Dobrila, Juraj (1812–1882)

Dobrila Juraj, poreško-puljski in tržaško-koprski škof, r. 16. apr. 1812 v Ježnju pri Tinjanu v Istri, u. 13. jan. 1882 v Trstu. Sin siromašnih staršev z veliko družino je obiskoval osnovno šolo v Tinjanu, študiral gimn. v Karlovcu, filozofijo in teol. v Gorici, bil 1837 ord., šel po 2 letih kaplanske službe v Munah in Hrušici v Avguštinej na Dunaj, odkoder se je 1842 vrnil kot dr. theol. Nameščen je bil za kaplana pri novem sv. Antonu v Trstu, 1849 imenovan za ravnatelja novega tržaškega semenišča za bogoslovce četrtoletnike, katerim je predaval pastoralno teologijo. 1854 je postal kanonik in stolni župnik v Trstu, 12. okt. 1857 je bil imenovan za poreško-puljskega škofa in 2. maja 1858 konsekriran (prvi pastirski list ZD 1858, 89). Po smrti škofa Legata je bil 25. maja 1875 imenovan za njegovega naslednika. Tako je med Slovenci deloval nad 20 let. Kot poreško-puljski škof je pozdravil ustanovitev MS (N 1864, 152) in pristopil kot ustanovni član. Ko je prišel kot škof v svojo ožjo domovino, je zastavil vse moči, da zapuščeno ljudstvo v Istri versko, narodno in gospodarsko dvigne. Z narodom je živel v tako tesnem stiku, da so ga nasprotniki porogljivo nazivali »vescovo contadino«. Delal je za povzdigo ljudskega šolstva, pošiljal med ljudi nebroj knjig za probudo nar. zavesti in širjenje ljudske izobrazbe. Zlasti si je prizadeval, da bi vzgojil domačih duhovnikov, ki bi imeli srca za potrebe ljudstva. Zato je s podporami omogočal študije sinovom siromašnih staršev, snoval semenišče za istrske dijake in v ta namen založil veliko vsoto, ki si jo je s skrajnim varčevanjem prihranil. Ko ni mogel načrta izvršiti, deloma zaradi pomanjkanja sredstev, deloma zaradi nasprotovanja, je namenil denar za dijaške ustanove. V istrskem dež. zboru, kjer je imel glas kot virilist, je prostodušno in odločno branil pravica hrv. ljudstva; v drž. zboru na Dunaju (od 1861) je z enako vnemo zastopal gospodarske interese Istre. Zaradi rodoljubja in neustrašenega nastopa si je nakopal mnogo nasprotstva, a tudi najhujši nasprotniki niso mogli odreči spoštovanja skromnemu in nesebičnemu možu. Za Istrane je napisal poučno in molitveno knjigo Oče budi tvoja volja (Trst 1854, 9. izd. 1908), po njegovi smrti je izšel Mladi Bogoljub (Trst 1889). 1869/70 se je udeležil vatikanskega koncila in bil med škofi manjšine. V rokopisu je zapustil zgodovino tega cerkvenega zbora. Strossmayer, s katerim sta se spoznala 1840 na Dunaju, je večkrat rekel, da je D. od Boga samega poslani apostol Istre. — Prim.: N 1858, 167; ZD 1882, 36, 44; Kres 1882, 120; LZ 1882, 123; KMD 1883, 90; Slovenec 1882, št. 6; Mentor V, 261; Kalac, Biskup JD (Pazin 1912); Oberški, Bogosl. Smotra 1924, 29. Lkn.

Dobrila Juraj, poreško-puljski in tržaško-koprski škof, apostol Istre, r. 16. apr. 1812 v vasici Ježenje pri Tinjanu v Istri, u. 13. ;jan. 1882 v Trstu. Sin siromašnih staršev Ivana, kmeta, in Katarine Zivčič je obiskoval osn. š. v Tinjanu, ki jo je vodil kpl. Ivan Radetič, nemško pripravnico v Pazinu, humaniora (4.–6. gimn.) v Karlovcu, filozof. (7.–8. gimn.) in teolog, v Gor. Trž. škof Matej Ravnikar ga je 11. sept. 1837 posvetil v duhovnika in poslal za kpl. v Mune v Čičarijo in od tu za kpl. v Hrušico. Ker se je odlikoval po izrednih zmožnostih in vrlinah, ga je škof 1839 poslal v Avguštinej na Dunaj. Na dunajski U je 1842 z odličnim uspehom doktoriral iz teologije. Vrnil se je v Trst in bil kpl. in nemški pridigar pri Novem Sv. Antonu ter katehet in ravnatelj dekliške š. Leta 1849 je bil imenovan za ravnatelja novega trž. semenišča za bogoslovce četrtoletnike in za prof. pastoralne teologije. Trije prvi letniki so ostali v gor. bogoslovju. V letih 1852–53 je zavladala v Istri strašna lakota. D. je sestavil dobrodelni odbor in zbral za lačne v Istri nad 50.000 florintov. 1854 je postal kanonik in stolni žpk v Trstu. Ko je v Poreču umrl škof Anton Peteani, Goričan po rodu, ga je lj. knezo-škof Anton Alojzij Wolf priporočil cesarju Francu Jožefu za škofa v Poreču: »Veličastvo! Dobrila je za to škofijo najbolj vreden in sposoben. Prav je, da tako verno ljudstvo dobi po tolikih stoletjih škofa, ki mu bo oznanjal evangelij v materinem jeziku!« Pij IX. ga je 12. okt. 1857 imenoval za poreško-puljskega škofa in gor. nadškof Andrej Gollmayer ga je 2. maja 1858 v Gor. posvetil v škofa. Tako je novi poreško-puljski škof po dolgih stoletjih prvi spregovoril svojim rojakom v hrv. jeziku. Svoj prvi pastirski list je 16. maja 1858 izdal tudi v hrv. jeziku (ZD 1858, 89). Kot kmečki sin je zastavil vse svoje moči, da zapuščeno ljudstvo v Istri versko, narodno in gospodarsko dvigne. Z narodom je živel v tako tesnem stiku, da je kmetom delil boljša semena in žveplo za žvepljanje trt, sam je na svojem vrtu obrezoval sadno drevje, tako da so ga nasprotniki porogljivo nazivali »il vescovo contadino«. Udeležil se je I. vatikanskega cerkvenega zbora (1869–70) in je podobno kakor trž. škof Jernej Legat ter križevski unijatski škof Jurij Smičiklas podprl djakovskega škofa Strossmayerja, ki je zaradi ekumenskih razlogov nasprotoval proglasitvi papeževe nezmotljivosti. Vendar je D. pozneje uradno objavil vse koncilske zaključke in tudi to versko resnico. Kot škof poreško-puljski in kasneje tržaško-koprski je bil virilist, član dež. odbora v Poreču od 6. apr. 1861 do smrti. Dež. zbor v Poreču ga je izvolil za poslanca v dunajskem parlamentu (1861–1867). V deželnem zboru v Poreču je Dobrila podprl predlog posl. Mata Jurinca, naj bodo sejni zapisniki tudi v hrv. jeziku, a it. liberalna večina je predlog odbila; zagovarjal je uporabo hrv. jezika v šolah, uradih, zavodih itd.; nastopal v polit., gospodarskih in socialnih vprašanjih, o stroških za gradnjo c. in župnišč, o cestah in bolnišnicah, o dež. štipendijah za dijake, o znižanju drž. davkov za Istro. Zlasti se je potegoval za slov. in hrv. šole, naj vsi uradniki znajo tudi hrv. in slov. jezik, toda it. večina je redno vse to odbijala. Tudi kot poslanec v dunajskem parlamentu je zagovarjal hrv. in slov. narodne pravice, govoril o dajatvah in zemljiški knjigi, zahteval ustreznih ukrepov, da se odpravi beda v Istri, kjer so ljudje jedli hrano brez soli. Sodeloval je tudi s češkimi poslanci. Na oster napad v dež. zboru v Poreču je D. odgovoril: »Slovani, ki tvorijo dve tretjini istrskih prebivalcev, še spijo, toda, gospodje, kdor spi, še ni umrl. Ta se bo zbudil. A najbolj uspešno sredstvo, da se zbudijo, je kršitev njihovih naravnih pravic« Avstrij. ministru Ungeru, sovražniku Slovanov, pa je zaklical: »Gospodje, tri stvari so, v katerih značajen človek ne popušča. Mati ni rodila Dobrile, da bi popuščal v zadevah vere, narodnosti in zvestobe cesarju!« Po 17-letnem delu v Poreču je bil 25. maja 1875, po smrti trž. škofa Jerneja Legata, imenovan za trž.-koprskega škofa. Tako je med Slovenci deloval nad 20 let. Tudi v Trstu je nadaljeval z verskim, dobrodelnim in narodnim delom. Navezal je stike s hrv. in slov. narodnimi delavci, ki so se borili za napredek svojega ljudstva na narodnem, polit. in gospodarskem polju. Že 1848 se je vpisal v »Slavjansko društvo«, kasneje je kot trž. škof podpiral številne slov. pobude; tako je pozdravil ustanovitev Slov. matice in bil njen član. Bil je pravičen tudi do Italijanov, naglašal pa je, da mora bolj skrbeti za Hrvate in Slovence kot zanje, ker da so bolj potrebni njegove pomoči. Zaradi rodoljubja in neustrašenega nastopa si je nakopal mnogo nasprotnikov, a tudi ti mu niso mogli odreči spoštovanja zaradi velike nesebičnosti. Nadvse si je prizadeval, da bi vzgojil čim več narodno zavednih duhovnikov in laikov. Bistre dečke je pošiljal v osn. š. v Kastvu in potem v reško ali senjsko gimn. Bil je soustanovitelj »Bratovščine hrv. ljudi u Istri«, s sedežem v Kastvu, ki naj bi podpirala istrske dijake. Snoval je semenišče za istrske dijake in v ta namen vložil veliko vsoto, ki si jo je bil z velikim varčevanjem prihranil. Ker ni mogel načrta izvršiti zaradi pomanjkanja sredstev in nasprotovanja, je namenil denar za dijaške ustanove. Sam je ustanovil 80 štipendij, nekaj za slov. dijake. Delal je za povzdigo ljudskega šolstva, pošiljal med ljudi knjige za pobudo narodne zavesti in širjenje ljudske izobrazbe: med Hrvate knjige Društva sv. Jeronima v Zgbu, med Slovence pa knjige Družbe sv. Mohorja v Clcu. Istrski Hrvati niso imeli političnega lista. Na nasvet dr. Janeza Bleiweisa je sodeloval pri ustanovitvi lista »Naša Sloga«, ki ga je urejeval trž. duhovnik Anton Karabaić. List je izhajal sprva (1870) dvakrat na mesec, nato je postal tednik in je izhajal do prve svetovne vojne. Ko je bil D. ravnatelj v trž. semenišču, je spisal molitvenik Oče, budi volja tvoja! (Trst 1854; do leta 1964 17 izdaj). Ta molitvenik je postal med Hrvati »narodna čitanka«, iz katere so se otroci učili branja. Sestavil je tudi molitvenik za mladino Mladi bogoljub, ki pa je izšel po njegovi smrti 1889. Cesar Franc Jožef ga je odlikoval 1862 z redom železne krone za zasluge na versko-prosvetnem področju. V rkp. je zapustil zgodovino prvega vat. cerkv. zbora. Škof Strossmayer, s katerim je D. študiral v Avguštineju na Dunaju in mu je do smrti bil velik prijatelj, je večkrat rekel, da je bil D. od samega Boga poslani apostol Istre. V NG 1926 so bila objavljena Nekoja pisma biskupa D-e.

Prim.: SBL I, 138; N 1858, 167; ZD 1882, 36, 44; Kres 1882, 120; LZ 1882, 123; Cvjetko Rubetić, Vjekopis dr. J. D., Zgb 1882; Biskup dr. J. D. Spomen knjiga stogodišnjice njegova rodženja, Pazin 1912; Stojan Brajša, Prinosi za poznavanje Dobriline dobe, Hrvatska škola, Lj. 1916, 114–123; Oberški, Bogosl. Smotra 1924, 29; Nikola Žic, D. u istarskom saboru, Zgb 1936; Vinko Rapotec, Škof dr. J. D., politik in voditelj Istranov, PDk 1952, 148–9; F. Barbalić, Prvi istarski sabori (1861– 1877), Zgb 1954; Stojan Brajša, škof J. D. istrski preroditelj, KolGMD 1965, 29 s sl.; Božo Milanović, Hrvatski narodni preporod u Istri, I., Pazin 1967, 211–254 in 319–21; Spomin slovesnega kronanja... 1896, Plesničar 392.

Brajša