Doljak, Josip (1820–1861)

Doljak Josip, politik, r. 29. maja 1820 v Grgarju, u. 1861 v Trstu. Dovršil je juridične študije, služboval v Milanu in od 1858 v Trstu kot dež. svetnik, bil po dr. Dolencu načelnik goriškega Slavjanskega bralnega društva, 1848 izvoljen v drž. zbor kot zastopnik goriške okolice, odložil že okt. mandat in se ni več vidno udeležil političnega življenja; 1861 je bil še predsednik začasnega odbora tržaške Narodne slovanske čitavnice (N 1861). Za njegove štiri sirote (med njimi poznejša pisateljica Pavlina Pajkova) je skrbel njega brat Matija D. — V drž. zboru je igral vidno vlogo, bil med najodločnejšimi slov. poslanci, stavil k predlogu H. Kudlicha glede odprave podložništva nasvete za hitro odpravo, za odškodovanje iz posebne zaloge in izvolitev posebnega odbora, ki naj določa odškodnino (pozneje je svoje predloge umaknil v korist Lasserjevim predlogom), se postavil kot poročevavec o peticiji laških poslancev iz Dalmacije in Primorja, naj se jim tolmačijo zbornične obravnave, za jezikovno enakopravnost, žel v Sloveniji (1848, 86) pohvalo in govoril proti sprejemu madžarske deputacije v drž. zbor. Ko so začeli trditi nekateri hujskači, da je govoril za odškodovanje graščakov, je odložil mandat (Slovenija 1848, 138), začrtal v članku Austrija in Slavjani (Slovenija 1848, 157) pota in cilje slov. politiki, se postavil proti madžar.-nem. hegemoniji, zahteval združenje in složno ravnanje, samostojno nar. življenje, vpeljavo nar. jezika v šole in urade, boj proti Frankfurtu in za obstoj Avstrije, če bi pa Avstrija razpadla, »si bodo slavjansko zemljo Slavjani vzeli«. Zato ga je Slovenija (1848, 157) priporočila v zopetno izvolitev, kar je preprečil Gorjup, ki je nasvetoval volivcem Josipa Černeta, brata Antona Č. (Slovenija 1848, 194). — Prim.: Apih, Slovenci in 1848 1., 141, 153, 179, 180, 184, 190, 192–194, 196–199, 202, 212, 214, 215, 238; Ženski svet 1924, 27. Pir.

Doljak Josip, sodnik, politik, r. 29. maja 1820 v Grgarju, u. 17. maja 1861 v Trstu. Oče Jožef, kmet, mati Katarina Urbančič. Je brat Matije (gl. čl.) in Andreja, ki je bil podpolkovnik v avstrijski vojski in je padel v Schleswig-Holsteinu. Gimn. je obiskoval v Gor. (1832–37), nato študiral pravo. 1848 je bil izvoljen v drž. zbor kot zastopnik gor. okolice (od 7. jul. do 23. okt.). Bil je eden najbolj aktivnih slov. poslancev v dunajskem parlamentu, precej konservativno usmerjen. Zagovarjal je najprej Kudlichov (26. jul.) in nato Lasserjev (30. avg.) predlog za odpravo podložništva ter se zavzemal za to, da bi v čim krajšem času začeli z njegovim izvajanjem. Zahteval je, naj bi zbrali poseben sklad za izplačevanje odškodnine in sestavili poseben odbor za določanje odškodnin (10. avg.). Podprl je Bachovo zahtevo, da se morajo sklepi o zemljiški odvezi predložili cesarju v potrditev (6. sept.), se protivil ustanovitvi odbora za javno varnost (13. sept.), zagovarjal dinastijo (17. sept.) in obsojal revolucijo. Vendar pa je vedno odkrito nasprotoval nemški in ogrski nadvladi, zagovarjal neodvisnost raznih narodov v okviru avstrijskega cesarstva in zahteval uvedbo narodnih jezikov v š. in urade. Ko so it. poslanci iz Dalmacije in Primorja zahtevali, naj se jim zbornične obravnave tolmačijo v it., se je D. kot poročevalec postavil za jezikovno enakopravnost vseh narodov. Na volivnem shodu 23. okt. 1848 je odložil mandat, ker so mu očitali, da je s svojim zavzemanjem za izplačilo odškodnine za kmečko odvezo zagovarjal graščake. Ker pa je D. v članku Austrija in Slavljani, ki je 1848 izšel v listu Slovenija, zahteval združitev Slovencev v samostojno narodno življenje ter izrekel napoved, da če Avstrija propade, »si bodo slavjansko zemljo Slavjani vzeli«, ga je Slovenija priporočala v ponovno izvolitev v dunajski drž. zbor, kar pa je preprečil Anton Gorjup, ki je nasvetoval volivcem Josipa Černeta. D. se je tedaj umaknil iz polit. življenja. V kulturno življenje je D. posegal v Gor. in Trstu. V Gor. je bil nekaj časa preds. Slavjanskega bralnega društva, v Trstu pa preds. začasnega odbora Narodne slovanske čitalnice. Ko je bil v službi v Gor. pri dež. sodniji, se je 1850 poročil s Pavlino Milharčičevo. Njena mati, Terezija Milharčič Premerstein je bila nekaj časa dvorna dama pri Burboncih, ki so tedaj živeli v Gor. Po poroki je bil D. premeščen v mesto Pavia. Tam so se mu rodili Teodor (1851–93), poznejši dež. sodniški svetnik v Trstu (poročil Leopoldino pl. Lindemann), Pavlina Marija (1854–1901), poznejša pisateljica P. Pajkova. D. je bil nato v službi v Milanu, kjer sta se mu rodili hčerki Henrijeta in Teodolina. Ko je 1859 izbruhnila vojna med Piemontom in Avstrijo in se je avstrijsko uradništvo umikalo iz it. dežel, se je D. naselil v Trstu, kjer je bil v službi na sodišču kot dež. svetnik. Udeleževal se je slov. družabnega življelja. Na pomlad 1861 je zbolel in kmalu nato umrl. Otroke je izročil bratu Matiju (gl. čl.), ki je dečka dal v zavod na Dunaj, deklice pa obdržal pri sebi.

Prim.: Glas 1873; SBL I, 143; J. Apih, Slovenci in 48. leto, Lj. 1888, pass.; D. Lončar, Dr. Janez Bleiweis in njegova doba, v Bleiweisovem Zborniku (J. Tominšek), Lj. 1909; Lončar, pass.; ŽS 1924, 27; F. Erjavec, Starejše pesnice in pisateljice, Lj. 1926, LXXXVI–LXXXVII, 262–263; Gabršček I, 13, 15, 26; J. Humar, Goriški Slovenci in 48. leto, v GorZb 1, 18–28; B. Marušič, Razvoj polit. življenja gor. Slovencev od uvedbe ustavnega življenja do prvega polit. razkola, ZČ 1969, 1/2, 1–30; M. Jevnikar, Josip Doljak, KolGMD 1970, 68–69.

Vh