Novi Slovenski biografski leksikon
DROBNIČ, Josip (Joseph Drobnitsch, Josef Drobnič, Jožef Drobnič), gledališko-prosvetni organizator, urednik, publicist, leksikograf, prevajalec (r. 18. 3. 1812, Roginska Gorca; u. 5. 8. 1861, Gradec, Avstrija). Oče Valentin Drobnič, mati Elizabeta Drobnič, r. Mestinšek.
Po končani osnovni šoli v Sodni vasi, kamor se je družina preselila 1824–28, je obiskoval gimnazijo v Celju, nato licej v Gradcu. 1835–39 je študiral teologijo v Celovcu. V duhovnika je bil posvečen 1839 v Šentandražu v Labotski dolini. Njegovo prvo kaplansko mesto je bilo 1839–42 v Rogatcu. Nato je bil 1842–43 kaplan v Pišecah, 1843–44 pa v Slovenski Bistrici. 1844–46 je opravljal službo kaplana v Dolu pri Hrastniku. 1846–47 je bil kaplan v Artičah in nato 1847–49 v Brežicah. Oktobra 1849 je bil imenovan za pomožnega učitelja (tj. suplenta) gimnazije v Celju, kjer je ostal do marca 1851, ko se je zaradi slabega zdravja začasno umaknil v pokoj. Septembra 1851 se je za kratek čas vrnil k opravljanju duhovniške službe in bil do začetka 1852 kaplan v Vitanju. Po izdaji sklepa o nezmožnosti opravljanja duhovniškega poklica (1852) je konec marca kot deficient (tj. duhovnik, ki je iz določenih razlogov oproščen opravljanja duhovniške službe; v tem obdobju je upravičen do finančne podpore civilnih oblasti) odšel v Rogaško Slatino (1852–53), od tam k Sv. Danielu v Celje (1853–54) in nato v Vojnik (1854–55). Naslednji dve leti je preživel v Trstu (1856–57), kjer je bil domači učitelj v zasebnem vzgojnem zavodu Matevža Vehovarja. Septembra 1857 je odšel v Gradec, kjer je ostal do konca življenja. Poučeval je slovenščino na tamkajšnji gimnaziji, sodeloval pri urejanju in prevajanju deželnega zakonika ter pisal prispevke za graške časopise.
Kulturno se je začel udejstvovati že kot dijak. Stanku Vrazu je pomagal pri zbiranju narodnih pesmi ter se ob tem navdušil za ilirizem. Pripravil je dvojezični ilirsko-nemški slovar, Anton Mažuranić ga je preuredil v trojezičnega ilirsko-nemško-italijanskega, Vekoslav Babukić pa mu je dodal slovnico ilirskega jezika v nemščini in italijanščini. 1846–49 ga je v treh delih izdala Matica Ilirska v Zagrebu. S slovaropisjem se je ukvarjal tudi pozneje in dal 1858 natisniti slovensko-nemško-italijanski in italijansko-nemško-slovenski slovar.
Kot pomožni učitelj na celjski gimnaziji se je zavzeto posvetil delu za kulturni in narodni preporod. V ospredju njegovega zanimanja je bilo gledališče. Tesno je sodeloval z Janezom Krstnikom Jeretinom, tiskarjem in založnikom ter začetnikom slovenskega gledališča v Celju, in približno dve leti bdel nad slovenskimi gledališkimi predstavami v tem mestu. 1850 je za gimnazijce ustanovil dramski krožek ter jih seznanjal z dramatiko, odrskim govorom in dramsko igro ter z njimi julija 1850 v prostorih celjske grofije uprizoril enodejanko Raztrešenca, pozneje istega leta pa še enodejanko Dvoboj. Skupaj z Družbo slovenskih gledaliških diletantov so novembra 1851 v mestnem gledališču v Celju nastopili z veseloigro s petjem Dobro jutro, decembra 1851 z veseloigro Goljufan starec, januarja 1852 pa z igro Tat v mlinu ali Slovenec in Nemec. Drobničevo poglavje v celjskem mestnem gledališču se je zaključilo z uprizoritvijo Županove Micke marca 1852. 1850 sta v tisku izšli dve dramski priredbi, Dvoboj in Raztrešenca, ki ju je priredil po nemških predlogah dramatika Augusta von Kotzebueja, 1859 pa Venec gledišnih iger v dveh zvezkih. V prvem je izšla igra Drevar ali beli gaber, priredba igre Junker und Knecht avstrijskega dramatika Friedricha Kaiserja, v drugem pa veseloigri Starost slabost, ki je nekoliko prirejena izdaja igre Raztrešenca iz 1850, in Pravi Slovenec, ki jo je priredil po igri Die Schweitzerhütte am Rheinfall nemške igralke in dramatičarke Johanne Franul von Weissenthurn. Slovenska literarna zgodovina mu je dlje časa pripisovala prevod dveh ilirskih oz. hrvaških dram, Juran i Sofija ili Turci kod Siska (1839) in Stjepko Šubić ili Bela IV. u Horvatskoj (1841), obe delo Ivana Kukuljevića Sakcinskega, v slovenščino v publikaciji Dve igri za slovensko gledališče (1850), a je bilo ugotovljeno, da ju je prevedel Andrej Likar. V Celju je oblikoval tudi pevski zbor, 1851 pa je v sodelovanju s Francem Hrašovcem ustanovil prvo čitalnico v mestu, v kateri so prebirali takrat izhajajoče slovensko in slovansko časopisje. Po pol leta je delovanje čitalnice zamrlo. Vseskozi je bil dejaven kot publicist. Ustanovil je prvi leposlovno-poučni list v slovenščini, Slovensko čbelo, ki je izhajal od januarja do marca 1850, in bil njegov odgovorni urednik. List je izhajal tedensko, izšlo je trinajst številk, vsaka je obsegala osem strani. V ospredju so bili prozni leposlovni teksti, v njem so mesto našle verzifikacije in razna poročila, objavljal pa je tudi prispevke iz drugih sočasnih časopisov (Vedež, Drobtinice, Novice). Čeprav list ni živel dolgo, je bil za razvoj slovenskega slovstva izjemnega pomena, saj je mdr. Antona Janežiča spodbudil k izdajanju Slovenske bčele. V obdobju selitve iz Trsta v Gradec je snoval dvojezični slovensko-ilirski leposlovni tednik Triglav, a je zaradi začetka izhajanja Glasnika Slovenskega in slabega zdravja to namero opustil. Prispevke je objavljal v številnih časopisih: Kmetijskih in rokodelskih novicah, Sloveniji, Šolskem prijatelju, Drobtinicah, Slovenski bčeli, hrvaškem Pozorju, praškem Unionu in v Südslawische Zeitung. Poseben odraz širine njegovih zanimanj je poglavje o zemljepisu v Slomškovem učbeniku Ponovilo potrebnih naukov za nedelske šole na kmetih.
Za njegov prispevek k razvoju slovenskega gledališča na Celjskem so mu 1954 postavili doprsni kip v stavbi današnjega Slovenskega ljudskega gledališča Celje. Po njem so poimenovali ulico na Jožefovem hribu v Celju.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine