Dolenc, Metod (1875–1941)

DOLENC, Metod (Metod Dolenec, L. Lipovec, šifra J. J. dr.), pravnik, univerzitetni profesor (r. 19. 12. 1875, Slap, Vipava; u. 10. 10. 1941, Ljubljana). Oče Rihard Dolenc, vodja vinarske šole na Slapu in na Grmu pri Novem mestu, mati Terezija Dolenc, r. Pasta. Hči Marija Dolenc, farmacevtka.

Ljudsko šolo je obiskoval v rojstnem kraju, gimnazijo pa prvo leto v Ljubljani, nato v Novem mestu, kjer je 1893 maturiral. Po odsluženem vojaškem roku na Dunaju je 1894–98 študiral pravo na dunajski univerzi in julija istega leta postal pripravnik v Novem mestu, ob koncu avgusta pa avskultant (pomožni sodni uradnik, imenovan za celotno področje višjega deželnega sodišča). Promoviral je 1899 in 1900 opravil sodniški izpit. Imenovan je bil za sodnega pristava ali adjunkta (pomožni sodni uradnik, imenovan na določeno mesto) na okrožnem sodišču v Novem mestu in nato 1905 dodeljen predsedstvu višjega deželnega sodišču v Gradcu, ki je bilo takrat pristojno tudi za Štajersko, Koroško in Kranjsko. Bil je knjižničar in zapisnikar v t. i. slovenskem senatu, kjer je bil eden izmed sodnikov Slovenec. Prav v tem času so si slovenski odvetniki prizadevali za uveljavitev slovenskega jezika pri razpravah in izdaji slovenskih sodb. Da bi si pridobil praktične izkušnje, je Dolenc 1907 pet mesecev delal na državnem tožilstvu in višjem državnem tožilstvu v Gradcu (takrat imenovanem državno pravdništvo oz. Staatsanwaltschaft). 1909 je postal okrajni sodnik, 1912 pa je bil na lastno prošnjo premeščen k okrajnemu sodišču Gradec okolica. Ostal je tudi referent v predsedstvenem oddelku višjega deželnega sodišča, kjer je še naprej skrbel za knjižnico in slovenske obrazce. V obdobju, ko je živel v Gradcu, je sodeloval tudi v pravniškem društvu – Juristenverein, ki je mdr. organiziralo predavanja pomembnih pravnikov. Redno se jih je udeleževal in bil tudi sam predavatelj. Tam se je seznanil z znamenitim profesorjem kazenskega prava, kriminologom in utemeljiteljem znanstvene kriminalistike Hansom Grossom, kar je vplivalo na kasnejša Dolenčeva znanstvena prizadevanja na področju kazenskega prava in kriminalistike. 1907 se je udeležil tečaja za sodno psihologijo in psihiatrijo v Giessnu v Nemčiji, kjer se je še dodatno seznanil z novimi smermi kazenskopravne vede. To obdobje je končala prva svetovna vojna, ki jo je preživel kot vojaški sodnik v Rusiji, Romuniji in Italiji. 1917 je sicer postal deželnosodni svetnik v Gradcu, a je bil 1918 dodeljen na novoustanovljeno višje deželno sodišče v Ljubljani, ki je začelo z delom 1. decembra 1918. Za svetnika višjega deželnega sodišča je bil imenovan 15. septembra 1919. Tu se je njegova sodniška pot končala.

Konec marca 1920 je bil imenovan za rednega profesorja kazenskega prava na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Poleg kazenskega materialnega in procesnega prava je predaval tudi kriminalistične pomožne vede ter posamezna poglavja iz slovenske in jugoslovanske pravne zgodovine, 1921–22, 1925–26 in 1935–36 je bil tudi dekan Pravne fakultete. Z organiziranjem različnih srečanj se je trudil za dobro sodelovanje med člani fakultete, da bi jim omogočil redne objave znanstvenih del, pa je dal pobudo za ustanovitev Zbornika znanstvenih razprav. Zbiral je tudi knjige in uredil seminarsko knjižnico. Pravno fakulteto je zastopal v komisiji za pripravo univerzitetnega zakona, univerzitetne in fakultetne uredbe itd. Z delom, ki ga je opravil za Pravno fakulteto, je prispeval k ugledu nove ljubljanske Univerze in kot njen rektor 1929–30 dosegel, da je bila v proračunu določena vsota za gradnjo univerzitetne knjižnice. Dal je tudi idejo za ustanovitev stavbne zadruge univerzitetnih profesorjev »Dom in Mir« ter bil dolga leta njen načelnik. Tako je pripomogel k temu, da je tudi v času stanovanjske stiske marsikateri član profesorskega zbora dobil lasten dom.

1928 je postal član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu. Dejaven je bil kot član društva Pravnik in v tridesetih letih 20. stoletja tudi njegov predsednik (kasneje tudi njegov častni član). Želel je tesneje povezati teorijo in prakso, da bi pravniško društvo z razpravami o zakonskih predlogih in s spomenicami lahko vplivalo na zakonodajo. Dal je pobudo za izdajanje Zbirke zakonov. Pred drugo svetovno vojno je bil dejaven podpornik kongresov jugoslovanskih pravnikov, član njihovega stalnega odbora, blagajnik, podpredsednik, predsednik in večkrat tudi referent na kongresih.

Kot predstavnik društva Pravnik je sodeloval pri pripravah na ustanovitev Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani ter si prizadeval za ustanovitev razreda za pravne vede. 1938 je bil izvoljen za rednega člana Akademije znanosti in umetnosti (danes SAZU) v Ljubljani in bil od 1939 do smrti načelnik pravnega razreda. Njegova je bila zamisel zbirke Pravni spomeniki slovenskega naroda in Razprave razreda za pravne vede.

V času priprav nove jugoslovanske kazenske zakonodaje je vseskozi deloval v strokovnih delovnih telesih, npr. v Vrhovnem zakonodajnem svetu. Kazensko pravo se je namreč v novonastali Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov razločevalo po šestih pravnih območjih, šele 1929 pa sta izšla nova zakona, ki sta veljala za celotno jugoslovansko ozemlje: kazenski zakonik in zakonik o sodnem kazenskem postopku. Dolenc je bil tudi član stalnega svetovalnega odbora za kaznilnice pri pravosodnem ministrstvu in je obiskal tovrstne zavode v vsej državi, razen v Podgorici. Udeleževal se je mednarodnih kriminalističnih kongresov, npr. v Pragi (1930), Berlinu (1935), Parizu (1937) in Rimu (1938). Aktivno je sodeloval tudi na kongresu slovanskih pravnikov v Bratislavi (1933), kjer je bil odlikovan s častnim doktoratom Univerze v Bratislavi. Bil je član mednarodne komisije za kazensko pravo.

Dolenc ni bil le izjemno družbeno dejaven pravnik, temveč tudi plodovit pisec, še posebej na znanstvenem in strokovnem področju. V ospredju njegovega zanimanja sta bila predvsem kazensko pravo (od kazenskega materialnega in formalnega prava do izvršilnega prava in kriminalistike) in pravna zgodovina. Začetki njegovega pisanja segajo v čas po opravljenem sodniškem izpitu, ko je deloval na sodišču v Novem mestu. Prve objave v Slovenskem pravniku so iz 1901 in 1904, 1905 pa se je začelo njegovo »graško obdobje«, ki je trajalo do prve svetovne vojne. V tem času so se njegovi prispevki že usmerili h kriminalistiki in kazenskopravni znanosti. Najbolj sta ga pritegnili kriminalna psihologija in udeležba laikov v sodstvu. Po končani prvi svetovni vojni se je v mladi južnoslovanski državi posvečal predvsem vprašanju vzpostavitve novega, za vso državo veljavnega kazenskega materialnega in procesnega ter tiskovnega prava. Domače pravnike je seznanjal z novimi kazenskopravnimi idejami in njihovo uporabo. Zavzemal se je za uvedbo nekaterih načel in določil modernega kazenskega prava, ki jih je priporočala sociološka pravna šola. Pozneje, ko je bil izdelan osnutek novega kazenskega prava, pa je skušal s kritičnimi pripombami doseči njegovo izboljšanje. Predvsem je obžaloval izključitev porote, saj je menil, da mora država, ki želi veljati za demokratično, v sojenje vključiti tudi laike. Bil je prepričan, da se »narodovo pravno pojmovanje zrcali v pravorekih porote«. Zanimal se je tudi za probleme izvrševanja kazni in mladinsko sodstvo. Po uvedbi nove, poenotene kazenske zakonodaje je želel to čim bolj približati pravnikom, zato je med številnimi drugimi objavil tudi prispevka Tolmač k kazenskemu zakoniku kraljevine Jugoslavije in Sodni kazenski postopnik kraljevine Jugoslavije ter skupaj z Aleksandrom Maklecovom še obsežen učbenik z naslovom Sistem celokupnega kazenskega prava kraljevine Jugoslavije, v katerem so bile upoštevane tudi določbe vojaškega kazenskega zakonika, zakona o tisku idr. kazenskih zakonov. Njegovo tovrstno delo ni pomembno le za tisti čas, temveč nam z zgodovinskimi orisi nastanka pravnih institutov še danes pomaga razumeti marsikatero vprašanje kazenskega prava.

Drugo področje Dolenčevega znanstvenega delovanja je bila pravna zgodovina. Ta ga je še posebno pritegovala kot pristaša teorije narodnega prava, ki naj bi utemeljevalo tudi politične pravice Slovencev do narodnopolitične emancipacije. Za pravno zgodovino se je navdušil med delom v Gradcu. Na podlagi podatkov, ki jih je našel v knjigi Evgena Planerja Recht und Richter in den innerösterr. Landen Steiermark, Kärnten u. Krain iz 1911, je odkril slovenske in hrvaške fevdne prisege. Še istega leta je sledila Dolenčeva objava pod naslovom Dvoje slovenskih fevdskih priseg v Časopisu za zgodovino in narodopisje (ČZN) pod psevdonimom J. J. dr.; s pravim imenom se Dolenc ni želel predstaviti, ker se je bal nadaljnjih sporov z vodstvom sodišča, ki je bilo nemško nacionalistično usmerjeno. Urednik ČZN Anton Kaspret mu je obljubil, da njegove identitete ne bo izdal. Kaspret je na Dolenčevo nadaljnje delo vplival tudi z opozorilom na gorske bukve, pravne norme in zapisnike zasedanja sodišč, ki so urejale odnose med vinogradniki na gorskopravnih zemljiščih. Njihova zasedanja so potekala v slovenskem jeziku, zato je v njih videl sledove narodnega prava. Pri nadaljnjem raziskovalnem delu, ki obsega več razprav in monografijo, je moral Dolenc nekatere teoretične poglede spremeniti, saj so gorskopravna zemljišča najmanj srednjeevropski pojav, določenih terminoloških težav okoli poimenovanja udeležencev dela sodišč pa ni premagal. Kljub temu ostaja Dolenc sinonim za proučevanje gorskega prava pri Slovencih. Raziskoval je tudi nekatere druge zgodovinsko-pravne probleme, svoje znanje in poglede pa je strnil v knjigi Pravna zgodovina za slovensko ozemlje. Raziskoval je tudi pravno zgodovino drugih južnoslovanskih narodov. Za potrebe predavanj je prevedel Dušanov zakonik. Skrbno je zbiral tudi narodno blago in v njem iskal sledove prava.

Ukvarjal se je tudi z glasbo, bil je dober pianist in baritonist. Prav tako je objavil nekaj leposlovnih del (npr. Spodobni ljudje, 1924, in Zdražbarji, 1926). 1937 je izšel obsežen zbornik Spomenica Dolencu, Kreku, Kušeju in Škerlju : prispevki posvečeni Metodu Dolencu, Gregorju Kreku, Radu Kušeju in Milanu Škerlju od prijateljev, tovarišev in učencev, ob šestdesetletnici njihovega življenja, natančen pregled Dolenčevega bogatega opusa pa je pripravil Janko Polec v Zborniku znanstvenih razprav iz 1942 (Ljubljana, 1942, 77–95).

Dolenc Metod, pravnik, pravni zgodovinar, r. 19. dec. 1875 na Slapu pri Vipavi kot sin ravnat. kmet. šole Riharda D. Ljudsko šolo je obiskoval na Slapu in v Lj., gimn. 1. razr. v Lj., potem v Novem mestu (matura 1893). Po vojaškem letu na Dunaju je tam dovršil pravne študije 1894–98 (prom. 1899), vstopil 1898 v prakso pri sodišču v Novem mestu, postal tam sodni pristav (1900), bil v predsedstvu višjega dež. sodišča v Gradcu (od 1905), okrajni sodnik tam (od 1909), pri višjem drž. pravdništvu in okr. sodišču v Gradcu. V knjižnici višj. dež. sodišča, ki jo je upravljal, je našel mnogo pobude za znanstveno delo; k raziskavanju domače pravne zgodovine ga je navedel Kaspret. V svetovni vojni je bil voj. sodnik v Rusiji, na Rumunskem in v Italiji, 1917 postal dež. sod. svetnik v Gradcu, bil 1918 prideljen višj. dež. sodišču v Lj., postal 1919 višjesodni svetnik in je od marca 1920 redni univ. prof. v Lj. za kazensko pravo in kazenski pravdni red; predava poleg tega tudi kriminalne pomožne vede in posebna predavanja iz jugoslov. pravne zgodovine. Svetnik min. za pravosodje v stalnem zakonodajnem svetu za kazensko-pravno sekcijo. — D. je eden najplodovitejših pisateljev na pravnem polju. Večinoma je pisal članke iz kazenskega prava in domače pravne zgodovine. V SP je objavil razprave 1901, 1904 do 1905, 1907–14, 1920–24. Razen teh člankov je priobčeval v SP kot stalni sotrudnik književne ocene, odločbe vrhovnega sodišča in »Razne vesti« (šifra Dr. M. D. in X. D.). Tržaški »Pravni Vestnik« je prinašal njegove razprave 1921–24; ČZN 1911 (»Dvoje slov. fevdskih priseg«, 1912 (»Postanek in pomen inštrukcij za krvna sodišča na Štajerskem, Kranjskem in Koroškem«), 1914 (»Pravosodstvo kostanjeviške opatije v letih 1631 do 1655«; ČJKZ 1920 (»Pravni izrazi v prevodih vinogorskega zakona«); ZZR I (Pravosodstvo pri novomeškem inkorporiranem uradu nemškega viteškega reda v l. 1721 do 1772«), II (»Pravosodstvo cistercijanske opatije v Kostanjevici in jezuitske rezidence v Pleterju od konca XVI. do konca XVIII. stol.«); »Čas« 1923 (»Kriminalni proces zoper Jezusa Krista v luči novejših pravnozgodovinskih raziskavanj«); Pravni pregled (Beograd) 1921–22; »Njiva« 1921–22; NZ 1920 do 1921; »Prerod« 1922–23; »Gruda« 1924; KMD 1913; Kmet. koledar 1925; LZ 1924 (»Slovensko ljudstvo na Dolenjskem pred 2, 3 stoletji«); »Mjesečnik (Zagreb) 1911–3, 1923; »Nova Evropa« (Zagreb) 1923–4; »Arhiv za pravne i društvene nauke« 1921–2, 1924; Mittermaier-Liepmann, Schwurgerichte u. Schöffengerichte (poglavje »Zur Frage der psychologischen Grundlagen der Geschworenenwahrsprüche« in »Die Verfassung der osterr. Strafgerichte und das Laienrichtertum«); Gross, Archiv für Kriminal-Anthropologie (1908, 1909, 1912–4; 1914: Von der Strafgerichtsbarkeit innerösterr. Taidinge im 17. Jahrh.); Ztschr. für die gesamte Strafrechtwissenschaft, 1923. D. je bil 1908–14 stalen sotrudnik listov: Gerichtshalle, Österr. Gerichtszeitung in Ztschr. für Notariat und freiwillige Gerichtsbarkeit, v poslednji stalen referent za književnost iz kazenskega prava, civilno-pravdnega reda in pravne filozofije. Izdal je brošure: Jugoslov. enciklopedija: »Pravo pri Jugoslovanih« (skupno s Sagadinom in Višnikarjem, Lj. 1911); Sadašnji položaj kazneno-pravnog zakonodavstva kraljevine SHS (Lj. 1923); Kaj hoče moderno kazensko pravo? (Lj. 1924). Največje njegovo delo je »Dušanov zakonik. Primerjalni prikaz pravnih razmer po Dušanovem zakoniku in po istodobnem germanskem pravu s posebnim ozirom na Slovence« (Lj. 1925). Leposlovni spisi: KMD 1914 (Pravdarska strast — gotova propast), 1919 (Zmote in prevare); Kmet. list 1925 (Zdražbarji); veseloigra Spodobni ljudje (psevd. L. Lipovec, Lj. 1924). D. je izza dijaških let stalen sotrudnik E in SN (šifra dr. M. D. in N. S.). Pc.

Dolenc Metod, pravnik in pravni zgodovinar, redni profesor kazenskega prava, r. 19. dec. 1875 na Slapu pri Vipavi, u. 10. okt. 1941 v Lj. Oče Rihard, vodja vinarske šole na Slapu in potem na Grmu pri Novem mestu (gl. čl.), mati Terezija Pasta. Ljudsko š. obiskoval na Slapu in v Lj., tu 1. gimn., ostale v Novem mestu, matura 1893. Bil nato eno leto pri vojakih, pravo študiral na Dunaju (1894–98). 1898 stopil v sodno prakso pri novomeškem okrožnem sodišču, postal kmalu avskultant, po dveh letih opravil sodni izpit (okt. 1900) in bil imenovan za sodnega pristava v Novem mestu. 1905 je bil dodeljen tajništvu višjega dežel. sodišča v Gradcu, ki je bilo tudi apelacijsko sodišče za Štajersko, Koroško in Kranjsko. 1909 je postal okrajni sodnik, 1912 pa premeščen k civilnemu okrajnemu sodišču Gradec-okolica. Tu je na U poglabljal svoj študij, sodeloval v graškem pravniškem društvu (Juristenverein) in tudi sam predaval. Po udeležbi na tečaju za sodno medicino v Giessnu (1907) se je začel zanimati za kriminalistiko. Od 1914–18 je bil vpoklican in bil najprej oskrbovalni oficial, nato vojaški sodnik, nadporočnik, stotnik avditor pri I. armadnem etapnem poveljstvu v Rusiji, na Krasu in ob Piavi. 1917 je napredoval za sodnega svetnika, po vojni je bil prideljen novoustanovljenemu višjemu dežel. sodišču v Lj. Ko pa so sestavljali vseučiliško komisijo, je bil določen kot kandidat za stolico kazenskega in civilnega prava, kar je potem postal marca 1920. Poleg kazenskega prava in kazensko-pravdnega reda je predaval tudi pomožne kriminalistične vede in imel posebna predavanja iz slov. in jsl. pravne zgodovine. Na pravni fakulteti ljU je bil trikrat dekan (1921–22, 1925–26, 1935–36) in 1929–30 rektor U. Po svojem akademskem zvanju je bil od 1920 član kazensko-pravne sekcije stalnega zakonodajnega sveta ministrstva za pravosodje, aktivno je sodeloval pri redakciji kazenskega zakona in postopka ter drugih kazensko-pravnih zakonov, bil član komisije za sestavo univerzitetnega zakona in univerzitetne uredbe, od 1929–31 član vrhovnega zakonodajnega sveta, do 1933 član Svetodavnega odbora za kazenske zavode in od 1935 mednarodne komisije za kazensko pravo, od 1922 eden glavnih organizatorjev kongresov jsl. pravnikov, bil stalno član glavnega odbora, preds. in večkrat referent. Društvu »Pravnik« je bil dve desetletji voditelj, poln iniciative, njegov najstalnejši sodelavec in njegov častni član. Kot zastopnik tega društva je sodeloval pri pripravah za ustanovitev slov. AZU, si posebej prizadeval za njen pravni red, bil med prvimi člani tega razreda, do smrti njegov načelnik, pobudnik in sotrudnik ZZR, početnik serije Pravni spomeniki slov. naroda, bi so začeli serijo prav z njegovim delom Gorske bukve (1940). Že 1928 je bil izbran za dopisnega člana JAZU, od 1933 je bil častni doktor bratislavske U. D-evo strokovno publicistično delo je obsežno; knjig in razprav kazenskopravne vsebine je napisal 190, pravnozgodovinskih knjig in razprav 55 in še 45 z različno vsebino. Napisal je nadalje 277 različnih poročil ter 65 krajših vesti. Podrobno bibliografijo spisov dr. M. D. je sestavil Janko Polec (ZZR 18, Lj. 1942, str. 77–95), delno bibliografijo pa je prinesel SBL I, 13940, ter Letopis AZU, knj. 1, 195–197. Tu naj bodo omenjena le nekatera zajetnejša in najbolj pomembna dela: Tolmač h kazenskemu zakoniku Kraljevine Jugoslavije (1929) in hrvaški: Tumač krivičnog zakonika (1930), Sodni kazenski postopnik kraljevine Jugoslavije. Sistematični prikaz (1932) (srbska izd. 1933). Skupaj s sodelavcem A. Maklecovom je napisal Sistem celokupnega kazenskega prava kraljevine Jugoslavije (1934) (srbska izd. 1935). S področja pravne zgodovine: Pravosodstvo cistercienske opatije v Kostanjevici in jezuitske rezidence v Pleterju od konca 16. do konca 18. stoletja (ZZR, knj. 3, 1924), Dušanov zakonik (1925), Kazenska pravda zoper Veroniko Deseniško (1930), Pravna zgodovina za slovensko ozemlje (1935). Sodeloval je s svojimi prispevki v naslednjih revijah in publikacijah: SP, Archiv für Kriminalanthropologie und Kriminalistik, Mjesečnik, Zeitschrift für Notariat und freiwillige Gerichtsbarkeit, Allg. österr. Ger. Ztg, NZ, SN, Njiva (1921), ZZR, Pravni vestnik, Prerod, Zeitschrift für d. ges. Strafr.-wissenschaft, Nova Evropa, Arhiv, Kmetijski koledar, Policija, Branić, Zeitschrift für osteurop. Recht, Trgovski list, Ostrecht, BV, ZdrV, Češkoslov.-jugoslav. revue, Zprávy ústavu slovanskych práv, Annuaire de 1'Association Yougoslave de droit international, Zbirka zakonov Tiskovne zadruge, Pravosudje, Zeitschrift d. Akademia für deutsches Recht, ČZN, ČJKZ, Č, Gruda, LZ, Jahrbücher für Kultur und Geschichte der Slaven, Rad JAZU, Bulletin international de Academie Yougoslave des sciensec de Zagreb, Przewodnik histor.-prawny, Pravni Zbornik, Vodnikova pratika, Kron, GMD, Gerichtshalle in še kje. Udeleževal se je zborovanj in kongresov pravnikov v Zgbu, Bgdu, Skopju, Pragi, Berlinu, Parizu, Rimu, Bratislavi, na njih velikokrat imel referate, ki so bili potem tiskani v kongresnih publikacijah. D. je na načelna vprašanja v kazenskem pravu gledal ne le kot pravnik, temveč tudi kot človek. Na zločinca ni gledal kot na zavrženo bitje, ki ga je treba iztrebiti. Soglašal je s stališči sociološke šole, ki zahteva poglobitev v zločinčevo psiho, razumevanje in sočutje z njim. Glede smrtne kazni je bil mnenja, naj se ne uvede v edinstveni kazenski zakonik, ker je etično preveč surovo sredstvo in ne dopušča, da se skesani grešnik spokori niti da se krivična obsodba popravi. V vseh D-evih spisih je stalno prisotna zahteva, da je treba tudi v kazenskem pravu upoštevati splošna načela etike. Zato je smatral, da ni v skladu s človeškim dostojanstvom, da bi država s prisilnimi sredstvi posegala v generacijski proces človeštva; načelno je odklanjal prisilno sterilizacijo, ki bi ji sledila trajna neplodnost, odločno se je zavzemal za nedotakljivost telesnega plodu, iz človečanskih razlogov je odklanjal tudi kastracijo pri zločincih, nevarnih za spolno moralo. Odločno se je postavil proti evtanaziji. Bil je proti uvedbi vzvratne veljavnosti kazenskopravnih določb za dejanja, ki so bila storjena, preden je bila razglašena norma o dotičnem kazenskem dejanju. Bil je velik zagovornik udeležbe laičnega elementa v kazenskem pravosodju, se pravi porote. D. je bil znanstvenik nenavadnega formata tako po svoji plodovitosti, neugnani marljivosti in vnemi, po znanstveni domišljiji in kombinaciji, po mnogostranski razgledanosti v pravni stroki, po visokem pojmovanju pomena znanosti in njeni oceni za kulturno življenje naroda. V dveh panogah pravne znanosti pri Slovencih je zapustil neizbrisne sledove: v kazensko-pravni vedi in v pravno-zgodovinski vedi. D. pa se je poskusil tudi v leposlovju. Že od dijaških let je sodeloval v E in SN (šifre: dr. M. D. in N. S.), kasneje pa še Jože Razboršek je porotnik, KMD 1913, nadalje v SV je leta 1914 objavil Pravdarska strast – gotova propast (1914), Zmote in prevare (1919), Zdražbarji (Kmet. list 1925), s psevdonimom L. Lipovec pa izdal veseloigro Spodobni ljudje (1924). V njegovo in nekaterih drugih pravnikov čast je bil izdan zbornik pravnih spisov Strena Dolenciana... (1935). Ukvarjal se je tudi z glasbo, nastopal na družabnih prireditvah kot odličen pianist in baritonist s prijetnim glasom. Slike: ASK 104, V; kot priloga v Strena Dolenciana.

Prim.: SBL I, 139–40; Zgodovina slov. univerze do 1929, 502–7 z bogato bibl. do 1928; IS 1926, 11, 88; I. R., Dekan dr. iur. et dr. h. c. M. D., Akademski glas 1936, 1; J 1938, 240, 3; Rudolf Sajovic, M. D., SP, 1941, 161–4 s sl. G. A. Kosa; [Božidar Borko], Vseučiliški prof. dr. M. D., J 1941, 240, 3; Janko Polec, Dr. in dr. h. c. M. D., S 1941, 240a; 3; Avgust Munda, Dr. M. D., SP 1942, 3/4, 100–4; Janko Polec, v Letopis AZU I, 1938–1942–1943, 193–7, 190; isti, ZZR juridične fakultete 1941/42, 23–95; isti, Žetev tudi med našimi juristi, KMD 1945, 136–7; 220 let novomeške gimnazije, Novo mesto 1971, 351; Razgovor z rektorjem naše univerze, SN 1929, 10. okt.; Ivan Esih, Dr. M. D. u Zagrebu, Jutarnji List 1935, 16. febr.; SP 1935, 278; M. Čubinski, Povodom 60 godišnjice M. D., Policija 1936, 1–6; J 1941, 12. okt. in 28. nov.; SN 1941, 13. okt.; H. Werk, Mjesečnik, 1941, 521, 522; Janko Polec, GMD 1941, 135–8 in pril. k SP 1942, št. 1; Fr. Skaberne, PV 1942, 29–30.

Brj.