Novi Slovenski biografski leksikon
DRUZOVIČ, Hinko (rojstno ime Henrik Jožef Jakob Druškovič, Heinrich Drusowitsch, Heinrich Drusovič, Heinrich Druzovič), glasbeni pedagog, publicist, zborovodja, orglavec, skladatelj (r. 10. 7. 1873, Jurski Vrh; u. 26. 12. 1959, Maribor). Oče Josip Druzovič, nadučitelj, mati Elizabeta Druzovič, r. Smonik. Žena Ljudmila (Mila) Druzovič, r. Fistravec, koncertna pevka, pevska pedagoginja, hči Erika Druzovič, sopranistka, operna, operetna in koncertna pevka, pevska pedagoginja, režiserka, sin Hinko Druzovič ml., violinist, glasbeni pedagog.
Osnovno šolo je obiskoval v Sv. Juriju ob Pesnici (danes Jurski Vrh). Po končani meščanski šoli v Mariboru se je 1887 vpisal na učiteljišče in tam 1892 maturiral. Med šolanjem je poučeval klavir. 1892 je bil nastavljen kot pomožni učitelj v Poljčanah. Istega leta je že deloval kot zborovodja pri učiteljskem pevskem zboru v Studencih. 1897 je bil kot učitelj nameščen na ptujsko ljudsko šolo, kjer je vodil tudi tamburaški in moški zbor čitalnice, prirejal koncerte in orglal v minoritski cerkvi. Pripravljal se je na izpit za učitelja na meščanski šoli ter se udeležil učiteljskih pripravljalnih tečajev na Dunaju in v Beljaku. 1899 je opravil sprejemni izpit pri Erichu Wolfu Degnerju na orgelskem oddelku konservatorija štajerskega glasbenega društva v Gradcu. Poleg orglanja in teoretičnih predmetov se je učil še igranja na klavir, rog, kontrabas in violino. V drugem letu študija se je udejstvoval kot kontrabasist na koncertih orkestra omenjenega društva in javno koncertiral na orglah. Tretje leto je kot honorarni predavatelj poučeval harmonijo na graškem konservatoriju in se 1902 vrnil na Ptuj, kjer je deloval kot orglavec. Istega leta je na Dunaju opravil državni strokovni izpit za poučevanje glasbe na srednjih šolah in učiteljiščih.
1904 je odšel v Maribor. Na tamkajšnjem učiteljišču je prevzel razredni glasbeni pouk, petje in teorijo, violinski, klavirski in orgelski pouk ter vodil moški in deški zbor vadnice. Predaval je na tečajih za organiste, glasbene učitelje in zborovodje, ki jih je organiziral stolni kapelnik Franc Trop (1904, 1907 in 1909). V Švici se je 1906 udeležil glasbenega tečaja, naredil meščanskošolski izpit za nemški in slovenski jezik, poučeval petje na gimnaziji in pozneje slovenščino na kadetnici (Militär-Oberrealschule). V Sv. Juriju se je seznanil z Ljudmilo Fistravec in se 1908 z njo poročil v Gradcu. Zbor mariborske čitalnice je vodil 1909–14 in na pobudo Ivana Ašiča ustanovil pevski odsek pod njenim okriljem, ki ga je sam tudi vodil. V šoli za rezervne oficirje je deloval 1914–15. Nato je poučeval na vadnici državnega učiteljišča, učiteljišču šolskih sester in gimnaziji v Mariboru. V Pragi, Berlinu, Würzburgu in na Dunaju se je strokovno izpopolnjeval na različnih glasbenih tečajih. Na Dunaju je pripravil tudi predavanje na temo Die Stellung des Klavierunterrichts im zukünftigen Lehrplan für Lehrer- und Lehrerrinnenbildungs-anstalten (Položaj pouka klavirja v prihodnjem učnem načrtu za izobraževalne ustanove učiteljev in učiteljic). V Mariboru je 1917–27 poučeval na moškem učiteljišču ter tam vzgojil vrsto pedagoških in kulturnih delavcev, ki so kasneje aktivno delovali na področju mladinske zborovske ustvarjalnosti. 1918 je osnoval zasebno glasbeno šolo za otroke (Prof. Hinka Druzovičeva zasebna pevska šola ter zajedno pripravljalnica za godbeni pouk). Obstajala je dve leti, nato pa prešla pod okrilje Glasbene matice. Ustanovil in vodil (1933–41) je glasbeno šolo železničarskega društva Drava, v kateri je poučeval teorijo ter vodil pevski zbor in orkester. Šola je imela okrog sto instrumentalistov in petdeset učencev petja, pripravljalni tečaj, glasbeno-teoretski oddelek, šolski orkester ter pevski zbor.
Za časa druge svetovne vojne je deloval kot glasbeni učitelj na Gradiščanskem in avstrijskem Štajerskem. Do 1944 je vodil glasbeno šolo v Lipnici (Leibnitzu). Od 1945 je ponovno deloval na mariborskem učiteljišču. Z velikim mešanim zborom je prirejal ljudske koncerte v Mariboru, na Ptuju, v Rogaški Slatini in drugod. Prirejal je tudi koncerte otroške pevske šole. Najpomembnejši dosežek tovrstnega udejstvovanja je pomenila izvedba oratorija Assumptio Hugolina Sattnerja (1. aprila 1922 v Mariboru). Zadnjih sedem let zaradi slabega zdravstvenega stanja ni mogel izvajati poustvarjalnih aktivnosti. 30. maja 1959 mu je Svet za kulturo in prosveto LRS podelil priznanje zaslužni dirigent, skladatelj in glasbeni umetnik.
Težišče Druzovičeve dejavnosti je bilo na pedagoškem področju. Ob praktičnem pedagoškem delu se je še posebej aktivno ukvarjal z metodičnimi problemi glasbene vzgoje. Zavedal se je vloge sistematičnega poučevanja glasbene teorije pri glasbenem opismenjevanju. Med prvimi publikacijami, ki jih je izdal, je Posebno ukoslovje petja v ljudski šoli (1906), katerega predelana izdaja je dve desetletji kasneje izšla pod naslovom Posebno ukoslovje šolskega pevskega pouka (1927). Učbenik je izšel tudi v nemškem jeziku z naslovom Methodik des Gesangsunterrichts in der Volksschule (1908). Ker je za glasbeno vzgojo primanjkovalo učnih pripomočkov, je pri Državni založbi šolskih knjig izdal Pesmarico, zbirko pesmi in pevskih vaj za ljudsko šolo, in srednješolsko pesmarico Lira. Pesmarice so vsebinsko vezane na obe pevski didaktiki (Posebno ukoslovje petja v ljudski šoli in Posebno ukoslovje šolskega pevskega pouka). Doživele so več izdaj. Napisal in izdal je tudi Črtice k zgodovini glasbene umetnosti (1921) za učiteljišča in srednje šole.
Posvetil se je tudi raziskovanju slovenske glasbene preteklosti na spodnjem Štajerskem, predvsem v Mariboru. Napisal je številne članke in razprave, med njimi Doba čitalniškega mešanega zborovskega petja (1884–1914), najpomembnejši dosežek na tem področju pa je Zgodovina slovenskega petja v Mariboru. Slednja pomeni tehten prispevek k proučevanju slovenskega glasbenega življenja na Štajerskem. Arhiv Pokrajinskega muzeja v Mariboru hrani tudi spis Razvoj narodne pesmi in glasbe na Slovenskem Štajerskem. Druzovičev publicistični in kritiški opus dopolnjujejo številni krajši prispevki in kritike v strokovnih revijah ter časopisju (Popotnik, Pedagoški letopis, Novi akordi, Učiteljski tovariš, Tabor, Zbori, Grlica, Cerkveni glasbenik itd.). Njegove pedagoške razprave so doživele odmev tudi v tujini, predvsem v nekaterih avstrijskih publikacijah (Pädagogische Rundschau, Monatsschrift für Schulgesang, Österreichische Schulbote, Zeitschrift für das Österreichische Volksschulwesen, Musikpädagogische Zeitschrift).
V Druzovičevem dolgotrajnem in na različna področja segajočem poustvarjalnem delovanju je mogoče opaziti predvsem kvalitativni napredek mariborskega čitalniškega pevskega zbora pod njegovim vodstvom (1909–14), sicer pa je k dvigu ravni mariborskega glasbenega življenja prispeval tudi kot skladatelj. Kot organizator koncertov si je z uvrščanjem slovenskih, pa tudi nekaterih slovanskih glasbenih del na mariborske koncertne sporede prizadeval za razcvet slovenske glasbene zavesti. Udejstvoval se je tudi kot orglavec v številnih slovenskih cerkvah.
Kljub sicer skromnemu skladateljskemu opusu velja izpostaviti njegove zborovske priredbe ljudskih pesmi (Je pa davi slanca padla, Žalost) in nekatere instrumentalne skladbe, ki jih je posredoval za objavo v Novih akordih (Fuga za orgle in Invencija za klavir).
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine