Dimnik, Ivan (1889–1970)

DIMNIK, Ivan, strokovni učitelj, publicist, urednik (r. 7. 1. 1889, Postojna; u. 29. 3. 1970, Ljubljana). Oče Jakob Dimnik, učitelj, pedagoški pisec in organizator, mati Josipina Dimnik, r. Kraigher. Brata Slavoj Dimnik, učitelj, kartograf, in Stanko Dimnik, gradbeni inženir, statik, srednješolski profesor, bratranca Alojz Kraigher, pisatelj, zdravnik, in Jurij Kraigher - Žore, letalec pilot.

Osnovno šolo je obiskoval na II. mestni deški šoli v Ljubljani, nato na višji realni gimnaziji v Ljubljani (1900–03). Učiteljišče v Ljubljani je končal z maturo 1908. 1909 je opravil tečaj za delo z duševno prizadetimi otroki na šoli za duševno prizadete na Dunaju, 1910 in 1912 pa risarski tečaj za učitelje na obrtno nadaljevalnih šolah na Umetno-obrtni strokovni šoli v Ljubljani. Strokovni izpit za poučevanje na slovenskih in nemških osnovnih šolah je opravil 1912 na učiteljišču v Ljubljani.

Služboval je na III. mestni deški šoli v Ljubljani (1909–11), 6. razredni deški ljudski šoli družbe sv. Cirila in Metoda pri Sv. Jakobu v Trstu (1911–19), v času prve svetovne vojne je bil 1915–18 mobiliziran, 1919–28 je poučeval na ljubljanski osnovni šoli s prilagojenim programom, ki je bila namenjena razvojno prizadetim otrokom (pomožna šola za slabo nadarjeno deco), in jo 1924–28 tudi vodil. Zatem se je preselil v Beograd, kjer je prevzel vodenje uprave jugoslovanske učiteljske organizacije (1928–31 in 1934-41). 1931–34 je bil predsednik sekcije združenja jugoslovanskih učiteljev (Udruženje jugoslovanskega učiteljstva), 1934–41 predsednik centralne uprave jugoslovanskega učiteljskega združenja (Jugoslovensko učiteljsko udruženje ‒ JUU). Med vojno je bil 1944 zaprt v taborišču na Banjici. Po vojni je 1945‒50 deloval na Zveznem zavodu za statistiko ter pripravljal gradivo za statistične analize o šolstvu, prosveti, znanosti, umetnosti in kulturi. 1950 se je upokojil, a je 1958‒60 kot strokovnjak v zvezni skupščini vodil skupino za izdelavo statistične analitične dokumentacije za reformo višjih in visokih šol. Zadnja leta se je ukvarjal tudi s stanovanjsko problematiko.

Takoj po maturi se je včlanil v učiteljska društva in v njih aktivno deloval. O položaju učiteljstva je objavljal v Učiteljskem tovarišu, Učiteljskem listu, Jutru in Dnevu ter predaval na zborovanjih učiteljskih abiturientov. 1918 je v Učiteljskem tovarišu objavil prispevek o reformi šolstva in posebej učiteljišč. Njegovo stališče je bilo, da mora biti šola svobodna, prav tako tudi učitelj pri svojem pedagoškem in vzgojnem delu. 1919–31 je bil urednik Učiteljskega tovariša z njegovo prilogo Prosveta in knjižno zbirko Šolski oder. 1931–34 je bil predsednik sekcije JUU za dravsko banovino, 1934–41 predsednik centralne uprave JUU v Beogradu. 1926 je sodeloval pri sprejemu deklaracije, s katero so se učitelji zavzeli za depolitizacijo učiteljske organizacije JUU. Bil je sourednik Učiteljskega koledarja za leto 1924 in Ročnega kataloga za šolsko leto 1924/25, ki sta izšla v Beogradu.

Izdal je knjigo Razvoj pomožnega šolstva v Jugoslaviji in drugih državah (1930), ki obravnava pomožno šolstvo v Jugoslaviji in svetu, članke na to temo pa je objavljal v Popotniku, Glasu nedužnih in Narodni prosveti.

Prejel je red sv. Save V. stopnje (1924) in red jugoslovanske krone V. stopnje (1938).

Dimnik Ivan, šolnik in publicist, r. 7. jan. 1889 v Postojni. Po dovršenih 3 real. razr. je študiral na lj. učiteljišču (mat. 1908), metodo in pouk slaboumnih otrok na Dunaju (1909), pouk gluhonemih (1905), strokovno risanje na obrtno-nadalj. šolah (1910, 1912), služboval na 3. m. osn. šoli v Lj. (1903–11), od 1911 v Trstu na šoli CD (od 1912–9 drž. vad. učitelj v Trstu), od jeseni 1919 je strok. učitelj na lj. pomožni šoli za slabo nadarjeno deco. Dopisoval je v UT (ad 1908), ki mu je od avg. 1919 urednik in mu ustanovil (1924) mesečno prilogo »Prosveta«, ureja knjižnico »Šolski oder«, sestavil je brošuro »Drugi kongres UJU v Lj.« (1923), bil sourednik Učit. kol. za 1924 (Beogr. 1923), Ročnega kataloga za š. leto 1924/5, dopisnik Nar. prosvete (1922–3) in Učitelja v Beogradu (1923), s članki v UT deluje v šolskem, prosvetnem in kulturnem smislu med učiteljstvom in pospešuje njega organizacijo. *

Dimnik Ivan, šolnik in publicist, r. 7. jan. 1889 v Postojni v znani učit. družini: oče Jakob in brat Slavoj sta bila učitelja, brat Stanko inž. (gl. niže čl.), u. 29. mar. 1970 v Lj. Dovršil je nižjo realko in učit. v Lj. (1908), tečaj za metodo in pouk slaboumnih otrok na Dunaju (1909), tečaj za pouk gluhonemih in strokovno risanje na obrtno nadaljevalnih š. (1910, 1912), strok. izpit za učit. defektologa 1912 v Lj. Služboval je na 3. m. osn. š. v Lj. (1909–11), na 6-razr. deški ljudski š. CMD v Trstu pri Sv. Jakobu (1911–19), nato se je moral umakniti v Lj., kjer je postal v jeseni 1919 strok. učit. na lj. pomožni š. za slabo nadarjeno deco, pozneje upravitelj. 1928 se je preselil v Bgd in prevzel organizacijo jsl. učiteljstva. 1934 so ga izvolili za preds. Udruženja jsl. učiteljev (UJU). Nemci so ga prve dni 1944 zaprli v taborišče na Banjici; spustili so ga ob osvoboditvi Bgda v jeseni 1944. Nova vlada ga je dodelila Zveznemu zavodu za statistiko. Tedaj je pisal študije o metodoloških in organizacijskih delih statistike šolstva, prosvete, znanosti, umetnosti in kulture. 1958–60 je kot strokovnjak vodil v zvezni skupščini skupino za izdelavo statistične analitične dokumentacije za reformo višjih in visokih š. 1961 je stopil v pokoj in se vrnil v Lj., dve leti pozneje ga je zadel infarkt, a se je rešil in se ukvarjal s problematiko stanovanjskega upravljanja; oglašal pa se je tudi s članki v Delu. D. je začel že v prvih letih učit. službe delovati v stanovskem društvu, od 1908 je sodeloval v UT in ga od avg. 1919 do 1931 tudi urejal. 1924 mu je ustanovil mesečno prilogo Prosveta. Dalje je urejal knjižno zbirko Šolski oder. 1910 je vodil po šolah anketo za reformo drž. zakona o osn. š. in učiteljiščih iz 1869 in njegovih kasnejših dopolnil. Pod vplivom Svobodne šole na Dunaju in Volne šole v Pragi je 23. avg. 1918 objavil v UT razpravo Reforma šolstva in naša stališča do vladinega predloga za reformo učiteljišč. Njegov program »svobodne šole« temelji na ločitvi države od Cerkve; šola se mora otresti vseh vplivov, ki zavirajo njen svobodni razvoj in delo, mora se demokratizirati in socializirati, v njej mora vladati samouprava, pri kateri sodelujejo predstavniki šolstva, starši in zastopniki zainteresiranih družbenih dejavnikov. Po prvi svetovni vojni je sodeloval pri demografskem zemljevidu Julijske krajine, ki je bil predložen na pariški mirovni konferenci. 1923 je sestavil brošuro Drugi kongres UJU v Ljubljani, souredil je Učiteljski koledar za 1924 (Bgd 1923) in Ročni katalog za š. L 1924/25. Sestavil je knjižico Pomožno šolstvo za slabo nadarjeno deco v Jsli in drugih državah (Lj. 1930 in v Bgd). Njegova razprava Razvoj pomožnega šolstva v Slov. in Jsli je izšla v knjigi Pomen pomožnega šolstva in njegov razvoj v Jsli ob 25-letnici pomožne šole v Ljubljani (Lj. 1936). S pedagoškimi članki in razpravami je sodeloval še v P, Glasu nedužnih, Narodni prosveti (1922–23) in Učitelju (1923) iz Bgd.

Prim.: podatki sina Petra in brata inž. Stanka; SBL I, 136; Koledarji CMD 1911–20; V. Mlekuž: I. D., Delo 2. apr. 1970, 5 s sl.; sl. v IS 1934, 335; KL Sje I, 264.

Jem.