Darian, Ado (1895–1966)

DARIAN, Ado (rojstno ime Adolf Moric; Ado Moric), tenorist, operni in koncertni pevec, pevski pedagog (r. 18. 5. 1895, Bistrica ob Sotli; u. 3. 1. 1966, Ljubljana). Oče Emerik Moric, učitelj, ravnatelj, mati Antonija Moric, r. Flis, učiteljica. Brat Makso Adrian Moric, zdravnik in tenorist, operni pevec.

Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju (1901–06), 1907–14 pa klasično gimnazijo v Mariboru. Po opravljeni maturi mu je bila zagotovljena štipendija za nadaljnje šolanje na konservatoriju, a zaradi začetka prve svetovne vojne do tega ni prišlo. Prvi pomembnejši nastop je imel 24. maja 1914, ko je z mariborsko čitalnico nastopil v ptujskem Narodnem domu ob petstoletnici zadnje omembe ustoličevanja koroških vojvod. 1915 se je vpisal na Pravno fakulteto v Gradcu in sočasno obiskoval pouk petja. Kljub vojaščini, ki jo je služil v 1917–18 v avstro-ogrski armadi, je obiskoval novi dunajski konservatorij pri profesorju Arturju Wolfu in ga 1918 končal z odličnim uspehom. Istega leta se je vpisal na dunajsko univerzo na študij prava in ga z odliko zaključil tri leta kasneje (1921). Še pred zaključkom študija na Dunaju je študiral pravo v Zagrebu (zaključil ga je 1920) in se zaposlil v državni upravi – 1920–21 kot pripravnik na Civilnem komisariatu v Murski Soboti, nato kot vladni koncipist Okrajnega glavarstva v Slovenj Gradcu (1921–22) ter nazadnje kot vladni tajnik Pokrajinske uprave za Slovenijo v Ljubljani. V sezoni 1924/25 je kot tenorist prvič gostoval v ljubljanski operi in najkasneje od te sezone uporabljal umetniško ime Ado Darian. V državni službi je deloval vse do konca marca 1926, ko je dal odpoved in se povsem posvetil umetniški karieri. Med službovanjem v državni upravi je nadaljeval pevski študij v Ljubljani, najverjetneje zasebno pri Vandi Wistinghausen-Chuławski. Ko je bil premeščen v Slovenj Gradec k Josipu Ipavcu (najverjetneje kot administrator v njegovi ordinaciji), pa je obiskoval ure petja pri baritonistu Štefanu Romanowskem. 1926 se je ponovno vpisal na novi dunajski konservatorij in nadaljeval študij petja pri Arturju Wolfu. Med študijem in po njem je svoje znanje izpopolnjeval tudi pri Henriki Suffriano ter kasneje pri Georgeu Arminu Hermannu in Reni Pfiffer Madsen. Po končanem študiju je od 1927 kot tenorist nastopal na številnih velikih evropskih opernih odrih, mdr. v mestnem gledališču Teplitz-Schönau (1927/28), gledališču Thalia v Hamburgu (1928/29), Theater and der Wien na Dunaju (1929/30), mestnem gledališču v Königsbergu (1930/31), državnem gledališču v Kasslu (1931/32), mestnem gledališču v Erfurtu (1932/33), opernem gledališču v Gradcu (1933/34), mestnem gledališču v Duisburgu (1934/35), gledališču Mellini v Hannovru, osrednjem gledališču v Dresdnu (1935/36) in osrednjem gledališču v Leipzigu (1936/38). Nastopal je tudi v Ljubljani, Zagrebu, Pragi, Vroclavu, Stuttgartu, Baslu, Bochumu, Wiesbadnu, Dunajskem Novem mestu, Augsburgu, Linzu, Köbenhavnu, Leipzigu in Kromlauu. 1932 je spremenil rodbinsko ime Moric in priimek uradno preimenoval v Darian. 1938 je iz političnih razlogov zapustil Nemčijo in nastopil državno službo pri policijski upravi v Ljubljani ter končal umetniško kariero tenorista. 1940–45 je opravljal delo generalnega tajnika in namestnika intendanta Narodnega gledališča v Ljubljani. 1940 je pričel kot honorarni profesor delovati na Glasbeni akademiji in na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani. V želji poživiti zanimanje za gledališče ter ga popularizirati je kot pobudnik in organizator organiziral dve pevski tekmi (1940 in 1941) v ljubljanski operi. 1945 je postal izredni profesor na Glasbeni akademiji, opustil delovno mesto generalnega tajnika in se posvetil izključno pedagoškemu poklicu. 1961 je postal redni profesor, 1962 pa še prorektor Akademije za glasbo v Ljubljani. Poučeval je tudi zasebno. Prirejal je pevsko-pedagoške tečaje in javna predavanja s področja pevske pedagogike za študente in učitelje na dunajski visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost (1954–58). Več predavanj o pevskih problemih je izvedel tudi na univerzi Mozarteum v Salzburgu (1956). Kot profesor petja in prorektor je deloval do 1965. Od začetka okupacije je aktivno sodeloval v narodnoosvobodilnem gibanju in ga podpiral do osvoboditve, pomagal varovati člane pred okupatorjem, jih reševati iz zaporov in ščitil gledališko premoženje. Bil je član sindikata Društva visokošolskih profesorjev v Ljubljani, deloval je kot tajnik sekcije Akademije za glasbo pri Društvu visokošolskih profesorjev in bil kasneje tudi predsednik kulturne sekcije Društva visokošolskih profesorjev v Ljubljani. Bil je član disciplinskega sodišča Akademije za glasbo, član akademskega društva Triglav in odbornik Društva Posavčanov iz brežiškega okraja v Ljubljani.

Kot operni in operetni pevec je prepel štiriinšestdeset vlog, skupno nastopil v več kot 1.200 opernih in operetnih predstavah, najmanj devetindvajsetkrat je nastopil na radiu. Nastopal je v vseh pomembnejših liričnih tenorskih opernih in operetnih vlogah. Mdr. je bil Turridu (Pietro Mascagni: Cavalleria rusticana, 1924), Edler (Richard Wagner: Lohengrin, 1927), Hans (Wilhelm Kienzl: Evangelist), Alvaro (Giuseppe Verdi: Moč usode, 1927), Kunz Vogelgesang (Richard Wagner: Mojstri pevci Nürnberški), Fenton (Otto Nicolai: Vesele žene windsorske, 1927, 1928), Chevalier de Grieux (Jules Massenet: Manon, 1927, 1928), Henry (Giacomo Puccini: Plašč, 1928), Belmonte (W. A. Mozart: Beg iz seraja, 1927), Rinuccio (Giacomo Puccini: Gianni Schicchi, 1928), Marquis de Chateauneauf (Albert Lortzing: Car in tesar, 1928), knez Vasilijev Ivanovič Šujski (Modest Musorgski: Boris Godunov, 1928), Cavaradossi (Giacomo Puccini: Tosca, 1931), Tamino (Wolfgang Amadeus Mozart: Čarobna piščal, 1928) Mornar (Richard Wagner: Tristan in Izolda), Walter (Richard Wagner: Tannhäuser, 1928), Kapitan (Gustav Beer: Princesa Ti-ti-pa, 1929), Vojvoda (Giuseppe Verdi: Rigoletto, 1929, 1935), Alfredo (Giuseppe Verdi: Traviata, 1925, 1928), Sandor Barinkay (Johann Strauss ml.: Cigan baron, 1929, 1933), Princ (Victor Herbert: Marietta, 1929, 1930), Alfred (Johann Strauss ml.: Netopir, 1930), Eisenstein (Johann Strauss ml.: Netopir, 1932, 1933), Henri (Emmerich Kálmán: Vijolica z Montmartra, 1930), Adam (Carl Zeller: Ptičar, 1931, 1937), Princ Sou-Chong (Franz Lehár: Dežela smehljaja, 1930, 1938), René (Franz Léhar: Grof luksemburški, 1936, 1937), Tassilo (Emmerich Kálmán: Grofica Marica, 1930, 1934), Stefan Koltay (Paul Abraham: Viktorija in njen Hussar, 1930, 1932), Georg (Franz Lehár: Lep je svet, 1931), Princ Lilo-Taro (Paul Abraham: Roža iz Havajev, 1932), Pietro (Franz von Suppé: Boccaccio, 1932). Po vrnitvi v domovino se je uveljavil kot izvrsten koncertni pevec v oratorijih. Nastopal je tudi kot koncertni pevec na radiih Ljubljana, Dunaj, Gradec in Köbenhavn. Objavljal je strokovne članke s področja pevske pedagogike v več izdajah Slovenske glasbene revije in v reviji Grlica, nekaj člankov tudi v slovenskih časopisih Tovariš in Slovenski poročevalec ter v švicarskem strokovnem listu Schweizerische musikpädagogische Blätung. 1951 je izšel njegov priročnik Šola lepega petja, v katerem je opisal svoje metodične izkušnje pri pedagoškem delu. Kot pevski pedagog je vzgojil vrsto uveljavljenih opernih in koncertnih pevcev, mdr. sopranistke Majdo Zakrajšek, Herto Hočevar, Ivico Rupnik, altistko Olgo Jelenc, tenorista Alberta Paplerja in Ivana Solnariča, basista Staneta Česnika, sopranistko Sonjo Bleiweis Ivančič, tenorista Antona Nina Uršiča, sopranistko Nado Zrimšek Slana, tenorista Danila Čadeža in Jerneja Plahuto, sopranistko Valerijo Heybal, Vilmo Bukovec, tenorista Mitjo Gregorača in Rajka Koritnika, baritonista Sama Vremšaka. Bil je široko razgledan, čuteč in muzikalen lirični tenorist s plemenito koloriranim timbrom in izvrstno pevsko tehniko, čisto in jasno izgovorjavo ter izjemnimi igralskimi sposobnostmi.

Ob 120. obletnici njegovega rojstva (2015) so mu v Bistrici ob Sotli odkrili spominsko ploščo na tamkajšnji osnovni šoli.

Moric-Darian Ado, operni pevec, r. 18. maja 1895 v Št. Petru pod Sv. Gorami kot sin nadučitelja Emerika Morica. Absolviral mariborsko gimn., študiral dva letnika bogoslovja, nato pravo na dunajski univerzi in obenem petje na konzervatoriju. Služboval pri politični upravi v Murski Soboti, v Slovenjgradcu in kot vladni tajnik v Lj. Tukaj je nadaljeval pevski študij in nastopil v operi. Po ostavki na državno službo je bil angažiran v Teplicah (Č. S. R.), v Theater an der Wien, Hamburgu, Königsbergu, Kasselu in Erfurtu. Kot liričen tenor nastopa zlasti v operah Tosca, Bohème, Rigoletto, Traviata, Manon, Zauberflöte, Entführung in tudi v operetah. Rodbinsko ime je izpremenil v Darian; brat M.-Adriana. Drz.