Dermota, Anton (1876–1914)

DERMOTA, Anton, politik, publicist, pravnik (r. 1. 1. 1876, Železniki; 3. 5. 1914, Gorica, Italija). Oče Jakob Dermota, kmet, mati Frančiška Dermota, r. Klemenčič. Nečak Valter Dermota, teolog, pedagog.

V Ljubljani je obiskoval gimnazijo (1889–96), pravo je študiral v Pragi do 1902, promoviral je 1905. Kot pravniški praktikant je služboval pri ljubljanskem sodišču, po opravljeni obvezni praksi 1904 pa kot praktikant in odvetniški koncipient pri Ivanu Tavčarju v Ljubljani. Jeseni 1906 je za kratek čas nadomeščal obolelega Josipa Kušarja v Kranju. 1907 je zbolel za tuberkulozo in se zdravil v Voloskem. 1908 je odšel za odvetniškega koncipienta v Gorico k Henriku Tumi. Z njim sta bila v hladnih odnosih, ker mu je Tuma preveč vsiljeval svojo voljo; očital mu je, da ni nikoli sprejemal marksizma. V Gorici je 1912 odprl lastno odvetniško pisarno.

V gimnazijskih letih je bil član dijaške skupine literatov Zadruga, se je pa vse bolj približeval socialnim nazorom Janeza Evangelista Kreka. Med študijem prava v Pragi je postal pristaš idej Tomáša Masaryka, poslušal je njegova predavanja iz filozofije in sociologije. Po razpadu slovenskega kluba se je družil s hrvaškimi in srbskimi študenti v klubu Šumadija, sodeloval je pri njihovem glasilu Nova doba (izhajalo od 1898). Pod vplivom Masarykovih idej se je razvil v radikalnega meščanskega demokrata z etičnim idealom kot alternativo krščanstvu. Realistično smer je utrjeval tudi po vrnitvi v domovino. Septembra 1900 so mladi radikali v Ljubljani sklicali shod vseh, ki so bili nezadovoljni s tedanjimi razmerami. Januarja 1901 je Dermota s skupino slovenskih izobražencev, predvsem nekdanjih študentov iz Prage, izdal poslanico narodu, brošuro Kaj hočemo, ki je idejno vplivala predvsem na mladino. Zaradi prizadevanja za umsko in etično napredovanje posameznika so 1904 v Ljubljani ustanovili ljudsko izobraževalno društvo Akademija, Dermota je postal njegov tajnik. Zagovarjal je pomen izobrazbe, Akademija je prirejala predavanja v Idriji, Ljubljani, Novem mestu, Cerknici in Radovljici. 1909–12 je bil urednik prve slovenske socialne revije Naši zapiski, ki je postala najpomembnejša slovenska družboslovna revija – zanjo je tudi sam prispeval veliko člankov in esejev. 1913 je uredništvo prevzel Tuma, dal reviji podnaslov socialistična in ji odvzel širino.

Po neuspelem poskusu ustanovitve slovenske gospodarske (realistične) stranke, saj med mladimi liberalci zanjo ni našel zadostne podpore, je pred 1906 vstopil v Jugoslovansko socialdemokratsko stranko (JSDS). V času boja za enako in splošno volilno pravico pred državnozborskimi volitvami 1907 je aprila istega leta v ljubljanskem Mestnem domu nastopil na predvolilnem zborovanju skupaj z Etbinom Kristanom in Ivanom Cankarjem. Kot kandidat je sodeloval na državnozborskih volitvah 1907 in 1911. Na tivolski konferenci (november 1909) je bil proti kulturno-jezikoslovnemu jugoslovanstvu.

V prvem desetletju 20. stoletja je v sodelovanju z Dragotinom Lončarjem in Albinom Prepeluhom skušal teoretično utemeljiti slovenski tip socializma. O marksizmu je imel pomisleke, predvsem o diktaturi proletariata. Nikakor pa ni sprejemal klerikalizma in prav tako ne liberalizma in materializma. Kljub svetovnonazorskim razlikam je ostal član JSDS.

Deloval je tudi na literarnem področju, prevajal je iz češčine, pisal v različne liste in revije, kot so bili Rdeči prapor, Zarja, Delavski list, Narodni gospodar, Slovan, Omladina in od vsega začetka Slovanský přehled, v katerem je češke bralce seznanjal o slovenskih problemih. Prepričan je bil, da slovenski narod ne bo propadel, če se bo njegova zavednost in kultura dvigala vedno više. Med drugim je v svojem stanovanju 1912 priredil prvo razstavo slovenskih goriških slikarjev. Bil je oster nasprotnik neoilirizma.

Na njegovi rojstni hiši v Železnikih so junija 1979 odkrili spominsko ploščo.

Dermota Anton, publicist in politik, r. 1. jan. 1876 v Železnikih, u. 3. maja 1914 v Gorici. Študiral je gimnazijo v Lj. 1889–96, jus v Pragi (promov. 1905), služboval kot pravni praktikant in od 1904 kot odvetniški koncipijent v Lj. in Kranju, od 1908 v Gorici, kjer je otvoril 1912 lastno pisarno. V mladih letih je stal pod vplivom socijalnih nazorov Jan. E. Kreka, bil član dijaške Zadruge, kjer je kazal globoko etično resnost, izpopolnjeval svojo notranjost in se bavil s problemi življenja in človeške družbe (0. Župančič, Slovan 1914, 157). V Pragi je bil Masarykov učenec, si osvojil njegovo pojmovanje narodnih in socijalnih problemov, se udeležil organizacije enakomislečih praških jugoslovanskih dijakov, sodeloval pri njihovem glasilu (Novo Doba 1898), pri poslanici slovenski mladini »Kaj hočemo« (Lj. 1901), vrnivši se v Lj. postal sotrudnik od Kocmurja, Linharta in Prepeluha 1902 ustanovljenih NZ, prevzel urejevanje (do 1907 v Lj., od 1909 v Gorici), jih razvil v odlično socijalno revijo in svobodno glasilo, ki je stalo nad interesi stranke in razrednega boja, ter pripravil ž njim pot kritičnemu razmotrivanju slov. kulturnega življenja, a s februarsko številko 1913 prepustil uredništvo Tumi. V Lj. je bil 1904 soustanovitelj lj. izobraževalnega društva Akademije, prevel kot agitacijsko sredstvo za ljudsko izobraževalno delo Drtinov spis Vseučiliška ljudska predavanja (NZ II in v ponatisu Lj. 1904), poživil v Trstu delovanje Ljudskega odra, predaval tam in v Gorici, kjer je zbiral krog sebe mladino, na katero je vplival zlasti s svojo etičnostjo. V dobi bojev za enako in splošno volivno pravico je pristopil soc. dem. stranki ter kandidiral ob državnozborskih volitvah 1907 in 1911 na Gorenjskem. — Sodeloval je pri raznih glasilih soc. dem. stranke (Delavski list, Rdeči prapor, Zarja), pri LZ, SP, Nar. Gospodarju, Slovanu, Omladini, DP, Pokretu in drugih slovanskih listih; najbolj plodno je bilo njegovo delo pri NZ, kjer je objavil obširno študijo 0 zadružništvu (NZ I), številne gospodarske in politične članke: uvodnike, preglede in kritične referate ter pri Slovanskem přehledu, kateremu je bil sotrudnik od ustanovitve (1889) ter podajal preglede slovenskega političnega, gospodarskega in kulturnega življenja. — D. je bil kritik slov. socijalnih in političnih razmer, nadel si je nalogo rešiti problem, »kako je natura našega naroda začela sprejemati vase kapitalizem, kako ga sprejemlje in kako ga skuša premagati, pokazati domačemu in tujemu svetu slovenski tip socijalizma« (NZ VI, 3), odklanjal je materijalistično svetovno naziranje, zahteval za preureditev gospodarskega življenja duševni preporod poedincev, ker bi sicer človek ne znal ločiti krivice od pravice, gojil globoko ljubezen do slovenstva, (1912 je v svojem stanovanju priredil prvo razstavo slov. slikarjev v Gorici), odklanjal združitev slovenščine s srbohrvaščino in oporekal trditvi, da so južni Slovani enoten narod (Veda 1913, 376). Načrtov za večja dela o slov. politični literaturi, o novejših smereh v socijalizmu in zgodovino delavskega gibanja ni utegnil izvršiti. V Pragi je pričel prevajati iz češčine, prevel skupno z Iv. Kunšičem Ane Řehákove Povesti s potovanja (Gorica 1897), sam pa Gabrijele Preissove korotansko povest Mladost (Gorica 1899), Macharjeve pesmi in prozo (NZ), Magdaleno (v Slovenki in v ponatisu, Lj. 1903) ter Laichterjev roman Za resnico (Zarja 1914). — Prim.: Lončar, Politično življenje Slovencev, 139. Slika: NZ 1914, 178; Žepni koledar za delavce 1915, 40. Pir.

Dermota Anton, politik in publicist, r. 1. jan. 1876 v Železnikih, u. 3. maja 1914 v Gor. Oče Jakob, mati Frančiška Klemenčič. Gimn. je obiskoval v Lj. (1889–96), študiral pravo v Pragi (prom. 1905). Kot praktikant in odv. koncipient je služboval v Lj. in Kranju. L. 1907 je nevarno zbolel in se je zaradi zdravljenja 1908 preselil v Gorico, kjer je ostal do smrti. Bil je tu nekaj časa koncipient pri odv. dr. H. Tumi, 1912 pa je odprl v Gor. lastno odv. pisarno. Umrl je za tuberkulozo star 38 let. D. je bil v mladih letih pod vplivom idej Janeza E. Kreka, s prihodom v Prago pa se je navzel ideologije T. G. Masarvka, vseučiliškega prof. v Pragi in kasnejšega preds. češkoslovaške republike. Masaryk se je zavzemal za široko zasnovano demokr. gospodarsko, kulturno in polit. delo med množicami in zlasti za socialno reformo v korist malega človeka. Sprejemal je minimalni program socialne demokracije, a je odklanjal marksizem in preobrazbo družbe v socialističnem smislu. D. je tako postal poleg dr. D. Lončarja vodilni slovenski masarikovec. Poleg sodelovanja v masarikovskem glasilu praških dijakov jugoslovanskega rodu (Nova Doba, 1898), je v času njegovega študija pomembno sodelovanje pri shodu slov. radikalne mladine v Lj. 10. sept. 1900. D. je nato sodeloval pri brošuri »Kaj hočemo« (1901), ki kaže da so D. in tovariši že simpatizirali s socialno demokracijo. Pojasnili so svoja polit. načela, za dosego katerih so naglaševali umsko in etično izpopolnjevanje posameznika. Njih glavni filozofski nasprotnik je bil klerikalizem, zaradi reakcionarnih tendenc so odklanjali tudi liberalizem. Sprejemali pa so marksizem kot moderno obliko socializma. D. je bil ustanovitelj ljudskega izobraževalnega društva »Akademija« v Lj. (1904), ki je delovalo zlasti v slov. delavskih središčih. Nameraval je ustanoviti Slov. gospodarsko stranko, a ni našel dovolj podpore pri mladih liberalnih opozicionalcih. Tedaj se je odločil za socialno demokracijo in postal socialist. 1907 je nastopil kot socialistični kandidat na državnozborskih volitvah; na svojem prvem volivnem zborovanju v Mestnem domu v Lj. je nastopil skupaj z E. Kristanom in I. Cankarjem. Kot kandidat tedaj ni uspel, prav tako tudi ne 1911, ko je zopet kandidiral na Gorenjskem. D. je že od nastanka dalje sodeloval pri reviji NZ (1902/3 – 7 Ljubljana, 1911–4 Gor., 1919–1922 Lj.), 1. 1909 je postal ur., febr. 1913 pa je urejanje NZ prepustil dr. H. Tumi zaradi razlogov »zasebne vrste«. NZ so spočetka izhajali kot »socialna revija«, 1913 so postali »socialistična revija«; v Gor. so izšli in bili natiskani (Gor. tisk. A. Gabršček) 4 letniki. NZ so šele pod dr. Tumovim vodstvom postajali odločneje marksistični, kar kaže, da se D. ni povsem opredelil za marksizem. D. je bil »pravzaprav vse življenje masarykovec in ne socialist« (F. Zwitter). D. publicistično delo zlasti pri NZ zrcali neodločenost, da bi se oprijel marksizma. Če zapiše, »da socialistični svetovni nazor prehiteva in bo prehiteval vsak buržuazni svetovni nazor« (NZ, 1911, 5), pa si je zaradi stališča, da kdor »veruje v razvoj, bo proti nasilni revoluciji« (NZ, 1913, 165–9) naprtil Tumov očitek, da je na pozicijah revizionizma. Kljub neizrazitemu opredeljevanju je D. z ur. NZ ustvaril široko glasilo slov. leve meščanske inteligence; list je dejansko urejal še preden je postal formalni urednik (1909). Poleg tega se je D. s publicističnimi prispevki oglašal še v Delavskem listu, RP, Zarji, LZ, SP, Narodnem gospodarju, Slovanu, Omladini, DP, Pokretu, Slovanskem prehledu, Vedi in drugod. Na Gor. je zelo aktivno sodeloval pri socialističnem gibanju in v slov. javnem življenju. Tuma, ki je o D. govoril, da »marksizma ni nikdar prebavil«, omenja, da se je s svojimi mirnimi, logičnimi in nedemagoškimi govori zelo priljubil delavcem; pri odločanju o radikalnih rešitvah je šel zmerno pot, zato sta se z bolj levo usmerjenim Tumo razhajala. D. je sodeloval na tako imenovani »tivolski konferenci« JSDS v Lj. 21. in 22. nov. 1909, izrekel se je proti kult .-jezikovnemu jsl. »tivolske resolucije«, češ da se bo jsl. edinstvo izvršilo »le na podlagi enakopravnosti in enakovrednosti – osobito kulturne – vseh plemen« (NZ, 1912, 291–2). Bil je tudi proti jezikovnemu novoilirizmu (Veda, 1913, 376). D. je dalje deloval pri VIII. zboru JSDS v Lj. (26.-9. 5.1912) ter v okviru deželnih konferenc JSDS na Goriškem. Na Gor. je D. veliko javno nastopal kot predavatelj, zlasti med delavci; poleti 1912 je v svojem stanovanju v Gor. priredil prvo razstavo slov. gor. slikarjev. D. je tudi z uspehom prevajal iz češčine. Prva njegova prevoda sta izšla v Gor. pri zal. A. Gabrščka (Slovanska knjižnica) in sicer A. Rehákove »Povesti s potovanja« (skupaj z J. Kunšičem, 1897) ter G. Preissove »Mladost« (1899). Potem je prevajal prozo in pesmi J. S. Macharja (NZ), v Zarji (1914) je izhajal njegov prevod Lichtererjevega romana »Za resnico«. V svojih delovnih načrtih je D. imel razprave o slov. polit. literaturi, o novejših smereh v socializmu ter o zgod. delavskega gibanja. Smrt je izvedbo načrtov prekinila. D. priljubljenost dokazuje tudi posebna njemu po svečena številka NZ (7–8, 1914). Izbor člankov je izšel pod naslovom »Slovenski politični problemi« (Lj. 1940). Že z delom pri NZ si je D. zagotovil posebno mesto v slov. polit. in kulturni zgodovini. V svojih prispevkih je bičal negativne idejne poteze obeh vodilnih slov. polit. taborov, opozarjal je na reakcijo slov. družbe v kapitalističnem družbenoekonomskem položaju, ugotavljal nov »slovenski tip socializma« in najostreje bičal vsak pojav zaostalosti. Veljal je za teoretika socialistične stranke na kulturnem in zlasti polit. polju (delavski voditelj). A. Gradnik ga vključuje med imena pomembnih mož na Goriškem, ko ga omenja v 2. sonetu cikla Na Erjavčevem grobu (Pot bolesti, 65).

Prim.: NZ 1914 s sl.; Lončar, 139; SBL I, 128–9; A. Prepeluh, Pripombe k naši prevratni dobi, Lj. 1938, 32–40; D. Kermauner, Dr. A. D., Sd 1940, 81–3; C. Štrukelj, Dr. A. D. v: A. Dermota, Slovenski politični problemi, Lj. 1940; Tuma 302, 317–8, 326–7, 346, 366; Gabršček II, 390, 409, 433; EJ 2, 691 (D. Kermauner); B. Berčič, Prezrti jubilej dr. A. D., Loški razgledi 1956, 183–204; Zgodovinski arhiv KPJ, V, Bgd 1951, 156, 197, 203–4, 215, 218, 222, 225, 231, 240–2, 247, 344, 472; Zbornik fotografij iz delavskega gibanja in dejavnosti Komunistične partije na Slovenskem 1867–1941, I/l, Lj. 1964, 132 s sl.; F. Gestrin-V. Melik, Slovenska zgodovina, Lj. 1966, 3034; R. Savnik, Pomembni rojaki iz Selške doline, v: Selška dolina v preteklosti in sedanjosti, Železniki 1973, 361–2; B. Pahor, NL 1976, 1097, s sl.; Slovensko Primorje in Istra, Bgd 1953, 110; F. Rozman, Naši zapiski 1902–1914, PZDG 1971–2, 1–2, 187–198; NE I; MSE I, 358; F. Koblar, Moj obračun, Lj. 1976; 24, 91, 101; Joža Mahnič, Nekaj spominov na prof. Koblarja, JiS 1975–76, 3, 95; Delavski oder na Slovenskem, Lj. 1964, 61.

B. Mar.