Debevec, Janez (1758–1821)

Debevec Janez, nabožen pisatelj, šolnik in filolog, r. 20. jun. 1758, u. 10. jun. 1821 ob slučajni navzočnosti v Žuženbergu. Dovršil je bogoslovje, služil pa radi bolehnosti ves čas v Lj. (ord. je bil 16. marca 1782, kraj njegovih gimn. in teol. študij ni znan, v tiskanih katalogih lj. gimn. njegovega imena vsaj 1766, 1770, 1772, 1773, 1776, 1777, 1778 ni). Imel je vedno lahko duhovsko službo, ki mu je puščala mnogo prostega časa: vsaj od jeseni 1783, ko se je lj. semenišče ukinilo, je bil »v lj. duhovni hiši mašnik« (ali spiritual, ali pa Herbersteinov »dvorni kaplan«); od 28. jul. 1785–1797 je živel v pokoju brez posebne službe (v lj. semenišču, ki se je po ukinitvi graškega generalnega sem. z dne 20 maja 1790 zopet odprlo, je od 1795 do prve franc. okupacije 1797 predaval slovenščino, česar pa ni štel za službo, čeravno je dobival morda kako odškodnino); 1797 do 1817 je služil v uršulinskem samostanu (1797 do 1806 je bil samo beneficijat, ki mu je samostan menda za neko vsoto Schellenburgovih ustanovnih obresti dajal hrano; 6. apr. 1806 je prosil za mesto kateheta, majnika 1806 je postal začasni, 1. avg. 1806 defin. katehet, ki je moral v samostanu menda dvakrat na teden brezplačno maševati, dobival pa od samostana razen hrane še ok. 200 gl. na leto, a za dobo franc. vlade naknadno od Avstrijcev); od 19. okt. 1817 je bil defin. v pokoju. — Škofa Herbersteina stremljenje po uveljavljenju nekaterih janzenističnih načel na eni, pojačeno delo lj. slovenistov ok. 1780 na drugi strani ga je spravilo že kot mladega duhovnika v ožje stike z gotovimi slov. liter. krogi: Japljem, od 1796 najbrž z Vodnikom, pozneje s Kopitarjem, obenem po vsej priliki tudi z Zoisom. Janzenistična vnema ga je naklonila, da je priredil kmalu po ordinaciji »Kratke navuke, regelce, inu molitve za sakrament te pokore«, katerim je priložil tudi »izpokorne psalme« (Lj. 1783). Ker mu je pridobilo delce glas slovenista, se je res odslej s skromno ambicijo a vztrajno vbadal za porast slov. pismenstva: menda kmalu po objavi »Kratkih naukov« je sestavil »Skrivnosti od dveh Adamov: stariga inu novega. Tu je, Skrivnosti od človeštva, inu Njegoviga Odrešenika« (rokop.); za 1. del Japelj-Kumerdejevega starega test. je sestavil na željo prirediteljev »Govorjenje od branja s. pisma« (1791), istodobno je napisal »Kranjski plateltof« (Lj. 1791); 1794 je priredil po naročilu založnika Korna za Vodnikovo pratiko koledarski del, tudi 1795 je oskrboval njegovo korekturo, dokler nista prišla s Kumerdejem radi pravopisa navzkriž; za predavanja v bogoslovju je sestavljal od 1795 v nem. jeziku slovnico slovenščine (Krainerischslavische Sprachlehre, rokop.), menda istodobno je dogotovil nem-slov. slovar (Deutsch-Krainerisches Wörterbuch, rokop.); izza 1799 je bil član komisije za presojo prevoda biblije; nova izdaja 2. dela novega test. iz 1804 »je skoro povsem delo njegove roke« (Kopitar); svojo pomoč je obljubil tudi akciji janzenistov za Zupan-Ravnikarjev novi prevod biblije; za šolo je izdal »Kleine Erzählungen« — »Majhine perpovedvanja« (Lj. 1809); končno je menda priredil za Egerjevo tiskarno nekaj letnikov kmetiške male »Nove krajnske pratike«. »Kratki nauki« so izšli v novih izdajah, ki jih je redigiral pisatelj sam (1783–92, 1792, 1801, 1807, vsaj 3. —5. izd. brez spokornih psalmov in z izpremembami v 2. delu. — Za jezik in pravopis je bila D.-u merodajnejša smer janzenističnih somišljenikov Japlja in Jurija Gollmayerja nego Pohlina (s Kumerdejem je prišel navzkriž, ker je hotel pri korekturi Vodnikove pratike za 1796 vrsto »preprostih dolgih »i« nadomestiti z »y«, v komisiji za revizijo biblije je vodil opozicijo proti Japljevim germanizmom), vendar se pohlinizmom ni mogel povsem ogniti, a koncesije ustvarjajoči se tradiciji literarnega jezika je delal le polagoma (1783 n. pr. še piše: Grešiv itd.; 1791 piše: bil itd., uči pa, naj se bere biv, rekuv, šov, peršuv — peršil, počuv itd.; 1795 meni, da se ta izgovor more trpeti). Oba tiskana nabožna spisa sta posneta po janzenističnih predlogah (Kratki navuki, ki so imeli nalogo, preproste ljudi prepričati, da je nova rigorozna izpovedna praksa edino prava, slonijo zlasti na »Directeur des ames pénitentes«; Govorjenje od branja sv. pisma, z ostjo proti duhovnikom, ki so izražali pomisleke, ali se naj prepusti novo slov. sv. pismo brez omejitve čitanju lajikov, je izvleček iz dela Ant. Arnaulda: De la lecture de l'Écriture Sainte). Spokorne psalme je sprejel D. z neznatnimi jezikovnimi izpremembami iz Gollmayerjeve Svete maše, novo izdajo 2. dela Japelj-Kumerdejevega nov. test. je pomagal v frazeološkem oziru izdatno popraviti. Njegov plateltof, ki je izšel sicer »z dovoljenjem višjih«, a ne v ofic. zalogi šolskih knjig, je bil namenjen v prvi vrsti menda privatnemu pouku in avtodidaktom, ker prinaša povsem nove D.-ove dodatke in formulacije ter se z abecedarjem, ki je bil predpisan za avstr. šole do 1794, manj sklada kakor abecedarji iz 1784, oz. 1790 in 1789; Majhine perpovedvanja, ki prinašajo tudi vzporedni nem. tekst, so menda prvi slov. prevod ofic. prvošolske čitanke, ki se je uvedla že 24. dec. 1786, po odloku s 14. dec. 1807 pa imela preurediti. Da se je končno 1795 vsaj v lj. bogoslovju začela slov. slovnica predavati delu one inteligence, ki je bil določen za delovanje na slov. teritoriju, je pač izključno zasluga D.-ove uvidevnosti, če ne tudi požrtvovalnosti (problem gram. pouka slovenščine za bodoče uradnike in duhovnike je bil istočasno aktualen tudi na Štajerskem, kjer se je 1780 prvič ugibalo o eventualnem pouku slovenščine na graškem liceju, od 1794 pa na mar. gimn. pod Andr. Kaučičem tudi ugotavljalo, kdo se je privatno v slovenščini najbolje izvežbal). Okoliščina, da D. vkljub skorajšnjemu odhodu Francozov ni več predaval in da se na pretvoritev njegovih privatnih kurzov v stalno drž. institucijo po vsej priliki sploh ni mislilo, opravičuje domnevo, da odločilnih cerkv. činiteljev ali Zoisa o upravičenosti take institucije ni prepričal. Pri sestavljanju skript za predavanja je rabil sicer Pohlinovo slovnico, vendar hodil svoja pota (niti paradigme niso iste). Važnost je polagal na 3 smernice: zbujanje smisla za etimološki pravopis, ki bodi obenem sposoben za fiksacijo »vsakega glasu, ki pride iz narodovih ust«; problem literarnega jezika, kjer je vpraševal sebe in druge, po katerem narečju naj bi se v dvomljivih slučajih ravnali, in poudarjal, da je treba upoštevati tudi druga slovanska narečja; obilico primerov. Za razvoj slov. slovnice njegova skripta ne bi imela posebnega pomena, če bi se bila tudi natisnila (sklonov razlikuje 8, med njimi lokal in instrumental, a tudi nepotrebna vokativ in ablativ, glagol deli po sedanjikovi končnici, deležnike na »-e« in »-č« pozna, ne pa na »-ši« itd.). Slušatelji so slišali iz njegovih ust poleg raznih zgodovinskih anahronizmov (da je n. pr. »ilirščina materni jezik« ne le vsem slovanskim jezikom, ampak tudi litavščini, tatarščini itd.), temveč po vsej priliki tudi marsikatero preporodno misel (v skriptih se govori n. pr.: da je gram. pouk slovenščine potreben ravno tako kakor nemščine; da bi slovenščina ne bila tako pokvarjena, če bi se poučevala po šolah že tako dolgo kakor drugi slovanski jeziki itd.). Njegov slovar je nastal po vsej priliki na ta način, da je D. Pohlinovo gradivo po nem. besedah uredil in ga po Adelungu izpopolnjeval. Vpliva so imela njegova filološka dela le v toliko, da sta jih poznala in rabila Vodnik in Kopitar. Egerjeva mala pratika iz let, ko jo je prirejal morda D., nima kakih posebnih izprememb (šlo je predvsem vedno za nove uganke). — Prim.: Pohlin; Annalen der oesterr. Literatur 1802, nov.-dec.; Kopitar, Gramm. XLVII; Metelko, Lehrgeb. XXIV; Vodnikov spomenik 50, 53; Šafařík, Gesch. d. ssl. Lit. I, 191; Marn XXII, 70; Briefw. Dobrovský-Kopitar I, 719; Benkovič, DS 1895, 187; Vrhovnik, IMK 1895, 62, 94 in 1898, 103; Steska SU 1904, 151; Ilešič, 0 pouku 10, 24, 30, 57, 72, 89, 113; Petrovskij, Pervyje gody Kopitarja 107; Pokorn, Šem. 1788, 14; Gruden, Carniola 1916, 102; Breznik, DS 1917, 133; BV III (1923), 5, 33, 34; rokopisi v sem. v Lj. Kd.