Dolinar, Luka (1794–1863)

DOLINAR, Luka, skladatelj, pesnik (r. 14. 10. 1794, Bodovlje; u. 27. 8. 1863, Šmartno v Tuhinju). Oče Jakob Dolinar, kmet, mati Marija Dolinar, r. Topličar.

Šolal se je v Škofji Loki in Ljubljani. Od 1813 je bil v ljubljanskem semenišču, kjer je redno napredoval v višje letnike. 1818 je bil posvečen v duhovnika. Od julija do novembra 1818 je bil kaplan v Begunjah, 1818–24 kaplan in župnijski upravitelj v Radovljici, od aprila do oktobra 1824 župnijski upravitelj na Dovjem, od aprila 1824 do oktobra 1828 kaplan v župniji sv. Petra v Ljubljani. 1828–41 je bil župnik na Jančah, nato do upokojitve 1859 župnik v Šmartnem v Tuhinju. Po 1845 je vedno bolj bolehal (noge, oči), kar je oteževalo njegovo duhovniško in ustvarjalno delo. Po upokojitvi je ostal v Šmartnem, kjer je tudi pokopan.

Dolinarjevo literarno delovanje se je osredotočalo na ustvarjanje besedil za slovenske cerkvene pesmi. Sodobniki so ga izpostavljali kot enega od utemeljiteljev slovenske cerkvene poezije, čigar dela kažejo iskreno prizadevanje za dogmatsko ustreznost in jezikovno dostopnost besedil. Svoje pesmi je izdal v več pesniških zbirkah in jih s tem v uglasbitev ponudil tudi drugim glasbenim ustvarjalcem. Povezoval jih je na podlagi vsebinske umeščenosti v cerkveno leto. Celoten razpon njegove pesniške ustvarjalnosti kaže prizadevanje ustvariti besedila za vse slovesne priložnosti v bogoslužju cerkva ljubljanske škofije (prazniki, nedelje, godovi svetnikov, praznovanja posvetitve župnijskih in podružničnih cerkva). Za zbirko Britkosti Našega G. J. Kristusa (1837) ni dobil škofijskega dovoljenja za objavo. Pesmi in krajše literarne prispevke je objavljal tudi v časopisju in revijah (Kmetijske in rokodelske novice, Zgodnja Danica, Drobtinice, Slovenski romar). Iz nemščine je prevedel povest neznanega avtorja Isidor, brumni kmet, ki je izšla v Ljubljani 1835 (ponatis 1887).

Dolinar je v posebnih zbirkah izdal tudi uglasbitve svojih besedil. Tudi ta del njegove ustvarjalnosti odraža prizadevanje, da bi v kratkem času ponudil izvajalsko in recepcijsko dostopen repertoar cerkvene pesmi na slovenska besedila za potrebe podeželskih cerkva. Pri tem je večinoma ustvarjal nove napeve, nekatere pa je prevzel iz starejših cerkvenih pesmaric ali celo iz repertoarja ljudske duhovne in posvetne pesmi. Skladbe na prvi pogled kažejo, da so delo glasbenega samouka. Po pravilu so oblikovane v povsem simetrično grajene pesemske oblike. Glasbeni stavek je večinoma triglasen, zasnovan v smislu improviziranega ljudskega triglasja. Bas se omejuje na glavne stopnje tonalitete, srednji glas pa se večinoma giblje vzporedno z zgornjim v intervalu terce. V ritmičnem pogledu je glasbeni potek izredno zadržan in večinoma povsem podrejen deklamativnemu toku besedila. Dolinarju je kljub prizadevanju za izvajalsko dostopnost v nekaterih skladbah uspelo doseči skromne glasbeno izrazne poudarke, ki se navezujejo na vsebinske poudarke v besedilu. Nekatere skladbe so v priredbah kasnejših skladateljev ostale del stalnega repertoarja slovenske cerkvene pesmi vse do sodobnosti, nekatere pa so celo ponarodele.

Dolinar Luka, skladatelj in nabožen pesnik, r. 14. okt. 1794 v Šk. Loki (op. ur.: v Bodovljah), u. 27. avg. 1863 v Šmartnem pri Sp. Tuhinju. Šolo je obiskoval v Šk. Loki in Lj., bil 1818 posvečen, kot kaplan pastiroval v Radovljici in pri Sv. Petru v Lj., kot župnik na Jančem in v Šmartnem v Sp. Tuhinju. Glasbe se je pričel učiti v Lj., skladati pa v dobi, ko sta Rihar in Potočnik izdajala svoje pesmi. Vseh njegovih pesmi je izšlo pet zvezkov in ravno toliko zvezkov napevov (skladeb): Napevi za pesme v Nedele celiga leta (1829); Napevi za pesme v Godove in Praznike celiga leta (1838, 2. natis 1862); Napevi (vishe) za pesme od Farnih Pomočnikov ali Patronov v Ljubljanski škofiji (1839); Vishe za pesme od Svetnikov in Svetnic v Ljubljanski škofiji samo v podružnicah češčenih (1841); Različne pesmi (1852–6). Napevi so preprosti, a lepi, v slov. duhu zloženi, harmonija, največkrat samo triglasna, je dostikrat zelo pomanjkljiva in kaže samouka. D. pesmi so bile svojčas med ljudstvom jako priljubljene in se nekatere še danes pojo kot narodne. Eno izmed glasbeno boljših (Očitanja) je sprejel Rihar v svoje Vishe (I.) in pozneje Kimovec v zbirko Rihar renatus. — Prim.: Rakuša, Slov. petje v preteklih dobah; ZD 1888:, 328. Pl.