Čop, Matija (1797–1835)

ČOP, Matija (Matthias Zhóp), literarni zgodovinar in kritik, filolog, profesor na liceju, bibliotekar (r. 26. 1. 1797, Žirovnica; u. 6. 7. 1835, Ljubljana, Tomačevo). Oče Matija Čop, kmet, mati Elizabeta Čop, r. Ovsenjak, kmetica. Brat Janez Čop, pesnik, sorodnik Anton pl. Čop, tudi von Tschopp, sodnik.

Čop se je rodil v kmečki družini v Žirovnici na Gorenjskem kot prvi od šestih otrok; zlasti s sestro Minco ter bratoma Janezom in Simonom je ostal povezan in jim s svojimi dohodki tudi nenehno pomagal. Mati Elizabeta je bila pismena, oče Matija se je ukvarjal tudi s prevozništvom. V njihovi soseščini je do ok. 1797 domovala Marija Svetina, pozneje Prešernova mati. Na pobudo rodinskega župnika Franca Saleškega Christianusa, slovečega govornika, je desetletni Čop podobno kakor drugi nadarjeni kmečki dečki po jožefinski omilitvi podložništva oktobra 1807 šel zdoma v šole.

V prvem in drugem razredu ljubljanske normalke je imel pri pouku težave, a jih je ob pomoči Janeza Krstnika Kersnika, fizika in profesorja na ljubljanskem liceju, odpravil. 1810 je zaključil normalko z odliko. 1810–14 je obiskoval štiriletno gimnazijo. Pri Valentinu Vodniku, svojem gimnazijskem profesorju (1812–13), se je učil tudi francoščino in italijanščino. Vodnik je prispeval k izoblikovanju Čopove etnično-jezikovne zavesti. Ta mu je ostala samoumevna, kar kaže mdr. dejstvo, da se je v prošnji za službo 1819 imenoval za »Kranjca«, »rojenega Slovana«, svoj materni jezik pa »kranjsko-slovenski«.

1814–16 se je vpisal na t. i. filozofijo na ljubljanskem liceju, kjer sta ga mdr. poučevala Matevž Ravnikar in Jurij Pavšek. Čop je1815 opravil izpit za domačega učitelja. Tretji letnik filozofije (verouk, retoriko, avstrijsko zgodovino in klasično filologijo) je končal na Dunaju, kjer je bival od 30. oktobra 1816 do avgusta 1817. Tako je izpolnil prvi pogoj za poklic gimnazijskega profesorja. Na Dunaju ga je vzel pod okrilje podravnatelj Franz Wilde, v dvorni biblioteki, kjer je študiral, je spoznal rojaka, kustosa in jezikoslovca Jerneja Kopitarja.

Po povratku je študiral v ljubljanski licejski knjižnici. Preučeval je francosko klasicistično poetiko, čeprav je ni cenil, pregled zgodovine evropskih književnosti Friedricha Ludewiga Bouterweka (1815 si je iz njega delal izpiske) in romantično estetiko. Sprejel je kantovsko premiso o avtonomiji umetnosti, neodvisni od moralne sfere. Sprva so ga pod vplivom bratov Avgusta in Friedricha Schlegla pritegnile starejše romanske literature (1817 si je na Dunaju delal zapiske o provansalski literaturi), spoznaval pa je tudi nemško, angleško in francosko besedno umetnost. Visoko je cenil Johanna Wolfganga Goetheja in Friedricha Schillerja, vendar ni maral klasicizma. Vseskozi je bil odličen, studiozen dijak, od knjig je ostal neločljiv vse življenje. Da bi besedno umetnost užival v izvirniku, se je učil tujih jezikov. Do svojih zrelih let se jih je naučil okrog dvajset, mdr. tudi sanskrt. Literarno prestižnejšim klasičnim in zahodnoevropskim jezikom, poleg angleščine zlasti romanskim, je od svoje lvovske dobe naprej dodal poljščino in druge slovanske jezike. Od 1817 do odhoda na Reko se je na poletnih počitnicah v domači Žirovnici družil s Francetom Prešernom.

Konec 1817 se je Čop po zgledu svoje rodbine, ki je dala nekaj duhovnikov, vpisal na ljubljansko teološko fakulteto s ciljem, da bi kot podeželski kaplan lahko v miru živel med knjigami. Na fakulteti je obiskoval mdr. predavanja Franca Serafina Metelka iz slovenščine in metrike, a po končanem drugem letniku 1819 je misli na duhovništvo opustil. Potem ko je 2. decembra 1819 opravil izpit za poklic gimnazijskega profesorja, se je prijavljal na razpise za profesorsko mesto v dalmatinskih mestih in na Reki. Ker ni bil uspešen, se je spet vpisal na teologijo, opravil izpite za tretji letnik (mdr. pri Jožefu Dagarinu in Matevžu Ravnikarju) in se še naprej oziral po gimnazijski profesuri. Njegovi sobesedniki o literaturi so postali Franc Leopold Savio, Miha Terlej, Andrej Smole in Prešeren.

Teologijo je nato dokončno opustil in se jeseni 1820 preselil na Reko, kjer je na gimnaziji poučeval več predmetov, od antičnih klasikov do zgodovine. Naučil se je hrvaščine ter bral stare dubrovniške pisce, sodobno evropsko književnost (Lord Byron, Walter Scott, brata Schlegel, Goethe, Friedrich Schiller, Alessandro Manzoni, Alphonse de Lamartine) in nemške prevode orientalskih slovstev. Stanoval je v hiši Jožefa plemenitega Tomašića, brata dalmatinskega guvernerja (kjer je bil tudi domači učitelj). Z zaslužki od profesure in dodatnih jezikovnih inštrukcij je pomagal bratu Janezu, ki je do 1831 študiral v Ljubljani. Na domu angleškega lesnega trgovca Thomasa Mossingtona, kjer je Čop v zameno za ure angleščine njegova sinova poučeval italijanščino in francoščino, je spoznal tudi angleškega konzula Johna Learda. Potem ko je Avstrija Reko odstopila Ogrski, je Čop iskal zaposlitev drugje, zlasti v italijanskih deželah ali njihovi bližini, pa tudi na Dunaju. Kot mnogi romantiki je občudoval Italijo in pozneje večkrat tja tudi potoval. Galicijski guverner baron Joseph von Hauer, ki je poleti 1822 počitnikoval na Reki, mu je priporočil Lvov. Čop je že 8. junija 1822 vložil prošnjo za službo v galicijski prestolnici, na dvorni študijski komisiji so mu jo odobrili 22. septembra, na lvovskem guberniju pa 5. oktobra.

Jeseni 1822 je Čop tako zapustil Reko in v pričakovanju urbanega, večjezičnega in svetovljanskega okolja nastopil službo profesorja humanitete (grščine in latinščine) na tedanji drugi gimnaziji v Lvovu. V Lvovu so ga ob profesuri ter izrednem poučevanju angleščine in italijanščine s književnostma (razlagal je predvsem Williama Shakespeara, Byrona in Danteja Alighierija) obremenjevale številne zasebne jezikovne in literarnoestetske inštrukcije. S temi zaslužki si je sistematično kupoval knjige, finančno pomagal domačim, tedaj in pozneje pa si je z njimi omogočal tudi počitniška študijska potovanja (mdr. Benetke, Padova, Milano, Pariz, Dunaj, Krakov, Praga, Brno, München, Salzburg). Prek inštrukcij, pogovorov in dopisovanja si je Čop utrjeval znanje jezikov in kmalu obvladal še poljščino.

Zaradi svoje erudicije je bil 30. avgusta 1825 na lvovski univerzi imenovan za nadomestnega učitelja (suplenta) za klasično filologijo in estetiko, nekaj časa tudi za občo in avstrijsko zgodovino. A Čop ni bil zadovoljen s tamkajšnjim stanjem stroke in z možnostmi za znanstveno kariero. Že od bivanja na Reki naprej si je želel poklic profesorja filozofske estetike in literature na univerzi ali liceju, po možnosti na Dunaju ali v Italiji. To mu kljub poizvedovanjem in prošnjam (npr. 11. februarja 1825 za profesorja nemščine na padovski univerzi) ni uspelo ne v Lvovu ne pozneje, zato se je oklenil misli na bibliotekarsko službo. V dopisovanju z Mosesom Mossingtonom, sinom reškega trgovca, ki se je medtem z družino preselil v Benetke, je Čop 21. marca 1823 zaprosil za roko njegove okoli petnajstletne sestre Mary, a ga je njena družina novembra 1824 po odlašanju uvidevno zavrnila. Tako so se mu podrli še upi o meščanskem družinskem življenju in je ostal samski.

V Galiciji se je družil z gledališčnikom, sonetopiscem in prevajalcem Janom Nepomucenom Kamińskim, osrednjo osebnostjo lvovskega literarnega kroga, in z mladimi poljskimi meščanskimi ali plemiškimi izobraženci, predanimi književnosti (Karol Bołoz Antoniewicz, Mikołaj Bołoz Antoniewicz, Wacław Zaleski, January Bończo Skarzyński in drugi). Še naprej je preučeval evropske književnosti, zlasti Byrona, Scotta, Danteja, Uga Foscola, Manzonija, Lamartina, Goetheja in brata Schlegel. S svojim kozmopolitskim obzorjem in estetiko klasične romantike se je v Lvovu uveljavil kot literarni posrednik in iz ozadja vplival na sodobno književnost v Galiciji. Približal jo je angleškim in nemškim romantičnim vzorom in ji pomagal preseči odvisnost od francoskega klasicizma. Po drugi strani se je v novem okolju iz pasivnega preučevalca estetskih dosežkov zahodne besedne umetnosti sam začel spreminjati v akterja na literarnem polju, njegov obrat k slavistiki pa ga je vodil k spoznavanju ključne vloge književnosti v politiki narodnih gibanj. Ob poljski romantiki, svobodoljubno in nacionalno usmerjeni, se mu je okrepilo zanimanje za Adama Mickiewicza (cenil ga je višje kot tedaj mnogi Poljaki), poljsko literarno zgodovino (postal je prvi slovenski polonist), pa tudi za nacionalne romantike v slovanskem svetu, mdr. za Aleksandra Sergejeviča Puškina in Jána Kollárja. A v Lvovu Čop ni več zdržal, zato je 20. februarja 1827 vložil prošnjo za premestitev na ljubljanski licej, ki ji je bilo ugodeno. V Galiciji je tako služboval do septembra 1827, sredi oktobra se je odpravil nazaj na Kranjsko. Vse do smrti se je še zanimal za poljsko književnost in si dopisoval z galicijskimi znanci – ohranilo se je dvanajst njegovih pisem petim dopisnikom in kar 108 pisem, ki jih je štiriindvajset znancev iz Galicije poslalo njemu.

Oktobra 1827 je z Dunaja, kjer se je ustavil na poti v Ljubljano, Zaleskemu poslal nekaj kratkih poročil o antologiji poljske poezije Johna Bowringa, angleškem izboru srbskih ljudskih pesmi, izidu tretjega dela slovanskih ljudskih pesmi v Pragi ter novih slovaških, čeških, srbskih in dalmatinskih knjigah. Uredniško prirejena Čopova poročila so bila 1827–28 objavljena pod kriptonimom M. Z. ali psevdonimom Zaleskega (ki se na Čopa sklicuje) v Rozmaitościh, kulturni prilogi Gazete Lwowske. Čop torej ni stopil v javnost šele sredi slovenske abecedne vojne 1833. Prav Kopitar, ki je imel Čopa sprva še za svojega prijatelja in učenca, ga je 1829 povabil k sodelovanju pri Wiener Jahrbücher der Literatur. Čop je v ta namen pozneje dolgo pripravljal svoje prispevke; mdr. je 1833 napisal osnutek uvodne predstavitve poljske književnosti, v katerem je polemično do Friedricha Schlegla poudaril, da je ta starejša od nemške ali francoske in da po obdobju renesanse prav v sodobnosti doživlja nov vrh, ko povezuje spodbude evropske romantike z nacionalno idejo. Toda članka Čop niti ni poskusil objaviti, ker se je zaradi abecedne vojne 1833 razšel s Kopitarjem.

Po vrnitvi v Ljubljano 15. novembra 1827 je Čop še vedno spremljal poljsko književnost. Mickiewiczevi soneti in pesnitve so bili poleg Byrona in Goetheja med Čopovimi zgledi za združitev klasične romantike z narodno idejo in za moderni ep (Mickiewiczev Konrad Wallenrod je postal ena od predlog Prešernovega Krsta pri Savici). Do fantastike pri Juliuszu Słowackem in folklornih teženj galicijske romantike je bil Čop zadržan. Kljub svojim pomislekom o poljski »lahkomiselnosti« je simpatiziral z njihovo novembrsko narodno vstajo 1830, podobno kakor z drugimi liberalnimi narodnimi gibanji. Po drugi strani je Čop svojim galicijskim dopisnikom poskušal prebuditi zanimanje za slovenske književne novosti in razmere na Kranjskem; Skarzyńskemu je poročal o abecedni vojni.

1827–31 je Čop na liceju v Ljubljani prvemu in drugemu letniku humanitete predaval poetiko in retoriko; slušateljem je širil estetsko obzorje, seznanjal jih je tudi s slovenskim slovstvom, z Vodnikovimi in Prešernovimi pesmimi. Od 23. septembra 1830, ko je leto po smrti Matije Kalistra končno zasedel stalno mesto bibliotekarja v licejski knjižnici, je poučeval kot suplent. Kljub bibliotekarski službi ga je še vedno mikalo svetovljansko okolje, tako da je 5. julija 1832 in 14. junija 1834 poslal prošnji za zaposlitev v dobro založeni dunajski univerzitetni knjižnici, a brez uspeha. V licejski knjižnici, ki je imela tedaj ok. 30.000 zvezkov, je 1832 z dovoljenjem oblasti sistematično preuredil katalog, sicer pa je poskrbel še za obnovo dotoka obveznih izvodov (1834) in nabavo manjkajočih slovenik. Tudi tu je dodatno služil z zasebnim poučevanjem jezikov (mdr. je inštruiral hčer guvernerja Jožefa Kamila Schmidburga), cenzuro Kranjske čbelice 1829–33 pa je menda moral opravljati brezplačno.

Po vrnitvi v Ljubljano se je znova zbližal s Prešernom. Čop ga je seznanjal z evropsko literaturo, metriko in estetsko-formalnimi vprašanji. Pritegnil ga je k ustvarjanju resne miselne poezije in v njej že prepoznal univerzalne estetske vrednote. Čopova pisma kažejo, da je še naprej zbiral, preučeval in komentiral evropsko literaturo v izvirnikih in prevodih. Od starejših avtorjev so mu ostajali blizu Dante, Francesco Petrarca, Ludovico Ariosto in Michelangelo Buonarroti, od novejših je poleg Manzonija in Lamartina posebej spoštoval Byrona, njegovo svobodoljubje, rabo italijanskih form in snovi, pa tudi humor v modernem epu. Tudi pri Mickiewiczu je cenil podobne estetsko-idejne kvalitete in čut za naravnost. Čop si je nazore oblikoval zlasti ob Goethejevi weimarski klasiki ter literarnozgodovinskih in estetskih spisih bratov Schlegel, vendar ni sledil Friedrichovi preobrazbi v reakcionarnega in nacionalističnega monarhista po njegovi dunajski spreobrnitvi v katolicizem. Kot zgled za Prešerna si je prilagodil njuno estetsko-kozmopolitsko različico kulturnega nacionalizma in idejo kultiviranja domačega knjižnega jezika z romanskimi pesniškimi oblikami.

Že 1828 mu je Kopitar zaupal nalogo, naj za načrtovano novo izdajo zgodovine slovanskih literatur Pavola Jozefa Šafárika (1826 je v Budimpešti izšla njegova Geschichte der slawischen Sprache und Literatur nach allen Mundarten) pomaga dopolniti poglavje o slovenskem slovstvu. Čeprav je Čopa od naloge odvračala Šafárikova šibka zgodovinska metoda in skromni dosežki domačega slovstva, je zbral razpoložljive vire in s kritično akribijo napisal obsežen pregled slovenskega slovstva (26 pol oz. 104 strani rokopisa), ga 24. junija 1831 poslal Šafáriku prek Kopitarja, ta pa je dodal nekaj pripomb. Čopov praški rokopis (Šafárik ga je naslovil Literatur der Winden) je presegal okvir kronološkega bio-bibliografskega popisa slovenskega slovstva od reformacije do Čopovih sodobnikov (npr. Kopitar, Ravnikar, sodelavci Krajnske čbelice, Prešeren). Literarni zgodovini se je njegovo gradivo približalo z oznako ljudskega slovstva, periodizacijskimi očrti dob, zgodovinsko vzročnostjo, literarno-estetskimi sodbami ter sledenju razvoja jezika in slovstvenega repertoarja. Svoj drugi prepis pregleda je nameraval 1831 izdati v Ljubljani, a dela ni dokončal. Prepis se od praškega izvoda ni razlikoval dosti (mdr. ni imel lastnoročnih Kopitarjevih pripomb). S preostalo Čopovo zapuščino ga je od njegovih svojcev odkupil Kastelic in ok. 1862 prodal Etbinu Henriku Costi, Costovo zapuščino pa je po njegovi smrti 1875 odkupila ruska vlada, tako da se rokopis nahaja v peterburški Ruski narodni knjižnici. Praški rokopis je v celoti prvič izšel – predelan v standardni bio-bibliografski pregled – šele 1864 v postumni Šafárikovi Geschichte der südslawischen Litteratur. Toda Šafárik ga je uporabil že prej v pregledu literature »vindických Slovenův« po 1820 (Časopis českeho museum, II, 1833,164–181); iz Čopovega dela naj bi zajemali tudi drugi pisci (Václav Křižek v pregledu jugoslovanske literature v Časopisu Musea království Českého 1860, pa tudi Metelko in Anton Janežič).

Smole je Čopa k udejstvovanju v domačem literarnem življenju vabil že februarja 1823 s pismom v Lvov in ga spraševal, ali je »že začel kaj kranskiga pisat«. Ko se je Čop ustalil v Ljubljani, se je končno vključil v domačo literarno druščino. Družil se je tako z nemškimi pesniki (Franz Hermann von Hermannsthal, Josef Emanuel Hilscher) kakor tudi s Prešernovim krogom (Jakob Zupan, Miha Kastelic, Matevž Langus, Andrej Smole). Z literarno načitanostjo, večjezičnostjo ter z estetskim in filološko-zgodovinskim znanjem je vplival na Prešerna, da se je od preprostejših začetkov povzpel k romantični klasiki. Ni gotovo, ali je bil Čop pobudnik ustanovitve pesniškega almanaha Krajnska čbelica (1830–34, 1848), vendar pa je publikacijo urednika Kastelica podpiral idejno, z nasveti in kot blagohotni krajevni cenzor. V Krajnski čbelici je njeni umetniški skromnosti navkljub videl prvi korak k uresničitvi svojega načrta za estetsko kultiviranje materinščine, s katerim naj bi k začetkom narodnega gibanja na Kranjskem pritegnili izobražensko-meščanski razred.

Nasprotni Čopovim so bili pogledi Kopitarjevih privržencev okrog Franca Serafina Metelka, licejskega profesorja slovenščine, in Matevža Ravnikarja, janzenističnega profesorja dogmatike na bogoslovju, od 1832 koprsko-tržaškega škofa, purističnega nabožnega pisatelja in »očeta slovenske proze«. Ti so zvesto sledili Kopitarjevim, po Johannu Gottfriedu Herderju povzetim idejam o kultiviranju »detinskih« narodov na podlagah nepokvarjenega jezika kmetov in ljudske slovstvene tradicije ter versko-poučnega repertoarja za podeželane. Avstrijski Slovani, jezikovno-etnično sorodni, naj bi pri takšnem kulturnem projektu sodelovali prek vpeljave poenotenega črkopisa. Metelko je 1825 v svoji nemško pisani slovenski slovnici uvedel dopolnjen pisni sistem, t. i. metelčico, ki se je držal Kopitarjevega slavističnega načela ena črka – en glas. Čop in Prešeren sta že 1830 iz filoloških in estetskih razlogov nasprotovala tako metelčici, ki se je uveljavljala v tisku, kakor tudi narodno-kulturnemu programu, ki se je oklepal jezika in obzorja kmetstva kot svojega idealnega naslovljenca. Čop je o tem razpravljal v zasebnih pismih (tudi samemu Kopitarju), Prešeren pa je v drugem zvezku Kranjske čbelice 1831 javno nastopil z Novo pisarijo, satiro na Ravnikarjevo kmečko poljudno in utilitarno slovstveno smer, 1832, v tretjem zvezku, pa še s satiričnim sonetom na metelčico.

Spor meščansko svobodomiselnih Prešerna in Čopa z vplivnimi konservativno-katoliškimi izvajalci Kopitarjevega koncepta se je zaostril 1833, potem ko je Čop 2., 16. in 23. februarja v Illyrisches Blatt objavil komentirani nemški prevod ocene Kranjske čbelice, ki jo je 1832 v Časopisu českého Museum natisnil pesnik František Ladislav Čelakovský. Za češko oceno je zaslužen Kopitar, ki je na Kranjsko čbelico opozoril urednika Časopisa českého Museum Františka Palackega, ta pa Čelakovskega, a se je ljubljanski prevod recenzije s Čopovimi komentarji obrnil ravno proti Kopitarju. Čelakovský je v članku pokroviteljsko hvalil spodbudne začetke umetnega pesništva na Kranjskem ter se obregnil ob njegovo nerazvitost in okornost. Po drugi strani je povzdignil Prešerna kot vrhunskega slovanskega pesnika. Za ponazorilo je v Časopisu českého Museum predstavil svoje češke prevode štirih Prešernovih pesmi in v slovenščini objavil njegovo sonetno satiro na metelčico. Čop je v komentarju k tej oceni v schleglovskem duhu utemeljil primernost uvajanja romanskih pesniških oblik (posebej soneta) v mlade literature in nasprotoval predlogu Čelakovskega, naj se slovenščina oprime kvantitativne metrike. Predvsem pa je tu prvič javno razgrnil svoj načrt, temelječ na mednarodno primerljivem pesniškem oplemenitenju slovenščine.

Medtem ko je Čop v komentarju izkoristil pohvalo tuje literarne avtoritete za podporo svoji smeri narodnega preroda, pa so Kopitarjevi privrženci kot napad nase sprejeli Čehovo ironizacijo slovenskega slovničarstva in črkopisne reforme, dopolnjeno s Čopovo kritiko metelčice in Kopitarjevega kulturnega koncepta. Na straneh Illyrisches Blatt se je tako od februarja do julija 1833 razplamtela prva velika jezikovno-literarna in ideološka polemika na Slovenskem. Čop je februarskim komentarjem k Čelakovskemu v Illyrisches Blatt dodal polemično, z vojaško metaforiko obarvano estetsko-filološko in kulturnopolitično razpravo Slowenischer ABC-Krieg, ki je izhajala med 30. marcem in 27. aprilom. V njej je izrazil stališče, naj se mali, družbeno nerazviti narod na Kranjskem vzpostavi z vrhunsko pesniško ustvarjalnostjo, ki preseže domače kmetsko obzorje, utilitarnost, versko poučnost in purizem ter estetsko kultivira domači jezik prek navezav na mednarodno, svetovljansko ozadje. Zahtevna poezija, namenjena individualiziranemu estetskemu dojemanju, naj k omikani slovenščini pritegne izobražence in meščane, sicer navajene kulturne prevlade nemščine.

V bran metelčice je stopil najprej nepodpisani Jožef Burger (9. marca), za njim 1. junija ponovno nepodpisani podporniki (Janez Zalokar, Urban Jerin in Franc Metelko), ki jim je Čop odgovoril 15. junija, 6. julija pa se je s pismom z Dunaja oglasil sam Kopitar, ki je avtoritativno branil svoja črkopisna načela in je posmehljivo napadel Čopa. 27. julija se je Čopovemu obsežnemu odgovoru Kopitarju, podprtemu z bogatim filološkim znanjem in polemično popopranemu, pridružil Prešeren s štirimi satiričnimi pesmimi v nemščini in slovenskim sonetom Apel in čevljar. Na koncu abecedne vojne je dal Čop vse prispevke ponatisniti v separatu pri ljubljanskem tiskarju Kleinmayru in zbirko – z aluzijo na polemiko toskanskega pisca Agnola Firenzuola s predlogom prenove italijanske abecede Gian Giorgia Trissina iz 1528 – naslovil Nuovo discacciamento di lettere inutili, das ist : Slowenischer ABC-Krieg. Čeprav je Čop iz spora izšel kot zmagovalec, saj je šolska dvorna komisija 6. novembra 1833 prepovedala rabo metelčice v šolah, ga je trajno prizadel razkol z nekdanjim mentorjem Kopitarjem.

Kopitar je vzporedno s polomom metelčice 1833 izgubil še cenzurni spopad za četrti zvezek Kranjske čbelice. Ob izidu prvih treh zvezkov je bil do almanaha še toleranten, tudi zaradi Čopovega pisemskega prigovarjanja, naj to pobudo zaradi domoljubja podpre, čeprav pesmi niso bile po njegovem okusu in je Prešeren v Novi pisariji smešil njegove privržence. Ko pa je sredi abecedne vojne Prešernov in Čopov nasprotnik Jurij Pavšek, knjižni revizor in janzenistični kanonik, od oblasti zahteval, naj Kranjsko čbelico pošljejo v cenzuro na osrednji urad na Dunaju, češ da je Čop kot lokalni cenzor nezanesljiv in popustljiv, je Kopitar aprila 1833 kot vrhovni cenzor za slovanske tiske s svojo oceno poskusil zavreti izid almanaha z moralnimi, slovničnimi in estetskimi obsodbami. Toda urednik Kastelic je s Čopovo pomočjo oblastem poslal ugovor, v katerem je Kopitarjevo cenzorsko mnenje tako prepričljivo ovrgel, da so Kopitarju oblasti 1834 očitali pristranskost in natis zvezka odobrili.

Zadovoljstvo ob uspehu Kranjske čbelice in prepoznanju Prešerna kot univerzalnega romantičnega pesnika pa so Čopu grenili še neuresničeni univerzitetni upi in novo osebno razočaranje. Zanimal se je za vdovo Antonijo pl. Höffern, sestro ameriškega misijonarja Friderika Ireneja Barage, svojega nekdanjega sošolca. 1834 je želel z njo skleniti zakonsko zvezo, a ga je njena družina zavrnila. To je še okrepilo Čopovo nagnjenje k depresivni preobčutljivosti.

Poleti, 6. julija 1835, se je Čop pozno popoldne, po službi v biblioteki, v družbi sodelavca Kastelica kopal v Savi pri Tomačevem. V vrtincu se je okrog osme ure zvečer nesrečno utopil, po uradnem poročilu zaradi kapi; Kastelic je reagiral panično in mu ni znal pomagati. Čopova nepričakovana smrt je hudo prizadela Prešerna in širši krog znancev. Njegovega pogreba se je 8. julija udeležila množica, nemški elegiji v njegov spomin sta objavila Franc Hermann von Hermannsthal in Anton Laschan, oba 18. julija v Illyrisches Blatt, pod podobnim naslovom pa je Prešeren svojo žalostinko Dem Andenken des Matthias Čop natisnil prav tam teden dni pozneje. Prešeren je Čopovemu spominu 1836 posvetil še svojo pesnitev Krst pri Savici, za njegov nagrobnik je 1838 sestavil verzificirani nagrobni napis, 25. februarja 1846 pa je v Kmetijskih in rokodelskih novicah objavil elegijo V spomin Matija Čopa v distihih po klasični kvantitativni meri in jo v Illyrisches Blatt skoraj sočasno natisnil še v »tevtonski« silabotonični metriki. Čopovo bogato zasebno knjižnico, ki je po (verjetno nepopolnem) zapuščinskem aktu obsegala 1.993 del v 3.226 zvezkih, so po smrti prodali, 1.309 del je šlo v licejsko knjižnico.

Matija Čop velja za enega velikih literarnih izobražencev in poliglotov svojega časa, za študijsko, estetsko prefinjeno, a zadržano in samokritično osebnost, ki svojih darov ni utegnila izrabiti za ustvarjalno delo v literarni kritiki, zgodovini, estetiki in filologiji. Res je Čop v kratkem življenju napisal in objavil razmeroma malo, če ne štejemo njegovih – doslej neraziskanih – zvezkov in dnevnikov z literarnozgodovinskimi izpiski in komentarji. Za Šafárikovo zgodovino južnoslovanskih literatur je prispeval pregled slovenskega slovstva od reformacije do sodobnosti, v katerem je presegel dotedanje bio-bibliografske okvire z zametki literarnozgodovinske metode. Za lvovske Rozmaitości je pripravil oceno Bowringove antologije poljske književnosti, ki jo je v svojem članku povzel Zaleski, na Kopitarjevo pobudo je pripravljal tudi knjižne recenzije za Wiener Jahrbücher der Literatur, a ostal le pri osnutkih, v katerih pa je mdr. pokazal temeljito poznavanje poljske književnosti. Edino delo, ki ga je izdal pod svojim imenom, je niz člankov o slovenski abecedni vojni v Illyrisches Blatt, ki ga je ponatisnil v dveh separatih, v katera je vključil tudi prispevke svojih nasprotnikov. S svojimi tehtnimi pripombami k Čelakovskega kritiki Kranjske čbelice in eruditskimi polemičnimi posegi je Čop protagonist prvega velikega literarno-jezikovnega spora na Slovenskem. V tej ideološko zaznamovani polemiki je na podlagi svoje izkušnje z galicijskimi književniki, povezanimi s poljskim narodnim gibanjem, ter v luči svojih estetskih meril in primerjalnega literarnozgodovinskega obzorja utemeljil Prešernovo romantično pesniško smer, zlasti estetsko in osebno rabo romanskih oblik. Prešernovi romantični klasiki je dodelil vodilno vlogo v svojem načrtu slovenskega narodnega gibanja. H kozmopolitski verziji svobodomiselnega kulturnega nacionalizma je želel pritegniti izobražence prek miselno zahtevne poezije v slovenskem knjižnem jeziku. Obenem je z jezikoslovno-filološkimi argumenti ovrgel Metelkovo uporabo Kopitarjevih črkopisnih načel in poudaril potrebo po socialno- in funkcijskozvrstni zaokroženosti slovenščine – kultivirani materni jezik mora izraziti tudi pojme znanosti, višje omike in umetnosti, ne da bi jih prepustil prestižnejšim jezikom.

Vtis o Čopovi pasivnosti popravlja še njegova korespondenca (kritična izdaja poleg Literature Slovencev zajema enainsedemdeset ohranjenih pisem oz. pisemskih osnutkov), saj vsebuje ne le pomembne podatke o izšlih, izmenjanih ali kupljenih knjigah ter literarnozgodovinska opažanja, primerjalne sodbe o literarnih delih in komentarje prevodov, temveč tudi Čopove ideje o estetsko-literarnih in poetoloških vprašanjih, predvsem pa koncept slovenskega kulturnega razvoja. V pismih Saviu, Kopitarju, Šafáriku, Čelakovskemu, Skarzyńskemu idr. je tako orisal svoje pojmovanje modernega epa v primerjavi z antičnim in vlogo svetovnozgodovinskega ozadja epskega dogajanja pri Mickiewiczu (Čopovi ideji modernega epa je ustrezala tudi Prešernova pesnitev). V teh pismih je zagovarjal uvrstitev romana v področje poezije, in ne zgodovine ali morale, razpravljal je o metriki, vrednoti razlike in podobnosti med literarnimi deli (od antike do sodobnosti, od portugalskih besedil na zahodu do ruskih na vzhodu), ugotavljal je medsebojne vplive ter kritiziral prevode (mdr. je priporočal, naj se pri prevodu zunanja oblika prilagodi značaju jezika), slovnice in literarne zgodovine. Razpravljal je še o vlogi jezika, ljudskega slovstva in leposlovja ter o njihovih nosilcih in naslovnikih v narodnih gibanjih na Slovenskem, na Poljskem in drugod.

S svojim svetovljanskim pisemskim omrežjem, pa tudi z bivanjem zunaj meja Kranjske je Čop v duhu svobodoljubnega romantičnega nacionalizma deloval kot posrednik med slovensko in poljsko književnostjo. Tako je pripomogel k razmahu romantične poezije v poljski Galiciji, doma pa k vzponu svojega prijatelja Prešerna k romantičnemu univerzalizmu, po vzoru bratov Schlegel navezanemu na izročila klasične, srednjeveške in novoveške evropske poezije, zlasti romanske. Vendar pa Čop ni sledil reakcionarni apologiji krščanstva, nemštva in absolutizma, kakršno je po Dunajskem kongresu 1815 zastopal Friedrich Schlegel. Čop je prav tako zavračal romantično fantastiko, mistiko in folklorizacijo, medtem ko je cenil Goethejevo estetiko naravnosti in klasične umerjenosti. Kot občudovalec Byrona je Čop Prešerna približal mednarodnemu byronizmu, ki je bil zlasti v slovanskem svetu politično obarvan s svobodoljubjem na osebni in družbeno-narodni ravni. Njegovi pogledi o avtonomiji umetnosti so romantiko uglasili z weimarsko klasiko. Kot značilni meščanski humanistični izobraženec se je Čop v zrelih letih ogrel za heglovstvo, Schellingov idealizem in filozofski teizem; naklonjen je bil liberalnim, humanistično-demokratičnim in narodno emancipacijskim idejam. Čop je s svojim znanjem ter z zbiranjem, branjem in preučevanjem literarnih del iz vseevropskega knjižnega obtoka v obrobni Kranjski zasnoval obzorje, ki ga je Goethe skoraj sočasno pojmoval kot znak prihajajoče dobe svetovne literature.

Spominsko ploščo na rojstni hiši mu je 1919 postavil Tomo Zupan, na zelenici pred Osnovno šolo Žirovnica stoji doprsni kip Matije Čopa, ob vhodu v NUK je njegov portretni relief. V več mestih so po njem poimenovali ulice, v Žirovnici je po njem poimenovana knjižnica, v Žirovnici in Kranju pa tudi osnovni šoli. Od 1967 Zveza bibliotekarskih društev Slovenije podeljuje Čopove diplome, priznanja in plakete.

Čop Matija, filolog in literarni kritik, r. 26. jan. 1797 v Žirovnici, utonil 6. jul. 1835 med kopanjem v Savi pri Tomačevem blizu Lj. V Lj. je študiral 1807–10 3 razr. glavne šole (v 1. je bil vsaj v 2. tečaju privatist, aprobacija za prestop v 1. razr. gimn. mu je podpisana 10. avg. 1810), 1810–4 gimn. (ta je imela vsled franc. naredbe z dne 15. apr. 1811 samo 4 razr., prim. Dimitz IV, 348), 1814–6 oba letnika tamkajšnje filozofije (ki sta za študij teologije zadostovala), na Dunaju (prispel je 30. okt. 1816, ostal do avg. 1817) je dovršil 3. letnik filozofije (3. letnik z veronaukom, govorništvom, avstr. zgodovino, »filološkimi predavanji« in grškimi pisatelji, ki je bil v tej dobi samo pri univerzah, je bil potreben za študij prava ali medicine, dočim filozofska fakulteta v poznejšem pomenu besede še ni eksistirala, ampak so se mogli udeleževati konkurenčnih izpitov za profesorska mesta tudi kandidati, ki so absolvirali zgolj 5 ali 6 razredov gimn. in 2 letno filozofijo na licejih). V vseh razr. gimn. in filozofskega študija je bil odličen dijak z »eminenter« iz raznih predmetov, le v 2. letniku filoz. je dobil v 2. sem. iz splošne zgodovine pri prof. Juriju Eislerju dvojko, kar pa takrat ni bila ovira za nadaljevanje študij. Še na liceju se je pobrinil tudi za izpit, ki je bil predpisan za domače učitelje (izpričevalo 21. maja 1815). Velike počitnice 1817 je prebil v Žirovnici, se vpisal proti koncu 1817 kot izven semenišča stanujoči teolog na lj. bogoslovni fakulteti (5. dec. 1817 je prosil za sprejem, 11. dec. dobil rešitev, da mora radi dvojke iz splošne zgodovine bogoslovje študirati na lastne stroške), a 1819 po završitvi 2. letnika teologije opustil misel na nadaljevanje bogoslavnih študij in na ordinacijo (v lj. škof. šematizmu za 1820 ga ni) ter se začel ogledovati po prof. službi (2. sept. 1819 je napravil konkurz za učitelja nemščine v Zadru, oz. Splitu in Dubrovniku, 5. sept. prosil za mesto na liceju v Zadru, 2. dec. 1819 je napravil konkurz in nato prosil za mesto učitelja na Reki). Ko na svoje prošnje ni dobil odgovora, se je zbal za izgubo leta, se zopet prijavil v bogoslovju ter delal izpite za 3. letnik (1820 dne 20. marca in 30. avg. pri Dagarinu, 1. sept. pri Ravnikarju), obenem pa nadaljeval tudi akcijo za primerno učiteljsko mesto (službo gimn. prof. v Dubrovniku, o katere podelitvi namesto službe v Zadru z odlokom z 21. marca 1820 je bil obveščen 31. maja, je 5. jun. odklonil, prosil pa že 14. maja ponovno za mesto na Reki). Ko je v jeseni 1820 tako mesto dobil na Reki, se je od bogoslovja definitivno poslovil. Služil je za prof. humanitete (ki je učil v zadnjih 2, namreč v 5. ali 6. gimn. razredu razen veronauka vse predmete, med katerimi pa slovenščini in naravoslovju sploh ni bila dana nobena ura, matematiki le malo časa in tudi nemščini le ena ura za »oblikovanje sloga«) na 3 zavodih: 1820–2 na Reki (obvestilo o ces. dekretu s 7. sept. 1820 je prejel z dotičnim dopisom tržaškega gubernija z 2. okt. 1820 kje v sredi okt., 6. nov. 1820 je prisegel, za okt. 1822 prejel na Reki zadnjo plačo); 1822–7 na 2. gimn. v Lvovu (8. jun. 1822 je prosil, odlok dvorne štud. komisije z 22. sept., oz. lvovskega gubernija s 5. okt. prejel kje v 2. pol. okt., s 1. nov. prejemal plačo v Lvovu, poučevati začel 20. nov. 1822, poučevati nehal z nastopom suplenture na univerzi 12. sept. 1825, 15. sept. 1827 prijavil imenovanje za Lj., 18. sept. bil službovanja v Lvovu razrešen, zadnjo plačo v Lvovu prejel za sept., med 17. in 28. okt. 1827 odpotoval proti Lj.); 1827–31 v Lj. (1827 dne 20. febr. je prosil, ok. srede sept. dobil v Lvov uradno obvestilo, da se mu je služba z odlokom s 30. jul., oz. dopisom s 23. avg. podelila, proti koncu sept. dobil 2. uradno obvestilo, da bi moral s 1. nov. kot začetkom šol. leta službo nastopiti, na potovanju iz Lvova se prijavil 28. okt. v Brnu, 6. nov. na Dunaju, 10. nov. v Gradcu, v Lj. prispel ok. 15. nov. 1827, učil v šol. Letu 1827–8 v 1. razr. Humanitete, 1828–9 v 2., 1829–30 v 1., 1830–1 v 2., služil pa na tem zavodu zadnje leto, po nastopu definitivne službe biblljotekarja 23. sept. 1830 samo še v lastnosti suplenta). V Lvovu je bil zadnjin 2 leti na lastno ponudbo prideljen kot suplent filozolski fakulteti univerze (položaj takih suplentov, ki so bili pogosto vzeti tudi iz vrst starejših dijakov, je podoben nekako položaju današnjih asistentov in se ne da primerjati s položajem izrednih prof.), in sicer je supliral v obeh oddelkih filozofije (v Lj. je bila istovetna s tema oddelkoma filozofija na liceju) na stolici za lat. filologijo v zvezi s predavanji prostega študija grške filologije (od 12. sept. 1825), oz. nekaj časa na lastno ponudbo tudi še na stolici za splošno svetovno in avstr. zgodovino ter historične pomožne znanosti, katere prof. Mauss je bil obolel (od 21. nov. 1825 do konca istega šol. leta). V Lj., kjer je že izza Kalistrove smrti opravljal poleg profesorske še službo biblijotekarskega substituta v licejski knjižnici (da more to službo opravljati, je odgovoril guberniju 15. nov. 1828, 24. nov. 1828 je službo nastopil), je prestopil v 2. pol. 1830 definitivno v biblijotekarsko službo (za defin. mesto biblijotekarja na licejski knjižnici v Lj. je prosil 5. febr. 1829, 29. febr. 1829 ga je Hladnik priporočal, ces. odlok za imenovanje je izšel 8. jun. 1830, dekret dvorne štud. komisije 15. jun., objava v »Wiener Zeitung« 25. jun., gub. dekret 17. avg., novi prejemki so mu tekli z 22. sept., prisegel je kot biblijotekar 23. sept. 1830).

Službo je vestno opravljal (v šoli je bil prijazen in pravičen ter skušal v učencih razširiti zlasti estetsko obzorje in zbuditi smisel tudi za moderne literature; v licejski biblijoteki, ki do njegovega prihoda dolžnostnih primerkov že več let ni dobivala, imela sklade nepopisanih del, bila nerevidirana, brez osnovnega in lokalnega kataloga, brez lokalnih signatur na knjigah in brez etiket na omarah in zlasti tudi brez predstojnika, ki bi bil imel izpopolnitev serije slovenik za eno svojih glavnih nalog, je že 1829 nepopisani del uredil, 20. marca 1831 predložil načrt za reformo, za odobritev načrta zvedel po 3. marcu 1832, na to knjige iznova in sistematično postavil, jih začel na posameznih lističih za osnovni katalog lastnoročno opisovati, uredil 1834 s književnorevizijskim uradom ponovno pošiljanje dolžnostnih primerkov, mislil vedno na sistematično iskanje in pridobivanje manjkajočih slovenik itd.). — Dohodke, ki jih je imel iz prof. in bibl. službe (na Reki letnih 600 gld., v Lvovu kot hum. prof. 800 gld., za suplenturo klas. filologije in za supliranje Maussa po 100 gld., v Lj. kot hum. prof. 800 gld., za supliranje biblijotekarja 400 gld., kot biblijotekar 800 gld. in uradno stanovanje, za potovanje z Reke v Lvov okoli 150 gld. in iz Lvova v Lj. 200 gld., obakrat nad polovico več nego je porabil), si je množil z raznimi postranskimi službami, ki so mu donašale n. pr. v Lvovu kmalu po prihodu še 1½ krat toliko kakor prava služba (že kot dijak višjih razredov ni hotel, da bi ga vzdrževali starši, ampak se vzdrževal s poučevanjem, četudi so mu pošiljali starši več nego je želel; na Reki je bil domači učitelj v hiši brata dalmatinskega guvernerja Tomašića, obenem pa poučeval menda še v hiši angleškega lesnega trgovca Mossingtona sinove v francoščini in nemščini proti angleškemu pouku; v Lvovn je v akademiji dajal vsled prošnje z dne 3. dec. 1822 javen izreden pouk v angl. jeziku in v angl. literaturi in istodobno tudi v ital. jeziku in v ital. literaturi, a imel najbrž še druge privatne ure; v Lj. je imel včasih po 5 ur priv. pouka na dan, med drugim v hiši guvernerja Schmidburga, kjer je poučeval spomladi 1828 hčerko v poljščini, v začetku 1832 nekoga s pomočjo nemščine v francoščini, drugega s pomočjo francoščine v italijanščini; cenzuro nad Čbelico 1829–33 je moral opravljati menda brezplačno. — Ključ za razumevanje Č.-ovega menjavanja poklica in službenih mest je treba iskati v zasnovi, ki si jo je prikrojil, da v poklicu izčrpa svoje zmožnosti. Ko je odhajal na Dunaj, je pod vplivom familije, iz katere je izšlo več duhovnikov (gl. pos. članek o Čopih), in pod vabljivostjo lastne predstave o prijetnosti duhovniškega poklica resno mislil, postati mašnik; v 3. letnik filozofije ga je poleg stremljenja po izobrazbi gnal pač tudi račun, da pred 1821 itak ne more biti posvečen. Pod vplivom dunajskega podravnatelja Wildeja je začel misliti na učiteljski poklic ter vstopil v bogoslovje po vsej priliki že z mislijo, da ostane tam samo do one starosti, ki je bila potrebna, da je mogel dobiti kdo učiteljsko mesto. Dubrovnika se je branil, ker so ga strašile vesti o slabi opremi zavoda in podivjanosti dalmat. mladine. Vsaj že na Reki si je ustvaril službeni ideal, kateri ga je spremljal odslej vse življenje, četudi se je proti koncu nekoliko modificiral: da dobi na Dunaju ali v Italiji kako filozofskoestetsko stolico na univerzi ali na liceju. Položaj ga ni mikal tako kakor velika biblijoteka in družba »ostankov stare učenosti«, ki jih je našel n. pr. 1822 v Padovi. Njegova podčrtavanja domotožja je treba razumeti vedno tako, da mu gre za Dunaj ali Italijo, ki sta zanj obenem blizu ožje domovine. Prvi korak za realizacijo svojega načrta je napravil z Reke, kjer mu tudi klima in nizki družabni položaj profesorjev nista ugajala, že 15. dec. 1820, ko je Wildeja vprašal ali vsaj hotel vprašati, ali bi naj prosil za stolico estetike na dunajski univerzi. Odpor proti Dalmaciji se mu je na Reki tako povečal, da je bil 1822, ko se je imela Reka odstopiti Ogrski in prejšnje uradništvo razkropiti, odločen, odkloniti event. imenovanje za Zadar, za katerega je prej sam prosil. Za Lvov ga je navdušil najbolj gališki guverner Hauer, ki je bil v poletju 1822 na Reki v kopeli in se v raznih jezikih ž njim razgovarjal. V Lvovu mu je le prva leta na splošno ugajalo (sprejem, nivo izobrazbe, nadarjenost mladine, gledališče, biblijoteke, družabni položaj profesorjev, pulziranje polj. literarnega življenja in ženske, čeravno so se mu zdele bolj podobne ital. nego angl. ali nem.), vendar pa je iskal možnosti premestitve v smislu svojega ideala takorekoč od dne prihoda (24. jan. 1823 je prosil za biblijotekarsko službo v Celovcu; 21. marca 1823 je bil prepričan, da ga v kratkem premeste ali na Dunaj ali v Italijo; okt. 1823 je Wildeju pisal ali vsaj hotel pisati, ali bi naj prosil za stolico numizmatike in arheologije v Padovi; proti koncu 1824 se je informiral o mestu učitelja nem. jezika v Paviji; 10. febr. 1825 je prosil za tako mesto v Padovi; 28. marca 1826 je nameraval prositi, da bi se mu opustila konkurzna skušnja pri kompetiranju za učiteljsko mesto nem. jezika na liceju v Benetkah; 20. sept. 1826 je prosil dispenza konkurenčne skušnje pri kompetiranju za mesto humanitetnega prof. v Lj. in iz odgovora z dne 16. nov. 1826 zvedel, da mu taka skušnja kot faktičnemu hum. prof. res ni potrebna, da pa v Lj. takrat tudi mesto še ni bilo prosto). Polagoma je postal v Lvovu naravnost nezadovoljen. Zaslombo zgoraj je s smrtjo Hauerja v toliko izgubil, da ni imel več vplivnega zaščitnika, ki bi paraliziral event. ugovore malenkostnih nasprotnikov. Delo na univerzi ga je razočaralo, ker je pravilno sodil, da vodilni krogi sami ne vedo, kam s filologijo pravzaprav hočejo, češ, kar se podaja iz klasičnih jezikov in literatur, je za mučenje vseh dijakov preveč, za vzgajanje zmožnih v resnične filologe premalo. Kljub temu razočaranju pa se zdi, da je eden izmed globljih vzrokov njegovega intenzivnega nezadovoljstva v zadnjem letu bivanja v Lvovu vendar le tudi tiha jeza, da je bil še vedno samo v položaju suplenta in brez nade, da dobi v doglednem času profesuro (profesorje je imenoval vladar na predlog dvorne študijske komisije, ki se je ozirala na rezultat konkurzne izkušnje in predlog lokalnega študijskega ravnatelja). Misel na univerzo ali licej je polagoma menda čisto opustil, imel pa vedno v evidenci službo na Dunaju ali v Italiji. Tudi Lj. je imela zanj le pomen prehodne točke na potu do cilja. Tudi od tukaj je že koj po vrnitvi tožil, da nima primerne družbe in da se njegovo novo bivališče z Lvovom sploh ne da primerjati. Učiteljevanje mu je začelo v Lj. sploh presedati, češ, da je »delokrog prevelik«, zato je želel gimn. zamenjati z biblijoteko, ki ga je že prej zanimala (1815–16 je pomagal Kalistru nekaj v lj. licejki; na Reki je uredil knjižnico; 24. jan. 1823 je prosil za mesto knjižničarja v Celovcu). Ker domotožje ali hrepenenje po slov. osredju ni bilo glavno gibalo, ki mu je narekovalo prošnje za premestitev v Lj., je bil odločen, da službo v Lj. o prvi priliki zamenja s službo na Dunaju, čeravno je v Lj. medtem dobil ne le primerno družbo, ampak tudi zaželjeno biblijoteško službo (5. jul. 1832 in 14. jun. 1834 je prosil za izpraznjeno mesto 1. varha na dunajski vseučiliški knjižnici). — Inferijorni postranski zaslužek je jemal Č.-u nedvomno preveč časa. Res je bil navezan samo na svoj zaslužek (v hiši očeta, voznika, je bilo vsaj 1826 pomanjkanje denarja, ker je oče »iz gole dobrote«, pač vsled kakega posojila ali poroštva mnogo izgubil; sestra Meta je ob poroki 1827 sicer še dobila 800 gld., a je 1833 prišla v resno zadrego); toda lastne družine ni imel (Angležinja Mary Mossingtonova, še ne 15 letna sestra njegovega bivšega učenca Mozesa Mossingtona, ki jo je 21. marca 1823 preko pisma bratu poprosil za roko, ga je odklonila; razmerje z Baragovo sestro Antonijo, od 6. febr. 1830 vdovo po carinskem uradniku v Lj., Feliksu pl. Höffernu, ki je bilo 1834, ko je vdova na Dunaju prijateljsko občevala s Č.-ovim bratom Janezom, in so prišle govorice o predstoječi poroki že tudi do ušes Kopitarju na Dunaju in Štefanu Vidicu v Rzeszowu, že blizu poroke, so razdirali Baragovi sorodniki); za materijalni užitek in telesno udobnost je izdajal jako malo (vina ni skoraj nič pil; na Reki je imel stanovanje in hrano pri Tomašićevih, kjer je poučeval, v Lvovu je stanoval pri dominikancih; v Lj. je imel stanovanje in gospodinjstvo, kakor že vsaj v zadnjem letu teolog. študija tako tudi pozneje, na Gradišču 4, t. j. v sedanji Vegovi ul. 6, pri rojakinji Marjeti Benedičičevi, od definitivne službe biblijotekarja pa svoje uradno stanovanje v lic. poslopju, kjer mu je gospodinjila sestra Minca). V resnici je izviralo to iskanje večjih dohodkov le iz plemenitih motivov: skrbeti je hotel za mlajša brata in sestro (od 1822 so pri Benedičički na njegov račun stanovali in se izobraževali brat Simon, ki je do 1825 obiskoval normalko, brat Janez, ki je študiral v Lj. do 1831, in bolehna sestra Minca, ki se je pripravljala za njegovo gospodinjo; bratu Janezu je pošiljal večje vsote tudi v Milan in na Dunaj; tudi daljnejši njegov in Prešernov sorodnik Matija Gollmayer iz Žirovnice, ki je študiral do 1820 v Lj. in do 1825 pravo na Dunaju ter bil potem v Kočevju in Istri v službi Auerspergov, od 1829 pa v drž., je vsaj 1823 in 1825 bil deležen izdatnejše Č.-ove podpore); vsake počitnice in event. še tudi drugače je želel napraviti študijsko potovanje (bil je 1822 v Benetkah in v Padovi; 1823 po 4. jul. in vsaj 20. jul. na Dunaju; 1824 sicer v Lvovu, napravil pa najbrž izlet v Krakov, ki ga je 3 krat obiskal, in še kam v Galiciji; 1825 na Dunaju vsaj 10. pa tik do 24. avg., ko je bil že v Mikulovu in se vračal dalje preko Brna, Olomouca, Příbora in Krakova; 1826 in 1827 menda samo na izletih po Galiciji; 1828 o vel. noči pri domačih v Žirovnici, po 8. sept., ko je odpotoval iz Lj., v Italiji, in sicer vsaj 29. sept. v Milanu, 30. menda v Paviji, potem morda še v Monzi, Comu, gotovo v Benetkah in Gorici; 1829 vsaj od 1. do 19. okt. na Dunaju; 1830 morda v Gradcu, kjer se je želel Schulz 13. sept. ž njim sestati; 1831 vsaj tik pred 17. sept. v Benetkah pri Saviju in 17. sept. v Milanu pri apel. svetniku Lavrinu, kamor je spremil brata Janeza; 1832 o vel. noči morda pri H. Costi v Nov. mestu in pri A. Auerspergu na Turnu, od 18. apr. do 4. maja na Dunaju, pod konec avg. v Solnogradu in Monakovem, potem na ekskurzijah po Kranjskem in Koroškem, med drugim v Celovcu, ki ga je že prej večkrat obiskal, in v Blatogradu, ter v Lj. zopet šele 3. okt.; 1833 menda v Benetkah, kjer je imel sept. čakati na brata Janeza, in morda tudi v Gorici; 1834 na Dunaju in v Pragi); največje izdatke pa mu je povzročal nakup knjig.

Že med ljudmi, s katerimi je prišel Č. v ožje stike kot dijak gimnazije in liceja v Lj., je bilo več takih, ki so mogli postati že takrat ali pa vsled takrat začetih odnošajev pomenljivi za oblikovanje njegovih interesov ali vsaj za njegovo iskanje pozicije (učitelji so mu bili: Gregor Doller 1811–2, Kalister 1811–4, Vodnik 1812–3, Fr. Debellak 1813 do 1814, Ur. Jerin 1813–6, Peesenegger 1813 do 1814, J. Eggenberger 1814–5, L. Gunz 1814–5, M. Ravnikar 1814–6, Jurij Eisler 1814–6, Kersnik 1815– 6, Pavšek 1814–6; sošolci med drugimi: Baraga, Jože Kavšek, Kek, Martin Mazek, Jože Orel, Andrej Sežun, Andrej Smolnikar, Fid. Terpinc, And. Vielli; znanci iz iste, a po šolah starejše generacije: L. Baumgarten, H. Costa, Fil. Jordan, Jurij Legat, Andrej Smole, Janez Vesel; znanci iz iste, a po šolah mlajše generacije: Jože Burgar, Crobath, Fr. Edlauer, Mat. Gollmayer, Lovro Hribar, Kastelic, Martinak, Bl. Potočnik, Št. Vidic). Vsaj že v zadnjih letih študija na lj. liceju je občeval z učiteljem normalke Tom. Ramovšem; izmed učiteljev je bil v tesnejših odnošajih vsaj z Gunzem; drugoval je s sorodnikom Gollmayerjem ter sofaranoma: Legatom do 1814 in zlasti ves čas od 1810 s Prešernom. — Na Dunaju 1816–7 je obrnil nase pozornost podravnatelja Wildeja, v dvorni biblijoteki se seznanil s Kopitarjem, korespondence pa imel najbrž le malo (Gunz, Ramovš). — Vsaj že med časom teol. študij v Lj. 1817–20 je začel iskati literarne ali jezikovno kvalificirane družbe (ravnatelj mu je bil Ravnikar, špiritual od 1818 Zalokar; učitelji: Jurij Dolliner 1817–9, Jakob Zupan 1817–8, Jerin 1818–9, Metelko 1818–9, Dagarin 1819–20, Ravnikar 1819–20; soteolog v istem letniku med drugimi Tomaž Jaklin do 1819; v letniku pred njim izmed njegovih bivših sošolcev tudi Kek, Sežun in Smolnikar; v nižjih letnikih od 1818: Edlauer do 1819, Gollmayer do 1820, Hribar do 1821, Martinak do 1819 in Potočnik). Njegovi sobesedniki v tej dobi so bili med drugimi: menda že 1817 Miha Terlej iz Begunj, ki je jzstopil iz 4. letnika teol. 1817 še pred Č.-ovim prihodom ter iskal profesure; 1818–20 Fr. Savio, sin goriškega okr. glavarja, slušatelj liceja in ljubitelj literature; Smole, ki je že tik pred 1. marcem 1820 prinesel Č.-u z Reke neko vprašanje prof. Terleja; morebiti Langus; ves čas Prešeren. Še vedno je imel malo korespondentov (Terlej, morda Jaklin). — Na Reki 1820–2, kjer so bili stari njegovi znanci (prof. Peesenegger, prof. Terlej) in nove simpatične mu domače osebe (prof. Kluczenko, Malorus; oče njegovih gojencev Jožef pl. Tomašić; tega brat Franjo, guverner Dalmacije; avizator književnih novosti Luigi Oswaldo Seidl), je začel menda že kmalu dajati prednost družbi, ki so jo tvorili nekateri člani angleške kolonije (Tomaž Mossington, lesni trgovec, ki je odšel 1822 z Reke v Benetke; tega sin Mozes in hčerka Mary; angleški konzul John Leard; tega nečak Karel Hill; neki Eduard Smalwood). Najbrž na Reki se je seznanil tudi z dvema Tržačanoma: žurnalistom Antonom Viellijem, bratom svojega sošolca, ok. 1820 po Savijevem posredovanju pa s knjigarjem Giovannijem Brossowichem. Število njegovih korespondentov je bilo še vedno pičlo (Mozes Mossington v Lj., Ramovš, Savio, Smalwood, Smole, Fr. pl. Tomašić; koncepti Wildeju; izpričana je tudi zveza s knjigarjem Schalbacherjem na Dunaju). — V Lvovu samem Č. prva leta ni imel rojaka, ki bi ga bil zanimal (bil je tu neki Pluszk, čigar žena je bila iz Št. Vida nad Lj.). Tem bolj se je razveselil Fr. Perka, mladega esteta, ki je prišel v jeseni 1824 s Savijevim priporočilom v Lvov študirat jus ter ostal do 1825, ko je odšel na Dunaj. Izmed lvovske poljske literarne družbe so prišli v njegov krog polagoma: Karol Bołoz Antoniewicz, posestnik plemiškega dvorca Skwarzawa, sotrudnik »Rozmaitości« in zbiratelj gradiva za zgodovino Armencev; Mikołaj Bołoz Antoniewicz, bratranec prejšnjega, pesnik; Wacław Zaleski, nadebuden uradnik in literat. Č.-ova korespondenca v tej dobi je narastla in obravnavala: razmere domačih v Žirovnici in Lj. (Marjeta Benedičič, r. na Breznici ok. 1787, vdova po oskrbniku glavnega carinskega urada, u. v Lj. 24. apr. 1864; dijaka Benedičičkin sin Jožef in brat Janez sta mu pisala vsak vsaj po 1 voščilo); življenje slov. znancev med dijaki (z Dunaja Gollmayer, od 1825 Perko, morda Prešeren, iz Lj. slučajno Crobath); težnje stanovskih tovarišev (učit. pomočnik na normalki Mazek in Martinak iz Lj.; Hribar iz Kopra; slučajno Peesenegger z Reke; Terlej iz Nov. Sącza, oz. od 1825 iz Przemyśla v Gal.; Vidic iz Rzeszowa v Gal.; Kluczenko iz Črnovic); usodo reških znancev (Hill, M. Mossington, Jožef pl. Tomašič); odnošaje galiških znancev (Diątkowski), predvsem bivših njegovih učencev (Borkowski, Jož Fick, Linzbauer); uradne prošnje Č.-ove (morda pisma Kopitarjeva, koncepti Wildeju); literarna vprašanja in književni trg (K. B. Antoniewicz, Brossowich, Perko, Savio, Schalbacher, Seidl, Anton Vielli in Andrej Vielli). — V Lj. Č.-u družba prve čase po vrnitvi ni ugajala (na gimn. so bili takrat Hladnik prefekt in prof. Martinak, And. Legat iz Begunj, Jurij Sicherl iz Lipnice na Gor., Fr. A. Frank, urednik IB Fr. Ksav. Heinrich in Greg. Doller; na fil.: Kersnik, Dagarin, Metelko, Pavšek, Portelli, J. v. Vest, Elija Rebič, Leop. Schulz v. Strasznitzki, Hladnik in Dorfmeister; na lic. knjižnici: Kalister, Kastelic, Kosmač; razen tega so bili v Lj. še razni Č.-ovi znanci: Ramovš, Orel, Costa, Mazek, Terpinc, Crobath, Baumgarten, Potočnik itd.). Njegove tožbe radi družbe so ponehale v 2. pol. 1828, ko so se začeli polagoma ustvarjati novi krožki z novimi interesi (s 1. sept. 1828 je ostal stalno v Lj. Prešeren; nekako istodobno se je sprijateljil Č. s Schulzem in 1829 na Dunaju tudi z njegovo nevesto in od 1830 ženo; 1829 je prispel iz Italije Langus; ok. 1831 se je vrnil Smole; 1831 je dobil v Lj. službo Hermann v. Hermannsthal, ki se je 1832 poročil z Langusovo učenko, hčerko advokata Oblaka; od 1833 sta služila v Lj. Ulepič in Fister, od 1834 Ant. Laschan). Zahajal je k Langusovim, Schulzovim, Oblakovim in Hermannsthalovim, udomačil se pri Terpinčevih in najbrž tudi Crobathovih. Najintimnejša sobesesdnika sta ostala s Prešernom, čeravno Č. ni bil član poetovega gostilniškega omizja. Prešeren ga je posečal menda najčešče v biblijoteki, a gotovo tudi na stanovanju; v biblijoteko, kjer so se obravnavala večinoma tudi vprašanja Čbelice, je prihajal k njemu najbrž tudi Zupan. Mnogo prejšnjih korespondenc je v Lj. nadaljeval (K. B. Antoniewicz, Borkowski, Brossowich, Gollmayer, Hill, Hribar, Kopitar, Linzbauer, Perko, Savio, Schulbacher-Rohrmann, Terlej, Jožef pl. Tomašić, Vidic). Med novimi Č.-ovimi korespondenti je največ njegovih poljskih znancev: kolegov (Mauss, Siemianowicz, Waschek in od svojega prihoda v Gorico 1832 Stroński); literarnih interesentov (Mik. Bołoz Antoniewicz, menda Bandtkie, Zaleski); zlasti mnogo pa bivših učencev, oz. zastopnikov mlade generacije (Bossowski, Leo Gromadzki, Lehmann, Martinet,. Neumann, Pluszk, Skarzyński, Steinsberg, Tursa, Zawadski, Zerboni). Več korespondenc se je začelo radi Č.-ove nove literarne vloge (1827 Šafařík s Č.; 1828 Č. z Appendinijem; 1832 Č. z Edlauerjem, takrat že prof. v Gradcu, menda tudi radi zvez z Ostrowskim; 1833 Č. s Čelakovskim in Palackim, katerega je pa menda že prej tudi osebno poznal; 1833 Stolwiński s Č.; 1834 Vraz s Č.). Ostala Č.-ova nova korespondenca te dobe je v zvezi ali ž njegovo ali njegovih lj. znancev odsotnostjo iz Lj. (Costa, Martinak, Prešeren, Schulz, Ulepič), ž njegovim interesom za knjižni trg (Kuhn-Millikowski v Lvovu, Smith in Meynier ter Schubart v Trstu,Rohrmann-Schweigerd, Schmidl in Gräffer na Dunaju), z znanstvi, ki jih je napravil ali obnovil na potovanjih v Milanu (Debeljak, Jože Lavrin), Gorici (prof. Jordan, Stanič) ali Celovcu (biblijotekar Budik, neki W. v. Gandin, Slomšek, Smolnikar) ali pa odmev slučajnih stikov in slučajnih želj (Vinc. Archer, uradnik v Trstu; neki Mr. Banfield; neki Coronini; neki Draschler; neki Gusel; sošolec Kavšek, ki je bil postal protokolist pri just. senatu dun. magistrata; rojak Legat, ki je postal na Dunaju učitelj franc.; sošolec Sežun, ki je postal okrožni sodnik v Vipavi; Marko Sodija, kat. v Celju, ki je v Lj. 1826 končal gimn.; Jernej Thomasin, učitelj na Krku, ki je v Lj. 1825 končal gimn.; neki Luca Torre v Dubrovniku; neki polk. Vocher). Izmed lj. njegovih učencev sta mu dopisovala vsaj dva (slučajno Al. Dobravec, stalno brat Janez, ki je govoril semtertja tudi v imenu drugih, n. pr. Mažgona).

Č.-a je odlikovala navdušenost za vse lepo, duhovito in plemenito, prijaznost in dobrohotnost do vsakogar. Toda bil je nevrastenik (bivši kolega Kluczenko ga imenuje 19. marca 1824 hipohondra; po pričevanju enega njegovih lj. učencev je imel jako tanko črepinjo in ni prenašal močnejše stopinje na šolski deski). Pojasnilo za marsikatero črto njegovega značaja je ravno v tej okoliščini: da je bil često deprimiran; nestalen in neodločen; imel muhe; se bal javnega nastopa; kazal preveč strogo avtokritiko, bolestno nezaupanje v lastne zmožnosti, nenasitljivo, neugnano in neomejeno nagnenje do razširjenja znanja, a v primeri s tem malo stremljenja po iskanju in doganjanju določenih velikih problemov, ki je za njih reševanje mogel postati sposoben. Ker je bil učenec Vodnikov in se razvijal za sprejemljivih deških let pod vplivom uredb Napoleonove Ilirije, se od slov. jezikovno-kulturne osnove v notranjosti ni nikoli odmaknil, ampak spadal že med one, ki so imeli slov. orijentacijo za nekaj samo ob sebi umljivega (izmed Č.-ov je na lj. gimn. svoje ime prvi dosledno pisal s slov. in ne nem. pravopisom; v prošnjah za službo se imenuje 5. sept. 1819 »Kranjca« in »rojenega Slovana«, svoj materin jezik dec. 1819 »kranjsko-slovanski«, 8. jun. 1822 »ilirsko-slovanski«, 20. febr. 1826 »kranjski«). Slovnico rodnega jezika, s katero se je moral nekoliko baviti menda že v franc. gimn., je moral temeljito študirati 1818–9 v Metelkovem kurzu (izpr. 2. apr. 1819). Tudi za literarne slov. pojave že v ranih letih ni bil indolenten (1818 je z zanimanjem čital Veselov slov. sonet in avtorju rekel, naj uvajajo Slovenci ital. in sploh južne poetične oblike; 13. febr. 1825 mu je poslala M. Benedičič »nove kranjske črke«, istega leta mu je poslal nekdo Metelkovo gramatiko, katero je v konceptu odgovora 27. okt. 1825 obširno ocenjeval). Odločilen za oblikovanje njegove duševne fizijonomije je postal vpliv spisov Friderika in Wilhelma Schlegla, ki se je začel najbrž že pred 1815 in se na Dunaju poglobil. (V svoji biblijoteki je imel Č. vsaj: Frid., Griechen u. Römer 1797; W., Taschenb. 1806; Deutsches Museum 1813; W., Über dramatische Kunst 1817; Frid., Werke 1822–5; W., Ind. Bibliothek 1823–27; Frid., Storia della lit. ant. 1828). Vpliv smernic, ki jih je črpal iz spisov obeh voditeljev nem. romantike, se čuti predvsem v njegovem izvenšolskem učenju gotovih jezikov in v njegovi izvenšolski lektiri.

Imel je izreden talent za učenje jezikov. Izmed jezikov, ki jih je rabil za štivo od romantikov upoštevanega repertoarja, se je Č. učil v okviru šole: nemščine (ta je postala glavni njegov občevalni jezik, v katerem je mislil, tudi s Slovenci, ako so bili šolani, govoril, koncipiral, praviloma korespondiral, na univ. stolici pa predaval); latinščine (ta mu je bila šolski občevalni jezik, v katerem je na gimn. predaval; v ostalini razni njegovi latinski koncepti: »inavguralni govor« menda z Reke; govori ob razdelitvi šolarskih premij na Reki sept. 1821 in sept. 1822; naloge v 2. gimn. razredu v Lvovu 1822–23; prevod pisma, ki ga je pisal neki lvovski prof. v Moskvo; prevod ali prireditev mašne pesmi z začetkom »In coelis habitas«); grščine (v ostalini samo preparacije); francoščine (izpr. za 1814 4. febr. 1829, v ostalini naloga); laščine (Vodnikovo izpr. 1. sept. 1813, v ostalini zvezek z »Anmerkungen zur ital. Grammatik von J. V. Medinger« iz rane dobe); in hebrejščine (izpr. J. Zupana 1818). Izbor jezikov, ki se jih je učil iz lastne volje, namiguje že sam, da mu ni šlo za jezikovni študij v smislu porajajočega se primerjajočega jezikoslovja ali sploh v smislu onodobne moderne filologije s poudarkom lingvistike. Učil se je do 1820 le jezikov, ki so bili obenem posoda estetsko pomembne artistične literature, upoštevane tudi v sodobni evropski estetski kritiki romantikov, in sicer vsaj že: 1815 španščine (v ost. zapiski iz 1815 in beležke tuje roke iz Weitenauerjeve slovnice, v prošnjah za službo od 1819 naprej); 1817 provensalščine (v ost. zv. »La Langue d'Oc. Vienne. Biblioth. J. R. le 24. Juillet 1817«; v prošnjah prvič 24. jan. 1824); 1818 do 1819 portugalščine (že v prošnji 5. sept. 1819); po 1818 stare nemščine (v ost. slovniške beležke in preparacije iz tiskov do 1818, omenja se že v prošnji Wildeju 15. dec. 1820); od 1818–9 zlasti pa od prihoda na Reko angleščne (v ost. zv. z razgovori in preparacijami ter koncepti pisem, Leardovo izpr. 12. okt. 1822, v prošnjah že 5. sept. 1819). K tem jezikom sta se pridružila v Lvovu dva, katerih učenje je bolj odmev miljeja: najprej poljščina (v prošnjah prvič 20. febr. 1826, v Lj. jo je tudi poučeval, na poljska pisma je odgovarjal po vsej priliki le nemški); vsaj v zadnjih letih bivanja v Galiciji pa v neki meri tudi ruščina, čeravno jo je proučil globlje šele po vrnitvi v Lj. (v prošnjah je nikjer izrečno ne omenja, pač pa podčrtuje že 24. jan. 1823, da se je bavil razen s slovenščino tudi z ostalimi slovanskimi jeziki«; v njegovi biblijoteki je bila ruska gram. iz 1826 in 1831, slovar iz 1804 in 1805, posamezne knjige iz 1802, 1807, 1822, 1824, a večina ruskih knjig iz 1827–33). Za študij orijentalskih jezikov, zlasti sanskrta, ki ga je rano mikal, se v tej dobi še ni mogel opogumiti (turška gram. iz 1770 je zašla najbrž bolj slučajno v njegovo biblijoteko). Vsled Savijevega in menda tudi Smolnikarjevega prigovarjanja je začel v Lj. študirati tudi sanskrt, zadnji jezik, ki ga je še potreboval za izrabljanje Schleglovih smernic (v njegovi biblijoteiki je 1 Boppovo delo iz 1816, Price iz 1828, a kot glavna pomagala za učenje sanskrta Boppova dela iz 1830–34). Znanje jezikov, ki niso bili obenem posredovalci izrazitih estetskoliterarnih vrednot, je imelo za Č.-a tačas sploh »čisto podrejen pomen«. Do povratka v Lj. ga je izmed takih jezikov menda le novogrščina nekoliko zanimala, a tudi ta bolj mimogrede (novogr. slovnice v njegovi bibl. so iz 1806 do 1827, teksti beneški tiski iz 1745–1825, le krestomatija je iz 1835, novejših gramatik 21. apr. 1835 ni poznal). Jezike slovanskih narodov brez označanih literarnih vrednot je pritegnil v sfero svojih študij po vsej priliki šele potem, ko se je v Lj. sprijaznil z idejo študija slov. literature: cerkveno slovanščino in njeno glagoljsko in cirilsko pismo (v biblijoteki Dobrovskega Inetitutiones); bolgarščino; srbohrvaščino (v bibl.: gramatika Angjelićeva iz 1774 in Appendinijeva iz 1828, slovar Stullijev iz 1806, Gajeva Osnova iz 1830; v prošnji 5. sept. 1819 podčrtava, da kot »rojen Slovan razume dež. jezik Dalmacije«; posebno študiral pa tega jezika tudi na Reki ni, ker ga takrat še »nič slovanskega ni zanitnalo«); češčino (v bibl. le Veleslavinova Sylva qiuadrilinguis iz 1598 in novejši spisi o pravopisu; v 1. pol. 1829 mu češčina še ni bila znana; pozneje se je je učil pač s pomočjo pomagal v lic.); in sorbščino. V tej dobi se je začel zanimati tudi za albanščino (1833 v abecedsni vojski jo omenja; v bibl.: gram. iz 1835).

Uporabo ogromne literarne zakladnice, ki si jo je z jezikovnim znanjem odprl, je uravnaval Č. do 1828 deloma po potrebah učiteljevanja, deloma zopet po smernicah kritike bratov Schleglov (staronem. nar. poezija, Dante, Shakespeare, Calderon, Byron itd.) in le v manjši meri po lastnem izboru. Posebno je do 1820 študiral: spomladi 1815 Lafontainea ( v ost. »Extrait du Commentaire de M. Coste sur les Fables de Lafontaine. Laybach le 20. Avril 1815«); od jeseni istega leta starejše španske pesnike in zlasti Calderona (v ost. »Otia Sherovniziana, Miscellanea, Sherovniza prid. Id. Sept. 1815«, ki obsega nem. oris španske literature; »Antologia Española«; izpisi iz Calderonovih simboličnih ta duhovnih iger s preparacijami); v poletju 1817 si je delal na Dunaju ekscerpte iz trubadurjev in minnesängerjev (v ost.: »Frous de Proenza. A Vienne, en 1817«); do srede dec. 1820, torej še pred učiteljevanjem, se je mnogo bavil s filologijo, teorijo lepih umetnosti in literarno zgodovino, prečital v originalu velik del važnejših pisateljev grških, latinskih, francoskih (v ost. spada v to dobo menda le mnemotehn. verz o kronologiji franc. vladarjev), italijanskih, španskih, portugalskih in angleških (v ost.: »Betis and Chames« s tekstom »The ancient Ballad of Chevy-chase« in »Lamentatioa of Queen Mary«) ter preštudiral kolikor je le bilo mogoče popolnoma nem. starejšo kakor tudi novejšo literaturo« (v ost.: »Nibelungica« z opombami po Hagenovem slovarju iz 1816 in članku iz 1818). Ko je postal učitelj humanitete, »se je posvečal na Reki seveda zlasti študiju svoje glavne stroke, staroklasične literature, ni si pa mogel kaj, da se včasih ne bi posladkal z novejšo, zlasti še, če so mu prišli v roke zanimivi sodobni pojavi: Goethejev Westöstlicher Divan (v bibl. dun. izd. 1820), Goethejevi Wanderjahre (v bibl. dun. izd. 1822), Houwald (v bibl. Houwalda ni, gre pač za Erzählungen 1819 ali katero »usodnih dram«), Tieckove pesmi (v bibl. Tieckca ni), W. Schlegla Indische Bibliothek (v bibl. 2 zv. 1823–7), Lamartine (v bibl. Méditations poétiques, Paris 1821 do 1822), Manzoni (v bibl. Conto di Carmagnola, Mil. 1820 in Adelchi, Mil. 1822), Uga Foscola Ricciarda, Biagiolijev Dante (v bibl. La div. com. v Biagiolijevi izd., Mil. 1820), in zlasti Byron (v bibl. ni orig. izdaj iz dobe pred 1823, pač pa ital. prevod Corsairja, Mil. 1820), W. Scott (v bibl. Works v izd. Zwickau 1819 naprej in ital. prevod povesti The Lady of the Lake, Turin 1821, T. Moore (v bibl. The poetical Works, Zwickau 1821–2), itd.« V Lvovu so bile glavne smeri Č.-ovega štiva že 1822–5 v smislu novih razmer izpremenjene: začel je čitati sedaj tudi poljske poetične in narodnozgodovinske knjige (v ost.: zapis »Kołomijke«); pouk angleškega jezika in slovstva, med katerim je mnogo razlagal Shakespeareja in Byrona, ga je navajal, da se je bavil z angleško literaturo še intenzivneje nego prej (v ost. »Staëliana« s prepisom Nodierjeve beležke o Byronu in Sothebyjevega prevoda Schillerjeve Glocke); iz sličnih nagibov se je sistematičo pečal z literaturo o Danteju, ker je bila v načrtu njegovega 6 mesečnega kurza laške literature tudi »filozofsko-estetska razlaga Dantejeve Divine commedije« (v ost. preparacije »Dante… Lemberg 1824« z bogatimi izpiski predvsem iz nemške literature Danteju); obenem je paberkoval na raznih poljih (v ost. obsega zv. »Staëliana« razen že omenjenih še izpiske Mdme de Staël, Solgerja, Kératryja, Nodierjevega Sbogarja in novogrške pesniške tekste, zabeležene »En Mezolongio« 7. apr. 1824). Prestop z gimn. katedre na univerzitetno mu je nalagal nato od 1825 povečanje študija antike in novo prepariranje (v ostalini bi mogli spadati v to dobo: zvezki in lističi z latinskimi ekecerpti iz grških in rimskih pisateljev; poskusi nemških prevodov iz Seneke in Ovida; seznami romanc in balad epopej ter od in pesmi v evropskih literaturah, ki s svojim repertoarjem ne segajo preko 1821 in so tudi še brez slovanskih zastopnikov). Poglobil se je zlasti v dela in edicije, s katerimi so obvladovali takrat polje klasične filologije Frid. Henr. Bothe, Fil. Buttmann, Creuzer, Frid. Traugott Friedemann, Godfred Hermann, Frid. Jacobs, Fr. Lindemann, Aug. Matthiae, Fr. Passow in Frid. Teof. Welcker (v bibl. se nahajajo spisi in edicije njih vseh). Prejšnji intimni stik z moderno zapadno evropsko literarno produkcijo in zlasti tudi z nemško je ob teh novih interesih izgubil, čeravno je mogel tudi v Lvovu pri Millikowskem čitati skoraj vse nove nemške in franc. stvari, o ital. pa dobival poročila od Savija in Brossowicha. Literaturo orijenta je užival v prevodih (v ost. v zv. »Gnomai«: »Türkische Eklogen nach Hammers Übersetzung«). Estetski užitek je rad iskal ves ta čas tudi v gledališču. Za njegovo razmerje do literature v dobi do 1828 sta značilni 2 okoliščini: da je čital sicer semtertja z iskanjem učitelja, navadno pa le kot goli literarnoestetski užitkar (v ost. iz te dobe ni niti enega stavka, ki bi pričal, da je Č. o kakem problemu iz klasične ali romantične poezije v smeri novih znanstvenih izsledkov ali iz znanstvenopublicističnih namenov razglabljal); da je bila do 1828 izmed južnoslovanskih tudi slov. knjiga le redko in izjemoma predmet njegovega sicer tako mnogostranskega zanimanja. Črti sta med sabo v zvezi in odsev njegove receptivne narave. Za sodelovanje pri reševanju evropskih literarnih problemov se v svoji bolestni boječnosti ni čutil dovolj podkovanega; estetskih užitkov v domači literaturi ni iskal, ker estetskih vrednot v njej ni bilo; drugih problemov pa v njej ni videl, ker se v njem ob Schleglovem vodstvu brez posebne nove pobude ni mogel uveljaviti smisel za ono dobo domačega pismenstva, ko je bilo še irelevantno, kaj slov. knjiga obravnava, ker je bila vsaka taka knjiga zamašitev vrzeli, izpopolnitev serije, ki so morale biti saturirane, preden je mogla vzkliti tukaj literatura z estetskimi vrednotami. — Ogledalo Č.-ovih literarnih interesov v vseh dobah je njegova privatna biblijoteka, ki je začel zanjo zbirati menda že v poznejših dijaških letih. Množina in cena zbranih del je za zbirateljeve gmotne razmere nenavadna (uradni seznam z 19. avg. 1835 obsega 1993 številk, nekatera dela menda niso prišla v uradno inventarizacijo, zlasti tudi taka, ki bi bila mogla biti v spotiko knjižnemu revizorju Pavšku). Jedro tvorijo serije poetičnih del grških, lat., angl., španskih, portugal., ital., franc., provensalskih, nem. in poljskih (s prevodi vred je tudi ruskih 17, med njimi 5 Puškinovih, čeških 10, med njimi 4 Čelakovskega in Kollárjeva Slavy dcera 1832, srbohrv. 20, med njimi Vukova izdaja narodnih pesmi 1814 in 1824 ter izdaje Gundulićeve 1826–9). Ob jedru so najbolje zastopane stroke, ki so ž njim v kaki zvezi: literarna zgodovina; teorija umetnosti, zlasti metrika (Apl, Dielschneider, Gotthold, Grotefend, Hermann, Lange, Rask, Voß, Wackernagel); mitologija, ki je bila potrebna za razumevanje antike; filozofija, v kolikor pride v poštev pri oceni poetičnih del; teologija, v kolikor je mogla zanimati laika; zgodovina; slovnice in slovarji. Sporadično so zastopane še nekatere stroke (n. pr. geografija, matematika, Napoleonov jus, medicina). Gre za biblijoteko, ki jo je zbiral čitatelj in poznavalec vsebine, a ne iskatelj biblijofilskih redkosti. Načelo zbiranja in interesa za celokupno literarno produkcijo dotičnega naroda brez ozira na vsebino se odraža le v dveh skupinah: slovenski (št. 1845–1915) in srbohrvaški (št. 1830–44, 1916–55), torej v onem delu, ki je prišel v sestav Č.-ove biblijoteke vsaj po veliki večini šele po lvovski dobi.

Č. se je vrnil 1827 v Lj. z izklesano fiziognomijo, v kateri so se pozneje nekatere črte poglobile, novih se pa pojavilo malo. Estetski nazor bratov Schleglov je bil tudi njegov. Glavne smernice njihove šole je odločno branil. Sploh je sodil, da so vredni govoriti o poeziji le Nemci in poleg njih le še Italijan Manzoni in Francoz Fauriel. V okvir ideologije romantika, ki je moderno pesniško produkcijo cenil enako kakor antično, se da spraviti, da je nekatera dela o priliki posebno hvalil (Homer, Shakespeare, Goethejev Hermann u. Dorothea, Byron, Manzoni, Salvandy, W. Scott, Mickiewiczev Pan Tadeusz, Montijev prevod Persija, W. Schlegla Vorl. ü. dram. Kunst u. Literatur, Goethejeva Kunst u. Altert. itd.), druga grajal (Vergilovo Eneido, »franc. klasicistične dogmatike«, Klopstocka, Pyrkerja, Montijev prevod Ilijade, Słowackega), istotako spadajo v romantični okvir tudi vse dotične utemeljitve v njegovih pismih in konceptih (vse poetično ustvarjanje bodi nacijonalno ne samo po jeziku, ampak tudi po duhu; vsaka literatura stremi po vrednotah, ki imajo absoluten pomen; ep se odlikuj po svetovnozgodovinskem ozadju, nacijonalnosti, razumljivosti za vse, ki govorijo dotični jezik, objektivnosti s primesjo elegičnosti, navdušenostjo v pojmovanju in slikanju naravnih krasot, slikanjem resničnega, a vendar poetičnega, bogatega in pestrega življenja, preprostostjo, izbero značajev, z nravnim veličastvom; romanopisec ne bodi niti v zgodovinskem niti v moraličnem oziru preboječ, ker roman ne spada niti v območje zgodovine niti morale; svojo upravičenost ima zlasti tudi resna miselna poezija; poet se izogiblji neposrednega posnemanja nar. pesmi, fantastičnosti, paradoksnosti, praznega dovtipkarstva, šablonske ljubezenske poezije; pri prevajanju iz tujih jezikov, ki je priporočljivo, se naj zunanja oblika prilagodi značaju jezika, v katerega se pesnitev prelije; priporočljivo je uvajanje tujih pesniških oblik, zlasti italijanskih; tercina bodi »pravilna«, Dantejeva; priporočljivi so aleksandrinci, kakor jih rabi Hugo, de Vigny, Sainte-Beuve, Mickiewicz in sploh metrične svoboščine franc. šole, kakor premakljiva cezura, prost enjambement itd.). A priori z vsako Schleglovo sodbo se pa ni strinjal (n. pr. ne v oceni Byrona), kakor tudi vsakega gesla mnogostranske in mnogolične celokupne romantične ideologije ni sprejel (v njegovih izjavah se ne čuti n. pr. nikjer kaka težnja po uveljavljenju mitoloških ali mističnih elementov v moderni poeziji). Dalje od teorije in prakse romantikov po vsej priliki sploh ni šel in kake nove formule za sintezo antike in moderne ni iskal. — Č., ki je bil 1816–8 še pozitiven katoliški vernik in torej tudi s svojim svetovnim nazorom v skupini konvertita Schlegla, se je vrnil v Lj. kot Hegeljanec. To njegovo oznako, ki se nam izporoča iz druge roke (po sinu L. K. Schulza pl. Strasznitzkega), je treba sicer po vsej priliki nekoliko omejiti v smeri zanimanja za Heglovo estetiko. Čista filozofija namreč Č.-a ni mikala (v uradnem katalogu njegove biblijoteke aktualnih sodobnih špekulativno filozofskih knjig ni, tudi Hegla in Schellinga ne; med njegovimi beležkami sta pač 2 iz Schellinga, namreč članek »Über Dante in philosophischer Beziehung«, ki si ga je prepisal iz Hegel-Schellingove revije »Krit. Journal der Philosophie« 1802, in pa nekaj stavkov o Danteju iz »Vorles. üb. d. akad. Studien« toda tukaj gre za literarne probleme; na vprašanje o stanju nemške literature je odgovoril Saviju 31. jan. 1828 po poudarku, da se ž njo v zadnjih časih ni več toliko pečal, sumljivo kratko, da »se zdi, da v filozofiji vlada Hegel«; ko je začela izhajati Fr. Schlegla Philosophie des Lebens, je pisal 1. maja 1828 Saviju, da »se za svojo osebo mnogo bolj veseli W. Schlegla zbranih spisov«). Vendar se je med iskanjem odgovorov na vprašanja iz estetike ustavljal semtertja tudi pri drugih filozofskih problemih (izpričano je, da je čital razen Hegel-Schellingove revije »Krit. Journal der Philosophie« 1802 in Sehellingovih »Vorlesungen« še 4. zv. del Fr. H. Jacobija s pismom Hamannovim in izvlečkom iz Giordana Bruna knjige »Della causa, principio ed uno«, ki jo je želel tudi sam dobiti). Pod temi vplivi je začel postajati proti dogmi indiferenten in do katol. institucij kritičen ter se nagibati k panteizmu, od katerega ga tudi Schulz ni mogel odvrniti. Ta njegova orijentacija pa je bila znana le v najintimnejšem njegovem krogu (Hladnik ga je imel 1824 za »pobožnega učenega moža«; lvovski prefekt mu je dal 10. febr. 1825 v »verskomoralnem oziru vzorno izpričevalo«; pri snubitvi protestantke Mary Mossingtonove je 21. marca 1823 poudarjal, da bi mu »vera bila privatna stvar«; misel Marjete Benedičič, potovati za sveto leto v Rim, je imenoval 15. apr. 1824 »blazno« ter hvalil vlado, ki je poskrbela, »da morajo biti ljudje pametni«; Byronu je štel v posebno zaslugo, da je razkrinkal »vse licemerstvo« in »čudno priderijo« Angležev; verski in moralični nazori škofa Karla Herbersteina in somišljenikov so mu bili »prečiščeni«; v bojevitih pismih Kopitarju je govoril z odvratom »o inkviziciji«, »jezuitski sebičnosti« itd.). — Nravnih dolžnosti se je vedno zavedal in imel »mnogo višje moralne (etične) nazore nego brata Schlegla« (Schulz). — Tudi njegova politična orijentacija je bila različna od Schleglove. Že Napoleonova Ilirija je vzgojila v njem najbrž frankofila in občudovavca Napoleonovega (v ost. beležke iz člankov, ki govorijo o Napoleonu). Bivanje med Poljaki je pripomoglo, da je začel sovražiti politično tiranstvo (v ost. prepis pesmi »Dernier Chant des Parguinotes« in prepis franc. članka, ki poziva »izžgati s korenino vred drevo tiranstva«). Po vsej priliki je s simpatijo spremljal sodobne evropske pokrete za polit. svobodo, kakor so bili pokreti »mlade Italije«, julijska revolucija 1830 in poljska vstaja 1831. — Njegova misel o bližnji bodočnosti male in politično nesamostojne in neaktivne skupine, ki se je štel sam za njenega člana, se je mogla z ozirom na njegovo iskanje literarnoestetskih vrednot oblikovati le v želji, za realizacijo katere se sam ni čutil poklicanega: da se slovenski jezik tudi estetsko izobrazi ter postane posoda posvetnih umetnin, ki bi zaslužile upoštevanje sodobne kritike.

V slov. literarno aktivnost in produkcijo je poskušal zvabiti Č.-a najprej Smole, ki ga je 24. febr. 1823 v Lvov vprašal, ali je »že začel kaj kranskiga pisat«. Odgovor ni znan, gotovo pa je, da Č. kaj podobnega ni še bil začel niti prej niti radi tega poziva. Po preteku 4 let se je oglasil Kopitar, ki ga je Šafařík 1827 v 3 pismih obveščal o nameri nove izdaje »Geschichte der slavischen Sprache und Literatur« ter ga prosil, naj slov. del (popoln katalog pisateljev s kratkimi bijografijami in pravilnimi naslovi knjig) ali sam napiše (8. apr.), oz. pridobi zanj Dajnka, Jarnika, Zupana, Ravnikarja (22. jul.) ali Čopa (15. nov.), o katerem je iz Vukovega pisma Magaraševcu zvedel, da je v Lj. in da se nahaja v Kopitarjevih računih za to delo. Ko je razvidel Č. iz Kopitarjevega pisma z 12. dec. 1827 Šafaříkovo prošnjo in Kopitarjevo željo, se je nad leto dni tega dela branil z izgovori, ki jasno pričajo, kako je še tičal v sponah estetskega gourmanda: da se s slov. literaturo ni nikoli pečal, da si sploh »ne more predstavljati, kaj naj stori z naslovi nabožnih knjig« in da ga ne veseli, »popisovati naše molitvenike, katekizme in abecedarje«. Končno se je vdal, najbrž precej pod pritiskom lj. mlade literarne skupine in zlasti Prešernovim. Odslej mu poznavavci njegovih sposobnosti niso dali več miru: ko je prevzel Kopitar redakcijo »Wiener Jahrbücher«, je v pismih iz konca 1828 (22. nov., 2. dec.) ali začetka 1829 (20. febr., 20. marca) povabil k sotrudništvu tudi Č.-a; Kastelic je 1829 v družbi, v kateri je bil tudi Č- sprožil misel izdajati Čbelico ter ga prosil podpore; 1. maja 1830 je izpodbujal Kopitar Metelka, naj se združi s Č.-om za sestavo slovarja; ko so se oglasili v abecednem prepiru, ki se je začel 14. maja 1831 z Zupanovim napadom na metelčico, že razni njeni zagovorniki (Burger, Jelovšek, Jerin), ga je nagovarjal Prešeren 5. febr. 1832 iz Celovca, naj tudi »on pove svoje mnenje«; ko se je zdelo, da se kot cenzor Čbelice preveč ozira na Kopitarja, ga je dregal Prešeren 13. febr. in 7. marca 1832, naj se postavi po robu; ko je postala potreba poštene ocene Čbelice aktualna, sta ga še pred 10. marcem 1832 Prešeren in Kastelic pozivala, naj jo on napiše; Čelakovský je 18. apr. 1833 v Lj. pisal, naj bi ustanovil slov. časopis, »za katerega bi Č. naj dal ime, in se krepko poprijel dela«; Šafařík je želel 4. avg. 1833 dobiti z njegovo pomočjo etnografsko karto Slovenije; itd. — Č.-u je bilo še dano izvršiti vsaj nekatere izmed načrtov, ki so mu jih predložili. Ko je dobil od Šafaříka odgovor na vprašanje izza velike noči 1829, do kdaj bi morala biti zgodovina slov. literature gotova, se je marljivo, četudi brez ljubezni, lotil dela ter odposlal Šafaříku 24. junija 1831 rokopis, v poznejših pismih pa še razne dodatke. Tudi sam je hotel »Slovenica« izdati, bil s Kleinmayrjem za tisk k binkoštim 1832 že dogovorjen ter iskal raznih izpopolnil (v ost. v Lj. so razen alfab. seznama po Pohlinu in seznama »virov za slovensko literarno zgodovino«, ki jih je uporabil že v rokopisu za Šafaříka, še izpiski iz Erbergovega »Versucha«, kataloga lj. knjiž. trga 1678, popisi dun. protestantik, »Slovenica« z raznimi beležkami itd.). Kastelčevo idejo ustanovitve Čbelice je pozdravil tem bolj navdušeno, ker je bila v smislu njegovega narodnokulturnega nazora. Faktično uredništvo almanaha sicer ni bilo v njegovi tendenci in bi ga ob Kastelčevem samozavestnem čuvanju lastnih pravic tudi ne bil mogel uzurpirati, nade, ki so se vanj stavile, je pa kot kritik in branitelj Čbelice, nad katero mu je vlada poverila tudi cenzuro, opravičil. Želji, da napiše avtoritativno oceno Čbelice, je ugodil v dvojnem pogledu, ker je prevedel kritiko, ki jo je objavil Čelakovský o prvih 3 zvezkih v Časopisu Českého Museuma, iz češčine v nemščino ter ji dodal tudi lastne opombe (IB 2., 16., 23. febr. 1833). Kot cenzor je postopal uvidevno in kako stvar tudi črtal, ako je upal s tem prihraniti podjetju večje neprilike. Od početka je podpiral akcijo, da bi se Čbelica cenzurirala samo v Lj. in ne pošiljala na Dunaj. Pri 3. zv. je imel končno uspeh in tako bi bilo ostalo tudi pri 4., če ne bi bil Pavškov protest dosegel suspenzije lj. imprimatura in pošiljke Kopitarju. V pismih, ki jih je pisal Č. v obrambo Čbelice dun. cenzorju v časih, ko je še veroval v njegovo objektivnost (21. jan. 1830, 16. maja 1830, 28. apr. 1833), ga je skušal pridobiti predvsem s poudarjanjem Čbeličnega narodnega pomena za Slovence, ko se je pa prepričal, da je postal Kopitar radi njegovega stališča v abecedni vojski proti Čbelici še krivičnejši, nego je bil prej, je bil v naslednjih pismenih obrambah razdraženoironičen (konc. 12. maja, 17. jun. in 20. jun. 1833). Pomagal je tudi zasnovati načrt, da se predloži inkriminirana Čbelica bistveno neizpremenjena v ponovno cenzuro, Kopitarjeve cenzurne opazke pa v spremljajoči vlogi osmešijo. Uspel je pač, da je slov. literatura v tem najhujšem boju s predmarčno cenzuro ostala zmagovita in 4. zvezek Čbelice v začetku jul. 1834 izšel, vendar kot cenzor po vsej priliki ni bil več v evidenci, radi česar Kastelic 5. zv. tudi vse naslednje leto ni upal predložiti cenzuri, čeravno je bil Č. še živ. Nastopiti proti metelčici je Č-a že v sredi 1831 mikalo. Da bi mogel dun. cenzor nastop imeti za svojo osebno žalitev, je mogel č. tem manj sumiti, ker je iz Kopitarjevega pisma s 6. jul. 1831 vedel, da je bil ta sam z metelčico nezadovoljen. Vse leto 1832 je zbiral za event. polemiko literarni poper (Linzbauer mu je 1. marca pisal, da ga o »Literarische Scherze« ne more obvestiti, ker Musenalmanacha ni dobiti; Savio mu je poslal 3. nov. Firenzuolov Discacciamento). V prevodu k Čelakovskega kritiki je neprikladnost novih črk tudi od svoje strani načelno poudaril ter napovedal, da bo o vprašanju eventualno še pisal (IB 23. febr. 1833). Ko je Burger odgovoril (IB 9. marca 1833), je tudi Č. objavil serijo člankov (Slovenischer A-B-C Krieg, IB 30. marca, 13. apr., 27. apr. 1833). katerim je dodal po skupnem odgovoru Zalokarja, Jerina in Metelka (IB 1. jun. 1833) še št. 2. (IB 15. jun. 1833) in po Kopitarjevem skrajno robatem zagovoru metelčice v obliki pisma Metelku (IB 6. jul. 1833) še št. 3. (IB 27. jul. 1833) ter vse skupaj izdal tudi separatno (Nuovo Discacciamento di lettere inutili, Lj. 1833). Za Wiener Jahrbücher je imel razne načrte: oceno Bowringovega Wybora Poeziji Polskiej (London 1827) in knjige (Paris 1828) Chefs-d'oeuvre du Théatre Polonais (v ost. koncept); članek o poljski literaturi po 1814 (ohranil se je zvezek Adversaria, iz obsega med dr. o poljski literaturi: iz genevske Bibliothhèque Universelle, febr. 1830; izvleček iz Zielińskega poljske zgodovine in 4 manjše ekscerpte); o Montiju; o »novejši literaturi severovzhodih Slovencev na Štajerskem« (v ost.: list z začetkom članka; list s sezmanom Danjkovih del); o novejših kranjskih tiskih; in morda še kaj (Adversaria obsegajo tudi »Il Romantismo« iz Biblioteca ital., jul. 1829; Du mouvement littéraire et poétique après la révolution. de 1830 iz Le Globe 11. okt. 1830; razne notice iz Antologia di Fir. 1828–30, Gazz. di Milano 1881 itd.; v ost. se nahajajo še izvl. iz Goethejevega Über Kunst u. Altertum, ki se tičejo Manzonijevih himn, »verso sciolto«; seznam vsebine Aricijevih Poesie e Prose s prvimi stancami iz Gerusalemme distrutta). Biblijoteko je izpopolnjeval v prejšnjih smereh. Šele v tem času vzbujenega, četudi vsiljenega interesa za slov. slovstvo se je začel ozirati tudi na slovanski jug, zlasti v Dubrovnik, ter iskati za svojo biblijoteko razen slov. knjig tudi hrvaške in srbske ter celo glagolske. Intenzivno študiranje del iz klasične filologije je stopilo pred novimi nalogami v ozadje, zlasti odkar ni bil več učitelj (v ost. ni niti one beležke iz klasične filologije ali dantologije, ki bi spadala v to dobo ali celo pričala. da bi bilo Č.-a n. pr. vprašanje matematične arhitektonike v antiki ali simbolike številk v Danteju vsaj sedaj sililo k razmišljanju).

Narodna zavest Č.-ova se je v Lj. pojačila. Četudi ji je manjkala še ta ali ona poteza, je bil Č. vendar med prvimi Slovenci, »ki jih je bolela stara rana, da je domovina svojim sinovom tuja, da se ti sramujejo, imenovati se Slovence, da so nenaklonjeni prijaznim, sladkim glasom, v katerih jih je vzgojila mati, da tlačanijo tujim šegam, tujemu jeziku« (Prešeren). Pri razlaganju antičnih in nem. pisateljev se je oziral nekoliko tudi na slov. slovstvo, omenjal Vodnika in Prešerna ter sprejel tudi slov. nalogo v heksametrih (Melcerjevo poročilo, da je Č. z ozirom na nalogo v slov. heksametrih menil, »da za tak poskus slov. jezik pač pripraven ni«, se nanaša najbrž na obsodbo prozajičnega principa). Največje njegovo delo je gradivo. za slov. literarno zgodovino. Držal se je okvira, ki mu ga je začrtal Šafařík ter napisal kratek bijo- in biblijografski pregled s točnimi naslovi knjig. Pri nekaterih gibalih dob se je dalje ustavil (reformacija, vpliv jezuitov, janzenizem, akademije), dodal podatke o narečjih, značaju jezika, nar. pesmi, metrumu, gledališču, virih, tiskarnah in književnih hraniliščih ter obenem opozarjal, da bi se morali upoštevati še Slovenci, ki so pisali v tujih jezikih. V kritiki se je oziral pri novejših razen na jezik tudi na formo ter pri Prešernu n. pr. podčrtal »požlahtnjeni narodni ton«, omenil posebno Povodnega moža, Leonoro, Slovo, Novo pisarijo, dalje Hčere svet kot »posrečen poskus igrače v španski asonančni redondilli«, in sonete Očetov, Vrh sonca, Tak kakor, Kupido »kot posrečene poskuse« v dotični ital. obliki (vsi ti 4 soneti, oz. soneta Vrh sonca in Ne bod'mo, ki jih imenuje Č. 16. febr. 1833 v IB »v obliki vzorne«, so v 2. delu brez »arhitektonske ideje objemanja«). Na arhivalne študije v pojasnitev kulturnih ali bijografskih prilik ni mislil (podatki o sodobni duhovaniški generaciji so posneti po šematizmih, edinemu Staniču je pisal). Gre za prvi poskus splošnoslovenske literarne zgodovine, ki je v vsakem oziru neprimerno uspelejši in kritičnejši od prejšnjih doneskov, in ki sloni zlasti v biblijografskem delu v glavnem na avtopsiji. Dočim Č.-ovi literarni zgodovini ni bilo usojeno vplivati na sodobno generacijo, je pomen člankov, ki jih je objavil 1833, tako velik ravno radi možnosti takega vpliva. Smernice za razvoj slov. literarnokulturnega življenja in slov. literarne kritike, ki jih je Č. tukaj v raznih zvezah bolj ali manj vidno podčrtal, so ostale aktualne, a so obenem z idejami, katere je razvijal v svoji literarni zgodovini, v pismih in privatnih beležkah, edini sigurni kažipot za ugotovitev idej, ki je vnemal zanje svojo okolico eventualno še v ustnih razgovorih (cilj bi morala biti taka izobrazba slov. jezika, da bi postal sposoben nele za pisanje slov. pisem, ampak tudi za izrazilo višjih krogov življenja in znanstva in za sprejem n. pr. Aristofanovih komedij in Platonovega dijaloga; goli jezik kmeta še ni slog, tekstovna čistoča in slovniška pravilnost ne vse; slov. gledališke predstave in pritegnitev posvetnih izobražencev k slov. jezikovnokulturnemu delu so najizdatnejša sredstva za dosego označenega cilja; problem, da bi začeli Slovenci srbohrvatski pisati, ni za diskusijo; Slovenci naj stremijo po splošnoslov. konvencijonalnem literarnem jeziku in izgovoru, pišejo le to, kar je splošnejše, etimološki pravilnejše in blagoglasnejše, ogibljejo se grobih in nepotrebnih germanizmov v besednem zakladu, proti internacijonalnim tujkam ne bodo preozkosrčni puristi, slov. sloga se učijo v slovanskih jezikih z bogatim slovstvom; s projekti splošnih pravopisov se bavijo le diletanti, ker je vprašanje elamentarne ortografije sploh postranskega pomena; smešno je misliti, da bi mogli maloštevilni Slovenci naprtiti kak svoj nov pravopis drugim Slovanom; metelčica s svojimi novimi formami, posebnimi znaki za zaprti »e«, odprti »o«, z dvojnim »h« in nedosledno rabljenim polglasnikom ni sprejemljiva, ker gre Slovencem, ki so v območju latin. nem. kulture, za to, da jih pri reševanju pravopisnega vprašanja vodijo na eni strani oziri na lepoto, skladnost in klasičnost latin. pisma, ki se ne sme mešati z novimi in vanj ne spadajočimi barbarskimi figurami, na drugi strani pa oziri na cilj enotnega vseslov. pisanja, na moment bližanja k drugim Slovanom, ki pišejo latinico, in na potrebo kontinuitete v možnosti rabe literarne produkcije; namesto z novimi znaki naj pišejo naglašeni odprti »e« in »o« s strešico, torej »ê« in »ô«, naglašeni zaprti »e« z »è« in na mesto poluglasnika dotični polni samoglasnik, ki se pokaže pri pregibanju ali kadar se besedi poišče koren; izgovarja se naj polni vokal, zlasti ga naj izgovarjajo tudi pevci; ker Trubar in Bohorič žalibog nista uvedla »c«, »s«, »z« in s pomočjo »h« narejenih dotičnih šumevcev »ch« za »č«, »sh« za »š« in »zh« za »ž«, bi bili tudi češki znaki »č«, »š«, »ž« lepši od Metelkovih, vendar ni treba, da bi se morali »takoj uvesti«; elizija v poeziji je upravičena, označiti pa se mora z apostrofom; izmed prozodičnih principov je za slov. jezik upravičen edino »nemški«, naglasni; ker Slovenci nimajo nar. pesniške mere, naj njihovi pesniki izbirajo, upoštevajoč zlasti ital. oblike, kakor so n. pr. sonet, stanca, tercina ali pa tudi druge kakor n. pr. špansko asonanco; iskati se mora zunanja oblika, ki je v skladu z vsebino, n. pr. za ep stanca in ne 4 vrstna kitica, za močne ali sramotilne izraze tercina itd.; Vodnikova Ilirija bi bila v smotrenejši obliki še veličastnejsa; Kastelčevi distihi so »dobro merjeni«, Zupanovi »enolični«, ker imajo cezuro vedno na 3. mestu, Potočnikova »pesem uspela«; Prešernu gre hvala, da uvaja ital. oblike in da je prvi izmed slovanskih pesnikov rabil špansko asonanco, v Povodnjem možu je oblika, »kitica, kakor se rabi pogosto v severnih baladah«, prikladna vsebini, Nova pisarija se odlikuje s smotreno rabo tercin in je »znamenita v več ozirih«, v Turjaški Rozamundi »odgovarjajo asonančne redondille vsebini, imajoči skupnosti z dogodivščinami, ki se opevajo v špankomavrskih romancah, soneti so zgrajeni z »ličnostjo, ki je polna umetnosti«). V abecedni vojski je Č. kljub taktičnim napakam, nekaterim slabim mestom v dokazovanju in divji jezi nasprotnikov s Prešernovo pomočjo zmagal (6. nov. 1833 je prepovedala šolska dvorna komisija metelčico v šoli, 13. apr. 1834 je mogel Č. Vrazu že poročati, da se je v šole sprejel njegov akcent). Marsikatero iz gorenjih misli bi bil pozneje podrobneje razpredel, to in ono revidiral. Njegov odgovor bratu Janezu na pismo 17. jan. 1834, ki je zopet kakor nekdaj Čelakovský opozarjalo lj. skupino na uvedbo češkega pravopisa, ni znan; ni izključeno, da bi bil dobil ta pravopis v Č.-u vnetega zagovornika. Gotovo je revidiral svoje pravopisno stališče; ko mu je Vraz 1834 čital Prešernov Sonetni venec, je Č. sklenil, da pohvali v eventualni oceni Dajnkovih in Murkovih del »govor štajerskih in ogrskih Slovencev kot vedno dosleden in ga priporoči svojim kranjskim bratom kot vodilo v dvomljivih slučajih«.

Č. je bil nedvomno najizobraženejši Slovenec svoje dobe; malo jih je bilo v Evropi, ki bi se bili mogli meriti ž njim po številu obvladanih jezikov ter po obsežnosti in globini literanoestetske naobrazbe. Ne samo za slov. ampak tudi za splošno znanstvo je bila izguba, da Č. po naravi ni bil doganjajoč učenjak-formulator in da je moral nehati prej, nego se je mogel razviti v smeri znanstvene publicistike. V vsakem osredju je napravil vtis izrednega, nenavadno učenega in plemenitega človeka. Ob premestitvi 1827 so učenci, tovariši in predstojniki v Lvovu žalovali, v Lj. se radovali (njegovi učenci so bili med dr.: Čop Janez, Dobravec, Godina, Hicinger, Mažgon, Melcer, Pirc Fr., Rizzi, Virk, Zupanc Jernej). Med njegovimi znanci jih je bilo najbrž več, ki so mislili kakor Italijan Savio: »Škoda je, da za tako izvrstno glavo v naši državi ni dobiti primernejšega in vplivnejšega in častnejšega mesta nego je mesto bednega humanitetnega prof. in še to v Lj.« (Perku 10. jan. 1828). Ob njegovi nenadni smrti so se odigravali pretresljivi prizori (Prešeren je jokal kakor dete, dr. Fister je zaplakal na ulici pred stolnico, da se je hipoma zbrala kopa ljudi). Vsi iz kroga njegovih literarnih sobesednikov so videli v njem mentorja (Zerboni 12. avg. 1828 in Prešeren v nem. elegiji ga imenujeta »mojstra«, Vraz 1. avg. 1837 v pismu Prešernu »našega nepozabljivega mentorja«), do katerega so se obračali Poljaki, Nemci in Slovenci po ocene in literarne nasvete (tudi Prešeren n. pr. ga je 7. marca 1832 vprašal, kakšna mera in kitica bi bili najprimernejši za slov. tragedijo; brat Janez je 20. nov. 1834 od njega želel dobiti prikladno domačo zgodovinsko snov za tragedijo). Vendar se je smel čutiti res mentorja samo v razmerju do Prešerna, ki je izmed takratnih slov. literatov edini imel talent in voljo, da Č.-ove nasvete kot ustvarjajoč umetnik pretehta in event. realizira (Kastelic in ostali Čbeličarji za nekoliko strožje merilo sploh niso prihajali v poštev; Vraz in brat Janez sta še bila začetnika). Prešeren sam je označil 1845 po meri Č.-ovega mentorstva za svojo poezijo: »Svoj čolnič stesal sem, z Bogom zročil ga morju, Skal brêznov se ogibát' še nenavájeniga. Zvezde, ki reš'jo bilé neznane, ki čoln pogubêjo. Lel bil moj kermar, drugi je bil Palinúr. Tí nam otél čolnič si mu krmo in jadra popravil, Tí mu pokazal pot právo v deželo duhov«. Metafora podčrtava misel: pred začetkom tvojega mentorstva nisem niti se zavedal svoje pesniške misije, niti bil orijentiran o celoti literarnih vrednot, ki jih upošteva moderna kritika, niti razglabljal, kateri principi in vzorci. so za slov. poezijo najprikladnejši, ampak ustvarjal po slučajnih vzorcih pesniške igrače z ljubavno vsebino à la Hčere svet, Dekletom in Pratikarji, iz med katerih si prvo ti sam imenoval tudi v nje novi španski obliki le »igračo«, druge in tretje pa v svojem razboru niti omeniti nisi hotel!« — Smernice, ki jih je dajal Č. Prešernu v »deželi duhov«, t. j., na osnovi literarnih vrednot, ki jih je sam poznal in cenil, seveda ne morejo biti različne od onih, ki jih je podčrtal v pismih, beležkah, zgodovini, oceni Čbelice in abecedni vojski. (Žigonu in Puntarju ni uspelo dokazati dveh tez, ki jih zagovarjata: da bi bil krog Čbelice »Čopova akademija«; da bi bila Č. in Prešeren na osnovi matematične arhitektonike, simbolike številk itd. iskala novo sintezo antike in moderne.)

Prim.: Hermannsthal, IB 18. jul. 1835 (pesem); Laschan, IB 18. jul. 1835 (pesem); Preš., Dem Andenken, IB 25. jul. 1835; Preš., Krst 1836; Preš., V spomin, N 25. febr. 1846. IB 28. febr. 1846; Malavašič, Carniolia 1840, št. 54; Navratil, Vedež 1850, 26, 34; Bleiweis, Koledarček 1852, 24; Janežič, Slov. slovnica 1854, 145; Klun, Die slov. Lit. 1864, 54, 56, 57; Kosmač, MHVK 1857, 10, 55, 63, 66, 129; Hicinger, N 1858, 365; Costa H., MHVK 1862, 112; Kosmač, SG 1864, 246; Radics, Österr. Wochenschrift 1864, 3. Bd:, 747;. Šafařík, Gesch. d. sl. Lit. I.; Dimitz, Blätter aus Kr. 1865, 19; Kastelic, Blätter aus Kr. 1865, 48; Marn IX–XI (1873), 38, 40; Zupan Iv., progr. gimn. na Reki 1874; Levec, Soča 8: jan., SN 13. jan. 1874; Marn; Slovenec 15. dec. 1874; Marn XIV (1876), 33; Vraz, Děla V, 138, 140; Vladimir (Levec), Kol. DM 1878, 151; Levec, Zvon 1879; Marn XVIII (1880), 36; Levec, LZ 1888, 568 (Prešernova pisma Č.-u); Wurzbach LX (1891); Pintar, LZ 1896, 647, 774 (razmerje do Preš.); Neue Briefe v. Dobrovsky u. Kopitar 1897, 95, 109, 112, 126, 176,177; LZ 1898, 309 (učiteljevanje); Murko, LZ 1898, 376 (pismo Šafaříku 6. jan. 1830); Kunšič, Doneski k zgod. književne zveze med Čehi in Slovenci, ZMS 1899, 83, 100 (pisma Šafaříku z dostavki Kop. in opis Šafaříku poslanega rokop. zgodovine slov. slovstva); LZ 1910.(Prešernov album), 753 (Krek o Čopovih dekretih 1820–7 v izg. Gumplowicz. zborniku Korytkove ostaline, 758 (Pintar z ekscerpti pisem, ki so jih pisali Č.-u Gollmayr, Perko, Marjeta Benedičič, Slomšek, Terlej in brat Janez); Murko, Slovník naučný XIII, 411; Steska, KO 1901, 29, 30 (o literarni kritiki); Prijatelj, ZMS 1902, 187 (o litografiji z njegovo podobo); Jelovškova, Spomini 34, 38, 129; Žigon, Nekoliko stvari izpod Čopovega in Prešernovega peresa, ZMS 1903 (po gradivu, ki je sedaj v Štud. knj. v Lj., koncepti pisma Šafaříku 15. okt. 1832, pisem Kopitarju, opis prevoda Čelak. recenzije, kakor ga je poslal Č. avtorju, koncept za »abecedno vojsko« št. 3, razbor 4 dob Č.-ovega dela); ZMS 1904, 104 (pomoč pri Murkovem namer. časopisu); Pintar, Različne korespondence, ZMS 1904 (po gradivu v Stud. knjiž. kor. z Ramovšem,. Smoletova pisma Č.-u, kor. s Čelakovskim, pismo Palackega, pismo Prešernu 20. marca 1832); Pintar, Č, knjižničar v Celovcu? LZ 1904, 574; Finžgar, KO 1904, 103 (spomini Finžg. očeta); Ozvald, Gorica 17. jun. 1905 (razm. s Preš.); Žigon, »Lel — moj kermar …«, DS 1905; Ozvald, Naši kult. delavci (1905), 22, 23, 30, 31, 32; Prijatelj, Slavjanskija Izvěstija 1905 (v srbskem prev. Prij. liter. zgod. 1920, str. 53); Žigon, ČZN 1906, 120–3, 154, 158, 160, 163, 168, 169, 196, 208 (o cenzuri Preš. Stvari 1832–3); Žigon, ZMS 1906, 64, 65, 68, 71, 75, 100, 104, 113, 123, 124 (cenzura Preš. Stvari 1832–3, »Č.-ova šola« [= arhitektonična] in Preš.); Žigon, ZMS 1907, 60, 67 (arhitektonika); Stefan, Gesch. d. Entst. u. Verwaltung d. k. k. Studienbibl. in Laibach (1907), 68–77; Prijatelj, Schulz pl. Strasznitzki in Čop [Čopova slika], ZMS. 1907, 4, 235; Šašelj, IMK 1908, 78 (o Blauovi litografiji); Pintar, Archiv f. slav. Phil. XXX (1908), 468 (Kop. Metelku 23. maja 1835 o Č.-u in vdovi Höffern); Bílý, Korespondence L. Čelakovského, Praga 1908–11, 295, 610; Grafenauer, Zgod. nov. slov. slovstva. 1909, 42, 50–63, 65; ZMS 1909, 100 (Koseskega pismo Bleiweisu 8. okt. 1851 o stikih s Č.); Prijatelj, ČZN 1910, 147, 171 (stiki z Vrazom), 296 (sodba Malavašičeva); Kidrič, ČZN 1910, 191–3, 231, 370, 383 (stiki z Vrazom); Kidrič, LZ 1910, 19, 30, 36 (stiki z Vrazom, sodba o liter. jeziku slov., mesto v Korytkovem lit. načrtu); Žigon, Še nekaj Čopovega, Carniola 1910, 214 (iz ost. koncepti pisem: 27. okt. 1825 »neznancu; najbrže Kopitarju« [po Žigonovi korekturi v Carnioli 1918–9 »ne velja Kopitarju«; pravilno: Kalistru ali Zupanu v Lj.], 10. apr. 1824 »neznancu, Kranjcu« [po pravilni korekt. Terleju], »neznanemu Poljaku« [po pravilni korekt. Skarzyńskemu], Šafaříku o prozodiji brez data [pravilno: koncept za pismo z 10. jul. 1831]; Pumtar, DS 1910, 405, 407, 453 (arhit.); Puntar, Slovenec 21., 22., 24. jun. 1910 (arhit.); Puntar, Čas 1911, 270, 271, 284 (arhit.); Kidrič, Veda 1911, 99, 157–62 (vloga pri Čbel. in cenzuri); Grafenauer, Iz Kastelčeve zap. 32, 76, 97 (vloga pri Čbel.); Pintar, LZ 1911, 404–8 (ekscerpti iz pisem Benedičičke in Mazka Č.-u); Pintar, Archiv f. slav. Phil. XXXII (1911), 307 (o vdovi Höffern); Kidrič, ZMS 1911, 29, 34, 37, 38 (pismo Vrazu 13. jan. 1834, liter. jezik); Puntar, Zlate črke (1912), 1, 2, 7, 26–8, 31, 53, 60, 61, 63, 66–8, 143, 148 (arhit.); Žigon, Levstikovo delo za Preš. (1914, ponat. iz Slovana), 24, 28; Zimmermann, Nova Zhopova pisma (Saviju do 1828), Veda 1914, 97, 251, 380 (392 Koštialov dodatek o drugi do 1914 objavljeni korespondenci); Žigon, Čopova biblijoteka (objava uradnega seznama iz 1835 do št. 939), Lj. 1917 (ponatis iz Slovana 1916, 1917); Žigon, Slovan 1917, 118 (objava novega fragmenta iz Preš. nemške elegije Č.-u in ekscerpta iz Č.-ovih pisem Mossingtonu); Žigon, Nov prispevek o Čopu, Carniola 1918, 12, 122 (med dr. iz ost. 2 pisem Mazkovih, Terlejevo iz 1835, Kopitarjev zapisnik pisem Č.-u, Čopov koreepondenčni dnevnik iz 1832, seznam pisem »dopisnikov Čopovih v ostalini njegovi«; v seznamu te Žigonove objave je treba popraviti: »Bautz ? Carl menda v »Carl Bołoz«, t. j. Karol Bołoz Antoniewicz, »Zavadelli« v »Zawadzki«; manjkajo iz ostaline v Dež. muzeju Crobath Bl. s p. z 22. febr. 1826, iz ost. v Štud. knjiž. Dobrauc Al. s p. z 23. jan. 1831, Lavrin Jož. z dop. z 30. apr. 1833 pri pismu Janeza Č. z 20. apr. 1833, Legat Jurij s prip. k Janezovemu z 10. dec. 1835, pisec nedat. pisma o Č.-ovih stikih z L. Ostrowskim, ki je morda Edlauer, Stołwiński s p. z 2. okt. 1833, gouv. Fr. pl. Tomašić s p. z 29. sept. 1821, ki ga je Žigon po zmoti pripisal Jož. pl. Tomašiću, in pisec enega nedatiranega pisma); Puntar, Čas 1919, 169–85 (arhit.); Žigon, Čopova akademija, Književni Jug 1. marca 1919; Prijatelj, Duševni profili naših preporoditeljev, LZ 1921, 402–5, 455–69, 524 do 526, 588, 595, 651, 653, 658, 714–20, 720; Puntar, Zbornik »Dante« (slov. redakcija 1921) 100–9, 112, 115, 116, 181, 197, 201, 203, 208, 209, 217, 229, 247, 249, 250, 254, 256 (bibl. in arhit.); Puntar, DS 1921, 45, 49, 51, 52, 54,101, 103, 212 (arhit.); Žigon, Preš. čit. (1922), 59, 120, 121, 138, 140, 219 (kor. s Preš.), 220 (o kor. s Čel.), 222; Žigon, Komentar k Preš. Poezijam — Kronološki pregled (1922), 3–6, 8, 9, 11, 13, 15–28, 31, 32, 35–37, 41, 44, 49, 53, 54, 58, 62, 66, 68, 74, 82, 83, 84, 87; Puntar, Čop — poet, DS 1923, 296; Puntar, DS 1923, 250–53 (»Č.-ova akademija«); Prijatelj, Tavčarjevi zbr. sp. V (1924), opombe, 513–7 (eksc. iz kor. Č.-u); Kidrič, LZ 1925, 23, 24, 28–31 (arhit., »Čopova akad.«, razmerje do Preš.). — Č.-ova rokopisna ostalina, izvzemši Šafaříku poslani rokopis, ki je v Muz. v Pragi (v izpremenjeni obliki objavljen 1864 v Šafařkovi knjigi), in »Slovenica«, ki so prišla iz ostaline H. Coste v Petrograd, je po vsej priliki precej kompletna v Lj.: v Štud. knjiž. (večina), Dež. muz. (koncepti za literar. zgodovino in drugi načrti izza 1829, ki jih je dobil menda J. Eberg), in v lasti dr. Žigona (»Dante«). Iz korespondence, ki jo je Č. sprejemal, manjkajo predvsem pisma Kopitarjeva in Šafaříkova, večina ostalih je v Lj., in sicer v Dež. muz. (Preš., Crobath) in Štud. knjiž. (vsa ohranjena ostala). Pisem, ki jih je pisal Č., se je eruiralo razen objavljenih (koncepti Kopitarju, Mossingtonu, Skarzyńskemu, Šafaříku in Terleju ter ohranjena pisma Čelakovskemu, Ramovšu, Saviju, Šafaříku in Vrazu doslej malo, namreč pismi Kopitarju med 28. febr. in 7. marcem 1829 in z 28. apr. 1833 (v Nationalbibl. na Dunaju) ter koncepti v ostalini v Štud. knjiž. v Lj.: Poljaku, ki je v isti hiši ž njim v Lvovu stanoval 1825 po 12. sept.; Marjeti Benedičič 15. apr. 1825, Kuhnu-Millikowskemu 3. marca 1828, Perku 18. sept. 1825, Rohrmannu in Schweigerdu 3. dec. 1832, Schalbacherju 8. apr. 1824, Šafaříku 25. jan. 1831, Fr. pl. Tomašiću po 29. sept. 1821, neznancu, ki se je hotel informirati o novogrških gramatikah 21 apr. 1835. Uradni seznam njegove biblijoteke iz 1835 je last dr. Žigona, knjige same, ki jih je kupil Kastelic, so danes po večini v Štud. knijiž. v Lj. Njegove uradne listine so v Štud. knjiž., izivzemši one, ki so se izgubile z Gumplowiczevim zbornikom Korytkove ostaline. — Slike: M. Langusa v Štud. knjiž. v Lj. (reprod. v DS 1893, 241); istega v posesti Paumgartnovi na graščini Fužinah (prim. Katalog zgodov. razstave 1922, 41); istega v posesti rodbine Schulz-Strasznitzki na Dunaju (reprod. v ZMS 1907, po tej v DS 1909, 49); Hermannsthalove v Dež. muz. v Lj. (reprod. v Zvonu 1879, 97); cenzurna za nameravan Korytkov spis, ki jo je slikal morda tudi Langus, v Dež. arhivu v Lj.; litografija L. Blaua na Dunaju iz 1838, ki jo je dal narediti Korytko (v Dež. muz. v Lj.). Kd.