Novi Slovenski biografski leksikon
DEBEVEC, Jože (Jožef Debevec, Josip Debevec, psevdonimi Jos. Matejev, Jos. Ošaben, Jože z Jezera, Misijonski stric, Krivogled, Sempronij Tiro; šifre J. D., J. Dbv.), teolog, pisatelj, prevajalec, literarni zgodovinar (r. 15. 3. 1867, Begunje pri Cerknici; u. 5. 10. 1938, Ljubljana). Oče Matej Matevž Debevec, kmet, mati Marija Debevec, r. Hren.
Prvo izobrazbo je prejel v domači ljudski šoli, nato je 1879–87 obiskoval gimnazijo v Ljubljani. Po maturi 1887 je v zimskem semestru 1887/88 na Dunaju študiral klasično in slovansko filologijo. Zaradi pomanjkanja sredstev se je 1888 odločil za študij bogoslovja v Ljubljani. Po tretjem študijskem letu je bil julija 1890 posvečen za duhovnika. Do januarja 1892 je deloval kot kaplan v Breznici, nato do avgusta istega leta v Trnovem (Ljubljana), zatem je bil do oktobra 1893 študijski prefekt v ljubljanskem bogoslovju. Jeseni istega leta je kot gojenec dunajskega bogoslovnega zavoda Avguštineja, elitne teološke ustanove, nadaljeval študij teologije na Dunaju, kjer je 1894 tudi doktoriral. 1894–98 je bil prefekt v ljubljanskem Alojzijevišču, hkrati pa je v Gradcu nadaljeval študij klasične filologije in slavistike. Diplomiral je 1900 in naredil tudi izpit za srednješolskega profesorja. 1898–1900 je bil suplent na nižji gimnaziji v Ljubljani, nato do 1910 profesor v Kranju. Od tedaj do 1924, ko se je upokojil, je učil na I. državni gimnaziji v Ljubljani, poleg klasičnih jezikov tudi slovenščino. Hkrati je od zimskega semestra 1919/20 do poletnega semestra 1921 kot zunanji sodelavec na novo ustanovljenega Oddelka za klasično filologijo na ljubljanski univerzi vodil grški proseminar. Že v pokoju je na željo ljubljanskih uršulink, ki so 1928 dobile dovoljenje za odprtje ženske realne gimnazije, 1929 sprejel mesto ravnatelja te ustanove. Pri prosvetnem ministrstvu v Beogradu si je vztrajno prizadeval, da bi gimnazija dobila pravico javnosti, kar se je pozneje tudi zgodilo. Ob ravnateljevanju je poučeval še slovenščino in srbohrvaščino. Gimnazijo je vodil do smrti.
Debevčevo delovanje je bilo vsestransko. Bil je cenjen profesor, predavatelj in vzgojitelj ter plodovit pisec. Pisal je vzgojne povesti za mladino, med katerimi sta najpomembnejši Vzori in boji, napisana na pobudo Frančiška Lampeta, v kateri doživeto slika dijaško življenje svojega časa, in povest iz življenja slovenskih študentov na Dunaju Do zmage; v obeh je uporabil pripoved v obliki pisem. Že kot sedmošolec je na Pleteršnikovo pobudo prevedel dramo Težke ribe poljskega dramatika in pesnika Michała Bałuckega, pisanja gledaliških del pa se je pozneje lotil tudi sam. Prvemu dramskemu prizoru V Rim!, ki je nastal v bogoslovju, sta sledili drami Liberalizem ali večni Žid in Junaške Blejke, za kateri je snov vzel iz zgodovine. Kot mož širokega znanja je napisal številne literarne razprave, ocene in kritike ter poljudnoznanstvene prispevke. Njegovo najobsežnejše in najpomembnejše delo je prvi slovenski prevod celotne Božanske komedije Danteja Alighierija, ki je v Domu in svetu s presledki izhajal petnajst let (1910–25). Dodal mu je tudi komentar. Delo, ki sicer ni doživelo knjižne izdaje, je bilo zaradi natančnega prevoda v veliko oporo poznejšim prevajalcem. Objavil je tudi številne krajše prispevke z različnih področij, knjižne ocene, zapise ob jubilejih, občasno je vodil rubriko Mladim literatom idr. Dom in svet je 1918 (formalno podpisan Izidor Cankar), 1919 in ob krizi revije 1937–38 tudi urejal. Kot sodelavec je bil dejaven še v reviji Duhovni pastir, za njeno prilogo Zgledi je napisal velik del gesel pod črkama B in C. Sodeloval je tudi pri katoliški znanstveni reviji Čas, za katero je pisal poročila o novih knjigah idr. Priredil je drugo izdajo Socijalizma Janeza Evangelista Kreka (1925).
Za delovanje na področju vzgoje in kulture ga je papež odlikoval z nazivom monsinjor.
V rojstnem kraju so mu 1998 postavili spominsko doprsno obeležje.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine