Novi Slovenski biografski leksikon
DOLLINER, Jurij (Jurij Dolinar, Georg Dolinar, Jurij Doliner, Georg Dolliner, Giorgio Dolliner), botanik, zdravnik (r. 11. 4. 1794, Radeče; u. 16. 4. 1872, Idrija). Oče Jožef Dolliner (Dolinar), čevljar, mati Jožefa, r. Kožel (Koschellin). Sin Jožef (Josef) Dolliner, zdravnik.
Gimnazijo v Zagrebu je obiskoval 1808–09, gimnazijo na Reki 1809–12, gimnazijo v Gradcu 1812–15. Tam je 1815–18 študiral filozofijo. Na Dunaju je 1818–21 obiskoval kirurgične tečaje in postal magister kirurgije. 1821–42 je delal kot kirurg v dunajski splošni bolnišnici in bil tudi policijski obdukcijski kirurg. 1842 se je vrnil na Kranjsko in bil do 1846 okrožni kirurg v Postojni. 1846–48 je bil rudniški kirurg v Idriji. 1848 je dobil dopust in na Dunaju nadaljeval študij medicine. 1851 je bil promoviran za doktorja medicine. 1851–67 je bil rudniški in mestni zdravnik v Idriji. 1866 ga je zadela kap, zato se je 1867 upokojil.
Že od zgodnje mladosti se je zanimal za naravo, vzljubil je botaniko in se z njo ukvarjal vse življenje. Bil je navdušen planinec, nekajkrat je prehodil celotno slovensko alpsko območje.
Ko je živel na Dunaju, je sistematično raziskoval rastlinstvo njegove okolice in Spodnje Avstrije. Objavil je prvi popolni seznam semenk, ki tam uspevajo. Tako si je pridobil sloves odličnega strokovnjaka in splošno priznanega botanika.
Ko je živel in delal na Kranjskem, je raziskoval osrednje območje dežele (okolico Zidanega Mosta, Postojne, Žužemberka, Idrije in Tolmina). Objavil je poročilo o svojem botaničnem izletu po Kranjskem in podrobno opisal pot, ki ga je peljala z Dunaja prek Ljubljane do Trsta. Našteval je rastline, ki jih je videl in nabral na Krasu, pri Razdrtem in na Nanosu, pri Senožečah, v Postojni, med Planino in Vrhniko ter na vlažnih travnikih pri Ljubljani. Pot je nadaljeval prek Stične, Mokronoga, Boštanja do Radeč. Ob Savinji je potoval do Celja. Ker je začelo deževati, ni mogel obiskati Alp, zato se je vrnil na Dunaj.
Objavil je opis nežnega zalega kobulčka (Astrantia gracilis). Našel ga je na Poreznu in na Črni prsti. Opazil je, da se razlikuje od kranjskega zalega kobulčka (Astrantia carniolica). Pri poimenovanju je spregledal, da je bilo vrstno ime gracilis že uporabljeno za drugo vrsto istega rodu, zato je zaradi pravil botaničnega poimenovanja zdaj veljavno ime bavarski zali kobulček (Astrantia bavarica).
Zbral je obširen herbarij, ki ga je z odkupom pridobil Kranjski deželni muzej, danes pa je shranjen v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. V njem je okrog 4.000 pol. Na isti poli je lahko več primerkov ter tudi več različnih etiket z različnimi nabiralci in različnimi nahajališči. Ni vedno jasno, na kateri primerek se nanaša herbarijski listek. Zbirki je bil dodan še seznam, ki pa je izgubljen ali založen. Pomemben vir pri nastajanju herbarijev so bile takrat izmenjave rastlin med botaniki. Dolliner je aktivno sodeloval z dunajskim društvom za izmenjavo rastlin (Botanischer Tauschverein). Za zbirko Flora Germanica exsiccata, ki je 1830–45 izhajala v Leipzigu, je nabral nekaj rastlin.
V bližini Radeč je na Grajskem hribu nad Svibnim našel neznano vrsto iz rodu šebenik (Erysimum). Po deželi Kranjski jo je imenoval kranjski šebenik (Erysimum carniolicum). Prvi je našel endemični takson zasavska ali opojna zlatica (Ranunculus thora f. pseudoscutatus) na traviščih ob Savi na Kranjskem in na Štajerskem. Pri Postojni je odkril novo vrsto iz rodu sita (Eleocharis). Poslal jo je nemškemu botaniku Wilhelmu Danielu Josephu Kochu, ki jo je opisal in imenoval kranjska sita (Eleocharis carniolica).
V njegovi herbarijski zbirki se je ohranilo nekaj zanimivih rastlin. Na Malem polju pod Velim poljem v Julijskih Alpah je odkril pritlikavo brezo (Betula nana), ki je kasneje niso več našli in je v rdečem seznamu ogroženih praprotnic in semenk uvrščena med slovenske izumrle rastline. Na Storžiču je nabral alpsko možino (Eryngium alpinum). To je edini podatek, da je ta vrsta rasla v Kamniško-Savinjskih Alpah. V dunajskem zoološko-botaničnem društvu (Zoologisch-Botanische Gesellschaft in Wien) se je ohranil herbarijski primerek Blagajevega volčina (Daphne blagayana), ki ga je nabral pri Idriji. Ta podatek so potrdili šele 2004.
V Arhivu Republike Slovenije hranijo dva fascikla različnih Dollinerjevih botaničnih rokopisnih beležk, seznamov in herbarijskih etiket. Ohranili so se tudi različni medicinski zapiski in osebni dokumenti ter korespondenca.
Po njem so poimenovali Dollinerjevo škržolico (Hieracium dollineri).
Od 1830 je bil dopisni član bavarskega kraljevega botaničnega društva v Regensburgu (Königliche Bayerische botanische Gesellschaft), od 1837 dopisni član društva Velike Britanije v Edinburgu (The British Association for the advencement of science in Edinburgh), od 1841 častni član šlezijskega društva za domovinsko kulturo v Breslauu (danes Vroclav) (Schlesische Gesellschaft für vaterländische Cultur). Januarja 1843 je cesar Ferdinand priznal Dollinerjevo botanično vrednost, saj je njegovo knjigo Enumeratio vzel v svojo zasebno knjižnico. Od 1845 je bil član Historičnega društva za Kranjsko in od 1852 častni član nemškega naravoslovnega društva Pollichia iz Bad Dürkheima.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine