Dolinar, Anton (1894–1953)

DOLINAR, Anton, skladatelj, dirigent, urednik (r. 13. 1. 1894, Trata, Škofja Loka; u. 1. 8. 1953, Yates Center, Kansas, Združene države Amerike, pokopan v kraju Saint Stephen, Minnesota, Združene države Amerike). Oče Gregor Dolinar, kmet, zemljiški posestnik, mati Terezija Dolinar, r. Bernik. Stric Franc Bernik, duhovnik.

Osnovno šolo je obiskoval v Škofji Loki, gimnazijo je 1913 končal v škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Glasbo ga je učil češki duhovnik, literat in glasbenik Vojteh Hybášek. Po gimnaziji se je vpisal na ljubljansko Teološko fakulteto (1913–17) in bil 1917 posvečen v duhovnika. Škof Anton Bonaventura Jeglič ga je poslal na študij glasbe na Dunaj, da bi prevzel poučevanje glasbe v Škofovih zavodih. Na dunajski univerzi je tako študiral muzikologijo (1921–24), vzporedno pa še praktične discipline na oddelku za cerkveno glasbo dunajskega konservatorija (končal 1923). Disertacijo o obravnavi cerkvenih tonovskih načinov pri Giovanniju Palestrini (Die Behandlung der Kirchentöne bei Palestrina) je obranil 1927. Poleg tega je pri Karlu Weiglu zasebno študiral harmonijo, kontrapunkt in oblikoslovje. Ob koncu študija se je odrekel poučevanju na šentviški gimnaziji, zato je bil postavljen za kaplana, najprej v Starem Trgu ob Kolpi, nato v Borovnici, Tržiču, na Jesenicah in pri svetem Jakobu v Ljubljani.

Po zaključenem študiju se je aktivno vključil v slovensko kulturno življenje. Bil je urednik glasbene revije Pevec (1926 z Markom Bajukom, 1927 in 1928 sam) in predsednik Pevske zveze (1926). Nekaj časa je vodil pevski zbor Ljubljana, bil dirigent Glasbenega društva Ljubljana in občasno dirigiral Orkestralnemu društvu Glasbene matice. Še posebej pomembno je bilo njegovo sodelovanje z Radiem Ljubljana. Bil je urednik oz. referent Radia Ljubljana ter eden najbolj stalnih radijskih sodelavcev v obdobju od ustanovitve 1928 do 1941, ko so radijsko postajo zasedli Italijani. Radijski referent za glasbo je postal že 1928, ko so pri Prosvetni zvezi ustanovili širši programski odbor radijskega odseka, ki je poskrbel za ustanovitev radia. Ko so 1937 pri radijski postaji ustanovili samostojni komorni zbor, je postal njegov dirigent. Dolinar si je kot radijski urednik prizadeval za čim širšo promocijo slovenskega glasbenega izročila in predstavitev slovenske glasbene ustvarjalnosti. Krajši čas je deloval kot profesor na ljubljanskem liceju, kjer je vodil tudi ženski pevski zbor, in na Orglarski šoli. Po vojni je 1945 najprej odšel v Italijo, od tam pa se je odselil v ZDA, kjer je živel in deloval v zvezni državi Minnesota. Umrl je v prometni nesreči v Yates Centru v zvezni državi Kansas.

Dolinar je bil v svojem času eden najbolj razgledanih glasbenih intelektualcev, široko dejaven na najrazličnejših področjih. Že kot dunajski študent se je v slovenskih časnikih oglašal s poročili o glasbenem življenju na Dunaju. Kot predavatelj je za duhovnike v okviru duhovniških konferenc, pozneje pa znotraj Pevske zveze in Radia Ljubljana pripravljal najrazličnejša glasbenozgodovinska in glasbenoestetska predavanja. Nekatera svoja predavanja je objavljal v reviji Pevec in v Cerkvenem glasbeniku. Po smrti Josipa Mantuanija je nadaljeval njegovo Zgodovino cerkvene glasbe, ki je izhajala v Cerkvenem glasbeniku, in jo dopolnjeno objavil v obliki separata z naslovom Zgodovina katoliške cerkvene glasbe. Nekatera spoznanja iz svoje disertacije je v slovenskem prevodu objavil v obliki članka Iz uvoda k razpravi : Cerkveni toni v večglasju, ki je v nadaljevanju izhajal v Cerkvenem glasbeniku 1930. Čeprav je na začetku svojega spisa nakazal, da se bo oprl predvsem na svojo disertacijo, se je pozneje nekoliko oddaljil od nje ter vsebino razširil in prilagodil slovenskemu bralstvu. Razumljivo je, da je Dolinarjev glasbenozgodovinopisni pristop močno zaznamovala glasbenozgodovinska stilna šola Guida Adlerja, saj se je nanj večkrat neposredno skliceval. Temeljna naloga glasbenega zgodovinarja po Dolinarju ni naštevanje zgodovinskih dejstev, ampak iskanje njihove notranje povezave, razbiranje povezovalnih sil med različnimi umetnostmi, saj po njem izražajo istega duha oz. so odraz istih časovnih idej. Občudovanja vredne so Dolinarjeve obsežne in skrbne statistične obdelave Palestrinovega opusa, pri čemer precizno analizira najrazličnejše parametre glasbe, ki jih uredi v številne pregledne tabele. Čeprav gre za značilno zgodovinsko temo, jo avtor osvetljuje v luči sodobnih glasbeno-estetskih poudarkov. Tudi zato stare cerkvene tonovske načine kot osrednji predmet svojega preučevanja razume in razlaga v kontekstu glasbe svojega časa. Pri analizi vertikalnih sosledij modalni kontekst izdatneje označi s funkcijskim pristopom in tako analizo harmonskih zvez renesančne polifonije podvrže tonalni funkcijski analizi. Sporni metodološki koncepti ga tako privedejo do nekoliko problematičnih sklepov.

Kako je Dolinar tudi pozneje sledil Adlerjevim glasbenozgodovinopisnim nazorom, kaže vrsta njegovih zapisov iz poznejših let. Med njimi izstopa nekoliko obsežnejša razprava Iz glasbenega razvoja, ki jo je objavil v Cerkvenem glasbeniku 1932. V Dolinarjevi glasbenozgodovinski analizi se obravnava glasbene preteklosti prepleta z glasbeno estetiko, ta pa s filozofijo zgodovine. Obema se je vzporedno posvečal vse od svojega dunajskega študija naprej. Glasbenoestetska spoznanja se vpenjajo v za njegov čas značilno poudarjanje antagonizma med obliko in vsebino. Med Dolinarjevimi glasbenoestetskimi prispevki izstopata članek v Pevcu 1926 (Donesek h glasbeni estetiki) in Cerkvenem glasbeniku 1925 (Donesek h glasbeni kritiki). Svojo misel povezuje tudi s sodobnimi glasbenoestetskimi dilemami, pri čemer se kaže kot poznavalec sočasnih tendenc impresionizma, ekspresionizma in futurizma v odklanjanju tonalitete, iskanju atonalonosti, četrttonskega sistema ipd. Čeprav je bil Dolinar kot eden najbolj vidnih glasbenih piscev, dirigentov in zlasti eden ustanoviteljev ter najmarljivejših in najvidnejših urednikov Radia Ljubljana v ospredju slovenskega kulturnega življenja med obema svetovnima vojnama, je po 1945 njegovo delo v veliki meri utonilo v pozabo.

Dolinar Anton, glasbenik, r. 13. jan. 1894 na Trati nad Škofjo Loko, je dovršil gimn. v Št. Vidu nad Lj. 1913, bogoslovje 1917 v Lj., cerkvenoglasbeni oddelek na dunajskem konservatoriju 1923, hkrati študiral glasbene znanosti na dunajski fil. fakulteti pri prof. Adlerju. V CG je izdal Marijino pesem za moški zbor (1917) in Ave Maria za en glas in orgle (1924). V istem listu je izšlo nekaj njegovih glasbenih člankov. Sedaj službuje kot kaplan v Tržiču. *