Dolinar, Tomaž (1760–1839)

Dolinar Tomaž, pravnik, r. 12. dec. 1760 v Dorfarjih pri Stari Loki od kmetskih staršev, u. 15. febr. 1839 kot upok. univ. prof. na Dunaju. Prve šole je obiskoval doma in v Trbižu, gimn., licej in 2 letnika bogoslovja 1773–82 v Lj. Izprva je hotel študirati matematiko in astronomijo, potem pa se je posvetil pravnim študijam, ki jih je dovršil 1786 na Dunaju (promov. šele 28. nov. 1796). Že med študijskimi tovariši je slovel kot izvrsten korepetitor. Jeseni 1788 je dobil na Dunaju mesto učitelja za naravno zasebno in splošno državljansko pravo na akademiji za orijentalske jezike. Hkrati je bil suplent profesorja cerkv. prava na univerzi, Pehema. 1792 je bil imenovan za repetitorja nemške pravne zgodovine ter fevdnega in državnega prava na terezijanski akademiji; v teh predmetih je 1792 tudi supliral nekaj mesecev na dunajski juridični fakulteti. Razen tega je posebno v dvorni knjižnici nabiral gradivo za nemško, avstrijsko in cerkveno-pravno zgodovino in zlasti za zgodovino konkordatov med nemškim narodom in rimsko stolico. Pripravljal je tudi novo izdajo Epistolae Petri de Vineis. S šol. l. 1797/8 je bil imenovan za prof. drž. zgodovine, fevdnega in nemškega drž. prava na preosnovani terezijanski akademiji, 1800 pa za prof. cerkv. prava na praški univerzi; temu mestu se je še pred nastopom odpovedal. 28. febr. 1805 je postal prof. cerkv. prava na dunajski univerzi; od 1810 je predaval tudi rimsko pravo. Po 1805 mu je Zeiller dodeljeval vse spise dvorne komisije za justično zakonodajo, tičoče se duhovskih poslov in zakonskega prava. Sodeloval je 1811 tudi pri končni izd. obč. drž. zak. kot sotrudnik in glavni korektor tiska in dobil 1824 naslov vladnega svetnika. 1830 je stopil po 42letnem službovanju v pokoj, 1831 pa izstopil tudi iz komisije za justično zakonodajo in dobil značaj dvornega svetnika. Do smrti se je zanimal tudi za zgodovinska vprašanja, za slovansko zgodovino in bil v teh zadevah svetovavec in prijatelj Dobrovskega, Jakoba Zupana in zlasti Kopitarja. Bil je pravnik mnogostranskega zanimanja in udejstvovanja; o državnem, mednarodnem, državljanskem, rimskem pravu in pravni zgodovini je — izvrsten učitelj — predaval in pisal, bil sourednik pravnega časopisa (Wagner-Kudlerjeve Zeitschr. f. öst. Rechtsgelehrsamkeit), recenzent, udejstvoval se je v zakonodaji, a njegov pomen za pravoznanstvo do današnjega dne tiči v zakonskem pravu. Njegov Handbuch des in Oesterreich geltenden Eherechtes (1813), ki je doživel 4 izdaje, je še danes temeljno delo, s katerim še vedno vpliva na teorijo in prakso na tem polju. V glavnem je to delo v zvezi z vsem drugim delovanjem uvrstilo D.-a v prve vrste pravnikov in ga postavilo v učenem svetu med reprezentativne može slovenskega rodu. — Prim.: IB 1839, 37; Carn. 1844, 85; Stubenrauch, Biblioth. iur. austr.; MHK 1852, 17; N 1853, 194; Wurzbach 3, 350; Volčič, SP 1905, 35, 346 (s sliko; tudi v ponat.; po avtobijografiji, s popolnim seznamkom spisov); Slovan 1904/5, 283 (s sl.). Pc.