Dečko, Ivan (1859–1908)

DEČKO, Ivan, pravnik, politik (r. 9. 8. 1859, Središče ob Dravi; u. 3. 11. 1908, Gradec, Avstrija). Oče Tomaž Dečko, čevljar, mati Katarina Dečko, r. Podgorelec. Nečak Niko Vrabl, upravnik mariborske kaznilnice.

Od 1865 je obiskoval trirazrednico v domačem kraju, nato se je 1870 vpisal v četrti razred v Mariboru, kjer je opravil tudi gimnazijo (1879). V gimnazijskih letih je bival pri različnih obrtnikih, naklonjenost razvoju slovenskega obrtništva je ohranil tudi v kasnejših letih. Pravo je študiral v Gradcu in 1887 promoviral. Med študijem je bil predsednik akademskega društva Triglav, pisal je za različne slovenske in nemške časopise, publicistično je deloval tudi kasneje, ko je objavljal v Slovenskem narodu, Miru, Ljubljanskem zvonu, Slovenskem gospodarju, Domovini in Slovenskem pravniku. Že med študijem ga je zanimala politika, zlasti gospodarska. V Mariboru je bil odvetniški praktikant v pisarni Janeza Orosela (1883–85) in dejaven med slovenskim izobraženstvom v mestu. V istem obdobju je bil urednik Südsteirische Post, že 1881 pa je v Slovenskem narodu predlagal oblikovanje poljudnega lista za koroške Slovence, ki je 1882 začel izhajati pod imenom Mir. Napisal je delo Zbirka zakonov, zadevajočih posle občinskega področja, s katerim je 1882 občinskim upravam olajšal slovensko uradovanje. K izdaji knjige sta ga verjetno spodbudila Fran Levstik, ki je 1880 v slovenščino prevedel knjigo Antona Globočnika Nauk slovenskim županom, in Josip Pfeifer, ki je od 1887 izdajal podobno zbirko zakonov za Kranjsko. Dečkova knjiga je hkrati skušala okrepiti slovenska prizadevanja glede uvedbe slovenskega jezika v javno življenje. 1883 je bil tajnik Političnega društva.

1885 se je preselil v Celje, kjer je nadaljeval odvetniško prakso pri Josipu Sernecu, 1891 pa je opravil odvetniški izpit in v Celju odprl lastno odvetniško pisarno ter kot branilec slovenskih strank zaslovel z uspehi v upravnih, jezikovnih, šolskih idr. političnih sporih po slovenskem Štajerskem. 1887 je v imenu Mihaela Vošnjaka dosegel prvi slovenski vpis v zemljiško knjigo na Štajerskem in kot poslanec kmetskega volilnega okraja Ljutomer-Ormož-Gornja Radgona 1890 prvi v štajerskem deželnem zboru vložil slovensko interpelacijo. 1896 in 1902 je bil v celjskem volilnem okraju izvoljen za poslanca v štajerskem deželnem zboru v Gradcu. Z marljivim delom je politično pridobil v slovenske roke vse občine v okolici Celja. 1899 je štajerski deželni zbor zavrnil njegov predlog o ustanovitvi slovenske meščanske šole v Šentjurju. Z Maksom Veršcem in Mihaelom Vošnjakom je 1889 ustanovil Južnoštajersko hranilnico v Celju, 1895–96 je pomagal pri celjskem Narodnem domu, katerega pobudnik je bil, in pri nakupu Narodnega doma v Brežicah 1895. V Celju je ustanovil trgovsko društvo Merkur, kopališko zadrugo Diana (1892) in pomagal ustanoviti delavsko stavbno zadrugo Lastni dom (1891). Bil je med ustanovitelji političnega društva Naprej in častni član Slovenskega delavskega podpornega društva. Z njegovo pomočjo so bili v Celju ustanovljeni Dijaški dom, Zvezna tiskarna in Zadružna zveza. Več let je bil predsednik Celjske Mohorjeve družbe. Razmah obrtništva v Celju je bil v veliki meri prav njegova zasluga. 1899 je postal namestnik celjskega okrajnega načelnika.

Dečkova doba pomeni vrhunec slovenskega slogaštva pred politično diferenciacijo štajerskih Slovencev v katoliško-narodne in narodno napredne, med katerimi so slednji prevzeli Dečkovo dediščino; pomeni tudi vrhunec slovenske borbe za jezikovne pravice, ki so se jim z Dečkom pridružila še sodobna gospodarska vprašanja. Usodno ga je zaznamovala afera, ki so jo 1904 proti njemu sprožili politični nasprotniki, ker naj bi se z vlado samovoljno dogovarjal o lokaciji celjske slovenske gimnazije. Nekaj let kasneje je pristal v psihiatričnem zavodu pri Gradcu (Feldhof), vendar je do oktobra 1907, ko mu je bil zaradi bolezni dodeljen skrbnik in zakoniti zastopnik, svak Anton Cvenkel, ostal deželnozborski poslanec. Javno pozabljen je umrl v psihiatričnem zavodu.

Dečko Ivan, politik, r. 9. avg. 1859 v Središču, u. 3. nov. 1908 v Feldhofu pri Gradcu. Dovršil je gimn. v Mariboru 1879, jus v Gradcu 1883 (promov. 1887). Kot odv. praktikant v Mariboru je bil urednik Südsteirische Post do 1885, ko se je preselil v Celje, kjer je 1891 otvoril odv. pisarno in se 1897 poročil z Adelo Zanierjevo. 1881 je v SN (št. 10 in 30) priporočil izdajanje poljudnega lista za kor. Slovence, ki je 1882 pričel izhajati (Mir). V LZ (1883) je priobčil zgod. spis Slovenska predavanja na graškem vseučilišču. S številnimi članki po slov. časopisju in v SP je dajal smeri slov. politiki na Štaj. Z Zbirko zakonov, ki je 1882 prinesla Občinski red, je županom olajšal slov. uradovanje. 1887 je dosegel prvi slov. vpis v zemljiško knjigo na Štaj. in kot poslanec kmetskega volivnega okraja Ljutomer-Ormož-Gornja Radgona 1890 prvi vložil v štaj. dež. zboru slov. interpelacijo. V letih 1896 in 1902 je bil v celjskem volivnem okraju izvoljen za dež. poslanca. S podrobnim nar. delom je spravil v slov. roke celjsko okolico in vse občine okoli Celja, okr. zastop (1889) in ž njim okr. šolski svet. (Razsodba upravnega nadsodišča 17. jim. 1887.) Z Maksom Veršcem in Miho Vošnjakom je ustanovil Južnoštajersko hranilnico v Celju, pomagal pri celjskem Narodnem domu in nakupu Narodnega doma v Brežicah. V Celju je ustanovil trg. dr. Merkur, organiziral obrtni stan, kopališko zadrugo Diano (1892) in pomagal ustanoviti del. stavbno zadrugo Lastni dom (1891). Ž njegovo pomočjo se je ustanovil Dijaški dom, Zvezna tiskarna in Zadružna zveza. — Prim.: Geršak, Ormoški spomini, 151 (s sliko); Domovina 1908, 4. nov.; Kovačič, Trg Središče 256 (s sliko). — Slika: SIT III, št. 44. Gl.