Domicelj, Anton (1834–1892)

Domicelj Anton, politik in publicist, r. 10. jun. 1834 v Zagorju na Notranjskem, u. 12. febr. 1892 v Šempetru pri Gorici. Študiral je gimn. in bogoslovje v Lj. (ord. 1859), služboval v Dragatušu (1860), Fari pri Kostelu (1863), Mozelju (1864), Črnomlju (1865), Starem trgu pri Poljanah (1867), Šmarju na Dol. (1868), Sorici (1870), Cerknici (1871), Orehku (1872), na Črnem vrhu nad Idrijo (1875) in živel kot upokojen vikar v Št. Vidu pri Vipavi (1891) in Šempetru pri Gorici (1892). Pisal je mnogo v ruske, poljske, češke in hrvaške liste ter objavil številne polit. članke v N, Einspielerjevem Slovencu, SN in SS, s katerimi je skušal začrtati pota in cilje politiki Slovencev in avstr. Slovanov vobče, se zavzemal za federalizem in zedinjeno Slovenijo, dokazoval škodljivost dualizma, vabil in dokazoval zlasti Poljakom in Hrvatom potrebo skupnega nastopa vseh avstr. Slovanov, ki se morejo le tako ubraniti nemške in madžarske hegemonije, pridružil se mladoslov. gibanju, se oglasil proti oportunistični politiki lj. prvakov in onim slov. poslancem, ki so glasovali za dualizem, ter obširno polemiziral z N. Politični testament njegov smemo imenovati odprti pismi Fr. Lad. Riegerju (SS 1891, 49–55) in L. Bilinskemu (ib. 140–2), kjer je obsodil, zagovarjajoč edinstveno delovanje, spor med Staro- in Mladočehi in oportunizem slovanskih poslancev, se zavzel za enotno fronto avstr. Slovanov in razglasil kot cilj federalizem ob uveljavljanju nacijonalne avtonomije ter združitev Slovanov v nacijonalni cerkvi, katero je označil kot staroslov. rimsko-katoliško pravoslavje sv. Cirila in Metoda. Svoja izvajanja je podpiral s politično zgodovinskimi ekskurzi in opisovanjem polit. ciljev nasprotnikov — kazi jih pa razblinjenost — ter šifriral z A. D., D. A., A. D. Z., A. D. Zagorski (Slovenec 1865–7), P., A. D. P. (SN 1868–9), A. P. D. (SS 1891). Prim.: SS 1892, 52–3. Pir.

Domicelj (Domizel) Anton, publicist in politik, r. v Zagorju na Notranjskem 10. jun. 1834, u. v Šempetru pri Gor. 12. febr. 1892. Brat Franca Domiclja (gl. čl.). Gimn. obiskoval v Lj. (1847–55), tam študiral teologijo (1855–59) in bil ordiniran 26. jul. 1859. Služboval je kot kpl. v Dragutušu (1859–62), v Kostelu (1862–63), v Mozlju (1864–65), v Črnomlju (1865–67), v Starem trgu pri Poljanah (1867–68), v Šmarju na Dolenjskem (1868–70), v Sorici (1870–71), v Cerknici (1871) in v Orehku (1872–75), nato pa bil vikar v Črnem vrhu nad Idrijo (1875–91) in od 1882 tudi š. nadzornik. Po upokojitvi je živel v Šentvidu (Podnanosu) pri Vipavi (1891–92) in v Šempetru pri Gor. (1892), kjer je tudi u. V politično življenje Slovenije je posegel po 1863, ko je začel delovati s politično publicistiko. Zlasti aktiven je bil v letih 1865–69, ko je redno objavljal svoje polit. članke, uvodnike in podlistke v clc Slovencu (1865–67) in SN (1868–69), vmes pa tudi v N (1865–68), s katerimi je sicer obširno polemiziral zaradi oportunistične politike lj. veljakov. 9. maja 1869 se je udeležil pivškega tabora (Kaleč pri Zagorju) in govoril o uvajanju slov. jezika v šole. Nato je utihnil. Istočasno je bila objavljena tudi vrsta njegovih dopisov in člankov v hrvaških, čeških, poljskih in ruskih časnikih. Njegovo polit. stališče je bilo izrazito narodno, odločno za zedinjeno Slov. in sploh naklonjeno težnjam mladoslovencev, usmerjeno na federalistično preureditev Avstrije in za enotnost v nastopanju vseh avstrijskih Slovanov ter njih združitev v narodni Cerkvi (»staroslovansko rimsko-katoliško pravoslavje sv. Cirila in Metoda«). Posebno je dokazoval škodljivost dualizma v državi, ki zlasti škoduje Hrvatom in Poljakom. 1891 se je ponovno oglasil z odprtimi pismi F. L. Riegerju (SS, 1891, 49–55) in L. Bilinskemu (SS 1891, 140–42), v katerih je po obsodbi staro- in mladočeškega spora ponovno zagovarjal enotno fronto avstrijskih Slovanov, nacionalno avtonomijo v okviru federalistične Avstrije in združitev v nacionalni Cerkvi. Od njegovih člankov je omeniti posebej: Prihod sv. Cirila in Metoda v Velehrad 863 (N 1868, 168) in poziv, naj se napiše Prešernov življenjepis: Koliko časa bomo še odlašali? (N 1865, 85). članke je podpisoval s šiframi: A. D., A. D. P., A. D. Z., A. D. Zagorski, D. A., P., Z.

Prim.: Catalogus cleri tum saecularis tum regularis dioecesis Labacensis 1860–1893; SS V. Trst 1892, 52–53; Glaser I., 26; III., 256; SBL I, 144; Glonar I., 288; A. Pirjevec, Levstikova pisma, Lj. 1931, 146; I. Prijatelj, Kulturna in politična zgodovina Slovencev 1848–1895, III., Lj. 1938, 75, 115; IV., Lj. 1939, 222; Š. Bulovec, Prešernova bibliografija, Mrb. 1975, 369; R. Savnik v Ljudje in kraji ob Pivki, Postojna 1975, 98–112, 119–160; B. Marušič, GorLtk I., 51–67.

Lc.