Debeljak Anton, pesnik, kritik in prevajalec, r. 25. okt.
1887 v Šegovi vasi pri Loškem potoku na Dolenjskem, u. 24. okt. 1952 v Lovranu.
Oče Franc je bil kmečki delavec in priložnostni zidar, mati Ivana Krajec. Gimn. je
obiskoval v Novem mestu (1900–08) in se ves čas vzdrževal z inštrukcijami.
Romanistiko je študiral na dunajski U (1908–11) in na Sorboni v Parizu (1911–12),
služboval je v Gor. (1913–15), nato je bil eno leto vojak, v Idriji na realki
(1916–18), na II. drž. gimn. v Lj., od 1921 na realki, pozneje na I. drž. gimn. do
upokojitve 1949. Leta 1921–22 se je kot štipendist franc. vlade izpopolnjeval v
Parizu, 1923 je doktoriral v Lj. Po vojni je bolehal za hudo astmo in zadnja leta
bil pogosto v raznih bolnišnicah. Prve pesmi in prozo je priobčil kot dijak 1908 v
DP v Pragi pod psevdonimom Unilij. Pozneje je s polnim imenom, anonimno in s
številnimi psevdonimi (preko 100!) objavljal pesmi, potopise, eseje, knjiž.
študije in kritike, jezikoslovne razprave in poročila v skoraj vseh slov. in
mnogih hrv. revijah in listih, kot so: LZ, Sn, SN, GorS, GL, S, J, DS idr. Izdal
je pesniško zbirko Solnce in sence (Lj. 1919), prozo in
mladinske pesmi Tičistan (1940) in Italijansko-slovenski slovar skupaj z V. Strnadom (1941, 1943). V LZ je
objavil vrsto informativnih člankov o franc. lit.: Paseizem in
futurizem (1912), Zadnje smeri v francoski književnosti
(1917), O dadaizmu (1922), Likovno
pesništvo (1922), Gustave Flaubert (1922), Anatole France (1925), Paul Valéry
(1926), v Slov. ženi 1912–14 je priobčil Pregled glavnih
zastopnic francoskega slovstva; dalje Iz
hispano-ameriške književnosti (LZ 1924), Luis de Camoes (LZ 1925), Goethe in Jugoslovani (Mnt. 1931, 32), Iz
portugalskega pesništva (LZ 1933). Po lastni izjavi je znal sedemnajst
jezikov, prevajal je iz trinajstih, avtorjev pa je prevedel enaintrideset. Mnogo
prevodov je izšlo v revijah, kot npr. P. Claudela Marijino oznanjenje (DS 1926), v
knjigah pa so izšli naslednji prevodi: iz angl.: L. Adamič: Kriza v Ameriki
(1932), J. Erskine: Kratkotrajna sreča Francoisa Villona (Verze, 1964); iz
flamščine: Charles de Coster: Ulenspiegel in Lam Dobrin (1923); iz franc: Moderna
francoska lirika (1919), A. France: Pingvinski otok (1920), H. Barbusse: Ogenj
(1921), L. Hémon: Marija Kožuhova (1927), G. Flaubert: Salambô (1931), H. de
Balzac: Lepa Imperija (Mrb. 1952, Lj. 1963), Okrogle povesti (1955), Veseli župnik
mendonski (1964); iz nem.: K. May: Old Surehand (1930); iz portug.: A. L. Vieira:
Amadis (1925); iz rušč.: K. Čukovskij: Šuri-Muri Velikan (1946); iz špan.: M.
Cervantes: Zgledne novele (1951); sodeloval je pri prevodih za knjigi Svet humorja
in satire I. (1951) in Svetovna književnost II. (1964). Poleg tega je prev. nekaj
pesmi za češ., slovaš., franc. in ital. antologijo jsl. poezije.
Prim.: Ž. arh. v Loškem potoku; SBL I, 124; LPJ I, 582–3,
kjer je J. Munda navedel psevdonime, časopise, v katerih je sodeloval, in
bibliografijo; (tu bo navedena le važnejša literatura o njegovem izvirnem delu);
I. Dornik, Solnce in sence, DS XXXII, 1920, 85–86; M. Jarc, Solnce in sence, LZ
XL, 1920, 116–117; –o (B. Borko), Dr. A. D., J 23. X. 1937; isti,
Literamo-posredniško delo dr. A. D., Knjiga 1953, 2–5; F. Petrè, Raziskovalec na
področju poezije, NS 1952, 1028–33; I. Podržaj, Šopek imortel na grob dr. A. D.,
JiS 1957/58, 326–329; ZSS VI, 1969, 110–1 s sl.; M. Dodič, 225 let novomeške
gimnazije, Novo mesto 1971, 349.
Jem.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine