Dev, Anton Feliks (1732–1786)

DEV, Anton Feliks (Janez Damascen Dev, Janez Damascen (Damaščan) Marijinega imena, Joannes Damascenus a nomine Mariae, akademsko ime Utilis, kratice P. D**n., F. D., B. E.), pesnik, dramatik, urednik, prevajalec (r. 15. 1. 1732, Tržič; u. 7. 11. 1786, Ljubljana). Oče Lovrenc Dev, tržiški meščan, mati Katarina Dev, r. Untersinger.

Rodil se je kot prvi otrok v drugem zakonu uglednega tržiškega meščana, ki je bil tudi ključar pri župnijski cerkvi, s hčerko upravitelja tržiškega gospostva. Osnovno izobrazbo je dobil v šoli v Tržiču. Jezuitsko gimnazijo v Ljubljani je najbrž začel obiskovati v šolskem letu 1744/45. Za njegovo poznejše literarno ustvarjanje sta bila ključna peti in šesti razred, ko so obravnavali poetiko in retoriko, v tem okviru pa rimske klasike. Kot petošolec je bil 1749 sprejet v jezuitsko kongregacijo Marije Vnebovzete, bratovščino (cerkveno združenje z nabožnimi nalogami), v katero so se vključevali jezuitski dijaki višjih letnikov in v velikem številu plemiči. V gimnazijskem obdobju se je moral seznaniti z jezuitskim šolskim gledališčem v latinščini. Po začetku študija filozofije je 10. septembra 1752 stopil v red bosonogih avguštincev (diskalceatov), v katerem je prevzel ime Joannes Damascenus a nomine Mariae (Janez Damaščan Marijinega imena) in postal član nemško-češke province. Po enoletni preizkusni dobi v samostanu Mariabrunn pri Dunaju je opravil redovne zaobljube. V tem obdobju je najbrž spremljal razvoj avstrijskega pesništva v nemškem jeziku in predstave italijanskega gledališča na Dunaju. Po dokončanem študiju filozofije in teologije v okviru redovnih visokih šol je bil 20. decembra 1755 na Dunaju posvečen v mašnika. Pozneje je kot lektor filozofije in teologije predaval v redovnih visokih šolah, tudi v Ljubljani. V samostan na Ajdovščini v Ljubljani je prišel kmalu po 1760.

Mučile so ga razne bolezni (protin, natančneje kiragra, kamni in sušica), zaradi katerih ga predstojniki niso premeščali iz Ljubljane. Tam je imel na voljo bogato samostansko knjižnico. Po pričevanju sobrata Marka Pohlina si je napade bolezni lajšal s pisanjem verzov. S Pohlinom je prijateljeval in sodeloval do konca življenja, predvsem 1763–75 in 1781–84, ko sta oba živela v ljubljanskem samostanu. Postal je glavni pesnik Pohlinovega kroga, ki je v sedemdesetih letih 18. stoletja vodil prizadevanja za prerod slovenščine in njeno uveljavitev v javnosti. V okviru prerodnega gibanja se je povezal tudi z grofom Janezom Nepomukom Edlingom, Blažem Kumerdejem in baronom Žigo Zoisom, ki ga je obiskoval v samostanu. Dev se je 1779 pridružil Kumerdejevi jezikoslovni akademiji, 1781 pa razsvetljenski Akademiji operozov, obnovljeni na Edlingovo pobudo, ki je nameravala povezati kranjsko inteligenco v podpori znanosti in umetnosti, vendar je kmalu zamrla. V njej je Dev prevzel akademsko ime Utilis (Koristni) in geslo Pungit et unguit (Zbode in pomazili), ki sta nakazovali koristnost in hudomušnost njegovega pesnjenja. Zaradi protina se je v zadnjih letih življenja, posebej jeseni in pozimi, večinoma zadrževal v svoji celici, sicer pa najbrž zahajal še v samostanski vrt. Bolezen ga je ovirala tudi pri pisanju; zadnja ohranjena pesem je datirana s 16. marcem 1782. Cesar Jožef II. je 2. decembra 1785 ukinil diskalceatski samostan v Ljubljani, 19. junija 1786 pa je v njegovih poslopjih ustanovil civilno bolnišnico, vendar se Dev zaradi slabega zdravstvenega stanja ni mogel preseliti. Do smrti so zanj skrbeli usmiljeni bratje, ki so prišli iz Trsta in prevzeli upravo bolnišnice.

Dev je začel v slovenščini pesniti vsaj v šestdesetih letih 18. stoletja. Najstarejši znani deli sta v slovenščino prevedena odlomka iz Vergilijevih Bukolik in Ovidijevih Heroid, ki ju je objavil Pohlin v Kraynski grammatiki (1768). Morda je Dev napisal tudi več drugih pesmi za Pohlinove knjige. Konec sedemdesetih let 18. stoletja je s Pohlinovo podporo (morda tudi na njegovo pobudo) zasnoval prvi slovenski pesniški zbornik (prvo slovensko publikacijo, namenjeno estetskemu užitku), s čimer je kot prvi načrtno vzpostavil neprekinjeno tradicijo slovenskega posvetnega pesništva (pred njim so se tovrstne pesmi pojavljale le sporadično): prvi (1779) in drugi letnik (1780) zbornika so prodajali pod skupno naslovnico Skupspravlanje krajnskeh pisanic od lepeh umetnost, tretji letnik (1781) pa ima naslov Pisanice od lepeh umetnost (izraz »pisanice« je označeval spise). Zbornik je v reprezentativnem formatu tiskal Janez Friderik Eger v tiskarni v Poljanskem predmestju v Ljubljani, njihov založnik pa ni znan. Gradivo za nadaljevanje Pisanic je iz neznanih vzrokov, morda zaradi nepripravljenosti založnika ali mecena, sprememb cenzurne zakonodaje, pomanjkanja sodelavcev in Devovih vse večjih zdravstvenih težav, ostalo v dveh rokopisih.

Dev je bil (prvi slovenski literarni) urednik in glavni avtor Pisanic, čeprav ni tega iz skromnosti nikjer izpostavil. Zbornik je posnemal nemške pesniške almanahe (Musen-Almanach), kakršni so po pariškem zgledu od sedemdesetih let 18. stoletja izhajali v Göttingenu, Leipzigu, na Dunaju in drugje. Posebej pomemben zgled v njih so bile pesmi avstrijskega pesnika Michaela Denisa, ki je bil Pohlinov in morda tudi Devov znanec. Slovenske pesmi za Pisanice so poleg Deva prispevali Pohlin, Valentin Vodnik, Martin Naglič in Janez Mihelič (člani Pohlinovega kroga), en prevod Devove pesmi v nemščino pa še Anton Tomaž Linhart (objavljen pod Edlingovim imenom). Avtorji so načrtno preizkusili raznovrstne pesniške oblike, med njimi odo, elegijo, epigram, prigodnico, povestico v verzih, basen, pastoralno ljubezensko pesem in libreto, s katerimi so v slovensko pesništvo vpeljali vzorce iz evropske baročne in razsvetljenske literature. Pisanice so tako vzpostavile tudi slovensko pesništvo, namenjeno branju oz. recitiranju.

Dev je s svojimi pesmimi zapolnil celoten drugi letnik, polovico prvega in večino tretjega letnika Pisanic, sam pa je pripravil tudi pesemsko gradivo, namenjeno nadaljevanju izhajanja, ki je ostalo v dveh rokopisih (vse skupaj približno petdeset verzifikacij). Pesmi večinoma ni podpisal: le enkrat se je podpisal s priimkom, trikrat pa s kraticami P. D**n. (pater Damascenus), F. D. (Feliks Dev) in B. E. (domnevno: bosonogi eremit). Njegove pesmi so vsebinsko in formalno razpete med barokom in razsvetljenstvom, posamezne prvine nakazujejo predromantiko. Glavni vzori so mu bili (poleg Marciala) nemški avtorji 18. stoletja Gottfried Benjamin Hancke, Friedrich von Hagedorn, Christian Fürchtegott Gellert in Michael Denis. V slovnici in pravopisu je sledil Pohlinovim reformam.

Dev je v nasprotju z drugimi avtorji pesmi v Pisanicah, ki so večinoma upoštevali kvantitativni verz (po antičnem zgledu, ki so ga spoznali v gimnaziji), v prvem in drugem letniku zbornika, npr. za slavilne in alegorične pesmi, najraje uporabljal silabotonični junaški aleksandrinec (po nemških zgledih iz 18. stoletja) in tako uveljavil silabotonični verzni sistem, ustreznejši za slovenski jezik. V drugem in tretjem letniku je, npr. za osebnoizpovedne pesmi in povestice v verzih, uvedel kratke amfibraške, trohejske in jambske verze.

Številne pesmi imajo prerodno vsebino. V alegorični vložnici Krajnska dužela želi tudi svoj dikcijonarjum imeti (1779) dežela Kranjska svoje izobražence (gotovo člane Kumerdejeve jezikoslovne akademije) poziva, naj ji sestavijo slovar, poenotijo pravopis in dokažejo, da je njen (kranjski, tj. slovenski) jezik enakovreden nemškemu. V pesmi Spevorečnost na krajnske spevorečneke (1780) pesnike, ki jih primerja s kovači (verzov), z onomatopoijo (udarci kovaških kladiv) spodbuja – očitno zaradi slabe odzivnosti –, naj čim več pišejo in objavljajo (v Pisanicah), saj je njihovo delo koristno za družbo. Skromno sedanjost in svetlo prihodnost slovenskega posvetnega pesništva opisuje v paru alegoričnih vložnic (1780), ki vzpostavljata kranjski (slovenski) Parnas – alegorijo narodne literature in kulture: v pesmi Krajnskeh modric žaluvanje čes tu predolgu gorideržanje svojega Belina v laškeh duželah se kranjske modrice (muze) sredi pomladnega in poletnega bohotenja narave pritožujejo, ker njihove italijanske sestre zadržujejo pri sebi Belina (Helija ali Apolona kot boga poezije), v pesmi Vesele krajnskeh modric na prihod njeh Belina pa ga v ljubezenskem zanosu vendarle pričakajo, tako da se lahko razcvetijo tudi njihove umetnosti. V alegorični vložnici Normalšola ta narmlajše teh modric (1780) normalka kot nova muza Kranjca prepričuje o pomembnosti svojega razsvetljenskega izobraževalnega poslanstva, s čimer je Dev očitno želel podpreti prizadevanja Kumerdeja kot ravnatelja ljubljanske normalke in Edlinga kot deželnega šolskega poročevalca.

Novost so tudi osebnoizpovedne pesmi v duhu sentimentalizma. V lirični Pesmi na enega domačega bolteka (1780), ki jo je navdihnila Denisova pesem Auf meinen Vogel, pesnik opisuje svoje prisrčno prijateljevanje s ptičkom kalinom, ki mu v celici preganja dolgčas in lajša osamljenost. Tudi pesem Putigram inu en povš (rokopis) – sicer v obliki šaljivega dialoga med protinom in polžem – govori o bolnikovi osamljenosti in želji po stiku s spomladansko naravo. Odmaknjenost od sveta, podobno avtorjevi, obravnava še Zadovolne jetnik (rokopis), ki ironično hvali prednosti jetniškega življenja. V prigodnici Občutenje tega serca nad pesmejo od Lenore (1781) pa Dev izpove svoje občutke silovite prevzetosti in ustvarjalne manjvrednosti ob srečanju s predromantično balado – Bürgerjevo Lenoro. Dev se je lotil tudi ljubezenske tematike: v pastoralni ljubezenski pesmi Amint na oči svoje Elmire (1781), ki se zgleduje po Hanckejevi pesmi Auf die Augen seiner Geliebten, se zaljubljenec boji, da se bo v ognju iz oči ljubljene vnel in zgorel, kljub temu pa se mu na koncu popolnoma preda. Na drugih mestih, v prigodnici Novu lejtu (1780) in elegiji Na kratkust človeškega živlenja (rokopis), pesnik v tradiciji baroka čutnost poveže z zavestjo o minljivosti lepega in ničevosti posvetnega. Enako sporočilo vsebuje opis pustnega plesa v maskah (v Ljubljani) in streznitve naslednjega dne v satirično-moralistični pesmi Pudelbal (1780), ki posnema Hanckejevo pesnitev o dresdenskem karnevalu.

Devovi epigrami, zasnovani po nemških zgledih, so (z izjemo slavilnega v čast Jožefu II.) satirične verzifikacije, ki se norčujejo iz človeških slabosti in minljivosti, npr. Na enega gologlavca in Na prazne obete (rokopis), ki sta predelavi Marcialovih epigramov. Vzgojne povestice v verzih, npr. Kdur na buga, je bres Buga, Paradiš in Nazvestoba (vse 1781), se opirajo na Hagedorna in Gellerta, tako da bralca z eksempli usmerjajo h krepostnemu in zmernemu življenju v mejah krščanske morale in konservativnega razsvetljenstva. Poučno so poantirane tudi basni, npr. Pav inu slavc (1781), ki ugotavlja, da domišljavosti sledi ponižanje, in Medved per čebelah (rokopis), ki opozarja, da sla oslepi celo razumna bitja.

Nekatere pesmi v duhu dinastičnega in avstrijskega patriotizma ter pod Denisovim vplivom slavijo vrline habsburških vladarjev ali propagirajo njuno politiko, npr. slavilni epigram oz. uganka v čast Jožefu II. (1779) in elegija ob smrti Marije Terezije v obliki dialoga med Donavo in Savo (1781). Dev v odi Lubezn Jožefa II. rimskega cesarja pruti svojemu bližnemu (1779) opiše cesarjevo neustrašnost in skrb za ranjenega konjenika v bojnem metežu, nato pa obsodi izogibanje Kranjcev vojaštvu (podobno sporočilo vsebuje Pogovor med Špelo in Meto iz 1780, ki smeši skrivanje fantov pred novačenjem). Podporo Habsburžanom je izrazil tudi s prevodom Denisove pesnitve Der Zwist der Fürsten (1780), ki opisuje spopad med Jožefom II. in Friderikom Velikim med bavarsko nasledstveno vojno. K pisanju pesmi v podporo avstrijski vojski ga je najbrž spodbujal Edling.

Devovo najdaljše in najpomembnejše delo je Opereta (1780), ki se vsebinsko povezuje z alegoričnima vložnicama o Belinu in muzah iz istega letnika Pisanic. Delo pod vplivom italijanske opere je prvo zaključeno in objavljeno posvetno dramsko besedilo v slovenščini in prvi slovenski libreto, poleg tega pa na tem področju prvo izvirno, ne prevodno delo. Gre za besedilo za kratko operno obliko festa teatrale, ki je bila namenjena proslavljanju pomembnega dogodka v mitološko-alegorični preobleki. Opereta ima eno dejanje s tremi prizori, razdeljenimi na arije in recitative. Ker je bila namenjena petju, je zanjo večinoma uporabil verzne in kitične oblike, značilne za péto pesem. Tri nimfe, predstavnice poljedelstva, vrtnarstva in sadjarstva, za svojega gospodarja sprejmejo dobrotljivega sončnega boga Belina, kot nasilnega trinoga pa zavrnejo božanstvo Burjo, ki naravi grozi z opustošenjem. Baročna alegorija dobre in slabe vlade je bila namenjena počastitvi grofa Franca Adama Lamberga, ki je bil 1780 imenovan za kranjskega deželnega glavarja. Libreto najbrž slavi njegovo vodenje goriške kmetijske družbe in morda pričakuje njegovo pokroviteljstvo nad ljubljansko Akademijo operozov. Opereta, ki jo je uglasbil kamniški organist in učitelj Jakob Frančišek Zupan, je bila namenjena izvedbi ob Lambergovem slavnostnem sprejemu v Ljubljani, vendar ni znano, ali so jo res uprizorili. Dev je z Opereto lokalni politični oblasti in družbeni eliti slovenščino prezentiral – v aristokratski operni obliki – kot avtohton deželni jezik, enakovreden nemščini.

Dev Feliks (p. Johannes Damascenus a nomine Mariae), pesnik, r. 15. jan. 1732 v Tržiču, u. 7. nov. 1786 v Lj. Postal je diskalceat avstrijsko-češke province, doštudiral pač šole v redu, bival po večini najbrž v lj. samostanu, kjer je bil lektor modroslovja in bogoslovja. Ker je bil menda več let bolan (mučil ga je zlasti protin), se ob ukinitvi lj. samostana 19. apr. 1786 ni mogel niti preseliti v kak drugi samostan niti postati sveten duhovnik, ampak je ostal v oskrbi lazaristov, ki so prišli za diskalceati v samostan. — Vkljub samostanskemu habitu je imel smisel ne le za smer Jožefovih reform, ampak tudi za posvetno literaturo, ne izključivši ljubavne poezije. Občeval je razen s Pohlinom (1763 do 1775, 1781–4) tudi s posvetnimi lj. prosvetljenci (izpričani so njegovi stiki s Zoisom in Edling-Kumerdejevo akademijo, katere član je bil pod imenom Utilis). Bil je menda prvi Slovenec, ki se je jel pod vplivom Pohlinove gramatike iz 1768 resno baviti z mislijo na ustvaritev slov. posvetne poezije. Ko je začel 1777 izhajati na Dunaju avstrijsko-nem. posnetek takrat običajnih pesniških almanahov, je sklenil D. poizkusiti, ali so že Kranjci zreli za slično slov. publikacijo. Poizkus se je pač v toliko posrečil, da je 1779–81 prvi slov. pesniški almanah trikrat izšel (1. letnik pod nasl. »Skupspravlanje Krajnskeh Pissanec Od Lepeh Umetnosti«, 2. menda brez nasl., 3. pod nasl. »Pisanice Od Lepeh Umetnnosti«. Ker prireditelj ni bil sposoben niti za organizatorja vseh sil, ki bi bile morale priti v poštev, niti za voditelja začetnikov, ki so se mogli razviti v zdravo smer le ob spretnem mentorstvu, je ostalo gradivo za naslednji letnik v rokopisu (mnogo podpisov manjka, poleg D.-a samega so sodelovali v 1. letniku Mihelič, Pohlin in Vodnik, v 2. po vsej priliki le Edling, a z nem. tekstom, v 3. Naglič in Vodnik, dočim je B. E. menda le urednikov psevdonim, gradivo za 4. letnik je po vsej priliki vse D.-ovo. Eger je almanah menda samo tiskal na prirediteljev račun). D. je bil torej almanahu ne samo urednik, ampak tudi glavni sotrudnik (izmed 35 tiskanih tekstov je njegovih menda 26, izmed rokopisnih menda vseh 20). Vsebina njegovim pesmim je mnogostranska (genre-slike, ljubezenska lirika v obliki pastoralnega pesništva, prigodnice, meditacija ob tuji pesmi, basni, moralične pripovesti, epigrami, ortografska vprašanja, operni libreto). Naravnost prevajal je razmeroma malo (prevedenih je med drugim 3 pesmi iz Denisovega »Der Zwist der Fürsten in pa »Dvuboj« Pavla Rittera, ki ga je prevel D. po Vitezovićevem hrvaškem »Priričniku«, oz. katerem iz Vitezovićevih koledarjev), tem več pa je posnemal, a to često brez umevanja point. Črpal je iz Martiala, Lessinga (epigram), Hagedorna (moral. pripovest), Gottfr. Benj. Hankeja, Metastasija (zgled za prireditev teksta opere »Belin«, predvsem pa iz Denisa in ostalih pesnikov dunajskega almanaha. Jezik in pravopis sta mu pohlinska, metrični princip v glavnem zdrav (upošteva naglas, antičnih oblik sam ne rabi, najpriljubljenejši verz. mu je aleksandrinec, ki ga v rimah na razne načine varijira). D. je na osnovi »kranjskega« patrijotizma, sicer pa kaže tudi v almanahu simpatijo do vladnih tendenc (proslavljanje vojaške službe in nove šole) in podčrtuje semtertja tudi preporoditeljske elemente (radost nad vznikom domačega pesništva, poziv »na krajnske spevorečnike, katiri kake zvezane govorjenja imajo, de be njeh med ludi dali«, poziv na delo za enotnost v pravopisu, slovar, čistost jezika itd., da se Nemcem dokaže, da je »kranjski« jezik ob sebi dovolj bogat in da ga po krivici »tatu imenujejo« ). Kot vzorec so bile sicer njegove pesmi nerabne, ker se jih držijo kakor sploh cele zbirke poleg slabosti verzifikatorskega začetnika še vse slabe lastnosti literarnega baroka, ki je bil takrat že tudi za slov. poezijo slabo priporočilo (nenaravni patos, fingiranost čustev, nedostatek notranjega doživljanja, izumetničena bohotnost sloga, gostobesednost in modni mitološki aparat). Avtor sam se je vsaj ob čitanju Burgerjeve Leonore zavedel nizke cene svojega pesnikovanja in vzkliknil, »de je me moj'ga petja sram«. Sodobni lj. slovenisti z izlikanim okusom za pesniško umetnost, kakor Linhart, Zois in Japelj so D.-a in Pisanice nedvomno odklonili (Kopitar je reproduciral pač tudi Zoisovo misel, ko je pisal 6. febr. 1809 Dobrovskemu o Pisanicah, da je boljše nič kakor pa kaj takega«). Toda v Pisanicah je izšel Zadovoljni Kranjc, ki je obrnil Zoisovo pozornost na Vodnika. Nedvomno je bil D.-ov almanah prvi resni dokaz, da je postalo vprašanje slov. posvetne poezije in slov. dramatike aktualno. Več let so ostale v Lj. najglasnejši činitelj za vzdrževanje te aktualnosti (opera Belin, ki jo je učitelj Jak. Zupan uglasbil, se je morda tudi igrala). D. sam je med tem morda posvečal nekoliko pozornosti slov. nar. pesmi. (V zborniku Štud. knjižn. v Lj. s tiskanim in rokopisnim letnikom Pisanic, ki je bil last Kopitarjeva, se nahaja na praznem listu Edlingove Der Isenz iz 1781 zapis Denisove beležke o umestnosti zbiranja slovanskih nar. pesmi iz Gedichte Ossians 1768, toda z vrinkom Kranjcev. Zapis je nastal najbrž v diskalc. samostanu v Lj. ter tvori menda tudi idejno ozadje za postanek zbirke Dizme Zakotnika, ki je bil D.-ov redovni sobrat). — Prim.: Pohlin; Vodnikov spomenik 48; Pintar, ZMS 1902, 159; Vrhovnik, Danica 1904, 374; Šlebinger, Četrti zvezek Devovih »Pisanic, izv. 2. drž. gimn. v Lj. 1904/5, »Pisanice«, prvi slov. almanah, tam 1905/6; Grafenauer, Zgod. I. 9; Omersa, ČZN XVIII (1923) 49; matice: krstna v Tržiču in mrliška pri franč. v Lj.; rokop. gradivo za zadnji letnik Pisanic v dveh izvodih v Štud. knjižn. v Lj. Kd.