Novi Slovenski biografski leksikon
DORNIK, Ivan (psevdonima Selimir Selko, Bogdan Selimir), klasični filolog, slavist, pisatelj, prevajalec, literarni kritik, urednik (r. 8. 2. 1892, Nevlje; u. 23. 6. 1968, Maribor).
Rodil se je v skromni kmečki družini. Po maturi na škofijski gimnaziji v Šentvidu 1913 je v Gradcu študiral klasično filologijo in slavistiko ter 1919 doktoriral v Zagrebu. 1917 se je zaposlil kot srednješolski učitelj na ljubljanski realki, 1919–23 je poučeval na celjski trgovski šoli, 1923/24 je predaval na ljubljanski prvi državni gimnaziji, zatem v Kruševcu v Srbiji do 1926, pedagoško pot pa je nato nadaljeval na mariborski klasični gimnaziji. Med vojno je bil izseljen v Srbijo. Po vojni se je vrnil v Maribor, kjer je ponovno poučeval slovenščino, ruščino in filozofijo na klasični gimnaziji ter tam služboval vse do upokojitve 1952. 1958–68 je bil honorarno zaposlen v mariborski študijski knjižnici (zdajšnja Univerzitetna knjižnica Maribor). Pripravil je bibliografski katalog z okrog 85.000 zapisi ter bibliografsko obdelal starejše časopisno in revijalno gradivo o Mariboru in slovenski Štajerski.
Dornikove najzgodnejše revijalne objave segajo v gimnazijska leta, ko je nekaj njegovih krajših pripovednih poskusov pod psevdonimoma Selimir Selko in Bogdan Selimir izšlo v dijaški reviji Zora ter revijah Mentor in Gorenjec. 1915–22 je objavljal črtice v Domu in svetu, npr. Pot materine duše (1915), Brez oči, Obtožnica: študentovi zapiski (oboje 1917) in Konji (1922). Preizkusil se je tudi v poeziji. Knjižno sta izšli dve njegovi deli, zbirka mladinskih kratkih zgodb Pasijonke (1923) in zbirka črtic Brez oči (1930). Od sredine dvajsetih let 20. stoletja se je vse bolj posvečal prevajanju; v njegovi poslovenitvi so luč sveta ugledala tudi dela Kellerja in Gorkega. Izpostaviti velja še dva prispevka, objavljena v Času: literarnovedno-estetski esej Pomen etičnih vrednot v umetnosti (1915) in kritika pesniške zbirke Deveta dežela Joža Lovrenčiča (1918).
Od ustanovitve do njene enajste številke je skupaj z Vladimirjem Kraljem 1938 urejal mariborsko literarno revijo Obzorja, pri kateri je v treh letih njenega obstoja sodelovala vrsta vidnih imen slovenskega književnega sveta ter je bila pomembno osišče literarnega in širše kulturnega življenja na slovenskem severovzhodu. Osrednji namen ustanovitve Obzorij je bil okrepiti literarno ustvarjalnost na Štajerskem in v Prekmurju ter ti pokrajini kulturno trdneje povezati z osrednjo Slovenijo. Dornik je revijo v ideološko vse bolj razbeljeni predvojni Evropi hotel nazorsko profilirati kot zagovornico idealov zahodne demokracije.
Dornikovo umetniško razumevanje in občutenje so globoko zaznamovali katoliško izročilo, zlasti osrednje mesto človekove bogopodobnosti v njem, estetska senzibilnost, kriza evropske civilizacije in pacifizem. Ustvarjalno se je oblikoval v krogu Doma in sveta pod vplivom Izidorja Cankarja. Njegov lasten ustvarjalni opus resda ni obsežen, vendar je v njegovih črticah, v katerih se prepletajo realistične in ekspresionistične slogovne prvine, mogoče opaziti svojski, jezikovno izbrušen literarni izraz, pozoren na različne ravni človeškega doživljanja. Črtico Brez oči, ki je zasnovana okrog s slepoto protagonista poudarjene eksistencialne napetosti med zunanjostjo in človeško notranjostjo, lahko označimo za kompozicijsko vrhunsko. Dornikova kritika Lovrenčičeve Devete dežele nam ponuja dragocen vpogled v vznikanje ekspresionizma na Slovenskem in ima trajen pomen za slovensko literarno zgodovino. Njegova pisma iz časa urednikovanja Obzorij, ohranjena v Rokopisni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice (Antonu Novačanu, Mišku Kranjcu, Antonu Debeljaku), izražajo veliko prizadevnost ter odprtost za različne umetniške in svetovnonazorske poglede.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine