Dimitz, Avgust (1827–1886)

DIMITZ, Avgust (August Dimitz, Avgust Dimic), zgodovinar, pravnik, urednik (r. 16. 8. 1827, Ljubljana; u. 10. 12. 1886, Ljubljana). Oče Franc Ksaver Dimitz, računski svetnik Državnega knjigovodstva v Ljubljani, mati Jožefa Dimitz, r. Steyerer. Brat Ludvik Dimitz, gozdar, sestra Ana Zupan, žena ljubljanskega župana Jožefa Zupana, svak Jožef Zupan, politik, gospodarstvenik, ljubljanski župan (1869–71) in ljubljanski častni meščan.

Rodil se je v Ljubljani kot tretji v družini osmih otrok. Imel je brata in šest sester, velika družina pa se je po Ljubljani precej pogosto selila, saj je bilo hišnih posestnikov v tistem obdobju malo. Po končani ljudski šoli v Ljubljani je tam 1838–43 obiskoval klasično gimnazijo, ki je imela prostore v nekdanjem frančiškanskem samostanu na današnjem Vodnikovem trgu (poslopje liceja). Iz šolskih izvestij je razvidno, da je bil kot dijak zadnji dve leti (1842–43) oziroma štiri semestre, ki jih je zaključil kot eden najboljših dijakov v letniku, štipendist Dolničarjeve ustanove. Sledila je selitev na Dunaj, kjer je 1845–50 na tamkajšnji univerzi študiral pravo. V času študija se je v glavnem mestu cesarstva priključil Akademski legiji, oboroženi organizaciji dunajskih študentov, ki je skrbela za red v času revolucije 1848–49, v kateri je tudi sam sodeloval.

Po zaključku študija se je vrnil v Ljubljano, kjer je bil kratek čas zaposlen pri ljubljanskem okrajnem sodišču, nato pa se je kot praktikant zaposlil pri finančnem ravnateljstvu; tam je ostal do svoje smrti. Sprva je delal kot nižji konceptni uradnik, potem pa počasi napredoval in 1884 (dejansko že 1880) postal predstojnik finančnega ravnateljstva.

Dimitz je vrsto let raziskoval v različnih arhivih na Kranjskem, izpisoval podatke iz arhivskega gradiva in svoje izsledke redno objavljal v takratnem časopisju, npr. v Laibacher Zeitung (šest let je bil tudi njegov urednik, zagotovo 1868–71), Blätter aus Krain, še zlasti pa v Mittheilungen des historischen Vereins für Krain, katerih urednik je bil 1859–68, ko so prenehale izhajati. Pisal je predvsem članke o slovenski politični, kulturni, cerkveni in lokalni zgodovini. Objavljal je tudi različne biografske prispevke, predvsem za slovensko literarno zgodovino.

Od marca 1859 je bil s prekinitvijo 1864–66 tajnik Historičnega društva za Kranjsko, vse dokler ni društvo po letu 1868 zaradi narodno-političnih bojev povsem zamrlo. Zanimali so ga razni arheološki problemi, posebno pozornost pa je namenjal stanju podeželskih arhivov. V obdobju 1878–86 je bil konservator v tretji sekciji (pristojni za arhive) dunajske centralne komisije za varstvo spomenikov, zato je v tistem času napisal več podlistkov o domoznanskih zadevah za Laibacher Zeitung, Laibacher Tagblatt in Laibacher Wochenblatt.

Svoje znanje o finančnih in še zlasti pristojbinskih zadevah je 1860 pokazal v knjigi Handbuch des Gebührengesetzes (soavtorstvo s Friderikom Formacherjem).

Čeprav se politično ni povezoval s Slovenci (poistovetil se je z oznako Kranjec, sicer pa se je držal Nemcev), je z naklonjenostjo spremljal izdaje slovenskih literarnih del. Nekaj pesmi Franceta Prešerna, Valentina Vodnika, Franceta Cegnarja in Matije Valjavca je celo prevedel v nemški jezik in jih objavil v Laibacher Zeitung oz. nemškem listu Triglav. Dve Prešernovi pesmi je prevedel za Vodnikov album, za katerega je napisal tudi prispevek Vodnik als Archäolog und Historiker.

Ob 600-letnici združitve Kranjske z Avstrijo je Dimitz po nalogu kranjske dežele 1883 izdal slavnostni spis Die Habsburger und ihr Wirken in Krain, ki je istega leta izšel tudi v slovenskem prevodu Josipa Cimpermana z naslovom Habsburžani v deželi Kranjskej.

Njegovo najpomembnejše in hkrati najobsežnejše delo je Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813, ki je izšlo v dvanajstih snopičih med 1874 in 1876. Delo je plod njegovega raziskovanja kranjske zgodovine in želje po spodbuditvi ponovnega zanimanja za zgodovinska vprašanja. Kljub nemškemu stališču je ohranjal nepristranskost in skrbno navajal vire, iz katerih je črpal. Posebej pozorno se je posvetil kmečkim uporom, turškim vpadom in reformaciji. Delo je 1886 izšlo tudi v skrajšani različici z naslovom Kurzgefasste Geschichte Krains mit besonderer Rücksicht auf Culturentwickelung.

Marljivo delo Avgusta Dimitza ni ostalo spregledano. Leta 1877 mu je cesar Franc Jožef podelil viteški križ reda Franca Jožefa kot priznanje za njegovo delovanje na literarnem področju in hvalevredno opravljanje državne službe.

Dimitz Avgust, zgodovinar, r. 16. avg. 1827 v Lj., u. 10. dec. 1886 tam. Srednjo šolo je končal v Lj., 1845–50 študiral pravo na Dunaju, potem vstopil v Lj. v službo pri fin. stroki ter postal 1884 (dejansko že 1880) predstojnik fin. ravnateljstva. Svoje liter. delo je D. osredotočil pri Historičnem društvu za Kranjsko, kjer je bil od 1858 nad dve desetletji tajnik, dokler ni društvo zaradi splošne apatije in nar. polit. bojev v deželi popolnoma zaspalo; bil je urednik MHK 1859 do 1868, ko so prenehale izhajati. Tu je objavljal številne članke iz naše polit., kulturne, cerkv. in lokalne zgodovine, bijografske podatke ter nekatere doneske za slov. slovstveno zgodovino. (Seznam D.-evih razprav v MHK ter v BK gl. v Gratzyjevem Repertoriju.) Kot tajnik in duša Histor. društva se je živo zanimal za razna arheološka vprašanja, kakor tudi za stanje raznih podeželskih arhivov (prim. MHK 1858, 20; 1860, 86). Bil je 6 let redaktor LZg, konservator dun. centralne komisije za varstvo spomenikov ter je o domoznanskih rečeh napisal več podlistkov za LZg, Laib. Tagblatt in Laib. Wochenblatt. Dasi v polit. oziru ni šel s Slovenci — čutil se je pred vsem »Kranjca« ter se tradicijonalno-konservativno držal Nemcev — je vendar tudi z ljubeznijo zasledoval pojave na slov. liter. polju. Objavil je nekaj posrečenih prestav Prešernovih, Vodnikovih, Cegnarjevih in Valjavčevih pesmi v LZg in v nem. pisanem listu Triglav; dve Prešernovi pesmi je ponemčil za Costov Vodnikov album, kjer je opisal Vodnika tudi kot arheologa in historika. Po nalogu kranjske dežele je ob 600letnici združitve Kranjske z Avstrijo izdal slavnostni spis Die Habsburger in Krain, ki je izšel tudi slovensko v Cimpermanovem prevodu. Plod njegovega neutrudljivega raziskavanja domače zgodovine in želje, da bi zopet poživil zanimanje za zgod. vprašanja, je obširna Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813 (Lj., avg. 1874–6, v 12 snopičih). Ker je za novejšo dobo porabljal zlasti kranjski dež. arhiv, mu je gradivo izza 3. snopiča tako naraslo, da je  zgodovina od časa cesarja Maksa I. (1493) brezprimerno obširneje obdelana ko srednji vek. Zlasti podrobno govori o kmečkih uporih, turških bojih, o reformaciji. O pričetkih slov. književnosti protestantske dobe ni do takrat še nihče pisal tako temeljito ko D. v tej svoji zgodovini; a tudi sicer opozarja D. v njej često na vrline našega naroda in na zasluge njegovih znamenitejših sinov. Kljub nem. stališču je skušal biti nepristranski sodnik in je vedno navajal vire, iz katerih je črpal. Obilica novih arhivalnih prispevkov ga je sicer često vrgla iz tira, da podaja bolj specijalno gradivo kot bi bilo potreba, vendar skuša ostati v okviru pripovedovalne zgodovine, ozirajoč se posebno še na pojave iz duševnega in obče kulturnega življenja. Manjša izdaja pod naslovom Kurzgefasste Gesch. Krains mit bes. Rücksicht auf die Kulturentwicklung (Lj. 1886). Iz svoje služb. stroke je izdal 1860 skupaj s Fried. Formacherjem Handbuch des Gebührengesetzes. Prim.: LZg 1886, 2339; LZ 1887, 58; Schumi II, 288; Deutscher Kalender f. Krain 1892, 3 (s sliko). Mal.