Dolenec, Hinko (1838–1908)

Dolenec Hinko, pisatelj, na Razdrtem pri Postojni, r. 1. maja 1838, u. 10. dec. 1908. Gimn. je obiskoval v Trstu, Gorici, na Reki in v Senju do 1858, pravo študiral na Dunaju (promov. 1864), nastopil 13. apr. 1864 v Lj. šesttedensko sodno prakso, postal 26. jun. 1864 avskultant, napravil jul. 1866 sod. izpit, bil 26. marca 1867 imenovan za sod. aktuarja v Šk. Loko (tu se poročil s Karolino, hčerjo Mir. Vilharja), postal sod. adjunkt v Bistrici, bil koncem nov. 1868 v enaki službi premeščen k okr. sodišču v Lož, odkoder se je 1878 vrnil v Lj., kjer je bil zaradi bolezni na lastno prošnjo 18. dec. 1901 kot sod. tajnik predčasno upokojen, se preselil na Razdrto in se pečal z upravljanjem obširnega posestva, ki ga je kupil 1887. — D. je bil navdušen ljubitelj narave, strasten lovec in vesel družabnik. Te lastnosti se zrcalijo tudi v njegovih spisih, ki so izšli v LZ, kateremu je postal sotrudnik po Levčevi zaslugi. Črtici » Fi donc, maman, le baron!« (1881) in »Spomini na maturo« (1883, obe s psevd. H. Krikec) sta zajeti iz dijaškega brezskrbnega veseljačenja, a še brez Značilne pisateljske note; Spomine o Cerkniškem jezeru (1881) prepletajo poleg plastičnih orisov pokrajine in naravnih pojavov razne dogodbe in spomini na stare kraške korenjake, kakor sta bila Vragov boter in Karu; Izza mladih let (1882) je niz veselih lovskih spominov iz Notranjske in Štajerske, tako n. pr. na prvega medveda, ustreljenega v Danah, in na »poštenjake, ki so pili, peli in zeleni gozd ljubili ter živalsko sled po snegu rajši gledali kot svilnat lišp med zidovi in drobne črke na papirju«. Po dvajsetletnem presledku je nadaljeval O gozdu in nekaterih njegovih ljudeh (1903), v stilistično najbolj dovršenem in vsebinsko najzanimivejšem spisu, v katerem odkriva bogastvo in romantiko notranjskih gozdov tja do Snežnika ter nas seznanja z njih prebivavci posebne vrste, kakor polharji, gobarji in kunarji; odlikuje ga redek dar opazovanja narave, poglobitev v mišljenje in čustvovanje ljudstva, plastična nazornost detajlnih opisov in pristno domače pripovedovanje; zadnje delo te vrste so Črtice o burji (1906); nameravanih črtic izza francoskih časov ni dovršil. — V mlajših letih se je ob strani M. Vilharja živahno udeleževal nar. preroda Notranjske, politično je deloval kot dež. poslanec, izvoljen 12. jun. 1883 za mestni volivni okraj Postojna-Vrhnika-Lož; v dež. zboru je bil poročevavec za nekatere zakonske načrte, se zavzemal za pomoč po povodnjih prizadetim krajem ob Cerkniškem jezeru in za podaljšanje Rudolfove železnice do morja; bil je tudi lj. občinski svetovavec (1883–6); mandatu dež. poslanca se je 16. dec. 1886 odpovedal, predvsem zaradi smrti prve soproge (u. 9. jul. 1886), ki mu je zapustila 6 nepreskrbljenih otrok. — Prim.: Bijogr. dati iz registrature lj. dež. sodišča; Tominšek, Spomenica Mir. Vilharju (Lj. 1906); Zbašnik, LZ 1909, 61; Izbrani spisi (Lj. 1921); Zorec, LZ 1921, 506; Brinar, PZ 1921, 121. Šr.

Dolenc (tudi Dolenec) Hinko, pisatelj, r. 1. maja 1838 na Razdrtem in tu u. 10. dec. 1908. Oče Anton, veleposestnik, mati Josipina de Leonelli iz Gorice. Osn. š. je obiskoval v Postojni (1846–50), gimn. v Trstu, Lj., Dunajskem Novem mestu, Gor., a je po 7. razr. izstopil in šel na Dunaj študirat tehniko. Spoznal je, da ta študij ni zanj, zato se je vrnil v 8. razr. gimn. na Reki, a so ga tu zaradi preveč svobodnjaške narave odpravili s »consilium abeundi«, nakar se je zatekel na gimn. v Senj in tam maturiral (1858). Pravo je študiral na Dunaju in v Gradcu (promoviral 29. febr. 1864). Najprej je nastopil v Lj. šesttedensko sodno prakso, postal v juniju avskultant, napravil jul. 1866 sodnijski izpit in bil jan. 1867 imenovan za sod. aktuarja v Škofji Loki; tu se je poročil s Karolino Vilhar, hčerko Miroslava Vilharja, s katero je imel osem otrok. A tu je ostal le do 1868, ko je postal sodni adjunkt v Ložu na Notranjskem in tu ostal polnih deset let (do 1878). Tega leta se je preselil v Lj. za sodnijskega tajnika, a zaradi bolezni prosil za predčasni pokoj in ga dobil 18. dec. 1901. Preselil se je na rojstno Razdrto, kjer si je bil pred tem (1887) kupil večje posestvo in ga je nato sam oskrboval do smrti, ki je nastopila nanagloma kot posledica zapljučnice. D-a je povabil k sodelovanju v LZ Levec. Tako je prišlo do objave prvih tekstov dveh veselih dijaških zgodbic Fi donc, maman, le baron (1881) in Spomini na maturo (1883). Toda D. je mojster opisovanja narave, človeka v tesni zvezi z njo in posebej živali, ki jih je kot navdušen lovec in ljubitelj izredno poznal. Taki so Spomini o Cerkniškem jezeru (LZ 1881) ter vrsta veselih lovskih spominov Izza mladih let (LZ 1882). Po daljšem literarnem molku se je spet oglasil 1903 z dvema dognanima prozama O gozdu in nekaterih njegovih ljudeh (LZ 1903) ter s Črtice o burji (LZ 1906). D. ni bil plodovit pisatelj in tudi ni čutil v sebi tistega izpovedovalnega ognja, ki bi ga gnal, da bi ustvarjal nepretrgano. Bil je preprost in naraven, iskren in dobrodušen, eno z naravo. Zato ji je znal prisluhniti kakor malokdo od slov. pisateljev in znal je ta živi stik z naravo tudi posredovati bralcu v lepem in živem, klenem jeziku. D. se je nekaj let ukvarjal tudi s politiko. V mladih letih je deloval ob strani tasta Miroslava Vilharja, se udeleževal narodnega preporoda na Notranjskem, 1883 je bil izvoljen za mestni volivni okraj Postojna-Vrhnika-Lož kot dež. poslanec. Bil je v dež. zboru poročevalec za nekatere zakonske načrte, se zavzemal za pomoč ob povodnjih, ki so prizadevale večkrat kraje ob Cerkniškem jezeru, prav tako se je boril za podaljšek Rudolfove železnice do morja. Ko se je vrnil v Lj., je bil v letih 1883–86 občinski svetovalec. Mandatu dež. poslanca se je odpovedal predvsem zaradi smrti prve žene, ki mu je zapustila 6 nepreskrbljenih otrok. V zvezi s svojim polit. delom je sodeloval s članki v E (1892–94) in v SN (1878, 1880, 1908). Svoja dela je objavljal pod psevdonimi Hinko, H. Krikec, Liberalec, –i–. Leta 1921 je Janko Šlebinger pripravil nekatera dela za ponatis v knjižici Hinko Dolenec, Izbrani spisi, Lj. 1921, 145 str. (vsebujejo Spomine o Cerkniškem jezeru, O gozdu in nekaterih njegovih ljudeh, Črtice o burji). D–evo življenje in delo so ob stoletnici rojstva (1938) opisali v reviji ŽiS nekateri njegovi domači in lit. zgodovinarji (bogato ilustr.). D. se je ukvarjal tudi s fotografijo.

Prim.: Dr. H. D., SN 1908, 10; H. D., LZ 1909, 61: H. D., Izbrani spisi, DS 1922, 43 (Ivan Pregelj); H. D., Izbrani spisi, LZ 1921, 506–7 (Ivan Zorec); SBL I, 141; ASK 65, V; Stoletnica dr. H. D., J 1938, 1., V.; Gizela Dolenc, Dr. H. D., ŽiS 1938, 258–63 s sl.; A. Debeljak, Manom H. D., (pesem), ŽiS 1938, 262; Ivan Lah, Življenje in delo D. H. D. v našem slovstvu, ŽiS 1938, 274–6 s sl.; [Ščitomir Dolenc], Kaj pripoveduje sin dr. H. D., ŽiS 1938, 276–80 s sl.; A[nton] D[ebeljak], D.-ev jezik, ŽiS 1938, 317; Ivan Hribar, Moji spomini I, Lj. 1928, 135; M 1921, ošt. 14, str. II; Zgodovina slov. slov., Gor. 1946, 154–5; HE V, 160; NE I, 539 (I. Pregelj); LP I, 657 (Vilko Novak); Alojz Štradjot, v Ljudje in kraji ob Pivki, Postojna 1975, 169–70 s sl.; ZSS III, 134–5, 161–2; IV, 220; J. Pogačnik, ZSS 4, Mrb 1970, 71.

Brj.