Dular, Franjo (1860–1924)

DULAR, Franjo (rojstno ime Franc Dular; Franjo Podborški, Fr. Podbor, Podborški), veterinar, publicist (r. 26. 8. 1860, Gorenji Podboršt, občina Mirna Peč; u. 14. 1. 1924, Gradiška, Bosna in Hercegovina, pokopan v Stari Gradiški, Hrvaška). Oče Matija (Mathias) Dular, posestnik, kmet, mati Marija (Maria) Dular, r. Pajk.

Gimnazijo v Novem mestu je obiskoval 1875–81, študij na živinozdravniški visoki šoli (k. u. k. Tierärztliche Hochschule) je nadaljeval na Dunaju in ga končal 1887. Od januarja 1887 do februarja 1888 je služboval v Wiener Neustadt, nato pa do 1890 kot okrajni veterinar v Beljaku. Tam je postal član in sodelavec Mohorjeve družbe v Celovcu. 1890 je bil prestavljen v Bosno, najprej v Kulen Vakuf, 1892 pa v Bosansko Gradiško, kjer je, razen s kratkotrajnim bivanjem v Zvorniku 1915, služboval do upokojitve. V obeh krajih je deloval kot okrajni veterinar. Ves čas bivanja v Bosni je objavljal članke in knjige ter ohranjal stike z domovino. Med prvo svetovno vojno je deloval pri Rdečem križu. Kljub veliki želji po vrnitvi v Slovenijo je umrl v kraju zadnjega službovanja.

Prva članka o boleznih prebavil pri živini je objavil 1889 v koroškem časopisu Mir, v rubriki Gospodarske stvari. Ni znano, ali je pred tem že objavil kakšen članek anonimno. Prispevka sta, tako kot večina nadaljnjih, vsebovala nasvete kmetom, kako ohranjati živino zdravo in kako ukrepati ob boleznih. Naslednje leto je v Celovcu izšla knjiga Domači živinozdravnik, ki je bila prva izvirna tovrstna knjiga po knjigi Simona Strupija iz 1852. Knjiga sicer, podobno kot Strupijeva, obravnava notranje in zunanje bolezni, pomembna novost pa je razlaga nastanka kužnih bolezni, ki jih avtor imenuje s skupnim imenom kuga. Kot povzročitelje bolezni je navedel glivice oz. strupene snovi, ki so tako majhne, da se ne vidijo s prostim očesom. Izrazov mikrobi, mikroorganizmi ali bakterije ni uporabljal, za omenjene povzročitelje je uporabil tujki miazmi in kontagiji, ki sta bila pojma iz obdobja pred nastankom mikrobiologije. Zelo dobro je opisal različne zoohigienske ukrepe, kot npr. redno čiščenje in prezračevanje hlevov, čiščenje živali, krmljenje s svežo in nepokvarjeno krmo, napajanje s svežo vodo ipd., ki preprečujejo nastanek bolezni. Delo je bilo ponatisnjeno še 1909 in 1921. Po premestitvi v Bosno 1892 je v časopisu Mir objavil tri prispevke. Eden izmed njih je obravnaval nasvete o ravnanju z molznimi kravami in je izšel kot podlistek v sedmih številkah časopisa. Z namenom pomoči tamkajšnjim kmetom je napisal Umno marvogojstvo, ki pa so ga bosanske oblasti zavrnile, češ da je bosanski narod še nezrel za knjige. 1893, 1894 in 1895 je v Miru objavil pet prispevkov, eden od njih je kot podlistek izšel štirikrat. 1895 je prenehal objavljati v tem časopisu. 1894 je izšla prva knjiga Umna živinoreja, naslednje leto druga. Knjigi sta nastali na osnovi dela, ki je bilo zavrnjeno v Bosni. Prva knjiga obravnava splošna načela reje živine ob upoštevanju zoohigienskih ukrepov, druga pa pasme in specialno rejo govedi, konj, drobnice in prašičev. Ponatis je izšel 1907.

V Koledarjih Mohorjeve družbe je 1894–1905 objavljal Gospodarske drobtinice, različne drobne gospodarske in gospodinjske nasvete, od reje perutnine in postopkov z živalmi do shranjevanja sadja in zelenjave, čiščenja sodov, steklenic in različne posode, čiščenja in pranja različnih vrst tkanin, preganjanja škodljivcev v hiši in na polju, gojenje povrtnine in sadja ipd. Glede na to, da je kasneje v rubriko Gospodinjske drobtinice pisala žena Terezija, lahko domnevamo, da mu je pomagala pri pripravi nasvetov. V koledarju za 1904 je objavil postopek o pravilni pripravi prekajenega mesa, naslednje leto pa članek v obliki povesti o reji prašičev. Istega leta je s kmetijskim strokovnjakom Viljemom Rohrmanom uredil prvo knjigo Gospodarskih naukov, v kateri je objavil prispevek Tajna zdravila in redilne štupe za živino ter - klajno apno pa sol. V Koledarjih Mohorjeve družbe je 1906–08 objavljal v rubriki Mali vedež, v kateri je nanizal vrsto zanimivih podatkov iz Avstro-Ogrske in sveta, kot npr. statistične podatke o površini in številu prebivalcev v državah in na celinah, velikosti in številu prebivalcev mest, o šolstvu, verstvih, pridelavi vina, piva in tobaka po svetu, finančnih tokovih idr. Po 1908 je prenehal objavljati tudi v koledarjih Mohorjeve družbe. Pripravljal je delo Krmila in mlekarstvo, ki pa je ostalo v rokopisu.

1922 je prejel red sv. Save IV. stopnje.

Poleg dela okrajnega veterinarja je v knjigah in spisih širil znanje o živinoreji ter podajal nasvete za pomoč pri oboleli živini z namenom pomagati kmetom.

Dular Franjo, živinozdravnik, r. 26. avg. 1860 v Podborštu pri Mirni peči na Dol., u. 14. jan. 1924 v Bos. Gradiški. Gimn. je študiral 1875–81 v Nov. mestu, živinozdravništvo na Dunaju, služboval 1887–8 v Dun. Nov. mestu, do 1890 v Beljaku, v Kulen-Vakufu in od 1892 v Bos. Gradiški. Objavil je številne članke v KMD (psevdon. Podborški in Podbor), sodeloval pri Miru, uredil z V. Rohrmannom Gospodarske nauke, I. knj. (Celovec 1905), kjer je objavil Tajna zdravila in redilne štupe za živino in gospodarske drobtinice, ter napisal knjige: Domači živinozdravnik (Celovec 1890, 1909, 1921), Umna živinoreja I.—II. (Celovec 1894–5) in Krmila in mlekarstvo (ostalo v rokopisu). Bil je odličen popularizator živinorejske in živinozdravske znanosti, poučil kmete o pomoči pri živinskih boleznih in o umni živinoreji ter izpolnil vrzel, nadaljujoč delo, ki sta ga začela v 60tih in 70tih letih s podobnimi publikacijami J. Bleiweis in Fr. Govekar st. — Prim.: Mladika V, 196 (s sliko); KMD 1925, 102 (s sliko). Pir.