Dolenc, Rihard (1849–1919)

Dolenc Rihard, kmetovavec, r. 31. jan. 1849 na gradu Rozeneku—Podbrju na Vipavskem, u. 5. febr. 1919 v Novem mestu. Šolal se je v Postojni in Lj., kjer ga je stric Jos. Orel jemal a seboj na poskušališča kmetijske družbe, dovršil 1867 šestrazr. realko v Gorici, kjer je poslušal kmetijska predavanja msgr. Pavletiča, kmetijsko akademijo v Magyar Ováru 1869, se učil lanarstva na kmet. šoli v Šumperku na Moravskem, obiskoval vin. in sadj. šolo v Klosterneuburgu, postal 1873 ravnatelj nove vin. in sadj. šole na Slapu pri Vipavi, se preselil ž njo 1886 na Grm pri Nov. mestu in stopil 1907 v pokoj. Bil je dober teoretik in praktik, ustvaril je na Slapu lepe vinograde, vodil kot načelnik nad desetletje podružnico kmet. družbe za Vipavsko dolino, prirejal vinske razstave in predavanja, skrbel za dobavo kmet. strojev in orodja ter tako premagal predsodke o naprednem kmetovanju in ustvaril na Grmu iz zapuščenega posestva vzorno gospodarstvo. Objavil je številne članke iz vseh panog kmetijstva, jih večinoma sam ilustriral, sodeloval pri N od 1869, pri Naznanilih kmet. družbe, marib. SGp, Kmetovalcu od 1884, Koledarju in kažipotu po Trstu 1884, DN od 1890, Weinlaube, Wiener landwirtschaftliche Ztg, Weinztg, izdal tretji letnik Kmetovalca (Gorica 1877) in samostojni publikaciji: Sadjarstvo ali ovočarstvo. I. del (Lj. 1887) in Nauk, kako zasajati vinograde z ameriškimi trtami (Lj. 1888, Rudolfovo 1891). Njegovo delovanje je bilo tembolj plodno, ker je imel strok. izobrazbo, kar je bilo med kmetovavci 80tih let redkost, ter je vzgojil kot vodja prve slov. kmet. šole na Kranjskem številen naraščaj. V mladosti je bil pristaš K. Lavriča, sodeloval je s polit. članki pri Soči in E, s šaljivimi prigodbami, ki jih je sam ilustriral, pri Rogaču in Gostilničarju ter napisal veseloigro Idrijčani na Mali Šmaren v Logu, ki se je igrala ob proslavi stoletnice M. Vrtovca v Št. Vidu in pozneje v Vipavi. — Prim.: Glaser IV, 227, 429; Pirc, Kmetovalec 1907, 211 (s sliko) in 1919, 25. Pir.

Dolenc Rihard, kmetijski strokovnjak, šolnik in pisatelj, r. na gradu Roženek (Podbrje pri Vipavi) 31. jan. 1849, u. v Novem mestu 5. febr. 1919. Sin oskrbnika Leopolda Dolenca in nečak narodnega gospodarja Jožefa Orla (1797–1874). Osn. š. obiskoval v Postojni (1857–61), šestrazredno realko začel v Lj. in dovršil v Gor. (1862–67), nakar se je odločil, posvetiti se kmetijski stroki. Študiral je na Kmetijskem zavodu v Altenburgu v Türingiji (1867–68), na Kmetijski akademiji v Magyar Ováru (1868–69), na lanarskem oddelku Kmetijske š. v Šumperku na Moravskem (1869–70) in absolviral še Vinarsko-sadjarsko š. v Klosterneuburgu (1870–73). Po končanem študiju je odklonil ponujeno ugodno namestitev na Tirolskem (1873) in raje sprejel ravnateljstvo novoustanovljene dvoletne slov. kmetijske š. v gradu grofov Lanthieri na Slapu pri Vipavi (1873), s katero se je 1886 preselil v Mordaxovo graščino na Grmu pri Novem mestu in jo zelo uspešno vodil do svoje upokojitve (1907). Za kmetijstvo se je začel zanimati še kot deček, ko ga je stric odvetnik Jožef Orel jemal s seboj na poskušališča Kmetijske družbe v Lj. (1861–63), v Gor. pa je poslušal predavanja dr. K. Lavriča, F. Zakrajška in msgr. Pavletiča. S temeljito izobrazbo v vseh gospodarskih panogah, z izredno ljubeznijo za teoretski in praktični napredek slov. kmetijstva, sadjarstva, vinogradništva in čebelarstva ter z dobro organiziranim pedagoškim delom in zelo plodno strokovno publicistiko je D. veljal za gospodarskega strokovnjaka najvišje stopnje ne le doma, marveč v vsej avstro-ogrski monarhiji. S svojim nad 35-letnim vodstvom ene prvih slov. kmetijskih š. je dosegel visoko strokovno raven zavoda in njegovega vzornega gospodarstva ter vzgojil nad 400 odličnih domačih kmetijskih izvedencev. V letih 1874–86 je vodil tudi podružnico Kmetijske družbe za Vipavsko; bil je organizator kmetijskih in vinskih razstav, prirejal strokovna predavanja in oskrboval dobavo kmetijskih strojev, orodja in drugih potrebščin. Bil je sodelavec vrste slov. in nemških strokovnih časopisov, tako: N (od 1869), Wiener landschaftliche Zeitung (od 1870), Slovenski gospodar (od 1880), Weinlaube in Weinzeitung (od 1881), Kmetovalec (od 1884), Koledar in kažipot po Trstu (1884), Dolenjske novice (od 1890) itd. ter objavil tri samostojne strokovne publikacije (gl. niže). V mlajših letih je bil polit. pristaš dr. K. Lavriča; sodeloval je s polit. članki pri gor. S (od 1871) in E (od 1876). Na pivškem taboru (Kalec pri Zagorju) 9. maja 1869 je govoril o ukrepih za izboljšavo sadjarstva in vinogradništva na Vipavskem. 1875–77 je bil dejanski urednik gor. gospodarskega štirinajstdnevnika Kmetovalec in v tretjem letniku tudi njegov založnik, žal pa je bil prisiljen ta časopis 30. jun. 1877 ustaviti zaradi pomanjkanja denarnih sredstev. Imel je tudi literarne ambicije in je za humoristične liste Škrat, Rogač in Brus prispeval več šaljivih prigodb, ki jih je lastnoročno ilustrirali ter napisal veseloigro Idrijčani na Mali šmaren v Logu (igrana 1884–87). Od njegovih strokovnih spisov je omeniti: iz sadjarstva: a) članki o pasterizaciji, o sadnem drevju ob cestah, o sadnih sušilnicah, o povzdigu kmetijstva itd. (N 1872, 92, 193, 259, 305; 1879, 248, 304, 331, 366; 1881, 19; 1884, 187, 237, 316 itd.); b) samostojne publikacije: Navod, kako se naj češplje suše in slivovec kuha..., Lj. 1872; Sadjarstvo ali ovočarstvo. I. del. Navod k umnemu izgojevanju lepega, krepkega sadnega drevja, s posebnim ozirom na osnovo, vreditev in oskrbovanje drevesnic ljudskih šol, Rudolfovo 1887; iz čebelarstva: članki o čebeloreji in njenem razvitku (N 1869; 1871, 188; 1891, 304 itd.); iz vinogradništva: a) članki o obrezovanju trt, o priporočljivih sortah, o praktičnem vinograjskem orodju, o varovanju pristnosti domačega vina, o žveplanju in sredstvih proti peronospori, o skušnjah in uspehih z ameriško trto na Bizeljskem, o požlahtnitvi ameriških trtnih sort itd. (N 1880, 99; 1884, 89, 100; 1885; 1886, 9, 290; 1889; 1890, 202 itd.); b) samostojna publikacija: Nauk, kako zasajati vinograde z ameriškimi trtami, da jih trtna uš ne more uničiti..., Lj. 1888; Rudolfovo 1891. Razen tega je objavil večje število programskih in splošnih gospodarskih člankov v prej naštetih publikacijah in zapis o spomeniku P. Rostasu v Logu pri Vipavi (LZ Lj. 1882, 384); izumil je originalni tip sadne sušilnice in razložil njeno delovanje (N 1884, 316). Pokazal je tudi smisel za slikarstvo, o čemer pričajo njegove številne ilustracije in risbe, s katerimi je opremil svoje strokovne knjige in članke ter šaljive prispevke. Uporabljal je kratici: D in R. D. Slika: Kmetovalec, 1907, 211; 1928, 129; 1934, 63.

Prim.: N 1873, 135; Glaser IV., 227–28, 362, 429; Simonič, 86–87, 210–11; G. Pirc, Kmetovalec 1919, 25–26; SiV 1919, 26; A. Pirjevec, SBL I, 140; Kmetovalec 1928, 129; Glonar 281; Kmetovalec 1934, 63; Petdeset let kmetijske šole na Grmu 1886–1936, Novo mesto 1936; J. Šlebinger, Slovenski časniki in časopisi, Lj. 1937, 20; J. Turk, v Spominski zbornik Slovenije ob dvajsetletnici kraljevine Jugoslavije, Lj. 1939, 175–226; Šlebinger-Marentič, 186; Plesničar, 28; 70 let Kmetijske šole na Grmu, Dolenjski list 1956, št. 42; R. Kodela-J. Munda-N. Rupel, Bibliografsko kazalo Ljubljanskega zvona 1881–1941, Lj. 1962, 272; KL Sje L, 27–28; II., 518; I. Zupanič, Zgodovina vinogradništva Slovenskih goric, Maribor 1969, 115, 144; B. Marušič, GorLtk 1974, 51–67; M. Smrdel, v Ljudje in kraji ob Pivki, Postojna 1975, 119–60.

Lc.