciji štajerskih šol 1780 je E. sam grajal, da ni našel v šolah nič slov. knjig (v graški zalogi šolskih knjig še tudi ni nobena izšla). Priložil je svoje knjige ter jih priporočal za mariborsko in celjsko okrožje, češ; »tamošnji jezik je jeziku na Kranjskem tako soroden, da se razlikujeta le v narečju in izgovoru«. Ko pa sta med tem ptujski župnik Plohel in cmureški župnik Jakob Kampust izjavila, da je Japljev kat. radi jezika za slov. župnijo na Štajerskem nerabljiv, je propadla tudi E.-ova inicijativa in v šolah med štajerskimi Slovenci so ostale v rabi samo nem. knjike (Veliki kat. = izvleček iz vel. kat. z vprašanji, ki se je natisnil v Gradcu 1783 na inicijativo normalnošol. ravnatelja Fricka, tukaj vsaj uradno ni bil šolska knjiga, ampak samo priv. pomagalo katehetovo). Iz Gradca E. vsaj po jeseni 1786, ko so bili imenovani prvi okrožni šolski komisarji, ni imel več prejšnjih neposrednih stikov s šolstvom med Slovenci, čeravno je bil njegov položaj vplivnejši in se mogel raztezati na 3 pokrajine. Kandidati za mesta okrožnih komisarjev so delali v Gradcu pred notranjeavstrijskim vrhovnim šolskim nadzornikom Kiglerjem konkurzni izpit, vendar je verjetno, da so deloma po E.-ovem vplivu prišli za okrožne komisarje Linhart v Lj., Koller v Postojno, Grimšic, oz. kmalu Schwarz v Novo mesto, Kumerdej v Celje, Ločan Matevž Košir v Maribor, Anton Škamperl 1787 v Celovec. Kake nove akcije proti samonem. knjigam v šolah med Slovenci n. pr. na Štajerskem ali Koroškem po vsej priliki ni začel sedaj niti sam niti za časa njegovega službovanja pri notranjeavstrijskem guberniju kateri okrožnih šolskih komisarjev.

Jeziku E.-ovega katekizma je Herberstein po pravici očital, da ni dovolj »jasen in čist« in v izrazih ne dovolj »prikladen pojmom preprostega človeka (odvisnost od nem. predloge je često suženjska, rabijo se nepotrebni germanizmi, spolniki itd.). Pravopis mu je precej nedosleden, ker ni umel razbrati razlik med starim in Pohlinovim. Nem. prevod Devove »Lubezni Jožefa II. rimskega cesarja pruti svojemu bližnemu«, ki ga je objavil v samih »Pisanicah« (1780), priča sicer o slabem pesniškem okusu, a uredniku je bil dobrodošel, ker je pomagal dvigati ugled slov. pesnikovanja. Za časa bivanja v Lj. je izdal tudi 2 nem. prigodnici (Iseuz und die Laybach, eine Idylle, Augsburg 1781 proslavlja Cobenzla in Gusića kot predsednika goriške, oz. lj. akademije; kak primerek epistole »Ein Gedanke des Gr. v. E. an einen jungen Barden Freih. v. S.«, Lj. 1781, se doslej ni našel). Vsekakor je imel smisel za literaturo in sploh duševno udejstvovanje. Bil je član goriške akademije, a lj., ki jo je po Kumerdejevi inicijativi sploh šele on »nekako hipoma vzdignil iz starih tečajev in obudil k novemu življenju«, je postal 5. marca 1781 podpredsednik. Še 1791 se je zainteresiral za načrt »ilirske enciklopedije« Marka Pohlina in ilirskega dvorn. agenta Schweighoferja. Bil je menda celo predsednik dvorne komisije za realizacijo tega načrta, a ljudje kakor Linhart podjetju vendar niso zaupali. Kranjcem je šel rad na roko, Martinu Kuraltu je n. pr. izprosil pri freisingenskem škofu titulum mensae, Linhartu pripomogel do vladnega tajništva itd. — Prim.: Dev, Pisanice 1780; uradni šem. za Kranjsko 1780–82, 1793 (prim. z rokop. beležkami v bibl. Dež. muz. v Lj.); Pohlin 1803; program marib. gimn. 1858, 95; Helfert, Volksschule I, 389–92, 552; Dimitz IV, 169, 171, 172, 215, 219; Rutar, Goriško in Grad. 127; Apih, LMS 1894, 303–11, LMS 1895, 61, 175–80, 206, 214, 216, 217; Kos, Doneski k zgod. Šk. Loke 327; Steska, IMK 1900, 90–4; Schiviz, Görz 122; Steska, SU 1904, 32; Ilešič, IMK 1904, 197–9; Ilešič, ČZN 1905, 19; ZMS XIV (1912) 5, 8, 71, 74, 75; Dež. arhiv v Lj., stan. arhiv, fasc. 35, akti 243, 254, 288 de 1791 Kd.

Edling Janez Nepomuk Jakob, grof, šolnik, krščen 1. maja 1751 v Gor., u. 1793 na Dunaju. Oče grof Albert, mati grofica Karolina Saurau. O njegovi mladosti in šolanju ni nič znanega, vemo le, da se je dobro naučil slov. na domačem gradu v Ajdovščini. Med 1772–74 postal uprav. škofjeloških posesti freis. škofa in obdržal to mesto do 1782. Tu se je še izpopolnil v slov. in kmalu posegel v javno življenje. Ko je izšla 6. dec. 1774 na Dunaju splošna šolska naredba, je kranjsko deželno glavarstvo naročilo Kumerdeju, da jo posloveni; ker je ni, je glavarstvo sporočilo dvorni pisarni, da je delo prevzel E. Izšla je 1775 v Lj. Naslednje leto je E. predložil nasvet o ustanovitvi normalke v Škofji Loki in menda na Dunaju navezal osebni stik z opatom Ignazom Felbingerjem, ki je od 1. sept. 1774 vodil vse delo za ureditev osn. šolstva v Avstriji. Spomladi 1777 je vložil prošnjo za mesto referenta ljud. š. komisije in ga maja dobil na priporočilo gor. šol. referenta grofa Emanuela Torresa in najbrž opata Felbingerja, čeprav mu je nasprotoval kranjski dež. glavar grof Marija Jožef Auersperg. V poletju je bil menda nekaj mesecev na Dunaju, da se za novo službo še posebej usposobi, vendar je prevzel posle še isto leto. Bil je svetnik pri dež. glavarstvu in član treh komisij: za študije in gimn., za normalno šolstvo in knjižno revizijo. Svoje zmožnosti je razvil predvsem v komisiji za normalke. Ko so ga 7. maja 1778 vnovič potrdili za njenega poročevalca, je bila odslej ureditev kranjskega osn. šolstva več let skoraj povsem na E. skrbi. V delu se je tako izkazal, da ga je cesarica 21. avg. 1779 imenovala za svojega šol. komisarja v Notranji Avstriji. Tako je do 11. jul. 1780 nadzoroval š. na Štajerskem, tudi v Celju. Ko so 1783 odpravili posebno kranjsko dež. glavarstvo in ustanovili v Gradcu skupni gubernij za Kranjsko, Štajersko in Koroško, je postal E. notranjeavstrijski šolski referent in gubernialni svetnik v Gradcu. 1786 so prvič imenovali okrožne š. nadzornike in E. je sodeloval pri izbiri, da so dobili: Linhart Lj., Koller Postojno, Grimšič oz. kmalu Schwarz Novo mesto, Kumerdej Celje, škofjeločan Matevž Košir Maribor, Anton Škamperl 1787 Celovec (njegovo imenovanje je E. sopodpisal). 31. jan. 1791 je bil E. imenovan za pravega dvornega svetnika in referenta notranjeavstrijskih pokrajin v češko-avstr. dvorni pisarni na Dunaju in prideljen direktoriju, pod katerega je spadalo tudi šolstvo. V tej funkciji je npr. 11. jun. 1792 nadziral mrb. gimn. Posebna komisija, ki ji je predsedoval E., je imela 1791 pripraviti Ilirsko enciklopedijo, nekak besednjak srbskega jezika. E. je poslal načrt Linhartu v presojo, a ta ni bil navdušen zanj. Delo ni izšlo, E. pa je ostal še nadalje v stiku z razvojem slov. šolstva. E. je po prihodu v Lj. občeval s tedanjimi slov. razsvetljenci: Kumerdejem, Kuraltom, Japljem, Devom, Linhartom, Pohlinom, Zoisom idr. Z Linhartom sta se sprijateljila za vse življenje in E. mu je večkrat pomagal. Ko je Linhart izstopil iz stiškega samostana, ga je E. poslal na Dunaj študirat s priporočili za svoje idejne somišljenike-prostozidarje, ki so ga sprejeli v svojo sredo, »kajti tačas v prestolnici skoraj ni bilo ambicioznega, napredno mislečega izobraženca, ki ne bi bil pripadal eni ali drugi teh tajnih družb, ki so bile v bistvu nekakšen zametek vladne politične stranke« (A. Gspan). Na Dunaju ga je najbrž denarno podpiral in ko se je po dveh letih vrnil, ga je sprejel za nekakega osebnega tajnika; 1781 ga je spravil v Academio operosorum, pozneje mu je pomagal do državne službe. Najbrž po njegovem posredovanju je izšla Linhartova igra Miss Jenny Love v Augsburgu (1780) in avtor mu jo je tudi posvetil. Močan jezikovni vpliv na E. je imel Pohlin, kar je očitno v prevodih š. del. Za II. zv. Pisanic (1780) je E. prevedel Devovo dinastično hvalnico iz I. zv. Die Menschenliebe Josephs des II., ki je prva slov. pesem v nem. Leto pozneje je E. napisal edini nem. pesmi: Iseuz un die Laybach, eine Idylle, Augsburg 1781, in Ein Gedanke des. Gr. v. E. an einen jungen Barden Freih. v. S., Lj. 1781. V prvi proslavlja Cobenzla in Gusića, preds. gor. in lj. Akademije, primerek druge se ni našel. Od maja 1779 je bil E. član Kumerdejeve jezikoslovne akademije, ki je štela 15 članov in imela v delovnem načrtu preureditev slovnice, sestavitev besednjaka in ureditev pravopisa. Dve leti pozneje je bil med ustanovitelji Academie operosorum, ki je imela 5. mar. 1781 ustanovni zbor in sprejela 24 članov, ki so si po tedanji rabi nadeli lat. akademska imena. E.-Vivax (Živahni) je postal podpreds. Najvažnejše delo pa je opravil E. pri organiziranju slov. osn. š. Ko je postal 1777 dež. šolski poročevalec, so se na njegovo pobudo vsaj enkrat na mesec zbirali pri njem ravnatelj (Kumerdej) in učitelji normalke ter razpravljali o š. vprašanjih. To je bil nekak pedagoški seminar, kjer so pregledovali opravljeno delo in delali načrte za bodoče delo. Verjetno je v tem krožku nastala zamisel, da bi prevedli Felbingerjevi deli Kern des Methodenbuches in izvleček Forderungen an Schulmeister und Lehrer der Trivialschulen. Obe deli je po lastni izjavi prevedel E. in vsaj prvo je dal v jezikovni pregled. Prvo delo ima naslov Zern ali vonuzetek teh Metodneh buqui, Dunaj 1777; posvetil ga je cesarici in ni le prva pedagoška knjiga v slov., temveč tudi prvi poskus uporabiti slov. kot jezik znanosti. S to knjigo so se slov. učitelji lahko seznanili z glavno vsebino takratnega pedagoškega izobraževanja osnovnošol. učiteljstva v Avstriji in Nemčiji. Učiteljem trivialk pa je bil namenjen izvleček praktičnih navodil iz tega dela, ki ga je tudi prevedel E. pod naslovom Pogervajna na šulmastre inu učenike teh trivialk – ali gmejn šuli... u krajnsku prestavlene od gospuda Janeza Nepom., grofa inu gospuda od Edlinga, cesarskega kamerskiga gospuda inu svetovavca per ljubljanskim svetovavstvu, Lj. 1778. Ker v tej knjigi ni bilo navodil, kako naj uskladijo učitelji pouk slov. in nemšč., je to metodiko vključil Kumerdej v svoja pedagoška predavanja in jo na E. pobudo objavil še na koncu svojega prevoda bralnih vaj (Vodenja za brati..., Lj. 1778). Metodna knjiga je določala smer novi osn. š., ki je hotela v nenemških deželah poleg splošne izobrazbe širiti tudi znanje nemščine, vendar je določala, da se vrši začetni pouk v narodnem jeziku in da se prevedejo nemške š. knjige. Za maksimum upoštevanja nemščine v š. nenemških krajev je bil določen »v višjih razredih glavnih in normalnih šol samo nemški učni jezik«, za minimum pa »prevladovanje nemščine v zadnjem polletju na normalkah in glavnih šolah«. E.-ova stvar je bila, da določi ali vsaj predloži, katere š. knjige naj se prevedejo v slov. in do katere mere naj se v š. na Kranjskem upošteva slov. jezik. Učenci so potrebovali vsaj 12 učnih knjig in več pomožnih (prim. SBL I, 147–8), nekaj tudi učitelji posebej. Pri tolikih možnostih je imel E. težko stališče, ker smo bili Slov. brez ustaljene slovnice in slovniške terminologije, brez tiskanega slovarja za prepariranje lat. s pomočjo slov., brez uporabnih vzorcev posvetne proze in poezije, brez. zgod., zemlj., naravoslovne in tehniške literature in sploh brez tradicije slov. š. knjig. S smotrno in vztrajno gorečnostjo je E. kmalu dosegel, da je prišlo vprašanje nove š. na Kranjskem v pravi tir. Ni mu šlo za slovenjenje cele vrste novih š. knjig, vendar pa je hotel oskrbeti prevode knjig, ki bi naj omogočile na Kranjskem kmečko osn. š., zlasti pa tudi prevode takih knjig, ki so se mu zdele primerne, da se iz njih kmet »na lastne oči uveri o koristi nove metode in začne po njej sam poučevati svojo še blebetajočo deco«. Velik del vprašanja je bil rešen, ko je pregovoril lj. tiskarja Egerja, da je prevzel 1777 zalogo š. knjig v območju lj. kresije. S tem je olajšal in pospešil tisk slov. in nemško-slov. učbenikov. Med njegovim delovanjem v Lj. so izšle vse najnujnejše knjige za slov. š. in vse so nastale po E.-ovi spodbudi ali vsaj v sporazumu z njim. Dvorna pisarna mu je zaupala tudi prevod katekizma, »ker je s prevodom Zrna metodne knjige svoje prevajalske sposobnosti prepričljivo dokazal« (V. Schmidt). Prevajati ga je začel 1777, toda škof Herberstein ni maral laičnega prevajalca, zato je prijavil Japljev prevod. E.-u so najprej naročili, naj s tiskom počaka, ko pa Japljev prevod ni prišel v določenem roku, je dobil E. 19. jun. 1778 dovoljenje, da sme prevod posvetiti cesarici in natisniti. Prevod mu je jezikovno pregledala posebna komisija in je izšel skupaj z nem. tekstom kot Izvlecite tega velikiga katekizma z uprašajnami inu odgovorami, Lj. 1779. Sredi 1779 se je moral umakniti Japljevemu prevodu (Ta veliki katekizmus, Lj. 1779), ki je bil jezikovno boljši, prešel pa je v dunajsko šol. zalogo. Dne 3. mar. 1779 je E. poročal vladarici, da so prevodi najvažnejših knjig izdatno ugladili pot novi š. na Kranjskem. Kranjske knjige so rabili tudi v š. na Goriškem in v celjskem okrožju. Ko je bil E. 1779–80 izredni komisar na Štajerskem, je v poročilu grajal, da ni našel v štajerskih š. sploh nič slov. knjig. Priložil je vse lj. knjige in jih priporočal za mariborsko in celjsko okrožje, češ da je »tamkajšnji jezik jeziku na Kranjskem tako soroden, da se razlikujeta le v narečju in izgovoru«. Uresničenje E.-ove namere so zavrli štajerski Slov. sami: ko je prispel v Gradec Japljev prevod katekizma, sta ga dobila v presojo ptujski župnik Plohel in cmureški župnik Jakob Kampust, ki sta izjavila, da je zaradi jezika za slov. župnijo na Štajerskem nerabljiv (Kidrič), in tako so ostale med štajerskimi Slov. v rabi samo nemške knjige (razen v celjskem okrožju). E. je položil temelje slov. osn. šoli, to mu priznavajo vsi zgodovinarji, imel pa je tudi smisel za lit. in duševno delovanje. Ni bil samo podpreds. lj. akademije, ki jo je sploh šele on »nekako hipoma dvignil iz starih tečajev in obudil k novemu življenju«, ampak član tudi gor. Slika: IS 1926, 415.

Prim.: SBL I; Rutar, Gor., 126; J. Apih, Ustanovitev narodne šole na Slovenskem, LMS 1894, 253–317; 1895, 146–233; V. Steska, Academia Operosorum, IMK 1900, 37–54, 77–94; Dr. M. Remeš, Abbe Martin Kuralt, ZSM 1912, 1–80; Kidrič, Zgod., 190–195, 217–220, 253 idr.; ZSS I, 362–3, 375 idr.; V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, I, Lj. 1963, 215–6, 221, 234–8, 241–3, 308 idr.; Pogačnik-Zadravec, II, 28–9, 50, 88, 159, idr.; Grafenauer 1973, 190.

Jem.